Duhovniki in laiki: na isti poti v iskanju vstalega Gospoda

Začnimo to pot kot škof in ljudstvo, ljudstvo in škof.

(papež Frančišek, 13. marec 2013)


Papež Frančišek je v svojem dobrem letu pontifikata več krat izpostavil potrebo, da bi laiki dobili večjo, vidnejšo in vplivnejšo vlogo v strukturah Cerkve. Mediji so te misli pozdravili in pospremili z navdušenjem, češ, da so to revolucinarne besede in prihaja nova doba. V resnici ta doba traja že nekaj desetletij in laiki imajo že sedaj v Cerkvi zelo močno vlogo in na določenih položajih – če bi gledali iz praktičnega vidika – morda celo več moči kot kakšen škof ali kardinal. Papež je tudi posvaril pred tem, da ne bi laike ”klerikalizirali”, kar pomeni, da bi jih potisnili tako globoko v cerkvene strukture, da bi postali neke vrste duhovniki brez talarja.

Meseca junija tradicionalno postavimo v ospredje lik duhovnika, saj mašniška posvečenja, nove maše in premestitve so neizogibna tema naših župnijskih skupnosti. Pri tem pa spregledamo dogodek, ki bi moral sicer biti na prvem mestu: praznik binkošti ali prihoda Svetega Duha. Zakaj je tako pomemben?

Binkošti so praznik dotika Svetega Duha Jezusovih apostolov, Marije in ostalih, ki so bili tedaj v dvorani. So praznik Cerkve, kar posledično pomeni skupnosti brez izjem in izločevanja. Kakor nam Duh prinaša različne darove, tako so v Cerkvi različne službe in karizme, pa tudi zadolžitve in naloge. Laik ni nikoli nasprotje od duhovnika ali obratno, pač pa član skupnosti, ki ima svoje poslanstvo in naloge. Te lahko uresniči samo v moči svojih darov, povezanosti s Kristusom in v bližini z Očetom. Duhovniki in laiki smo soodgovorni za delo in razmere v župniji, v škofiji … v Cerkvi na sploh. Če so naše cerkve in če je naša Cerkev še vedno preveč ”klerikalna”, je morda krivo tudi to, da so se laiki oddaljevali od aktivnega življenja v skupnosti.

Vloga laika v Cerkvi se je v zadnjih desetletjih močno spremenila. Drugi vatikanski koncil sredi 20. stoletja prejšnjega tisočletja je odprl mnogo vrat, med temi tudi laikom. Bolje rečeno, koncil je na novo definiral odnose med laiki in duhovniki ter v cerkveni skupnosti. To pomeni za obe službi odgovorno, zrelo in pošteno prevzemati soodgovornost za razmere ter po svojih močeh in pristojnostih pomagati. Biti laik ni kazen ali podrejenost ali neizogibno stanje, ampak dar in sredstvo.

Mesec junij bi torej moral biti mesec hvaležnosti Bogu za dar duhovništva, za daritev svete maše po naših cerkvah in za tisto eklezialnost, skupnost, ki jo lahko živimo in smo jo poklicani graditi. Darovi Svetega Duha naj bodo pripomočki laikom in duhovnikom, da bi lahko pokazali družbi, kaj pomeni soodgovorno služenje in sodelovanje.

Danes so mnogi duhovniki osamljeni, saj živijo način življenja, ki ga družba ne razume ali celo zaničuje. Verniki pogosto se temu tiho pridružijo, ker ne znajo ali niso sposobni pristopiti k svojemu župniku in ga preprosto vprašati, kaj potrebuje, kako mu lahko pomagamo … Navajeni smo, da je ta vloga rezervirana za ”ta močnega”, torej župnika. In tukaj bi se morala uresničiti prenova, ki jo je začrtal koncil in jo papež Frančišek spodbuja. Ne potrebujemo dodatnih komisij ali odborov, da bodo preučevale stvari, ampak preproste geste, ki izvirajo iz srca in ogrejejo srce.

Kaj lahko naredimo laiki za našega duhovnika, župnika, škofa? Vsekakor smo poklicani, da zanj molimo, poleg tega pa da ga spremljamo in ko opazimo, da je kaj narobe, priskočimo na pomoč. Ponuditi pomoč ne pomeni ustreči, ampak prepoznati potrebo in stisko ter pravilno ukrepati. To je lahko spoštljiv opomin, materialna pomoč, naše znanje ali sposobnost v korist skupnosti, koristen nasvet. Vprašanja, težave in bogastvo duhovniške službe so vprašanja, težave in bogastvo laikov. Skupaj stopamo po isti poti, da bi, kakor učenca na poti v Emavs, srečali vstalega Kristusa in bili deležni darov Svetega Duha.

Komentarji: 1 to “Duhovniki in laiki: na isti poti v iskanju vstalega Gospoda”

  1. Crt said:

    03. 07. 2014 at 15:31

    Ah ,.. tako pač je,..


Napišite komentar