4. zakrament: zakrament poslovitve

Po krstu, spovedi in obhajilu je birma 4. zakrament, ki ga katoličani prejmemo na svoji življenski poti. 4. zakramentu, birmi, pravimo tudi potrditev v veri… lahko pa bi ga poimenovali zakrament poslovitve od vere.

Kaj se dogaja v Sloveniji in po Evropi po prejemu birme je vsem znano: slovesna maša, kosilo, darilo in potem v 80 % primerov je konec z verskim življenjem. Tja do poroke ali še malo čez. Na temo birmanske pastorale in kako obdržati mlade po birmi v bližini Cerkve obstaja nepregledna zbirk analiz, študij in razprav, ki kljub vsej znanosti in strokovnosti ne morejo ustrezno odgovoriti na trenutni pojav poslovitve.

Vir: http://www.santamariasegreta.it

Vir: http://www.santamariasegreta.it

Kaj se dogaja? Če želimo razumeti kaj se resnično dogaja na tem področju moramo pogledati precej širše. Prva in največja težava ni v slabih katehezah ali zgrešenem pristopu Cerkve, ampak v prevladujoči kulturi okolja in javnem mnenju. Oba, vsak na svoj način, ponujata mladim ekstremne in mikavne vedenjske vzorce, ki so daleč stran od vrednot, ki jih ponuja vera. Govorimo o modi, o tem da si »cool«, da doživljaš presenečenja in da zanš presenetit, da si »odpičen« v dejanjih, da se vedno nekaj dogaja in vedno nekaj novega… Če so še par desetletji od tega imele osrednjo vzgojno vlogo med mladimi družina, šola in Cerkev – vsaka za eno tretjino – morda imajo danes vse tri skupaj komaj tretjinski vzgojni delež. V takem okolju je zelo težko ponuditi nekaj, kar bi res učinkovito vzgajalo otroke.

Drugi vidik, povezan s tem, je velika kulturna in miselna revolucija, ki se je zgodila po drugi svetovni vojni in je zajela vse družbene segmente. Burna šestdeseta leta prejšnjega stoletja niso prinesla samo seksualne revolucije, pač pa tudi marsikatero drugo. V Katoliški Cerkvi smo imeli drugi vatikanski koncil, ki je uvedel številne novosti, svet se je začel povezovati v veliko globalno vas, tehnologija z internetom je doživela svoja zlata leta… Vse to so dejavniki, ki so zaznamovali in spremenili naš način razmišljanja in naš način verovanja. Sedaj živimo v času, ko je birma zakrament poslovitve.

Če malo bolje pogledam okrog sebe opazim okolje, kjer se, bolj kot kadarkoli prej, govori o odnosih, čustvih, ljubezni, mladosti, počutju… Izhajajoč iz tega se sprašujem, kako to, da krščanstvo, ki je mlada in mladostna vera odnosa, ne nagovarja mladih? Zakaj jih ne pritegne? Zakaj je prvo slovesno dejanje potrjenega kristjana v svoji odrasli veri, po vsaj osmih letih verouka, odhod in slovo od Cerkve?

Začetek rešitve vidim v besedi in v Besedi. Če so se naše težave zgodile s spremembo kulutre in tehnologije, potem moramo govorico Cerkve prilagoditi kulturi in tehnologiji. Pomembne pojme svojega verovanja moramo začeti »filtrirati« in ponuditi kot razumljive besede, da bo tudi Beseda, Božja Beseda, razumljiva mladim. Krščanstvo je preživelo tok zgodovine ravno zaradi izjemne sposobnosti prilagajanja in odpiranja novemu. Sedaj je čas, ko se od kristjanov zahteva, da prilagodimo svojo »versko slovnico« času in ljudem, ki so versko nepismeni. In tukaj nam lahko pridejo prav besede duhovnega velikana iz juga Italija, don Tonina Bella, ko je dejal, da »Cerkev mora opustiti znamenja moči, da lahko privzame moč znamenj«.

Članek je bil objavljen na spletnem portalu domovina.si.

Komentarji: 2 to “4. zakrament: zakrament poslovitve”

  1. Lena said:

    10. 06. 2016 at 20:36

    Aljoša Vodopivec, ne vem čemu to postavljate

  2. Lena said:

    10. 06. 2016 at 20:45

    Aljoša Vodopivec, ne vem čemu to postavljate? Ali ste eden od župnikov? V odgovor vam lahko kaj hitro povem, kar je moja mama rekla: PO DUHOVNIKIH VERA GOR IN VERA DOL. Pa sem to omenila enemu, i je bil spiritual bogoslovcev, a je rekel, da so to prazne marnje. No, ko so ga začeli srati Krambergerji, stresi, turnški, štuiheci, rodeti, da ne govorim o jamnikih(ker jih je več, in delajo enotno od sct do banke ion nadškofije), je to počilo še bolj… po duhovnikih gre vera gor ali dol. In v bližnji preteklosti je kramberjansko in rodetovsko silno padla.
    Drugo pa je jezuitovsko. Če bi prebrali, kaj je rekel in napisal izstopli jezuit Alberto Rivera in kako se obnasša Vatikan, potem vam bi bilo jasno: saj nismo več neuki pastirji in kmetje, mar ne? Ne morete nam več ropotati o bogu, ki ga vi ne živite. Toliko na kratko, da ne bom dolga. In tudi izjave teologov (med katerimi so nekateri taki, ki po 60. letu začnejo delat otroke!) so za lase privlečene: vsak, kdo živi resnično življenje z Bogom, se z njimi ne more strnjati, saj je za vsemi le pohlep in denar. Potem pa ni čudno, če je birma zakrament odhoda…


Napišite komentar