Težava nismo mi otroci, ampak ste vi, starši!

»Resnična težava je v svetu odraslih, ki že trideset let so se odpovedali vzgoji mladih oziroma so teoretizirali ne-vzgojo; in potem se čudijo nad divjaki, ki jih imajo v hiši«.

(kard. Giacomo Biffi, 1984).

S temi besedami je v nekem intervjuju nekdanji in zdaj že pokojni nadškof v Bologni kardinal Giacomo Biffi leta 1984 zaobjel bistvo težav sodobne družbe. Čeprav se njegove besede izpred več kot treh desetletjih lahko zdijo komu nesmiselne, mislim, da so v današnjem kontekstu več kot primerne.

Izposodil sem si ta citat, ker ponuja razlago in skupni imenovalec na številne tragične dogodke minulih tednov in let. V tej misli najdemo odgovor na številne težave sodobnega človeka in družbe, iz katere izvira nesmiselno, na katerega nimamo pravih odgovorov. Začudeni beremo novice o ljudeh, ki jih povozi avtobus, ker med hojo prebirajo e-pošto na svojem pametnem telefonu, ne vemo s kakšinimi besedami ogorčenja bi še opisali iskanje virtualnih pošati Pokemonv v koncetracijskem taborišču v Auschwitzu in zakaj je mati vojskujočih vedno noseča. Globalizacija nam je prinesla in nam še vedno prinaša ogromno pozitivnega, veliko materialnih in nematerialnih dobrin, ki so bile še pred nekaj desetletij samo iluzija. Obenem pa nas globalna vas in izobilje vsega silita k preudarnosti, k modremu ravnanju in pametni uporabi teh dobrin.

Tukaj mi prihajajo na misel besede italijanskega režiserja in pisatelja Pier Paola Pasolinija, ki je podobno kakor kardinal Biffi v povojni dobi ekonomskih uspehov in na pragu tretjega tisočletja uvidel, da napredek brez razvoja je lahko poguben. Pasolinijeva teza, da modernizacija in razvoj družbe prinašata kolaps ruralnega prebivalstva, se nadgrajuje v njegovem videnju modernosti, ki jo dojema kot iskanje sreče, a privede človeka in ustanove do izgube vrednot. Kako daljnovidno je napovedal, da kapitalizem in hedonistična ideologija potrošnje sta odpravila klasične vrednote, ki jih je sicer zagovarjala tudi Cerkev. V povojni Evropi in zahodnem svetu se je po drugi svetovni vojni razvijala nova družba, družba potrošništva. Ta je res povedla ljudi od nekega podeželskega ”barbarstva” do ”urbane civilizacije”, a obenem jih je tudi notranje osiromašila ter povzročila stresnost in družbeno nelagodje.

Rojeni v povojnih letih so izkusili velik napredek in številne priložnosti, kljub nekaterim odpovedim so preživljali brezskrbno mladost in bili so kakor opiti od splošnega prepričanja, da dobrin, kapitala in naravnih virov ne bo nikoli zmanjkalo. V resnici se je v roku nekaj desetletij zamenjala plošča in otroci tistih »otrok zlate dobe« smo postavljeni pred drugačno realnost.

Tukaj se nahajamo danes. Prepričani smo, da smo zgradili napredno, razsvetljeno, močno in razgledano družbo, v resnici pa se nahajamo v mračni in megleni dolini, kjer je udobje posameznika edino merilo in edina vrednota. Tisti, ki smo danes tridestletniki in bi morali imeti vsa vrata odprta, ki bi morali strmeti v prihodnost in zajemati svoj vsakdan s polno žlico, smo primorani krmariti med prekariatom in socialno negotovostjo. Generacija naših staršev je preživela »zlato dobo« gospodarskega razcveta in ekonomske brezskrbnosti in – dovolite mi to definicijo – porabila ekonomske, naravne in družbene vire svoje in naše dobe. Danes smo vsi tako zelo ekološko usmerjeni, ne ker smo si to izbrali, ampak ker to moramo biti, sicer se bomo s tem planetom zadušili v izpustnih plinih in zasuli v gori smeti.

Če je danes naša družba polna nekih »divjakov«, kakor jih je opisoval kardinal Biffi, je zato, ker generacija pred nami ni pomislila, kaj bo jutri, ampak je videla samo svoj danes. In naš danes je precej bolj krut in krajši od onega izpred tridesetih ali štiridesetih let. Potem slišimo teorije, kako bo generacija »millennials«, tistih rojenih med leti 1980 in 1990, (pre)živela svojo odraslo dobo, kakšne bodo naše pokojnine in bolezni v starosti…

Težave so vidne in alaramantne že danes. Ljudje, ki iz dolgčasa pretepajo ali polivajo mimoidoče s kisilino, mladi ki v imenu ekstremne zabave nekoga ubijejo in njegove zadnje trenutke posnamejo s telefonom ali množična posilstva najstnic, ki jih zagrešijo njihovi vrstniki… preprosto še otroci, ki bi se morali igrati na igrišču ali na travniku, a se vedejo in ravnajo kot pokvarjeni odrasli kriminalci.

Da, hvaležni smo za internet, za napredek v medicini, za avtomobile, ki se vozijo sami in so neverjetno varni, za znanje na dosegu klika in za mobilnost med narodi; nujno pa bi potrebovali še izobrazbo, ki bi nam omogočila, kako vse te dobrine smiselno in koristno uporabljati; potrebovali bi tudi vzgojo, kako napolniti glavo, ne da bi izpraznili srce.

Nahajamo se v posebni dobi velikih sprememb in družbenih izzivov. Če želimo ukrotiti »divjake v hiši«, moramo začeti razmišljati, kako bomo vzgojo prenesli v prakso, kako bomo vrnili naravi svoje mesto v našem življenju in kako bomo poleg pravic govorili tudi o dolžnostih. Pred nami je verjetno še zadnja možnost, da humaniziramo podivjane posameznike v družbi, sicer bomo – po Pasolinijevo – človeštvo pripeljali do ”kontemplacije pekla”.

 

Prispevek je bil napisan za prilogo Bodi človek! goriškega tednika Novi glas.

Napišite komentar