Mi lahko kdo razloži…

Pogosto naletim na pojave, osebe, izrečene besede ali dejstva, ki ne morem dobro razumeti. Včasih se mi zdijo v nasprotju z osnovnimi principi uporabnosti, gospodarnim ravnanjem ali preprosto s tisto pogosto iskano in opevano »kmečko zdravo pametjo«. Ko naletim na kaj takega, najprej podvomim, če morda nisem sam prav dobro razumel okoliščin ali sem preveč zagledan v svoj prav. In si sam pri sebi rečem: »Ali sem jaz tako zabit ali to ni prav!?«

Tako. Odločil sem se, da bo to »spraševanje« postalo javno, na tem blogu.

Včasih bo samoumevno, včasih zasanjano, včasih kritično. Zdi se mi, da smo kot družba in posamezniki postali apatični, uspavani, ravnodušni in obenem nemočni do neumnosti, krivic in kriminala okrog nas. Začeli smo tolerirati tisto, kar ne bi smeli nikoli tolerirati: lakoto, krivice bližnjemu, korupcijo, nasilje, zavajanje in manipulacije. Morda so za to kriva tehnologija in socialna omrežja, ki vdirajo v naše življenje, ga formirajo in hkrati deformirajo, nas privajajo na hude prizore, ki bi morali biti prej izjema kot pravilo… in mi jih sprejemamo kot splošno znano dejstvo. Morda v strahu, da ne bi izpadli ozkogledi, nazadnjaški in netolerantni, jih »požegnamo«, pri sebi morda celo jih skušamo opravičiti in si potem rečemo »tako pač je«.

Ali ni ta vdanost v usodo usodna? Zame in za družbo? Ker postajamo materialno zelo bogati, postajamo tudi zelo leni… v isti sapi pa hlepimo po še večjem imetju. Usodno je lahko zato, ker nekega dne se bomo zbudili v svetu, ki bo le še popačena podoba nečesa, kar je bilo nekoč lepo, pristno in prijetno. Morda se bomo na to navadili in nam bo ugajalo, morda pa si bomo spet zaželeli te pristnosti, naravnosti in iskrenosti.

V svojem razmišljanju bom morda kdaj naiven in idealist… ni me sram tega priznati, ker si želim gledati na svet kot na celoto dobrega, kjer prebivajo dobri ljudje in ga občasno pokvarijo negativni pojavi ali osebe. Lahko je vse to samo iluzija, nekakšen cenen opij, toda zlo rojeva novo zlo in ta začaran kroga je potrebno nekje pretrgati.

Recimo, da bodo to nekakšni komenarji, kolumne, vendar ne v klasičnem trdilnem smislu, afirmacije in postavljanja teze, ampak spraševanja. Iskanja. Res je, tudi preko vprašanj lahko nekaj trdiš, podtikaš ali celo subtilno zavajaš. Morda bo tudi to.

Zveste bralce, prijatelje, podpornike bloga MMT in naključne mimoidoče vabim, da oddajo svoj komentar ali mnenje. Saj še vedno velja, da več glav več zna?

Prvo »spraševanje« bo objavljeno že v ponedeljek zjutraj.

Napišite komentar