O bankah in družini

Zdi se, da smo begunce oskrbeli, nahranili vse lačne otroke, odpravili revščino in izkoriščanje v Afriki, v Siriji, Afganistanu in še kje pa vzpostavili mir… Sedaj se na svetu cedita mleko in med, le dve slovenski banki imata čudni vodstvi: eno ki si izplačuje previsoke plače, čeprav jim to po pogodbi pripada in drugo, ki naj bi čistilo okostnjake iz omar. In kot kaže, nič od tega nam ni všeč.

Pot gotovosti?

Pot gotovosti?

Ljudje ne maramo spremembe – tudi če se nam obeta boljše stanje – ker to pomeni zapustiti znano in se odpraviti v neznano. Straši nas pot, ki je lahko polna negotovosti in nas privede do tega, da bi morali zapustiti svoja prepričanja in sprejeti nova. Tuja. To verjetno razumemo kot osebni poraz, zato se oklepamo starega, čeprav nam škodi in nas uničuje. S težavo preidemo v območje novega, ker se nam lahko zgodi, da bomo morali deliti pridobljene pravice z drugimi in bomo morda morali priznati, da so bile naše prejšnje gotovosti napačne.

Nekaj podobnega se je začelo dogajati na škofovski sinodi v Rimu, kjer se je odprla pomembna razprava o družini in njenem mestu v Cerkvi danes. Tem je veliko, predlogov še več, pametnih ”navodil” kako bi moralo biti pa še največ. V tej poplavi je težko videti pravo sporočilo, predvsem zato, ker je na vseh straneh nek interes. O isti zadevi eni pišejo tako, drugi malo drugače… O sinodi vlada veliko zanimanje in to dokazuje vsaj dve stvari: Cerkev je še vedno pomemben in vpliven družbeni akter ter da je družina nekaj zelo osnovnega in ključnega.

Za vernika je sinodalno dogajanje priložnost, da opusti svoja prepričanja o ”pravilnosti” in gotovosti ter se poda na pot Duha, da bi morda kaj novega spoznal in se naučil. Izziv je mnogo večji in zahtevnejši, kot zgleda na prvi pogled. Ne bomo izgubili, ampak pridobili.

 

Napišite komentar