Zgodovina našega naroda, pač.

Morda nisem najbolj primeren komentator na temo medvojnih in povojnih pobojev, saj kot Primorec gledam na to drugače, kot moji kolegi iz osrednje Slovenije. V moji družini ni bilo nikogar, ki bi šel z »enimi« ali »drugmi«, ker so starejše sorodnike nacisti odpeljali v koncetracijska taborišča, tisti ki so ostali, pa so skrivaj »švercali« robo iz tedanje Kraljevine Jugoslavije na ozemlje Primorske, ki je bilo pod Italjio. Zgodovina našega naroda, pač. Na Primorskem skoraj ni bilo domobrancev, razni »osvoboditelji« pa so priključili del slovenskega naroda, ki je kljub nasilnemu zatiranju fašizma govoril slovensko – po zaslugi številnih skladateljev, narodnih buditeljev, pravih čedermacev, ki so v zakristijah na skrivaj ohranjali slovensko besedo.

 

Vir: siol.net

Vir: siol.net

Začetek pokopa žrtev iz rova sv. Barbare v Hudi jami pri Laškem so nekateri označili za zgodovinski trenutek in začetek sprave. Ne želim pokvariti trenutnega veselja, vendar se je z enakim zanosom in velikimi parolami že leta 1990 označevalo tisti stisk roke v Kočevskem Rogu med tedanjim predsednikom Milanom Kučanom in ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem.

Take geste so pomembne in gotovo pripomorejo k celjenju ran v našem zgodovinskem in družbenem spominu, toda imam občutek, da vse ostaja samo na deklarativni, formalni, ravni. To utemeljujem z dejstvom, da ko se pojavi katerikoli članek o katerih koli dogodkih, ki so se zgodili po letu 1939, pripelje do burnih javnih odzivov, nespoštljivega etiketiranja, delitev »naši-vaši« in vse do grobih žalitev. Zgodovina našega naroda, pač. Škoda, ker je tema, ob kateri bi morali vsi obmolkniti in si brezpogojno prizadevati za resnico, postala predmet politikantstva in nabiranja volilnih glasov.

Nedvomno je pokop žrtev iz Hude jame pomemben civilizacijski korak naprej, vendar ne sme ostati zadnji. Temu mora slediti še mnogo drugih, preden bomo lahko trdili, da hodimo po poti narodne sprave. Konkretne geste so lahko: vnos objektivnih zgodovinskih dejstev 20. stoletja v šolske učbenike, saj se zgodovina Slovenije ni začela leta 1945; uvedba nekakšnega državnega praznika spomina in sprave s primerno komemoracijo; opustitev rabe totalitarnih simbolov in vseh simbolov, ki spominjajo na totalitarne ideologije 20. stoletja; ovrednotenje vloge raznih osvobodilnih skupin, gibanj in posameznih akterjev; jasna obsodba vseh zločinov predvojnega, medvojnega in povojnega nasilja ter vsaj delno povračilo materialne škode, ki je nastala zaradi nepravičnih zakonov.

Verjetno se vse to sliši kot spisek nemogočega, vendar Slovenija in Slovenci smo na področju »okuženosti« z ideologijami hud bolnik, ki potrebujemo močno in dolgotrajno terapijo. 20. stoletje ni šlo mimo nas brez posledic in sedaj jih je potrebno sanirati. Zgodovina našega naroda, pač.

Morda bo kdo trdil, da je vse to brezpredmetno, drugi pa bodo rekli, da dokler ne uredimo tega ne bomo normalna država. Res je oboje, hkrati pa noben ekstrem ni koristen. Številni mladi gredo – tudi brezbrižno – mimo naše polpretekle zgodovine, nekateri pa mislijo, da se s tem ne ukvarjajo, v resnici pa ponavljajo stare vzorce ujetosti in delitev. Zgodovina našega naroda, pač.

Nedvomno je, da kar se je zgodilo v vojni in revolucionarni vihri je povzročilo mnogo trpljenja in moralne škode na vseh straneh, tako med »našimi«, kot med »vašimi«. Resnici na ljubo, kot Slovenci, vsi, smo izšli kot poraženci. Prepustili smo se delovanju zla in spustili v krvni obtok naroda strup krivice, sovraštva, maščevanja, zamer, nasilja, smrti in drugih grozot. Zato smo izšli kot poraženci. Lahko ozdravimo samo, če si priznamo, da potrebujemo drug drugega, da vstanemo in gremo naprej. Prvi pogoj za spravo pa je odpuščanje, opravičilo in želja, da se kaj takega ne ponovi nikoli več.

To bi lahko bila prihodnost našega naroda.

Komentarji: 5 to “Zgodovina našega naroda, pač.”

  1. ametist said:

    10. 10. 2016 at 09:05

    Zadnji odstavek še kako drži. Moramo si pa naliti čistega vina in povedati, da je o “kvizlingih napisano in znano, ter zrežirano vse in še veliko več, kolikor je dejanske resnice. Pa pojdimo na zmagovito stran in poglejmo, da ne vemo niti 10% o njihovih rabotah. Da so morili nedolžne in za revolucijo moteče, je dokazano s pričami in pričevalci. Priče se še danes neznansko bojijo spregovoriti. Se lahko vprašamo zakaj, če komunisti in revolucionarji niso več na oblasti? Gospa Ljerka Belak je imela zadnjo oddajo na TV ravno Hudo jamo. Gospod iz Štajerske je lepo povedal, da je pri Hrastovcu veliko medvojno grobišče, kjer so revolucionarji morili zavedne Slovence, kajti tam ni bilo Belogardistov, Plavih gardistov in podobnih formaciji. Zlagana saga o Dražgošah, kaj in kako je bil izdan POHORSKI bataljon? Veliko pričevanj je sedaj že znanih, da so revolucionarji iz zasede ubili kakšnega oficirja ali nekaj italijanskih ali nemških vojakov nato pa pobegnili v gozd. Vaščani so pa potem nosili posledice takih dejanj. Evidentna izjava Moše Pijade 1942 leta, da morajo revolucionarji ustvariti pogoje za uničenje domov jugoslovanskih prebivalce, da postanejo brezdomci in se bodo priključili REVOLUCIJI. Ugotovitve Leljaka, čeprav Roman ni svetnik v religioznem pomenu. Več kot sto bunkerjev in skrivališč ima UDBA še sedaj v Sloveniji. Komu na čast, če smo samostojni? Kdo to vodi in podpira, kdo to financira? Najbrž ne Francelj iz Suhega Kašlja pri Lesenem kamnu. Veliko svinjarije je še skrite, novodobni revolucionarji so pa obrnjeni v prihodnost in v pridobivanje blaginje za svoje potomce. Preteklost so nam itak ukradli, sedaj jo pa z diplomatskimi in hinavskimi besedami minimirajo in jo hočejo narediti nepomembno. Vprašajmo se čisto svetovljansko, zakaj veliko družin vsega sveta riše družinska drevesa. odgovor je na dlani, da se preteklost ne sme, in ne more vreči v BREZNO.

  2. Rado said:

    12. 10. 2016 at 17:14

    Ne se hecat. Začetek kakšne sprave vendar?
    Kdo je sprt? Morda tisti, ki so se med vojno gledali preko puškinih cevi? Le-ti so danes stari 90 in več let. Ostali s spravo nimamo nič!
    Mir nam dajte s to spravo. In s pokopi s sodelovanjem države.

  3. cinik said:

    13. 10. 2016 at 17:46

    Strinjam se s komentarjem Rado .
    Sicer pa bi se morali vprašati zakaj ni bila dovolj ali začetek že tista
    spravna maša v Kočevskem Rogu o kateri piše tudi bloger.
    Komu ni zakaj ni bila dovolj , kakor tudi ne bo ta pokop in vsi naslednji? In predvsem si odgovorimo kaj se od tega “spravljanja” sploh pričakuje . Zgolj neke resnice ?????
    Pa poglejmo eno od teh “resnic” kakršno omenja komentator ametist ko
    piše o “evidentni izjavi Moše Pijade iz leta 1942″.
    Ko se omenja to “izjavo” se ponavadi ne pove kje je bila najdena. Nobene konspiracije KNOJ-a, UDBE ali SDV-ja tudi pokvarjenih komunistov ne. Papir je bi “odkrit” v Vojno historijskem muzeju V Beogradu. Našli so ga v enem od faciklov JVUO – jugoslovenske vojske u otadžbini ali
    prevedeno : četniške vojske. Pamflet je bil v bistvu četniška propaganda.
    Samo skrajno omejeni ljudje lahko sklepajo da so bili komunisti in državne organizacije tako neumne da so dokaz o zločinskosti kar arhivirale v muzeju. In to se danes prodaja kot resnica.

    Pa če se navežem na blogerja Primorca je potrebno o Primorskem povedati
    še eno dejstvo. Kot je že bloger napisal na Primorskem domobranstva, vsaj organiziranega nismo poznali in to do leta 1943. Po kapitulaciji
    Italije je “ljubljana” poslala na Primorsko polkovnika Kokalja. Pa ne
    v kako enoto ampak v Trst pod pokroviteljstvo vojnega zločinca Odila
    Globochnika. Ta mu je dovolil organizacijo domobrancev pod imenom SNVZ-
    Slovenski narodno varnostni zbor ( oz zaščita) . In kako so ščitili
    Slovence??? Lovili so Slovence ki so se vračali iz italijanskih zaporov
    ali/in delovnih taboriš , jih rekrutirali ali in pošiljali v nacistična
    taborišča. Najbolj znan “varovanec” je pisatelj Boris Pahor. Kje je
    končal pa vemo. Na srečo se je izognil Rižarni. Mnogi Slovenci in Hrvati te sreče niso imeli.

  4. ametist said:

    14. 10. 2016 at 01:18

    Pri osebnem stečaju ti stečajni dolg upravitel opusti-odpusti, ali ga pa moraš poravnati do beliča!

  5. MMT said:

    14. 10. 2016 at 08:21

    Zanimivo je opazovati, kako se je moja “primorskost” zasidrala v komentarje… Ob tej priliki vam bom zaupal, zakaj sem ta prispevek začel ravnos tem.

    Ko sem raziskoval svoje družinsko drevo, sem odkril, da imam korenine od Drežnice pod Krnom do Malije nad Izolo, ki gleda na Savudrijo… in vse vmes. Seveda za družinsko drevo potrebuješ matične knjige, ki so v župniščih. Obiskal sem številne župnike in med brskanjem po knjigah, sem se z njimi tudi pogovarjal o tem in onem… Povsod sem slišal zgodbe o pravih duhovnikih-herojih, ki so tvegali življenja, da so ohranjali slovensko besedo ali slovensko kulturo.

    Tudi sicer so mi doma pripovedovali o tem in onem župniku, ki je na skrivaj v zakristiji poučeval nonote slovenščine, kako so švercali slovenske knjige in kako so župniki zakopali v zemljo cerkvne arhive, da ne bi sovražniki (= nacisti ali fašisti) uničili sledi slovenstva. Zakaj se o teh gestah tako pogosto “pozabi” v naši zgodovini? Zakaj pri osvoboditvi Primorske opeva samo delo OF in partizanov, pri tem pa se “pozablja”, da so duhovniki in škofje že 20 let pred njimi nosili glavo na prodaj, da so ohranjali slovenščino?

    Vsak ubit borec, talec ali partizan ima vsaj en spomenik… Ok, s tem ni nič narobe, žal pa nikjer v Sloveniji ni enega spomenika, ki vsaj na simbolni ravni priznal ogromno delo vseh duhovnikov za ohranjanje slovenstva. To pa je narobe!


Napišite komentar