Vojna je nevarna igra številk

V družbi in v javnosti se nabirajo nek čuden gnev, zadušena jeza, bes in nezadovoljstvo, ki pritiskajo na posameznika in družbo. Veliko govorimo o spoštovanju in strpnosti, vendar to je »selektivna strpnost«, saj je namenjena samo tistim, ki so naši somišljeniki. Do drugih nismo ravnodušni, ampak če že nismo sovražno razpoloženi, pa jih gledamo zviška in podcenjujoče. Vsaka vojna – velik mednarodni konflik ali preprost medsosedski spor – se začne v mojem srcu, rodi iz mojih ust in zgodi preko mojih rok.

Nasilje je neke vrste igra, umetnost kombinatorike dovoljenega in prepovedanega ter sovražnih dejanj, ki se prepelatajo z resničnimi ali namišljenimi argumenti. Iz tega se rodi vojna, ki je v resnici velika igra številk… Če se vojskovanje ne bi na kakršenkoli način izplačalo, nihče ne bi tega počel.

Besede papeža Frančiška, da smo na pragu »tretje svetovne vojne na obroke«, so resno svarilo civilni družbi in politikom, da zadeve lahko še ustavimo. Če želimo.

Vsaka vojna je najprej finančna igra številk. Nekje sem zasledil podatek, da vsak dan v Afganistanu, zahodne sile pod ameriškim vodstvom porabimo/jo ok. 200.000.000 EUR za financiranje boja proti teroristom, za delovanje države, za boj proti upornikom… Vsak dan! Če bi en sam dan ta denar preusmerili za kaj drugega, bi recimo lahko v Afriki postavili 5.000 bolnišnic, v Evropi 10 ali 20 popolnoma opremljenih šol… Naenkrat.

Nekateri finančni analitiki, na podlagi dostopnih poročil ameriške vlade ocenjujejo, da je bilo za vojno v Afganistanu v prvih sedmih letih (2001 – 2008) porabljenih 620 milijard dolarjev, v 13 letih pa preko 1.000 milijard dolarjev. K tej številki je potrebno dodati še stroške obresti bančnih posojil (cca. 100 milijard), stroške za zdravniško zdravljenje vojakov z odškodninami veteranom (cca. dodatnih 900 milijard) ter dodatki k pokojninam vseh, ki so služili v Afganistanu za cca. 1.270 milijard dolarjev. Strahotne številke, ki bi nas morale zmraziti ob misli, kaj bi lahko naredili dobrega s tistim denarjem.

In vendar vojna je velikanski posel, ki vedno znova cveti in napaja tiste, ki že imajo preveč. Najbolj so prizadete države in posamezniki, ki že tako ali tako živijo v slabih razmerah in pomanjkanju. Nato pride vojna, jim vzame poleg varnosti, miru, kruha in brezskrbnosti še dostojanstvo… in na koncu, jim vzame še življenje.

Vsaka vojna je tudi igra številk človeških življenj. Največ žrtev je vedno med civilisti. Ko preberemo, da je bilo v nekem spopadu ubitih več deset ljudi, se niti ne zganemo in to prištejemo med črno krnoniko in gremo dalje. To je eden od pokazateljev, da smo postali skoraj imuni na smrt, ki je vse okrog nas in je postala del našega vsakdana. Toda ta smrt ni tista naravna, ki omogoča svojcem, da pospremijo pokojnika, ampak gre za pravo industrijo smrti.

Zagotovo ni nobeno odkritje, da je vojna je res velikanski posel in igra številk, vendar sem kot teolog prepričan, da kdor izvaja in izziva nasilje z dobičkonosnim namenom, kdor se okorišča na račun drugih, celo njihovih življenj, mu bo na sodni dan zelo hudo. Orožje ne more služiti ničemur drugemu, kakor poškodovanju ali ubijanju drugega, zato je nedvoumno, da kdor ga proizvaja, financira in prodaja, posredno ali neposredno napaja industrijo smrti in nasilja.

Pretrgati ta krog bi pomenilo iskati druge miroljubne rešitve, ki zagotovo niso tako dobičkonosne, ampak bi terjale mnogo manj žrtev.

Ključno vprašanje pri tej tematiki je poraba javnega denarja za financiranje vojnih projektov in nakup orožja, namesto, da bi se ga porabilo za razvoj, odpravljanje lakote in revščine, šolanje, infrastrukturo… Eno samo vojaško letalo stane preko 50 milijonov evrov, najdražji lovci F22 pa preko 160 milijonov. Italija je v zadnjih 25 letih prodala za preko 90 milijard evrov orožja…

Dokler nisem začel zbirati gradiva in pisati ta prispevek, si nisem zastavljal vprašanja, koliko stane ena vojna ali kolikšna je vrednost trenutnih vojn. Po prvih iskanjih sem hitro ugotovil, da v ozadju nasilja, vojn in spopadov ne gre za ideje, prepričanja, željo po neodvisnosti ali priznanju, ampak gre samo za velikanski posel, ki prinaša strahovit dobiček posameznim elitam. Vsem ostalim pa trpljenje in smrt.

Del odgovora, zakaj imamo ljudje tako močno željo po vojskovanju in nasilju je podala velika italijanska neuroznastvenica, zdravnica in nobelova nagrajenka za medicino Rita Levi Montalcini. Ob neki priložnosti je dejala, da smo bili ljudje prehitro deležni evolucije; možgani, kjer deluje razum, pa so se zelo hitro povečali, žal pa temu ni uspelo slediti malim možganom, kjer domujejo čustva. Ta so ostala na ravni jamskega človeka. Smo torej jamski človek z atomsko bombo.

Napišite komentar