V kaj veruješ?

Če bi bili v dvigalu z osebo, ki ni verna, in bi vas vprašala, v kaj verujete kot kristjani in kaj praznujete za veliko noč, kaj bi ji odgovorili? Imate namreč približno 15 sekund časa, toliko, dokler dvigalo ne odpre vrat in oseba izstopi, da ji pojasnite svojo vero na učinkovit način. Bi znali?

Priznam, da je tak izziv dokaj težak in verjetno, bi težko uspeli, vendar osebno mislim, da za učinkovit odgovor vam zadostuje 5 sekund in samo dve besedi.

Pojdimo po vrsti. Verjetno ste začeli razmišljati, kako bi predstavili krščanstvo v najboljši luči, kako bi opravičili temna zgodovinska dejstva Cerkve, katere besede bi izbrali, da bi se pravilno izrazili, katere praznike vse praznujete in kako verujete v svetnike, praznike, zakramente, papeža ter še kaj. In vendar je potrebno mnogo manj.

Začnimo pri glavnem in najpomembnejšem prazniku, ki je velika noč. Iz tukaj se vse začne, vse je izpeljano in je upravičeno začetek naše vere, saj »če Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera« (1 Kor 15, 14). Naslednji korak je odgovor na vprašanje, kaj je velika noč? Dogodek? Zgodovina? Basen ali pravljica?

Velika noč je komunikacija. Sporočanje. Na temu temelji krščanstvo in vse kar je v njem ali z njim povezano. Lahko razpravljamo o morali, veri, pravilih, pravovernosti, bogoslužju in ostalih zadevah, ampak vse to izhaja in je podrejeno komunikaciji, ki poteka med Bogom in človekom.

Morda smo tekom stoletji napolnili kilometre knjižnih polic s pomembnimi razpravami, ker smo želeli razložiti, kaj je jedro te vere, morda smo »prekrili« vero z dodatki, ki ji bolj malo pritičejo ali pa morda smo se samo umaknili v območje statičnega udobja, da bi se izognili naporu… Dejstvo je, da je najpomembnejši element krščanstva komunikacija, ki se odivija med Bogom in človekom.

Morda se bo komu zdela trditev neobičajna ali nepremišljena, vendar vse kar potrebujemo, da bi bili dobri verniki, je dober odnos z Bogom. To je že drugi korak, ki ga potrebujemo, da lahko uresničimo svojo vero, obenem pa je povezan s komunikacijo. Odnos in komunikacija sta povezana in drug drugega sestavljata, dopolnjujeta in uresničujeta.

Danes je zelo moderno govoriti o odnosih in o čustvih v njih. Skoraj nihče ne omenja več pravil, saj delujejo tako omejujoče in togo. Pravila so potrebna, vendar morajo služiti kot zunanji okvir, ki ga v odnosu ne smemo prekoračiti. In kakšen je moj odnos z Bogom? Upal bi si postaviti pavšalno trditev, da moj odnos je tak, kakršna je moja komunikacija z njim in z bližnjimi. Kako se pogovarjam z Bogom, koliko pogosto, kaj mu sporočam in koliko se potrudim, da bi mu prisluhnil? Koliko sem pripravljen odstraniti svoje misli, da bi našel Božje sporočilo?

Po drugi strani pa moj odnos do Boga ni zaprt ekosistem med mano in njim, ampak teče tudi po kanalu mojega odnosa do bližnjega. Kakšna je moja komunikacija z drugimi ljudmi? O čem govorim, kaj poslušam in kaj hočem slišati? Kako pogosto od drugih pričakujemo določene odgovore in tako radi preslišimo njihovo sporočilo, morda klic na pomoč ali pohvalo. Včasih smo z nekom iz čistega koristoljubja, da bi kaj novega izvedeli o drugih ali da bi koga očrnili.

Včasih bi lahko ljudi postavili v kategorije po tem, o čem razpravljajo: o drugih, o vsakdanjih dogodkih ali o idejah in idealih?

Opravljanje je precej pogost šport in polega tega, da nam omogoča, da izvemo kaj sočnega – ki pa ni nujno resnično – nas zapelje v labirint kriminala, ki zaradi našega početja jemlje drugim dobro ime, nas pa zapeljuje v grešno stanje.

Če opisujemo vsakdanje dogodke, smo hitro lahko podobni TV dnevniku, ki enostavno prenaša novice. Je zanimivo pridobiti nove podatke, vendar sogovorniki običajno odidejo praznih rok. In vendar velikonočno jutro je polno (tudi) tovrstnih sporočil: ko žene odkrijejo prazen grob naglo stečejo k učencem, da bi jim sporočile, kaj so videle in učenci med seboj prepuščajo novico o tistih dogodkih. A ni samo golo prenašanje novice, saj ljudje stopajo v stik drug z drugim, se družijo, so si blizu in skupaj delijo isto pot.

Tukaj ne smemo spregledati tudi tistega, česar ni napisano. Ko govorimo o praznem grobu, govorimo o vstalem Kristusu, ki ga ni več tam… Na veliko noč se dá pokazati najprej ženam, potem se umakne, nato se pridruži učencem na poti v Emavs, vendar ga ne prepoznata takoj, pokaže se apostolom, a ga Tomaž ne vidi…

Napetost med vidim in ne-vidnim, med povedanim in zamolčanim je sila, ki napaja velikonočno komunikacijo in razvija odnose med učenci, med učenci in Jezusom ter med Jezusom in njegovo Cerkvijo.

Veliko noč je prva krščanska skupnost doživljala kot dogodek smisla in odprtja: začutili so, kaj jim je prinesel Jezus iz Nazareta. Ni šlo samo za zunanjo zaznavo, z očmi, ampak za notranje doživetje, ki je bilo tako močno, da je spremenilo njihova življenja. Kakor poroča evangelist Luka, učencema na poti v Emavs ”so se odprle oči” (prim. Lk 24,31). To so bile njune notranje oči, ki vidijo, kar vid ne vidi. Njihova srca so hodila skupaj…

Velikonočni dogodek je torej mnogo več, kot samo sporočanje nekih dejstev. To je srečanje z živo osebo, ki je Jezus Kristus. On je tista sprememba, ki se zgodi v človeku in ga zaznamuje za vedno. Zato je temelj krščanstva komunikacija, odnos, ki se rodi in se razvija med Bogom in (vsakim) človekom.

Novost ki jo prinese tisto velikonočno jutro je v polnosti odrešenja, ki so o njem številne generacije prej samo sanjale in upale. Nam je dan privilegiji, da lahko vsako leto, znova in znova, obnavljamo, podoživljamo in uresničujemo srečanje z vsatlim Kristusom. Prazen grob v naši župnijski cerkvi ni samo simbol, gledališka kulisa za lažjo predstavo, ampak je resničnost, ki se ponavlja tukaj in sedaj. Namenjena je tisti skupnosti in njenim posameznikom. Na nas pa je, da ta dogodek uresničimo v odnosih in prenesemo v svoje življenje v obliki komunikacije.

Sedaj ste verjetno že razumeli odgovor na izziv ob začetku članka in kateri dve besedi imam v mislih, ki zadostujeta za odgovor: komunikacija in odnos.

Prispevek je bil objavljen v prilogi Bodi človek! zamejskega tednika Novi glas.

Napišite komentar