14. februar: dan Ljubezni

Letošnji 14. februar nam na zanimiv način ponuja nekakšno “numerološko” provokacijo: god sv. Valentina in neformalni dan zaljubljencev ter pepelnična sreda in začetek postnega časa. Katerega bi praznovali?

Verjetno bo marsikateri “ortodoksen” katoličan ta dan v dvomu, ali naj svoji/mu izvoljenki/cu nameni romantično večerjo in kakšno pozornost ali naj se “drži čemerno”, da vsi vidijo, kako se posti (prim. Mt 6,16). Morda bi lahko izbrali srednjo pot. God sv. Valentina, škofa in mučenca iz časa rimskega preganjanja kristjanov, lahko proslavimo na umirjen način, brez glasnih žurk, brez mesa in alkohola… ali naslednji dan.

Kaj pa post? Pepelnično sredo težko premaknemo na naslednji dan, zato bi lahko temu dnevu dodali nekaj ljubezenske note. Najprej z zavestjo, da je postni čas obdobje priprave na veliko noč in torej velike Božje ljubezni do človeka. Gre za obdobje iskanja pozitivnih vidikov našega življenja, za ovrednotenje prijateljstev, lepih trenutkov in svoje vere. Kakor je vera nekaj, ki nas usmerja v presežno, tako je tudi ljubezen tista, ki nas napravlja večje in “večne”. Če živimo z ljubeznijo v srcu, ne gledamo samo na minljive stvari, ampak na večnost.

Lahko je ta “numerološko” posrečen začetek postnega časa spodbuda, da cel post spremenimo iz klasičnega odpovedovanja sladkarijam v iskanje in dajanje ljubezni: v družini, prijateljem, v delovnem okolju, med znanci…

Krst Marsovcev

Papež Frančišek je med eno od svojih pridig med jutranjo mašo v kapeli doma sv. Marte dejal, da če bi prišla k nam odprava Marsovcev in če bi ti želeli postati kristjani, bi jih krstil.

Še ena njegova izjava, ki se je nemudoma znašla na prvih straneh vseh časopisov in spletnih portalov. Večina jo je vzela z dobro mero ironije in marsikdo je – morda namenoma – spregledal kontekst, v katerem je bil ta stavek izrečen.

Žal se je javnost ustavila samo pri krstu zelenih Marsovčkov, nihče pa ni nadaljeval misli papeža Frančiška, ki je bila izrečena pred začetkom obeh sinod o družini. S tem je želel papež ponazoriti, da če si nekdo želi Božje bližine preko zakramentov, če nekdo z iskrenim srcem išče Gospoda, četudi bi bil Marsovec, bi mu jih on podelil.

Po izredni in redni škofovski sinodi o družini ter po izidu spodbude Amoris laetitia stavek o zakramentih Marsovcem zveni kot huda provokacija. Ni namreč malo tistih, ki bi za ohranitev klasičnega cerkvenega nauka žrtvovali duše vernikov in jih še bolj oddaljili od Cerkve, kot tudi ni malo onih, ki bi vse brezpogojno in brez kriterijev prepustili k zakramentom.

Od drugega vatikanskega cerkvena zbora dalje se v teologiji vedno bolj uveljavlja stališče, da je človek imago Dei, torej da je človeška oseba ustvarjena po Božji podobi. Ne drži samo teza, da si ljudje »izbiramo« svojega boga, ampak velja tudi nasprotno, da se Bog odloča za človeka in svet, zato je naša naloga, da hvaležno in dejavno sprejemamo njegovo bližino.

Papež Frančišek je s primerjavo o Marsovcih dovolj nazorno razložil naslednje: če se je Bog odločil za nas s tem, da nas je priklical k življenju in nas ustvaril, kdo si potem lahko vzame pravico, da prepreči, ustavi ali ovira ta odnos? Sveti oče bi verjetno dejal – s prispodobo o zakramentih vesoljcem – da »tega ne more storiti niti sam papež…«.

Ta misel se navezuje na idejo svetega papeža Janeza XXIII. in izhaja iz predpostavke, da Cerkev ne sme postavljati meja drugim, ki bi si želeli približati njenemu občestvu.

V Apostolskih delih beremo, kako je ob navzočnosti apostola Petra nad skupnost poganov prišel Sveti Duh, nato je prvi papež naročil, da ti ljudje prejmejo krst (prim. Apd 10, 44-48). Vprašanje odprtosti ali zaprtosti poti do zakramentov je povezano s tistim, kar bi lahko malo po jezuitsko imenovali »prisluškovanje Svetemu Duhu«.

Ali je Cerkev dovolj pozorna na glas in znamenja Svetega Duha? Smo odprti za njegovo delo? Kdo je tisti, ki je brez greha, da bi lahko vrgel kamen v brata?

In če bi sam sveti oče podelil zakramente vesoljcem, kdo smo mi, da tega ne bi storili?

p.s.
In kaj bi storili, če bi resnično Marsovčki – tisti zeleni, z dolgim nosom, kakor jih rišejo otroci – želeli postati kristjani?
Mislim, da bi v tistem primeru morali vsaj malo počakati, da bi se teologi, cerkveni pravniki, dogmatiki, moralisti, liturgisti in še kdo dogovorili, kdo bi jim lahko bil boter, koliko ur verouka bi potrebovali, kako bi potekal obred, da se ne bi kdo pohujšal …… še prej pa bi seveda ustanovili ustrezno komisijo.

 

Besedilo je bilo objavljeno na spletnem mediju domovina.je

Ob pedofilih nam otroke zlorabljajo še mediji in oglaševalska industrija

Oglasi oropajo otroke svojega otroštva, saj preko oglaševanih vedenjskih modelov ponujajo erotično neverbalno govorico, ki jo mladoletniki posnemajo in postanejo lahek plen storilcev spolnih zlorab. Kako nam lahko pri tem pomagajo mediji, ki skrbno in natančno poročajo o vsaki tovrstni zgodbi? Kaj lahko storijo za vaše otroke, da bodo obvarovani pred to nevarnostjo?

 

Želim se navezati na novico, ki je bila objavljena pred časom, da je bil nekdanji poslanec SD Andrej Magajna pravnomočno oproščen obtožb o posredovanju pornografske fotografije. Ta in še nekatere druge novice o oprostitvah domnevnih storilcev tovrstnega kaznivega dejanja, še posebej ko gre za duhovnike, pristanejo nekje v rubriki »pa še to«. Brez pompa, brez alarmov in brez škandalov. Ravno obratno pa se zgodi, ko se domneva, da naj bi bil storilec kriv: pristane na prvi strani in teden dni je vse v aferi.

Mediji si dovolijo s preveliko lahkotnostjo in brez ustreznih posledic vzeti dobro ime človeku, ki je samo obtožen, brez da bi mu bilo kaj dokazano. V zadnjem času je bilo primerov obtožb duhovnikom, ki so jih kasneje sodišča zavrgla kar nekaj: župnik v Preski, nekdanji duhovnik za študentsko pastoralo, župnik v Velenju in še kje…

Na tej točki se odpira niz vprašanj in pomislekov, ki bi jih bilo vredno analizirati, a se bom ustavil samo pri enem, ki je po mojem mnenju najbolj paradoksalen: vloga medijev. Ne želim se toliko ustavljati pri vprašanju Zakaj to počnejo?, ker mislim, da je vsem kristalno jasno, da naslovi afer pritegnejo bralce in pomagajo za dan ali dva zaustaviti padanje naklade dotičnega časopisa. Najbolj pradoksalen vidik je pri tistih medijih, ki so se samooklicali za varuhe javne morale in v imenu pravičnosti postavijo na moderni sramotilni steber naslovnice z mastnim tiskom ime in priimek osebe, ki »naj bi« nekaj zagrešila. V tem primeru spolno zlorabo. V isti sapi pa ta mediji podpira in širi in seksualno liberalizacijo družbe do take mere, da je vse dopuščeno in dovoljeno. Še več, na svojih spletnih ali tiskanih straneh ponuja etično sporne vedenjske vzorce najbolj ranljivi skupini družbe, ki so otroci.

Kot družba postajamo vedno bolj tolerantni do spolnosti, jo vnašamo – celo vrivamo – v vsak oglas in vsako podobo. Oglaševalska industrija je vstavila goloto, erotičnost in spolnost v čisto vsak element, tudi tja, kjer jih ne bi smelo nikoli biti: v otroški svet. Dokaz so reklame, kjer nastopajo otroci in zavzemajo mikavne drže, ki so značilne za svet zapeljevanja odraslih. To najlažje zasledimo v oglasih za otroška oblačila, kjer so otroci postavljeni v vloge mini-manekenk in manekenov, ki s senzualnostjo, zapeljivimi držami in erotično govorico telesa izražajo sporočilo seksualnosti.

Čeprav gre na prvi pogled za iznajdljive in zabavne oglaševalske pristope, v resnici se za tem skriva velikanska past. Vrstniki mini-manekenk in manekenov opazijo te podobe, posnemajo ponujene izzivalne drže in nehote spustijo svojo naravno mejo sramu. S tem pa odpravijo tisto obrambno mejo lastne intime, ki ne bi smela biti nikoli prekoračena.

Poglejmo »modna« oblačila za otroke in bomo dobili dodatno potrditev tega: za deklice kratka krila in razkrita ramena z dekoletji(!), za fantke nizek pas hlač, pri obojih pa sporočila v obliki napisov na majicah, ki na mladoletnika ne sodijo.

Ker so otroci oropani svojega otroštva in so prisiljeni posnemati življenje odraslih, postajajo tržno blago, s tem pa veliko lažji plen pedofilskih mrež. Resnična nevarnost ni vsak “domnevni” storilec, ampak nevarnost na katero ne opazimo in je dokazana so oglasi.

Namenoma sem izbral nekoliko bolj provokativen naslov, zato da bi se zavedli, kako nevarna je neverbalna govorica podob in kako nemočni so lahko otroci, ki dan za dnem nemo opazujejo fotografije svojih vrstnikov, ki se prijazno smehljajo…

Komentar je bil objavljen na spletnem portalu Domovina.je

V kaj veruješ?

Če bi bili v dvigalu z osebo, ki ni verna, in bi vas vprašala, v kaj verujete kot kristjani in kaj praznujete za veliko noč, kaj bi ji odgovorili? Imate namreč približno 15 sekund časa, toliko, dokler dvigalo ne odpre vrat in oseba izstopi, da ji pojasnite svojo vero na učinkovit način. Bi znali?

Priznam, da je tak izziv dokaj težak in verjetno, bi težko uspeli, vendar osebno mislim, da za učinkovit odgovor vam zadostuje 5 sekund in samo dve besedi.

Pojdimo po vrsti. Verjetno ste začeli razmišljati, kako bi predstavili krščanstvo v najboljši luči, kako bi opravičili temna zgodovinska dejstva Cerkve, katere besede bi izbrali, da bi se pravilno izrazili, katere praznike vse praznujete in kako verujete v svetnike, praznike, zakramente, papeža ter še kaj. In vendar je potrebno mnogo manj.

Začnimo pri glavnem in najpomembnejšem prazniku, ki je velika noč. Iz tukaj se vse začne, vse je izpeljano in je upravičeno začetek naše vere, saj »če Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera« (1 Kor 15, 14). Naslednji korak je odgovor na vprašanje, kaj je velika noč? Dogodek? Zgodovina? Basen ali pravljica?

Velika noč je komunikacija. Sporočanje. Na temu temelji krščanstvo in vse kar je v njem ali z njim povezano. Lahko razpravljamo o morali, veri, pravilih, pravovernosti, bogoslužju in ostalih zadevah, ampak vse to izhaja in je podrejeno komunikaciji, ki poteka med Bogom in človekom.

Morda smo tekom stoletji napolnili kilometre knjižnih polic s pomembnimi razpravami, ker smo želeli razložiti, kaj je jedro te vere, morda smo »prekrili« vero z dodatki, ki ji bolj malo pritičejo ali pa morda smo se samo umaknili v območje statičnega udobja, da bi se izognili naporu… Dejstvo je, da je najpomembnejši element krščanstva komunikacija, ki se odivija med Bogom in človekom.

Morda se bo komu zdela trditev neobičajna ali nepremišljena, vendar vse kar potrebujemo, da bi bili dobri verniki, je dober odnos z Bogom. To je že drugi korak, ki ga potrebujemo, da lahko uresničimo svojo vero, obenem pa je povezan s komunikacijo. Odnos in komunikacija sta povezana in drug drugega sestavljata, dopolnjujeta in uresničujeta.

Danes je zelo moderno govoriti o odnosih in o čustvih v njih. Skoraj nihče ne omenja več pravil, saj delujejo tako omejujoče in togo. Pravila so potrebna, vendar morajo služiti kot zunanji okvir, ki ga v odnosu ne smemo prekoračiti. In kakšen je moj odnos z Bogom? Upal bi si postaviti pavšalno trditev, da moj odnos je tak, kakršna je moja komunikacija z njim in z bližnjimi. Kako se pogovarjam z Bogom, koliko pogosto, kaj mu sporočam in koliko se potrudim, da bi mu prisluhnil? Koliko sem pripravljen odstraniti svoje misli, da bi našel Božje sporočilo?

Po drugi strani pa moj odnos do Boga ni zaprt ekosistem med mano in njim, ampak teče tudi po kanalu mojega odnosa do bližnjega. Kakšna je moja komunikacija z drugimi ljudmi? O čem govorim, kaj poslušam in kaj hočem slišati? Kako pogosto od drugih pričakujemo določene odgovore in tako radi preslišimo njihovo sporočilo, morda klic na pomoč ali pohvalo. Včasih smo z nekom iz čistega koristoljubja, da bi kaj novega izvedeli o drugih ali da bi koga očrnili.

Včasih bi lahko ljudi postavili v kategorije po tem, o čem razpravljajo: o drugih, o vsakdanjih dogodkih ali o idejah in idealih?

Opravljanje je precej pogost šport in polega tega, da nam omogoča, da izvemo kaj sočnega – ki pa ni nujno resnično – nas zapelje v labirint kriminala, ki zaradi našega početja jemlje drugim dobro ime, nas pa zapeljuje v grešno stanje.

Če opisujemo vsakdanje dogodke, smo hitro lahko podobni TV dnevniku, ki enostavno prenaša novice. Je zanimivo pridobiti nove podatke, vendar sogovorniki običajno odidejo praznih rok. In vendar velikonočno jutro je polno (tudi) tovrstnih sporočil: ko žene odkrijejo prazen grob naglo stečejo k učencem, da bi jim sporočile, kaj so videle in učenci med seboj prepuščajo novico o tistih dogodkih. A ni samo golo prenašanje novice, saj ljudje stopajo v stik drug z drugim, se družijo, so si blizu in skupaj delijo isto pot.

Tukaj ne smemo spregledati tudi tistega, česar ni napisano. Ko govorimo o praznem grobu, govorimo o vstalem Kristusu, ki ga ni več tam… Na veliko noč se dá pokazati najprej ženam, potem se umakne, nato se pridruži učencem na poti v Emavs, vendar ga ne prepoznata takoj, pokaže se apostolom, a ga Tomaž ne vidi…

Napetost med vidim in ne-vidnim, med povedanim in zamolčanim je sila, ki napaja velikonočno komunikacijo in razvija odnose med učenci, med učenci in Jezusom ter med Jezusom in njegovo Cerkvijo.

Veliko noč je prva krščanska skupnost doživljala kot dogodek smisla in odprtja: začutili so, kaj jim je prinesel Jezus iz Nazareta. Ni šlo samo za zunanjo zaznavo, z očmi, ampak za notranje doživetje, ki je bilo tako močno, da je spremenilo njihova življenja. Kakor poroča evangelist Luka, učencema na poti v Emavs ”so se odprle oči” (prim. Lk 24,31). To so bile njune notranje oči, ki vidijo, kar vid ne vidi. Njihova srca so hodila skupaj…

Velikonočni dogodek je torej mnogo več, kot samo sporočanje nekih dejstev. To je srečanje z živo osebo, ki je Jezus Kristus. On je tista sprememba, ki se zgodi v človeku in ga zaznamuje za vedno. Zato je temelj krščanstva komunikacija, odnos, ki se rodi in se razvija med Bogom in (vsakim) človekom.

Novost ki jo prinese tisto velikonočno jutro je v polnosti odrešenja, ki so o njem številne generacije prej samo sanjale in upale. Nam je dan privilegiji, da lahko vsako leto, znova in znova, obnavljamo, podoživljamo in uresničujemo srečanje z vsatlim Kristusom. Prazen grob v naši župnijski cerkvi ni samo simbol, gledališka kulisa za lažjo predstavo, ampak je resničnost, ki se ponavlja tukaj in sedaj. Namenjena je tisti skupnosti in njenim posameznikom. Na nas pa je, da ta dogodek uresničimo v odnosih in prenesemo v svoje življenje v obliki komunikacije.

Sedaj ste verjetno že razumeli odgovor na izziv ob začetku članka in kateri dve besedi imam v mislih, ki zadostujeta za odgovor: komunikacija in odnos.

Prispevek je bil objavljen v prilogi Bodi človek! zamejskega tednika Novi glas.

Post je enačba

Kako bi razložil postni čas nekomu, ki ni veren? Preprosto: post je enačba.

Če se odločimo, da se bomo od nečesa postili in to odvzeli iz svojega vsakdana, na to mesto nekaj dodajmo. Če je odpoved zunanja, materialna, naj bo »nadomestek« nekaj za našo dušo, za našo notranjost. Pazimo, da bo »enačba« vedno pravilna, ali z drugo besedo, ohranimo ravnovesje.

 

Se bomo odpovedali čokoladi ali alkoholu? Nadomestimo telesno odpoved z branjem ali z molitvijo ali prebiranjem Svetega pisma. Lahko se odločimo, da bomo nekomu odpustili dolgoletno zamero ali popravili hudo krivico. Naj nam bo pri tem v pomoč neko telesno dejanje, kot je romanje, prostovoljstvo, večja zavzetost na delovnem mestu ipd.

Danes se veliko ljudi odloči za post od hrane ali od določenih živil zgolj iz zdravstvenih ali »modnih« razlogov. To je pohvalno, saj morda tudi nekdo ki ni veren, se s tem trudi načrtno ali nenačrtno približati krščanski tradiciji in navadam. Za kristjana pa je post nekaj več, kot samo prilagajanje jedilnika za slaba dva meseca. Obdobje priprave na veliko noč je povabilo, da bi v sebi nekaj spremenili, odpravili kakšno razvado, popravili krivico, odpustili zamero ali se znebili nečesa, ki nas bremeni in ustavlja.

Mislim, da nisem predrzen, če trdim, da ne bi smelo biti težko najti nekaj, čemur bi se lahko ali celo bi se morali odpovedati. Živimo v družbi materialnega izobilja in razkošja, kjer smo od željenega predmeta oddaljeni le klik. In vendar ravno zaradi tega postajamo vse bolj pusti, oddaljeni drug od drugega in žalostni.

Če res ne najdemo drugega, čemur bi se odpovedali v postu, je naša žalost lahko prva in glavna stvar. S čim jo bomo nadomestili, da bomo zadostili enačbi? S pristnim veseljem! Lahko bi jo tudi s ponosom, kakor nas vabijo naši škofje v letošnjem pismu za postni čas.

Začenjamo post in s tem obdobje, ki ga bo bolj ali manj vsak po svoje interpretiral in uresničil. Ni toliko pomembno, koliko nam bo uspevalo vsak dan uresničevati sklepe, ampak bolj, koliko se trudimo in koliko si želimo sprememb.

In kako lahko izmerimo »uspeh« posta? Naša enačba, ki sem jo omenil na začetku, ima zelo preprosto pravilo: v postu so na prvem mestu želje. Kaj si želimo? Po čem hrepenimo? Kaj načrtujemo? V tem se skriva razlog in uspeh teh štriedestih postnih dni. Izpraznimo iz sebe in iz svojega življenja tisto, kar nas omejuje ali duši, tisto kar ne potrebujemo, kar je le fasada ali kar zastruplja naše odnose in vse tisto, česar si v resnici ne želimo. Privoščimo si malo miru, časa za premišljevanje, za družino, predvsem pa tolažbe.

Privoščimo si razkošje materialne odpovedi ali celo pomanjkanja, da bomo iskali, našli in videli duhovno bogastvo: v sebi in v drugih.

Moje jaslice

Ste kdaj razmišljali, zakaj so jaslice tako privlačne? Zakaj, ko jih zagledamo, se nam zasvetijo oči? Zanimivo je opazovati, kako pri otrocih, mladih, odraslih in starejših, pa tudi pri tistih, ki ne verujejo ali so celo sovražni do Cerkve, pogled na jaslice prebudi posebno nežnost in prijaznost.

Pred tremi leti sem od dragega prijatelja dobil za rojstni dan glinene jaslice. Kdo pa ti danes še podari nabožen predmet ali jaslice? Vesel sem jih bil in to zanimivo darilo je seveda dobilo mesto pod smrekico in vsako leto me pogled na sveto družino tudi spominja na osebo, ki mi jih je podarila. Tak dar ni dragocen samo zaradi materialne ali umetniške vrednosti, ampak nosi v sebi izredno simbolno moč. Verjetno je po naših domovih precej »kitajske plastike«, ki nima nobene ekonomske vrednosti, a zagotovo predstavlja spomin na družinskega člana, prijatelja ali morda na drago osebo, ki je ni več med nami.

Jaslice so edinstven simbol božiča, predstavljajo prisotnost Boga v našem domu in obenem odsevajo željo po svetem in božjem, ki je v nas. Temu lahko pripišemo razlog za veselje ob jaslicah, saj se nehote zavemo, da je Bog v svoji nežnosti, kot nebogljen otrok, prisoten v našem domu in vsakdanjem življenju. Ta vidik gotovo nagovarja tudi t.i. oddaljene kristjane ali tiste, ki trdijo, da ne verujejo, saj vsak od nas se razveseli občutka, da je nekaj presežnega v njegovem življenju.

Verniki ob jaslicah ne smemo pozabiti, da tiste figurice predstavljajo odgovor mladega dekleta na Božje povabilo, da bi postala mati Stvarnika; tako se Božja beseda naselila v zgodovino človeštva in vsakega od nas. Postavljanje jaslic v dobi, ko so socialne krivice na dnevnem redu vsakdana, ko je upanje samo še abstrakten pojem in ko je človeško življenje merjeno samo še skozi ekonomsko vrednost predstavlja točko preloma z negativnim in naš odgovor na Božje povabilo, da upamo v boljše življenje.

Vsake jaslice so kraj srečevanja družine, morda kraj tihe molitve ali premišljevanja o Bogu, so kraj umirjenosti in povabilo k spoštovanju in ljubezni. Morda vse to zveni zelo idealno in oddaljeno, toda tukaj lahko najdemo odgovor na svojo osamljenost ali vsakdanje težave. Ne smemo si pustiti vzeti tega svetega okolja, ki nas vabi k drugačnemu življenju, ki v nas prebuje upanje. Popusti, javnomnenjske ankete, stavke, gibanja vrednosti delnic, dokapitalizacija bank ali število všečkov na Facebooku niso vrednote, kakor nam želijo prikazati številni mediji, ampak skušnjave, da bi postavili minljivo na mesto, ki pripada večnemu.

Jaslice ne oddajajo slepilne svetlobe, ampak so svetilnik vrednot, ki nam ponuja luč za plovbo v pravo smer in nas odvrača od slepilne svetlobe lažnih prerokov. So svetilnik, ki mlade usmerjajo k pravim vrednotam, ki vabijo vse generacije k zasledovanju družinske povezanosti.

Kakor je spomnil papež Frančišek v eni izmed svojih sredinih avdienc »v pravkar rojenem otroku, ki potrebuje vse, ki je zavit v plenice in položen v jasli, je vsebovana vsa moč Boga, ki rešuje. Treba je odpreti srca za mnogo majhnosti in mnogo čudovitosti, ki sta v tistem otroku. To je čudovitost božiča«. Verjetno ni enostavno postati »mnogo majhni« v svetu, ki nas sili k veličini, napihnjenosti in napuhu, k razkazovanju moči in blišča. Zagotovo pa je to zelo koristno in dragoceno.

Naj bodo moje, tvoje, naše jaslice točka srečevanja, druženja in prijateljevanja med nami in z novorojenim Jezusom. Tiste skromne plastične ali umetelno izdelane figurice naj bodo povod zgodb in dragocenih spominov, njihova svetloba pa naj nas spodbudi, da bi vedno iskali luč. Sveta družina naj nas spomni, da je upanje v Božjo pomoč večje od slepilne svetlobe lažnih prerokov in da smo tudi mi, kakor sveto Dete, neizmerno ljubljeni v Očetovih očeh.

Besedilo je bilo objavljeno v prilogi goriškega tednika Novi glas.

Jubilej, ki je prinesel premik vesoljnega koncila

Ob sklepu jubileja usmiljenja sem se vprašal, čemu je bilo to leto sploh namenjeno in kaj nam je prineslo. Ali se je kaj spremenilo? Kdo bo imel koristi od tega? Je s tem izrednim letom postala katoliška morala malo bolj »ohlapna«?

Ko je minuli teden sveti oče Frančišek v Rimu, na praznik Kristusa Kralja, 20. novembra, sklenil izredni jubilej usmiljenja, so se vrstile ocene in komentarji, ki so večinoma šle v smeri analize števia romarjev in prihodkov od verskih potovanj. Če bi ta dogodek omejili samo na to, potem bi zreducirali Cerkev na raven neke turistične agencije.


Jubilej usmiljenja je (bil) edinstvena priložnost, da se v Cerkvi zgodi premik teologije, kakršen je običajen le za vesoljni koncil. Preko papeževih katehez, pridig, govorov… ter preko jubilejnega odpustka svetoletnih vrat in misijonarjev usmiljenja, je sveto leto usmiljenja na vsebinski ravni zaznamovalo versko življenje katoličanov. Njegovi učinki bodo ostali tudi za prihodnja leta in verjetno desetletja, saj premik, ki se je zgodil, je spremenil težišče razmišljanja katoličanov: Bog ni več samo sodnik, ampak je predvsem usmiljeni Oče.

Največji učinek ali rezultat tega izrednega svetega leta je opomin ljudem, da je Bog neizmerno usmiljen in dober. Morda smo to slišali v 2. ali 3. razredu verouka in vmes malo pozabili, morda pa smo prepogosto slišali le stavek, da »Bog je sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje«. Seveda z žugajočim prstom jezne stare mame ali koga drugega, je bil poudarek na kazni, kot grožnji.

Osebno mislim, da je bil ta jubilej nujno potreben in izredno koristen. Nikakor ne le zaradi romanj ali prečkanj sveti vrat, ampak zaradi premika na poudarku razmišljanja in govorjenja o Bogu. Njegova prva in glavna vloga ni kaznovanje, kot kak policaj ali sodnik, ampak je očetovstvo. Vsak starš želi otrokom najboljše, toda v strahu, da se ne bi zgodilo kaj hudega, zagrozi s kaznijo, ki pa je nikoli ne uresniči v polni meri. Verjetno je zelo podobno z Bogom.

Tedaj še kardinal Ratzinger je v pogovoru z novinarjem Petrom Seewaldom na vpršanje o Božjem usmiljenju dejal, da je med usmiljenjem in jezo veliko nesorazmerje, saj je usmiljenje potisočerjeno in ne glede na to, ali sem zaslužil kazen in tudi izpadel iz te ljubezni, se lahko vedno zavedam, da bo Božje usmiljenje še tistočkrat večje.

Ravno ta vidik je bil v ospredju skozi celoten jubilej. Papež Frančišek je na viden in jasen način pokazal, kaj to pomeni. Preko katehez in govorov je vedno znova poudarjal pomen vrnitve v Očetov objem, saj noben greh ne more biti tako velik, da ga Božje usmiljenje ne bi moglo odpustiti. Preko konkretnih dejanj, kot je bil obisk nekdanjih duhovnikov, zapornikov, bolnikov, novorojenih otrok v porodnišnici, brezdomcev… pa je Frančišek izpostavil pomen dobrih del, ki dajejo »okus« in smisel naši veri.

Nekateri so ob tem vihali nos rekoč, da se s tem popušča na moralnem področju, da se posega v nauk Cerkve, da ni več »strahu Božjega«, da je papež spremenil katoliško doktrino v neko marksistično teorijo… Prepričan sem, da se ni zgodilo nič od tega. In niti se ne bo. Evengelij je mnogo let pred raznimi totalitarističnimi » -izmi« postavil skrb za človeka v središče življenja, kar pomeni, da so zakoni podrejeni konkretnemu življenju ljudi in ne obratno.

Prav tako pojmovanje greha ostaja nespremenjeno, le da kdor ga je storil, ne glede na težo dejanja, mora vedeti, da tako kot Adam in Eva, ima še vedno mesto pri Očetu. Nihče ni izključen… Odgovor in utemeljitev na to se nam ponuja v Svetem pismu, ko pisec pravi, da »Vendar si z vsemi usmiljen, ker moreš vse, ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili. Kajti ljubiš vse, kar je, […] saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.« (Mdr 11,23-24).

Ali je bilo sveto leto koristno? Bilo je predvsem nujno! Jubilej usmiljenja je najprej potrebovala Cerkev, zato da ne bi pozabila, da je kljub vsemu samo orodje in pot ljudem do Boga; potrebovali smo ga kristjani, da ne bi pozabili, kako močno nas Bog ljubi, kaj predstavljata tisti veliki petek in prazen grob; potreboval ga je cel svet, da bi razumeli, da vojna prinaša novo sovraštvo, usmiljenje pa mir in napredek.

 

Članek je bil objavljen na spletnem portalu Domovina.je

Geostrategija papeža Frančiška

Danes je papež Frančišek na javnem konzistoriju podelil kardinalske nazive 17 novim kardinalom, od teh 4 so starejši od 80 let.

Pogled na imena novih »princev Cerkve« nam pokaže, da se je papež odločil za odmik od klasične evropocentričnosti, saj bo Stara celina v tem konzistoriju dobila samo dva nova kardinala. V imenovanjih moramo iskati simbolni ključ, s katerim papež ponovno poudarja bivanske periferije sodobnega človeka in krščanstva. Beseda »periferija«, obrobje, je središčni termin tega pontifikata v številnih pogledih.

Foto: http://www.messinaora.it
Foto: http://www.messinaora.it

Kardinalski klobuki so šli na glave škofov in nadškofov v Srednjeafriški republiki, v Braziliji, v Bangladešu, v Venezueli, Mehiki… države, ki na geopolitični šahovnici velikih finančnih ali vojaških interesov nimajo posebne teže, jo imajo pa v očeh sedanjega svetega očeta. Med tokratnimi kardinali najdemo tudi Italijana, Španca in tri Američane.

Pri izbiri kardinalov je papež ponovno pokazal na svojo veliko tenkočutnost do razvojno najbolj obrobnih dežel sveta. Tukaj ne igrajo posebne vloge klasične razdalje, ki jih merimo v kilometrih, saj papež Frančišek postavlja v ospredje druge kategorije. S tem početjem naslednik apostola Petra nadaljuje svojo počasno, skoraj neopazno, a vztrajno reformo Cerkve. Nobene vidne revolucije ali spektalurane izjave, ki bi obnemel svet. Nobenih pretresljivih nenadnih novosti. Kaj se torej dogaja? Se sploh kaj dogaja?

Cerkev se je v zadnjih desetih letih močno spremenila. Od Janeza Pavla II. do danes so se zgodili veliki premiki in sedanji papež uresničuje tiste vizionarske besede pokojnega milanskega kardinala Martinija, njegova jezuitskega sobrata, ki je dejal, da Cerkev tli pod kupom pepela, starega tristo let.

To je papež, ki vlada. In to se lahko opazi. Preko sinod, popravkov v pravnih dokumentih, nagovorih, organizacije rimske kurije, krajevnih Cerkva… Razvija Cerkev kot naravni organizem, da bo resnično »katoliška«: vse obsegajoča, univerzalna. Njegova preobrazba se izogiba šok terapije, saj gre za postopne spremembe, ki se bodo poznale tudi v naslednjih letih in desetletjih. Prvi jezuitski papež se je odpovedal vsakemu blišču in prestižu na osebni in tudi na »profesionalni« ravni, s tem pa je spravil celotno Cerkve na »dieto« od blišča. Izbor novih kardinalov to odseva v polni meri. Med njimi ni takih, ki bi veljali za »teološke zvezde« ali bi izhajali iz močnih katoliških držav ali mest, ki so imela kardinalski klobuk za samoumeven.

Papež Frančišek je v svojem (še) kratkem pontifikatu imenoval skupaj 56 kardinalov, 44 od teh ima volilno pravico v primeru konklava. Izbira, ki bi se pri morebitnih volitvah novega papeža že poznala ali vsaj bi nagnila tehtnico v določeno smero. Na drugi strani geopolitika Cerkve se odmika od Evrope in se spogleduje s svetom. Kardinalski kolegij tako postaja vse bolj globalen. Od trenutno 121 kardinalov elektorjev 54 je Evropejcev (44 %), medtem ko je bilo to razmerje leta 2013, ko je bil izvoljen sedanji papež, 60 Evropejcev na 115 volivcev (52 %). Leta 1978, na konklavu ki je izvolil Janeza Pavla II. pa je glasovalo 82 Evropejcev na 111 volivcev (74 %).

Upamo, da bo papežu Frančišku dano še kakšno leto vladanja, zato lahko pričakujemo, da bo imenoval še nekaj novih kardinalov in tako s počasnimi premiki spremenil nadaljno podobo Cerkve. Papež, ki so ga kardinali šli iskat na »konec sveta«, ponuja drugačen pogled na krščanstvo in temu skuša privaditi tudi nas.

 

Zgodovina našega naroda, pač.

Morda nisem najbolj primeren komentator na temo medvojnih in povojnih pobojev, saj kot Primorec gledam na to drugače, kot moji kolegi iz osrednje Slovenije. V moji družini ni bilo nikogar, ki bi šel z »enimi« ali »drugmi«, ker so starejše sorodnike nacisti odpeljali v koncetracijska taborišča, tisti ki so ostali, pa so skrivaj »švercali« robo iz tedanje Kraljevine Jugoslavije na ozemlje Primorske, ki je bilo pod Italjio. Zgodovina našega naroda, pač. Na Primorskem skoraj ni bilo domobrancev, razni »osvoboditelji« pa so priključili del slovenskega naroda, ki je kljub nasilnemu zatiranju fašizma govoril slovensko – po zaslugi številnih skladateljev, narodnih buditeljev, pravih čedermacev, ki so v zakristijah na skrivaj ohranjali slovensko besedo.

 

Vir: siol.net
Vir: siol.net

Začetek pokopa žrtev iz rova sv. Barbare v Hudi jami pri Laškem so nekateri označili za zgodovinski trenutek in začetek sprave. Ne želim pokvariti trenutnega veselja, vendar se je z enakim zanosom in velikimi parolami že leta 1990 označevalo tisti stisk roke v Kočevskem Rogu med tedanjim predsednikom Milanom Kučanom in ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem.

Take geste so pomembne in gotovo pripomorejo k celjenju ran v našem zgodovinskem in družbenem spominu, toda imam občutek, da vse ostaja samo na deklarativni, formalni, ravni. To utemeljujem z dejstvom, da ko se pojavi katerikoli članek o katerih koli dogodkih, ki so se zgodili po letu 1939, pripelje do burnih javnih odzivov, nespoštljivega etiketiranja, delitev »naši-vaši« in vse do grobih žalitev. Zgodovina našega naroda, pač. Škoda, ker je tema, ob kateri bi morali vsi obmolkniti in si brezpogojno prizadevati za resnico, postala predmet politikantstva in nabiranja volilnih glasov.

Nedvomno je pokop žrtev iz Hude jame pomemben civilizacijski korak naprej, vendar ne sme ostati zadnji. Temu mora slediti še mnogo drugih, preden bomo lahko trdili, da hodimo po poti narodne sprave. Konkretne geste so lahko: vnos objektivnih zgodovinskih dejstev 20. stoletja v šolske učbenike, saj se zgodovina Slovenije ni začela leta 1945; uvedba nekakšnega državnega praznika spomina in sprave s primerno komemoracijo; opustitev rabe totalitarnih simbolov in vseh simbolov, ki spominjajo na totalitarne ideologije 20. stoletja; ovrednotenje vloge raznih osvobodilnih skupin, gibanj in posameznih akterjev; jasna obsodba vseh zločinov predvojnega, medvojnega in povojnega nasilja ter vsaj delno povračilo materialne škode, ki je nastala zaradi nepravičnih zakonov.

Verjetno se vse to sliši kot spisek nemogočega, vendar Slovenija in Slovenci smo na področju »okuženosti« z ideologijami hud bolnik, ki potrebujemo močno in dolgotrajno terapijo. 20. stoletje ni šlo mimo nas brez posledic in sedaj jih je potrebno sanirati. Zgodovina našega naroda, pač.

Morda bo kdo trdil, da je vse to brezpredmetno, drugi pa bodo rekli, da dokler ne uredimo tega ne bomo normalna država. Res je oboje, hkrati pa noben ekstrem ni koristen. Številni mladi gredo – tudi brezbrižno – mimo naše polpretekle zgodovine, nekateri pa mislijo, da se s tem ne ukvarjajo, v resnici pa ponavljajo stare vzorce ujetosti in delitev. Zgodovina našega naroda, pač.

Nedvomno je, da kar se je zgodilo v vojni in revolucionarni vihri je povzročilo mnogo trpljenja in moralne škode na vseh straneh, tako med »našimi«, kot med »vašimi«. Resnici na ljubo, kot Slovenci, vsi, smo izšli kot poraženci. Prepustili smo se delovanju zla in spustili v krvni obtok naroda strup krivice, sovraštva, maščevanja, zamer, nasilja, smrti in drugih grozot. Zato smo izšli kot poraženci. Lahko ozdravimo samo, če si priznamo, da potrebujemo drug drugega, da vstanemo in gremo naprej. Prvi pogoj za spravo pa je odpuščanje, opravičilo in želja, da se kaj takega ne ponovi nikoli več.

To bi lahko bila prihodnost našega naroda.

Težava nismo mi otroci, ampak ste vi, starši!

»Resnična težava je v svetu odraslih, ki že trideset let so se odpovedali vzgoji mladih oziroma so teoretizirali ne-vzgojo; in potem se čudijo nad divjaki, ki jih imajo v hiši«.

(kard. Giacomo Biffi, 1984).

S temi besedami je v nekem intervjuju nekdanji in zdaj že pokojni nadškof v Bologni kardinal Giacomo Biffi leta 1984 zaobjel bistvo težav sodobne družbe. Čeprav se njegove besede izpred več kot treh desetletjih lahko zdijo komu nesmiselne, mislim, da so v današnjem kontekstu več kot primerne.

Izposodil sem si ta citat, ker ponuja razlago in skupni imenovalec na številne tragične dogodke minulih tednov in let. V tej misli najdemo odgovor na številne težave sodobnega človeka in družbe, iz katere izvira nesmiselno, na katerega nimamo pravih odgovorov. Začudeni beremo novice o ljudeh, ki jih povozi avtobus, ker med hojo prebirajo e-pošto na svojem pametnem telefonu, ne vemo s kakšinimi besedami ogorčenja bi še opisali iskanje virtualnih pošati Pokemonv v koncetracijskem taborišču v Auschwitzu in zakaj je mati vojskujočih vedno noseča. Globalizacija nam je prinesla in nam še vedno prinaša ogromno pozitivnega, veliko materialnih in nematerialnih dobrin, ki so bile še pred nekaj desetletij samo iluzija. Obenem pa nas globalna vas in izobilje vsega silita k preudarnosti, k modremu ravnanju in pametni uporabi teh dobrin.

Tukaj mi prihajajo na misel besede italijanskega režiserja in pisatelja Pier Paola Pasolinija, ki je podobno kakor kardinal Biffi v povojni dobi ekonomskih uspehov in na pragu tretjega tisočletja uvidel, da napredek brez razvoja je lahko poguben. Pasolinijeva teza, da modernizacija in razvoj družbe prinašata kolaps ruralnega prebivalstva, se nadgrajuje v njegovem videnju modernosti, ki jo dojema kot iskanje sreče, a privede človeka in ustanove do izgube vrednot. Kako daljnovidno je napovedal, da kapitalizem in hedonistična ideologija potrošnje sta odpravila klasične vrednote, ki jih je sicer zagovarjala tudi Cerkev. V povojni Evropi in zahodnem svetu se je po drugi svetovni vojni razvijala nova družba, družba potrošništva. Ta je res povedla ljudi od nekega podeželskega ”barbarstva” do ”urbane civilizacije”, a obenem jih je tudi notranje osiromašila ter povzročila stresnost in družbeno nelagodje.

Rojeni v povojnih letih so izkusili velik napredek in številne priložnosti, kljub nekaterim odpovedim so preživljali brezskrbno mladost in bili so kakor opiti od splošnega prepričanja, da dobrin, kapitala in naravnih virov ne bo nikoli zmanjkalo. V resnici se je v roku nekaj desetletij zamenjala plošča in otroci tistih »otrok zlate dobe« smo postavljeni pred drugačno realnost.

Tukaj se nahajamo danes. Prepričani smo, da smo zgradili napredno, razsvetljeno, močno in razgledano družbo, v resnici pa se nahajamo v mračni in megleni dolini, kjer je udobje posameznika edino merilo in edina vrednota. Tisti, ki smo danes tridestletniki in bi morali imeti vsa vrata odprta, ki bi morali strmeti v prihodnost in zajemati svoj vsakdan s polno žlico, smo primorani krmariti med prekariatom in socialno negotovostjo. Generacija naših staršev je preživela »zlato dobo« gospodarskega razcveta in ekonomske brezskrbnosti in – dovolite mi to definicijo – porabila ekonomske, naravne in družbene vire svoje in naše dobe. Danes smo vsi tako zelo ekološko usmerjeni, ne ker smo si to izbrali, ampak ker to moramo biti, sicer se bomo s tem planetom zadušili v izpustnih plinih in zasuli v gori smeti.

Če je danes naša družba polna nekih »divjakov«, kakor jih je opisoval kardinal Biffi, je zato, ker generacija pred nami ni pomislila, kaj bo jutri, ampak je videla samo svoj danes. In naš danes je precej bolj krut in krajši od onega izpred tridesetih ali štiridesetih let. Potem slišimo teorije, kako bo generacija »millennials«, tistih rojenih med leti 1980 in 1990, (pre)živela svojo odraslo dobo, kakšne bodo naše pokojnine in bolezni v starosti…

Težave so vidne in alaramantne že danes. Ljudje, ki iz dolgčasa pretepajo ali polivajo mimoidoče s kisilino, mladi ki v imenu ekstremne zabave nekoga ubijejo in njegove zadnje trenutke posnamejo s telefonom ali množična posilstva najstnic, ki jih zagrešijo njihovi vrstniki… preprosto še otroci, ki bi se morali igrati na igrišču ali na travniku, a se vedejo in ravnajo kot pokvarjeni odrasli kriminalci.

Da, hvaležni smo za internet, za napredek v medicini, za avtomobile, ki se vozijo sami in so neverjetno varni, za znanje na dosegu klika in za mobilnost med narodi; nujno pa bi potrebovali še izobrazbo, ki bi nam omogočila, kako vse te dobrine smiselno in koristno uporabljati; potrebovali bi tudi vzgojo, kako napolniti glavo, ne da bi izpraznili srce.

Nahajamo se v posebni dobi velikih sprememb in družbenih izzivov. Če želimo ukrotiti »divjake v hiši«, moramo začeti razmišljati, kako bomo vzgojo prenesli v prakso, kako bomo vrnili naravi svoje mesto v našem življenju in kako bomo poleg pravic govorili tudi o dolžnostih. Pred nami je verjetno še zadnja možnost, da humaniziramo podivjane posameznike v družbi, sicer bomo – po Pasolinijevo – človeštvo pripeljali do ”kontemplacije pekla”.

 

Prispevek je bil napisan za prilogo Bodi človek! goriškega tednika Novi glas.