Ironija burkinija

To poletje si bomo zapomnili tudi po t.i. burkiniju, ženski kopalni opravi, ki popolnoma zakriva telo in onemogoča prepoznavanje telesnih oblik. Ob tej neobičajni kopalni opravi se je vnela močna družbena in politična debata, ki je posegla na več področij: spodobnost in golota v javnosti, verska svoboda, vprašanje ženske emancipacije, integracija islamske kulture v zahodno družbo, varnost…

Poletje 2016 je minilo v znamenju burkinija - Vir: http://dc-cdn.s3-ap-southeast-1.amazonaws.com
Poletje 2016 je minilo v znamenju burkinija - Vir: http://dc-cdn.s3-ap-southeast-1.amazonaws.com

Vseh naštetih vidikov je preveč, da bi lahko razglabljal, zato se bom omejil samo na vprašanje integracije arabskega islama v zahodno kulturo in svojevrstno ironijo, ki jo prinaša burkini. Kaj je tukaj ironičnega? V prvi vrsti mislim, da je paradoks dejstvo, da greš na plažo, kjer so vsi okrog tebe v minimalnih kopalnih opravah, ker skušajo ujeti čim več sonca in začutiti morje, zagrnjen od pete do glave in še čez. To je podobno, kakor če bi vegan stopil v mesnico in se razburjal, zakaj tam prodajajo samo meso in nimajo zelenjave… Logičen odgovor bi bil, da zelenjavo pač kupujemo na tržnici…

Pri burkiniju se odpira vprašanje (ne)uspešnosti integracije nove islamske kulture v »našo« zahodnoevropsko. Potem ko smo odpravili za današnji okus smešne in okorne kopalke iz začetka 20. stoletja, prihajajo k nam osebe, ki vidijo v kopalnem okolju preveč golote in nas vračajo nazaj v modo in v čas. Če razumemo integracijo kot uspešno vključitev tujca, prišleka, begunca, migranta… v novo okolje in pri tem upoštevamo že obstoječe navade, lahko vidimo v uvajanju burkinija velik neuspeh. Razlog je v tem, da pri pretiranem in izstopajočem zakrivanju na plaži, tuja kultura ne sprejema lokalnih navad.

Evropske modne kopalke l. 1910 - Vir: http://www.elle.it
Evropske modne kopalke l. 1910 - Vir: http://www.elle.it

Nekatere kopalne oprave so lahko za koga res pretirano izzivalne in neprimerne, vendar ob tako bogati modni ponudbi mislim, da se najdejo več kot ene kopalke, ki so povsem spodobne in okusne.

Na drugi strani se sprašujem, kako bi zgledalo in kako bi bilo sprejeto, da bi zahodne ženske v ortodoksnem arabskem okolju šle na plažo v bikiniju ali v topless-u? Saj to je vendar del naše kulture in drugi bi jo morali spoštovati. Ne?

V nekaterih medijih sem zasledil očitke, da prej kot nad burkiniji, bi se morali škandalizirati nad svojimi katoliškimi redovnicami, ki so kot ženske pretirano zakrite… Katoliške redovnice gredo tudi na plažo in v morje – v običajnih kopalkah.

Mislim, da je pojav burkinija samo eden izmed mnogih primerov, na katerih se preizkuša soočanje civilizacij in verstev. Islam je v evropskem okolju v porastu in samo neki parcialni ali administrativni odgovori na posamezne pojave ne bodo zadostovali. Nujno je, da se Evropejci zavemo svoje kulture, svoje tradicije in izročil, saj samo tako bomo sposobni stopiti v konstruktivni dialog z novim kulturami in jih uspešno integrirati. V nasprotnem primeru nam grozi konflikten in zelo nevaren trk civilizacij.

Permakultura: stranska vrata nove ideologije?

Smo na pragu nove ideologije srpa in ... grabelj? - Vir: https://image.spreadshirtmedia.net

Zadnja leta je postalo tudi v Sloveniji izredno moderno vrtnarjenje po principih t.i. permakulture ali biodinamičnega vrta. Ko sem slišal z več strani same pohvale na račun te metode, sem od istih ljudi slišal tudi močne kritike na račun »klasične« agronomije. Češ, to je vse zastarelo, kar sedaj poznamo kot agrnomija so zadaj lobiji, da bi morali kupovati njihova semena, gnojila in traktorje itd. Sledi logično vprašanje: kako to, da so se 10.000-letne agronomske tehnike čez noč izkazale za »napačne«?

Začel sem raziskovati: najprej zgodovina kmetovanja, izum pluga, obdelovanje zemlje, živinoreja, sodobne tehnike pridelave in permakultura. Tudi sam v prostem času z veseljem kmetujem in izhajam iz družine, kjer so vse generacije imele stik z zemljo, zato je bilo raziskovanje toliko bolj zanimivo. Če v spletni brskalnik vpišete izraze kot so permakultura, visoke grede, biodinamika in podobno, boste naleteli na spletne strani z zanimivo vsebino. Vse je »eko« in »bio«, vsi se borijo proti strojem in kmetijskim multinacionalkam. Pa gre res samo za spremembo v kmetovanju in večje spoštovanje narave?

Razsikoval sem naprej in naletel na niz zanimivih člankov in spletnih strani, ki so posredno povezana s področjem sonaravnega in inovativnega kmetovanja. Njihova vsebina je presenetljiva in hkrati zaskrbljujoča. Vsi si želimo na mizi zdravo, neškropljeno in domačo hrano, vendar pri tem gre za prikriti uvod v spremembo vrednot, etike in načina življenja.

Permaculture rEvolution

Če zagovarjaš sonaravno vrtnarjenje je jasno, da boš pazil, v kakšni hiši boš živel: pasivne gradnje, zbiranje vode, sodobne bio-arhitekture, naravni materiali. To je – za spremembo kmetovanja – drugo področje inovacije. Do sem je še vse neproblematično in zdravorazumsko. Tretje področje je odnos do posedovanja zemlje. Od tukaj naprej prehajamo na spolzka tla, kajti temelj tega razmišljanja predstavlja (vsaj delno) odpoved zasebni lastnini v korist skupnega imetja, zadružno obdelovanje zemlje, t.i. Open Space Technology in skupinsko odločanje. Vloga posameznika se v taki miselnosti pomeša in zasenči v nekakšni »kolektivnosti za vsako ceno«, ki ni več družba svobodnih ljudi, ampak ideologija skupnega.

Vir: http://www.permacultura.it
Vir: http://www.permacultura.it

Četrto področje, povezano z naštetimi spremembami, je odnos do zdravstva in lastnega telesa: prehod od klasične medicine k holistični (poleg telesa je potrebno zdraviti še dušo in duha, pomen mistične energije, čaker, angelov…), zavračanje farmacevtskih zdravil na račun prehranskih dopolnil, discipline za samokontrolo telesa, poudarjanje t.i. dobre smrti (evtanazija) in reinkarnacije. Peto področje ureja ekonomijo in finance. Tukaj je v ospredju premik od sedanjih vzorcev k pravični trgovini, vedno bolj uveljavljenim pristopom mikro plačil za souporabo dobrin (carsharing in carpooling), lokalna ekonomija in odpoved skupnim valutam za vrnitev k nacionalnim itd. Kot šesto in zadnje področje podvrženo spremembi sta kultura in izobraževanje. Zagovorniki sonaravnega, zadružnega obdelovanja zemlje, holistične medicine in deljenja svojega avta z neznanci, bodo verjetno bolj dovzetni za izobraževanje na domu, alternativne kulture, nišne in neuveljavljene pedagoške metode itd.

Seveda ni vse črno-belo in tudi kdor si je postavil visoko gredo na vrtu za premakulturno vrtnarjenje še ni popoln alternativec, nekakšna mešanica med hippyjem in ekstreminm komunistom. Pomembno pa je, da se zavedamo, kako nam lahko nevidezno nedolžna novost lahko spremeni življenje in družbo, kako res velike spremembe vstopajo skozi stranska in ne skozi glavna vrata.

Potovanje v svet permakultre se začne z obdelovanjem zemlje (= naravnega prostora) in se nadaljuje s spremembo etike, načel in življenjskih navad. To prinaša konkretne spremembe v lastnem življenju in v življenju družbe.

Odnos do zemlje in do kmetijstva je ključnega kulturnega in civilizacijskega pomena, saj z začetkom kmetijstva se je zgodil prehod od nomadskega življenja k prvim naselbinam, kasneje so to postala mesta in cvetoče civilizacije. Ste torej še prepričani, da je permakultura samo nedolžna sprememba načina vrtičkanja?

4. zakrament: zakrament poslovitve

Po krstu, spovedi in obhajilu je birma 4. zakrament, ki ga katoličani prejmemo na svoji življenski poti. 4. zakramentu, birmi, pravimo tudi potrditev v veri… lahko pa bi ga poimenovali zakrament poslovitve od vere.

Kaj se dogaja v Sloveniji in po Evropi po prejemu birme je vsem znano: slovesna maša, kosilo, darilo in potem v 80 % primerov je konec z verskim življenjem. Tja do poroke ali še malo čez. Na temo birmanske pastorale in kako obdržati mlade po birmi v bližini Cerkve obstaja nepregledna zbirk analiz, študij in razprav, ki kljub vsej znanosti in strokovnosti ne morejo ustrezno odgovoriti na trenutni pojav poslovitve.

Vir: http://www.santamariasegreta.it
Vir: http://www.santamariasegreta.it

Kaj se dogaja? Če želimo razumeti kaj se resnično dogaja na tem področju moramo pogledati precej širše. Prva in največja težava ni v slabih katehezah ali zgrešenem pristopu Cerkve, ampak v prevladujoči kulturi okolja in javnem mnenju. Oba, vsak na svoj način, ponujata mladim ekstremne in mikavne vedenjske vzorce, ki so daleč stran od vrednot, ki jih ponuja vera. Govorimo o modi, o tem da si »cool«, da doživljaš presenečenja in da zanš presenetit, da si »odpičen« v dejanjih, da se vedno nekaj dogaja in vedno nekaj novega… Če so še par desetletji od tega imele osrednjo vzgojno vlogo med mladimi družina, šola in Cerkev – vsaka za eno tretjino – morda imajo danes vse tri skupaj komaj tretjinski vzgojni delež. V takem okolju je zelo težko ponuditi nekaj, kar bi res učinkovito vzgajalo otroke.

Drugi vidik, povezan s tem, je velika kulturna in miselna revolucija, ki se je zgodila po drugi svetovni vojni in je zajela vse družbene segmente. Burna šestdeseta leta prejšnjega stoletja niso prinesla samo seksualne revolucije, pač pa tudi marsikatero drugo. V Katoliški Cerkvi smo imeli drugi vatikanski koncil, ki je uvedel številne novosti, svet se je začel povezovati v veliko globalno vas, tehnologija z internetom je doživela svoja zlata leta… Vse to so dejavniki, ki so zaznamovali in spremenili naš način razmišljanja in naš način verovanja. Sedaj živimo v času, ko je birma zakrament poslovitve.

Če malo bolje pogledam okrog sebe opazim okolje, kjer se, bolj kot kadarkoli prej, govori o odnosih, čustvih, ljubezni, mladosti, počutju… Izhajajoč iz tega se sprašujem, kako to, da krščanstvo, ki je mlada in mladostna vera odnosa, ne nagovarja mladih? Zakaj jih ne pritegne? Zakaj je prvo slovesno dejanje potrjenega kristjana v svoji odrasli veri, po vsaj osmih letih verouka, odhod in slovo od Cerkve?

Začetek rešitve vidim v besedi in v Besedi. Če so se naše težave zgodile s spremembo kulutre in tehnologije, potem moramo govorico Cerkve prilagoditi kulturi in tehnologiji. Pomembne pojme svojega verovanja moramo začeti »filtrirati« in ponuditi kot razumljive besede, da bo tudi Beseda, Božja Beseda, razumljiva mladim. Krščanstvo je preživelo tok zgodovine ravno zaradi izjemne sposobnosti prilagajanja in odpiranja novemu. Sedaj je čas, ko se od kristjanov zahteva, da prilagodimo svojo »versko slovnico« času in ljudem, ki so versko nepismeni. In tukaj nam lahko pridejo prav besede duhovnega velikana iz juga Italija, don Tonina Bella, ko je dejal, da »Cerkev mora opustiti znamenja moči, da lahko privzame moč znamenj«.

Članek je bil objavljen na spletnem portalu domovina.si.

Ženske diakonise

Ženske diakonise so bile prisotne že v prvi Cerkvi.
Ženske diakonise so bile prisotne že v prvi Cerkvi.

Včeraj je papež Frančišek presenetil – spet! – z novico, da bo ustanovil posebno delovno komisijo, ki bo imela nalogo preučiti možnost uvedbe t.i. ženskih diakonis v Katoliški Cerkvi. Presenečenje je veliko, saj o tem je bilo precej govora sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja in na začetku tisočletja. To je bilo sklepno obodbje pontifikata papeža Janeza Pavla II., ki se je o tem vprašanju dva krat izrekel negativno in zavrnil možnost uvajanja žensk diakonis.

Na to temo se je spustila tančica pozabe. Kakor se rado zgodi, poznavalci so dejali, da stvar ni povsem zaprta… kar pomeni, da se bomo o njej pogovarjali čez dvesto ali tristo let.

Zgodilo se je presenečenje. Tokrat ni ljudstvo, ki prosi papeža, da preuči možnost ženskih diakonis, ampak ravno obratno. Frančišek je več krat omeni, da želi vidnejšo vlogo žensk v Cerkvi, vendar ne tako, da bi jih »klerikalizirali«…

Če bi prišlo do ženskih med diakoni bi lahko dejali, da gre za uvedbo nečesa, kar smo v Cerkvi že imeli. Ženske diakonise ali nekakšne super-ministrantke so bile namreč prisotne že v antični dobi Cerkve, nekateri spisi iz 3. in 4. st. po Kr. jih omenjajo kot pomočnice duhovnikov pri krstu in omenjajo tudi poseben obred posvečenja oz. postavitve v službo.

Papeževa pobuda je zelo pomenljiva, saj na eni strani odpira Katoliško Cerkev sestrski Anglikanski Cerkvi in delno tudi Evangeličanski, kjer so ženske lahko duhovnice in tudi škofje/škofulje, na drugi pa, na skoraj zakramentalni ravni, približuje ženske oltarju. Ne kot perice mašnega perila in svetih čipk, ampak tokrat kot oznanjevalke Božje besede.

Preden bo do tega prišlo, bo moralo miniti še precej časa, ampak s tem papežem smo navajeni na velike premike, ki se dogajajo v rekordno kratkem času. Pomislimo, da smo v samo treh letih njegovega pontifikata doživeli že korenite spremembe: uvedba hitrejšega postopka za ugotavljanje ničnosti zakona, izredni jubilej usmiljenja, t.i. dvojna sinoda o družini in sklepni dokument Amoris laetitia, srečanje z moskovskim patriarhom… Ali je z napovedjo o preučevanju možnosti ženskih diakonis nakazana vsebina prihodnje škofovske sinode: duhovništvo v Katoliški Cerkvi? Potem, ko je cel svet z velikanskim zanimanjem spremljal skoraj triletno dogajanje okrog sinode o družini, si lahko predstavljamo, kakšen odziv bi doživela sinoda, kjer bi se razpravljalo o ženskih diakonisah, vlogi ženske v Cerkve in, če sem malo predrzen, celo o duhovniškem celibatu.

Kdo si diakoni? Diakoni v Katoliški Cerkvi so lahko poročeni možje, ki so posvečeni in postavljeni v pomoč škofu ali duhovnikom. Opravljajo pogrebe, poroke, delijo določene zakramente in blagoslove ter kakor ostali laiki, lahko prevzamejo nekatere cerkvene službe. Kdor ni poročen in je posvečen v diakona lahko zaprosi za duhovniško posvečenje in s tem je diakonat prva stopnja zakramenta svetega reda (diakonat, duhovništvo, škofovstvo).

 

p.s. Menda papeževi sodelavci in vatikanska kurija o tem ne vedo še nič in so včeraj izvedeli iz medijev.

 

Kdo si, Evropa?

Vir: www.treccani.it

Vprašanje evropske identitete se dotika treh ključnih področij, do katerih njeni prebivalci še nismo razvili pravilnega odnosa: 1) Nacionalizmi in čeznacionalna pripadnost2) Odnos do zgodovine3) Verska svoboda. Zato nas vsak nepredvideni dogodek zmede do te mere, da pademo v krizo: finančno, migracijsko, politično … kriza lastne identitete je, kakor nadležna migrena, vseskozi prisotna. Če katerega od naštetih treh ključnih vidikov potiskamo »ven iz Evrope«, ven iz osebnega in kolektivnega spomina, ne moremo kriviti priseljencev, da je naša istovetnost na preizkušnji.

Celoten članek lahko preberete na portalu www.domovina.je.

 

Mi lahko kdo razloži… Zakaj nismo še zamenjali OF za EU?

Med tremi aprilsko-majskimi prazniki sta Slovenija in Evropa v nekem vakuumu. V koledarski »coni«, ki je prosta od obremenitev in je neke vrste pomladno novo leto ali prehod od zime k pomladi, proslavljamo dan upora (tudi Dan osvobodilne fronte ali Dan OF), 1. maj in dan Evrope. Če 1. maja ne bi proslavljali zaradi dela, bi ga morali zaradi nečesa drugega, saj ta dan predstavlja močno simbolično prehodno obdobje med zimo in pomladjo.

V Evropi čutimo praznično ozračje še močneje kot drugod po svetu, saj so to dnevi, ko se po naših krajih spominjamo konca druge svetovne vojne, raznih osvoboditev in prihoda miru. Vsi tej pojmi so zelo relativni, saj jih pripadniki evropskih narodov pojumujejo/mo drugače, zgodovinske interpretacije so še vedno odprte in mnoge rane preveč sveže, da bi postavljali končne stavke v trdilni obliki.

V Sloveniji smo okrog državnega praznika in dela prostega dneva upora lahko poslušali take in drugačne govornike, ki so ponudili eno razlago zgodovine in tiste, ki so ponujalo povsem nasprotne trditve.

Sam se sprašujem, kako to, da nismo tega praznika prepustili spoštljivemu zgodovinskemu spominu in se ozrli v prihodnost. 27. april naj ostane dan spomina na upor proti okupatorju in opravljeno delo osvoboditve, vendar mislim, da bi morali narediti še en korak naprej, v prihodnost. Je res še sprejemljivo in okusno, da na državnih proslavah gledamo rdečo peterokrako zvezdo? Res je, da je to bil simbol tistega časa, vendar če smo v govorih slišali, kako je bila to borba za osvoboditev Slovenije, bi pričakoval na proslavah slovenske zastave – brez zvezde. In če pogledamo še skozi očala 25. obletnice samostojne Slovenije, ali ni bilo povojno »bivanje« v tedanji Jugoslaviji za našo državo nova oblika okupacije? Če bi bilo vse super v SFRJ, zakaj bi se potem morali osamosvajati?

In naša prihodnost? Prihodnost bi namreč bila oz. je že naše bivanje in udeležba v članstvu Evropske unije. S tem članstvom seveda nismo samo prevzeli kup birokracije in prijave na EU projekte, ampak naj bi tudi vrednote in sistem razmišljanja. Zdi se mi pomembno, da bi zavest o evropski pripadnosti krepili na vseh področjih, tudi komemorativnem. Zakaj torej ne bi uvedli 9. maj, dan Evrope, za državni praznik in dela prost dan tudi v Republiki Sloveniji?

Zakaj ne postavimo Evropske unije na raven naših vrednot demokracije in spoštovanja človekovih pravic? Res je, da mnogo stvari ni takih, kot bi morale biti ali bi si jih želeli imeti, vendar ravno zgodovina bi nas morala podučiti, da še ne dolgo od tega, je bilo mnogo slabše.

Če na eni strani slavimo prihod miru in odrešitev od raznih okupatorjev s pomočjo simbolov preteklih dikaturnih ideologij, zakaj ne moremo storiti tega s pomočjo aktualnih simbolov uspešnega povezovanja in demokracije?

Želel bi si, da bi začeli dojemati združeno Evropo kot naš skupni projekt, ki je sicer nastala tudi iz odpora in upora, s pomočjo mnogih partizanskih gibanj, s pogumnimi dejanji posameznikov ali majhnih skupin, vendar ni ujetnica lastne preteklosti. Evropa, ki je usmerjena v prihodnost in zato daje mladim priložnosti, vendar spoštuje svojo preteklost. To je Evropa, ki je trenutno najboljši kraj na tem planetu za življenje in ni začela svoje zgodovine pred 70. leti, ampak mnogo prej…

Zakaj torej ne bi pokazali močne simbolne geste in razglasili 9. maj, dan Evrope, za državni praznik in dela prost dan?

 

Na Blejski otok z letalom?

Saga o pletnarjih in prevozih na Blejski otok (zgleda) se je končala. Turistična sezona se je že začela z velikonočnimi prazniki, nekateri akterji pa namesto konstruktivnega in poslovnega odnosa so ponudili le svojo trmo.

Pojdimo po vrsti. V medijih zakroži pozitivna novica, da bodo lahko turisti od 1. aprila na avtobusni postaji v Ljubljani skupaj z avtobusno vozovnico kupili tudi vozovnico za linijski prevoz na Blejski otok, ki ga bo ponujala upraviteljica objektov na otoku, Župnija Bled oz. družba Blejski otok d.o.o.. Dobrodošel paket storitev, kakršnega poznajo po vseh uveljavljenih turističnih destinacijah zahodnega sveta. Cena paketa bi bila 19,5 eur (v ponudbi je bila zgolj pakenta storitev v navezavi z Avtobusno postajo Ljubljana), turist pa bi se lahko zadrževal na otoku poljubno časa. Podatek o času ni zanemarljiv, saj sedaj je slišati, da naj bi gostje imeli za ogled otoka od pletnarjev odmerjen čas na 40 minut. Če je to res, je nekoliko nerazumno, kajti vsak turistični operater si želi gosta zadržati čim dlje in ne čim manj časa na svojih točkah…

Blejskim pletnarjem očitno to ni bilo všeč, vzamejo »pravico« v svoje roke in pletno namenjeno za linijski prevoz postavijo na kopno. V znak protesta še svoje. Samo za medklic: tista pletna je zasebna lastnina in če nekdo nedovoljeno posega po njej, gre za kaznivo dejanje. Po desetih dneh so začele pletne spet pluti po jezeru. Končno.

Taka drža, ki paraliza pomemben del blejskega in tudi slovenskega turizma je nekoliko nenavadna, saj bi moralo biti vsem akterjem v interes, da se gostom ponudi čim več in od njih tudi čim več iztrži.

Kot oseba, ki živi v turističnem kraju in kot nekdo, ki se kot turist pogosto podam na pot po Sloveniji in v tujino, moram priznati, da sem nad tem ravnanjem precej začuden in ogorčen. Predstavljate si, da bi v Benetke lahko prišli samo z znamenitmi tradicionalnimi gondolami, ki prepeljejo največ dve osebi in cena za prevoz je 120 eur na osebo… oni bi se sklicevali na starodavno tradicijo, vi pa gledali mesto v laguni od daleč. Danes seveda tja lahko pridete z vlakom, z linijskimi ladjicami, z gliserjem, s križarko ali z letalom. Saj je v interesu vseh, prepeljati čim več turistov na vse možne načine. Bomo morali na Blejski otok preko humanitarnega koridorja z letalom, kakor v času hladne vojne na zahodno stran Berlina?

In če je prišlo do te situacije, se sprašujem, ali so vsi opravili svojo »domačo nalogo«? Kdo je v državi dolžan reševati infrastrukturne ovire? Če obstajajo koncesije, ki določajo, kdo sme in kdo ne sme voziti po blejskem jezeru, bi bilo smiselno pogledati pogoje, ob katerih so pravico do prevažanja potnikov dobili in da njihovo podeljevanje ne ovira turistične ponudbe, gospodarjenja s kulturno dediščino in nenazadnje verske dejavnosti.

Na otoku še vedno stoji romarska cerkev in morda bi si kdo od »lubih Slovencev« želel tja samo na romarsko pot, peljati družino, pomolit ali k maši, brez, da za to pusti celo premoženje. Veliko bogoslužnih in kulturnih vsebin bi lahko na taki lokaciji ponudili slovenskim vernikom, če bi lahko na organiziran in cenovno dostopen način uredili prevoz.

Imam občutek, da je ta zgodba s pletnarskim zapletom samo še ena v nizu izgubljenih odličnih turističnih priložnosti, ki bi jih podjeten in razumen gospodar znal doboro vnovčiti. Slovenija ima toliko naravnih in kulturnih danosti, da bi lahko živeli samo od tega. Seveda ob predpostavki, da bi zakoni in pravila bila napisana v prid trajnostnemu in dobičkonosnemu gospodarjenju ter bi ljudje gledali prej na skupno dobro, kakor na svoj interes.

Ampak očitno nam gre še vedno preveč dobro, da bi morali kaj spremeniti. Do kdaj še?

Premagati terorizem in nasilje

Teroristični napadi predstavljajo največjo grožnjo in izziv sodobnemu globaliziranemu svetu, saj so pokazatelji, da samo leporečje o neki globalni vasi brez vzajemnega poznavanja in spoštovanja nas ne pripelje nikamor. Ravno nasprotno, prihaja do zlorabe vere, generiranja konfliktov in občutke medsebojne ogroženosti.

Napadi in nasilje v zadnjem času se dogaja »v imenu vere, v imenu velikega boga«, napadalce pa preprosto imenujejo skrajneže neke vere. Če povem kar direktno, brez ovinkarjenja, najpogosteje so to islamski skrajneži te ali one smeri. Na drugi strani pa smo »mi«, pošteni in miroljubni prebivalci sveta, ki bežimo in se borimo proti takemu verskemu ekstremizmu. Prepričano smo, da zaostalemu svetu prinašamo svojo demokracijo in pravice, oni pa nam vračajo z bombami… V resnici stvari niso tako enostavne in niti tako enolične.

Samo za medklic. Če nismo bili naprošeni, da bi komu prinesli »demokracijo«, zakaj jo tja izvažamo na silo, saj niti mi Evropejci, po skoraj 4.000 letih (od antičnih Grkov in Rimljanov, preko srednjega veka in razsvetljenstva), je nismo še dobro razumeli in spravili v prakso.

Vprašanje nasilja pa bi morali vedno ločiti od vere, že zaradi dejstva, da nobena resna, napredna, konsistentna in uveljavljena vera, ne bo utemeljevala ali opravičevala nasilja. Še manj pa se bo sklicevala nanj, da bi uveljavila svojo moč in pozicijo, kajti tako verstvo je obsojeno na propad. Zakaj torej nasilje »v imenu vere«?

Odgovor je po eni strani dokaj preprost, skriva pa v sebi neko »dvoslojno« zapletenost.

Prvi sloj odgovora je zloraba vere. Posamezniki ali majhne skupine zlorabljajo vero, božje ime in verske simbole za svoje parcialne interese. V ozadju je velika manipulacija, ki privede človeka do tako skrajnega dejanja, kot je samorazstrelitev. Princi teme novačijo nezadovoljno mladino, ki je brez prave perspektive, da opravijo umazano delo sejanja terorja po pokvarjenem in razvitem Zahodu ter jim, prosto parafrazirano po Bartoljevemu Alamutu, ponujajo nebeško slavo, v zameno za majhno žrtev v obliki samorazstrelitve.

Drugi sloj odgovora moramo iskati v razlogih, zakaj se da nekaj ljudi tako na lahko manipulirati, da pridejo do točke pripravljenosti na samomorilni napad. Slabo poznavanje (lastne) vere ali nepoznavanje na sploh, je lahko je najlažja vstopna točka za nestrpnost, sovraštvo in nenazadnje ekstremizme. V nevarnosti smo tudi na Zahodu, saj vero izrinjamo iz vsakdanjega življenja, s tem pa ponujamo lažnim prerokom priložnost, da jo izrabljajo za svoje namene.

Ključ za rešitev tega stanja, odgovor kakor premagati nasilje in terorizem ter uspešno zajezitev novih ekstremizmov in posledično napadov, zagotovo ne morejo biti vojaške ladje ali bombe ali nek podivjani laicizem, kot se ga gremo na Zahodu. Vojaška sila ne reši ničesar, saj kdor prinaša vojno, ne more dobiti nazaj miru. In izključevanje vere iz naših trgov, ulic, šol, medosebnih odnosov in vsakdanjega življenja prinaša strah pred ne(po)znanim, sramotenje drugega, odsotnost ključnega elemente naše istovetnosti.

Rešitev sedanjemu stanju je vključevanje verstev v družbeno življenje, dobro poznavanje svoje vere ter spoštovanje drugih.

To velja za muslimane, kristjane, budiste, Jude, hindujce… ter tudi za atieste in agnostike.

Mi lahko kdo razloži… Kam gredo naši davki?

Na sledeh afere »dodatki«, slabega stanja slovenskih cest in vnete razprave o pomanjakanju sredstev za gradnjo drugega tira, ne morem da se ne bi vprašal: kam gredo naši davki?

Za popravilo naših cest in avtocest menda ni dovolj denarja, zato so v izredno slabem stanju in predstavljajo veliko nevarnost za voznike. Prav tako ni denarja za gradnjo drugega tira in niti za povišanje plač policistom…

Zakaj za reševanje bank je bilo dovolj denarja, za gradnjo železnic, šol, bolnišnic... pa ne? - Foto: http://www.intelligonews.it
Zakaj za reševanje bank je bilo dovolj denarja, za gradnjo železnic, šol, bolnišnic... pa ne? - Foto: http://www.intelligonews.it

Ste opazili, da ko je potrebno popraviti ali na novo zgraditi neko cesto, slišimo, da ni denarja? In prav tako, da je potrebno izvesti pokojninsko reformo, kjer se bomo upokojevali še kasneje, ker trenutno za pokojnine ni dovolj denarja. Ni ga niti za šolstvo, zato morajo starši plačati dodatke k »nadstandradu«, pa za zdravstvo, zato moramo plačevati dodatno zdravstveno zavarovanje. In ni ga niti, ko je potrebno urediti zelo nizke plače medicinskih sester, policistov, gasilcev ali drugih zaposlenih v nevarnih poklicih. Ni denarja za gradnjo javne infrastrukture, da ne govorimo o železnicah… Ampak, dovolite mi vprašanje: kje končajo naši davki!?

Država pobira cel spisek davkov, davščin in dajatev, ravno z namenom, da se financira javno življenje vseh. In ko upravičeno zahtevamo, da od svojih davkov nekaj dobimo nazaj, slišimo, da država nima denarja. Na koncu izpade, kakor da smo državljani požrešni individualisti, ki nenehno »fehtamo« državo oz. občino, in ko le-ta nekaj uredi, to zveni kot nagrada ali darilo. Ko pa se kaj uresniči, ko se zgradi šola ali bolnišnica, to zgleda kot velikodušno darilo države. Ne, to ni darilo od zgoraj, ampak to smo si sami plačali. To so naši davki!

V tem kontekstu je toliko bolj neokusno, nedostojno in krivično, da si nekateri izbranci izplačujejo bogate nagrade k že visokim plačam, drugi pa na pravično plačilo za svoje tvegano delo lahko samo čakajo.

Enak princip velja za pokojnine. Kako lahko kdo reče, da ni dovolj denarja za pokojnine, ko pa si vsak delavec oz. njegov delodajalec plačuje prispevke. To naj bi bila naložba, ki se bo vračala delavcu v obliki pokojnine, to ni davek… in ko je potrebno penzije plačati, denarja ni. Nekateri pravijo, da je razlog v nižji nataliteti, kar pomeni manj plačanih prispevkov itd. Toda načeloma si vsak plača svoje prispevke, ki bi jih moral dobiti nazaj… generacija ki gre v pokoj, ne živi od prispevkov otrok, temveč od svojih. In če tega denarja ni, kam je šel?

Tukaj bode v oči dejstvo, da ko je bilo potrebno reševati megalomanske zavožene kredite določenih bank, ki so jih ustvarili nekateri posamezniki, je bilo denarja vedno dovolj. Od tega stroška slovenska družba nima kaj dosti, razen tega, da smo si kupili kakšno leto miru pred evropskimi birokrati. Na drugi strani pa, ko je potrebno porabiti naš denar za nekaj, kar bi ostalo v državi, bi generiralo nova delovna mesta, napredek, razvoj, infrastrukturo in dodano vrednost, pa nastopi cel niz težav, da enostavno slišimo: »ni denarja, se ne da«.

Na obisku v Sloveniji drugi človek Vatikana, kardinal Parolin

V Slovenijo prihaja na obisk kardinal državni tajnik Pietro Parolin. Ni samo številka 2 v cerkveni hierarhiji, ampak je odličen in izvrsten diplomat, ki se lahko posredno in neposredno ponaša z zavidljivimi dosežki na mednarodni ravni.

 

kard. Pietro Parolin - Foto: https://it.zenit.org
kard. Pietro Parolin - Foto: https://it.zenit.org

Kdo je kardinal Parolin?

Pietro Parolin se je rodil v kraju Schiavon pri mestu Vicenza v severni Italiji, par sto kilometrov od naše meje. Po posvečenju je tri leta deloval v pastorali, potem pa je vstopil v diplomatsko službo Svetega sedeža. Tukaj se je hitro izkazal za delovnega, sposobnega in premišljenega sodelavca raznih državnih tajnikov. Leta 2009 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za apostolskega nuncija v Venezueli in posvetil v nadškofa. Leta 2013 ga je papež Frančišek imenoval za svojega državnega tajnika, člana sveta kardinalov za reformo kurije…

 

Diplomatska kariera

Spreten in umirjen diplomat, se je kmalu izkazal za pravega reševalca konfliktnih in navidezno nemogočih situacij. Leta 1992 je kot sodelavec na nunciaturi v Mehiki pomembno prispeval k priznanju Katoliške Cerkve in vzpostavitvi diplomatskih stikov s Svetim sedežem. Leta 2002 se je ukvarjal z Vietnamom, leta 2005 – ob začetku pontifikata papeža Benedikta XVI. – pa z vprašanjem Kitajske. Ravno v tem kontekstu je leta 2007 dozorelo in doživelo objavo pismo papeža kitajskim vernikom, ki še danes velja za enega pomembnejši mejnikov v odnosih Cerkev-Kitajska. Leta 2009 Parolin odide v Venezuelo, kjer v dobi vladanja Huga Chaveza, kljub nemirnim časom in nasprotovanjem lokalnih politikov, doseže navezavo diplomatskih odnosov. Kot državni tajnik je priča politični in diplomatski otoplitvi med Kubo in ZDA. To sicer ni izključno njegov uspeh, saj so se pomembni koraki dogajali že pod prejšnjim papežem, vendar je odigral odločilno vlogo.

Od velikih diplomatskih tem ostajajo odprte še Rusija in srečanje med moskovskim patriarhom in papežem, napetosti v Sredozemlju in Kitajska. Da, tista Kitajska, kjer so jezuiti v času Mattea Riccija pustili izjemen vtis in si prislužili visok ugled.

 

Kitajska

Ravno vprašanje Kitajske ostaja odprto in kompleksno za obe strani. Papež Frančišek je v nekem intervjuju na vprašanje, na katerem mestu se v njegovi agendi nahaja Kitajska, pokazal s prstom na svoje srce in dejal: »Tukaj so, pri srcu!«.

Medtem ko nekateri opazovalci in komentatorji opozarjajo, da se lahko razmere med Svetim sedežem in Pekingom poslabšajo zaradi vloge kitajskega kardinala Josepha Zen Ze-kiu in njegovega zavzemanja za demokracijo in svobodo izražanja, je potrebno opaziti še drugo plat zgodbe.

V teh dneh naj bi se zgodil epohalni premik med Svetim sedežem in Kitajsko. Tam namreč škofe izbira in imenuje vladajoča komunistična partija, Vatikan pa jih ne priznava. Tako so katoličani zbrani v dve Cerkvi: ena je poslušna Rimu, druga Pekingu. Premik ki naj bi se zgodil je v tem, da bo komunistična partija izbrala in predlagala kandidate za škofe v Rim, papež pa jih bo legalno izbral in imenoval. Čeprav se zdi navidezno majhen korak, v resnici gre za velik premik, ki utegne odpreti vrata novim odnosom med Katoliško Cerkvijo in azijsko vzhajajočo velesilo.

Pred kakšnim vidnim rezultatom bo potrebno še veliko spretnih diplomatskih potez, vendar upanje umre zadnje… Bomo morda dočakali podobo papeža Frančiška, ki sestopa iz letala na letališču v Pekingu in daruje mašo na trgu nebeškega miru?

Drugi najmlajši kardinal državni tajnik v zgodovini Cerkve ima torej pred sabo še kar nekaj izzivov. Kardinal Parolin predstavlja tisto najbolj žlahtno vatikansko diplomatsko šolo, ki izhaja iz poglobljenega študija primerov, poznavanja razmer na terenu in iskanja možnih rešitev. On je pravi človek na pravem mestu ob pravem času. Ko se zdi, da po svetu divjata nekontroliran bes in sovraštvo, da je strah postal osrednja tema vseh pogovorov, ostaja upanje, da lahko spretna in ponižna diplomacija premaga glasno rožljanje orožja.