Premagati terorizem in nasilje

Teroristični napadi predstavljajo največjo grožnjo in izziv sodobnemu globaliziranemu svetu, saj so pokazatelji, da samo leporečje o neki globalni vasi brez vzajemnega poznavanja in spoštovanja nas ne pripelje nikamor. Ravno nasprotno, prihaja do zlorabe vere, generiranja konfliktov in občutke medsebojne ogroženosti.

Napadi in nasilje v zadnjem času se dogaja »v imenu vere, v imenu velikega boga«, napadalce pa preprosto imenujejo skrajneže neke vere. Če povem kar direktno, brez ovinkarjenja, najpogosteje so to islamski skrajneži te ali one smeri. Na drugi strani pa smo »mi«, pošteni in miroljubni prebivalci sveta, ki bežimo in se borimo proti takemu verskemu ekstremizmu. Prepričano smo, da zaostalemu svetu prinašamo svojo demokracijo in pravice, oni pa nam vračajo z bombami… V resnici stvari niso tako enostavne in niti tako enolične.

Samo za medklic. Če nismo bili naprošeni, da bi komu prinesli »demokracijo«, zakaj jo tja izvažamo na silo, saj niti mi Evropejci, po skoraj 4.000 letih (od antičnih Grkov in Rimljanov, preko srednjega veka in razsvetljenstva), je nismo še dobro razumeli in spravili v prakso.

Vprašanje nasilja pa bi morali vedno ločiti od vere, že zaradi dejstva, da nobena resna, napredna, konsistentna in uveljavljena vera, ne bo utemeljevala ali opravičevala nasilja. Še manj pa se bo sklicevala nanj, da bi uveljavila svojo moč in pozicijo, kajti tako verstvo je obsojeno na propad. Zakaj torej nasilje »v imenu vere«?

Odgovor je po eni strani dokaj preprost, skriva pa v sebi neko »dvoslojno« zapletenost.

Prvi sloj odgovora je zloraba vere. Posamezniki ali majhne skupine zlorabljajo vero, božje ime in verske simbole za svoje parcialne interese. V ozadju je velika manipulacija, ki privede človeka do tako skrajnega dejanja, kot je samorazstrelitev. Princi teme novačijo nezadovoljno mladino, ki je brez prave perspektive, da opravijo umazano delo sejanja terorja po pokvarjenem in razvitem Zahodu ter jim, prosto parafrazirano po Bartoljevemu Alamutu, ponujajo nebeško slavo, v zameno za majhno žrtev v obliki samorazstrelitve.

Drugi sloj odgovora moramo iskati v razlogih, zakaj se da nekaj ljudi tako na lahko manipulirati, da pridejo do točke pripravljenosti na samomorilni napad. Slabo poznavanje (lastne) vere ali nepoznavanje na sploh, je lahko je najlažja vstopna točka za nestrpnost, sovraštvo in nenazadnje ekstremizme. V nevarnosti smo tudi na Zahodu, saj vero izrinjamo iz vsakdanjega življenja, s tem pa ponujamo lažnim prerokom priložnost, da jo izrabljajo za svoje namene.

Ključ za rešitev tega stanja, odgovor kakor premagati nasilje in terorizem ter uspešno zajezitev novih ekstremizmov in posledično napadov, zagotovo ne morejo biti vojaške ladje ali bombe ali nek podivjani laicizem, kot se ga gremo na Zahodu. Vojaška sila ne reši ničesar, saj kdor prinaša vojno, ne more dobiti nazaj miru. In izključevanje vere iz naših trgov, ulic, šol, medosebnih odnosov in vsakdanjega življenja prinaša strah pred ne(po)znanim, sramotenje drugega, odsotnost ključnega elemente naše istovetnosti.

Rešitev sedanjemu stanju je vključevanje verstev v družbeno življenje, dobro poznavanje svoje vere ter spoštovanje drugih.

To velja za muslimane, kristjane, budiste, Jude, hindujce… ter tudi za atieste in agnostike.

Leto vere: priložnost za dialog

Z današnjim dnem v Katoliški Cerkvi vstopamo v t.i. leto vere, ki ga je papež Benedikt XVI. razglasil za celotno Cerkev in bo trajalo do 24. novembra 2013. S tem posebnim letom bomo v Cerkvi obeležili 50. obletnico začetka drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962–1965), ki je na poseben način zaznamoval življenje katoliške skupnosti. Med poudarki koncila je bilo tudi miselno odprtje Cerkve svetu in sodobni družbi, da bi brez spreminjanja nauka, na nov način spregovorila družbi. Prišlo je do novega vrednotenja krščanstva v odnosu z drugimi verstvi in neverujočimi. V letu vere, poleg premišljevanja o veroizpovedi (Credo) in vsebin katoliškega nauka ”med nami”, povabimo k debati tudi druge. To je namreč odlična priložnost, da verniki stopimo v stik z neverujočimi, pripadniki drugih verskih skupnosti, ateisti ali agnostiki ter jim prisluhnemo, kako oni vidijo našo vero, Cerkev in nas same. Čas je za ponovno samorefleksijo.

V letu vere imamo priložnost, da se srečamo, spoznamo in nadaljujemo pot skupaj. Vir: http://farm7.staticflickr.com

Stopiti v dialog s pripadniki drugih verskih skupnosti, agnostiki in ateisti pomeni aktivno iskanje odgovorov na konkretne izzive časa in skupnega sobivanja. Prepričan sem, da bi poleg razlik odkrili tudi veliko vzporednic in skupnih točk.

Tri velika monoteistična verstva – islam, krščanstvo in judovstvo – imamo med seboj skupno to, da se obračamo na enega boga, naš nauk izvira iz božjega razodetja ljudem in se predaja naprej s pomočjo zapisanih besedil, zato pogosto tudi slišimo, da smo ”verstva knjige”. Judje, kristjani ter muslimani smo dediči in soustvarjalci velike kulture, ki je temelj naše civilizacije in sodobne družbe. Ravno zato smo verniki prvi poklicani, da s svojim zgledom v dobi krize družbi vrnemo vrednote in jo usmerimo od golega materialnega pogleda tudi k duhovnim vsebinam.

Pred kratkim smo videli, kako je provokativen film o preroku Mohamedu prizadel verska čustva muslimanskih vernikov po vsem svetu. Odprla se je široka medijska debata, kje je meja med svobodo izražanja in kje se začnejo verska čustva. Dilema je nepotrebna, saj se svoboda (govora) konča tam, kjer se začne spoštovanje do drugega. Žalitev verskih čustev nikakor ne more biti upravičeno s svobodo izražanja, ampak je lahko le odraz nespoštovanja drugače mislečih, kar pogosto izhaja iz nepoznavanja in nerazumevanja pomena vere v življenju ljudi.

Zastavonoša takega spoštovanja in dialoga je bil nekdanji milanski nadškof kardinal Martini, ki je s svojo širino in odprto dialoško držo pokazal, kaj pomeni vzeti zares evangelij in živeti po veri. Kdor razume pomen vere in pripadnost skupnosti, razume tudi drugače misleče.

Dialog Katoliške Cerkve s sodobno družbo postaja vedno bolj aktualen, ker kljub globalizaciji in digitalni medsebojni bližini, ki nam jo omogoča sodobna tehnologija, smo drug od drugega vedno bolj oddaljeni. Leto vere lahko predstavlja odlično izhodiščno točko, da pridemo do odprtega družbenega dialoga o veri pa tudi o drugih aktualnih zadevah. Dialog vključuje govoriti in poslušati, zato ne samo, da imamo priložnost predstaviti svetu svojo vero in razloge upanja, ampak smo tudi dolžni prisluhniti družbi – ki jo sestavljajo druga verstva, agnostiki in ateisti – kaj si o nas misli, kako nas vidi, kaj od nas pričakuje in kako lahko skupaj gradimo boljši svet.

Različnost ne sme biti povod za sovraštvo, ampak vedno priložnost za medsebojno spoznavanje in bogatenje z izkušnjami. Če bo Cerkev vključila v svojo agendo aktiven družbeni dialog, bo od tega imela korist celotna družba. Naj bo torej leto vere razširjeno na vse ljudi, ki si prizadevajo za dobro, pravičnost, mir in spoštovanje. Pred kratkim sem na nekem spletnem forumu zasledil naslednji komentar, ki se me je dotaknil in v svoji preprostosti nagovoril: ”In končno, kaj nismo vsi ljudje, ne glede na versko pripadnost,  samo iskalci svojega koščka sreče v življenju?”.

 

Objavljeno v oktobrski številki Našega vestnika.

Iz Benetk v Milano

Vir: http://www.amicicorecco.org

Iz naslova bi lahko sklepali, da gre za potopisni članek, vendar tematika je povsem druga. Jutri ob poldne naj bi papež Benedikt XVI. imenoval dosedanjega beneškega patriarha Angela Scola za milanskega nadškofa. Vest ki se na prvi pogled zdi izključno italijansko-cerkvena je pomembna tudi za civilni/laični svet, saj je milanska nadškofija največja (in morda najpomembnejša) škofija na svetu. Še vedno uporablja svoj, poseben, obred (nekoliko drugačen od ostale katoliške liturgije) in o njeni »teži« pričajo naslednje številke, ki slikovito prikažejo obseg te cerkvene pokrajine: 1107 župnij (več kot celotna Slovenija), preko 5 milijonov prebivalcev in okrog 3000 duhovnikov.

In kaj ima Milano posebnega, poleg številk? V zadnjem stoletju sta dva milanska nadškofa postala papeža, pastoralno življenje je močno prepleteno z gospodarstvom, družbenim življenjem in svetovno politiko. Italijansko (in deloma tudi evropsko) bančništvo, založništvo, finance in visoka moda domujejo v Milanu. Ne smemo pozabit, da je tudi naš bančni sistem (po)vezan s tem italijanskim severnim mestom, ki čeprav ni glavno mesto, se lahko brez sramu kosa z velikimi svetovnimi prestolnicami. Naj omenim dva svetovna dogodka, ki bosta v bližnji prihodnosti zaznamovala življenje te metropole. Drugo leto bo tam potekalo svetovno srečanje družin, leta 2015 pa svetovni expo.

Imenovanje kardinala Scole vsekakor nima samo cerkvene teže in pomena, saj bo najbrž zaznamovalo tudi širše družbeno življenje. Kardinal velja za močnega intelektualca, ki se odprto in dialoško sooča tako z ateizmom kot s sodobnimi izzivi izobraževanja. Lahko upamo, da bo intelektualne sposobnosti koristil ter pustil sled na področju dialoga s kulturo in neverujočimi.

Ateizem, mladi in vera – zakaj proč in zakaj ostati?

Binom ateizem in mladi je zanimiva in izzivalna kombinacija sodobnega družbenega pojava, ki dobiva vedno večje razsežnosti. Zakaj vedno več mladih se deklarira za ateiste, čeprav ne vedno vedo kaj to pomeni? Zakaj je ateizem moderen? Ali sploh lahko »ne-mislimo Boga«? Na ta vprašanja bom skušal nasloniti svoje razmišljanje in ker točnih odgovorov nimam, bom odprl še dodatna vprašanja. Da, nad vprašanja z vprašanji, ker včasih potrebujemo le refleksijo stanja, da lahko ugotovimo, kako naprej.

Pojem ateizem danes nosi v sebi več pomenov, kot jih je pred leti, ker postaja nova oblika poganstva. Zavrnemo Boga in tradicionalna verstva ter se zatečemo v čaščenje niča, da smo proti nečemu in s tem drugačni. Toda kljub temu nekaj častimo, se obnašamo religiozno in ravno to je ironično, ker zavračamo vero in obstoj božanstva tako, da oblikujemo novo obredje, novo vero in novo božanstvo. Novo božanstvo je brez obraza, do njega ne gradimo odnosa, ne potrebuje naših molitev in nedeljske maše. To je božanstvo svobode in od njega lahko vzamemo kar hočemo in kar nam tisti trenutek najbolj paše.

Sodobni rituali so prinesli nove svečenike, ki so mediji. Oni oblikujejo družbo in mlade ter vnašajo v naše življenje navade s katerimi določajo kaj je »in« in kaj »out«. Biti kristjan je po njihovi sodbi definitivno »out«.

Kdo pa so mladi? Današnja mladina – ne vsa – se na verskem in etičnem področju nahaja v primežu »vse je dovoljeno, ker imam pravice« in krizo življenjskega sporočila z neko vsebino. Veliko raziskav in študij opravljamo o tem, kako mladi vidijo družino, medije, vrstnike, šolo … z veliko težavo pa jih preprosto vprašamo: »ali kaj potrebuješ?«. Medtem ko oni preživijo več kot tisoč ur letno povezani z velikimi in malimi napravami v višinah in breznih brezmejnega svetovnega spleta, naša družba išče načine, kako bi nas presenetila s presežkom, luksuzom in prestižem. Ali je to bistvo za naše življenje? Si to želijo mladi? Prepričan sem, da tako mladi kot celotna družba potrebujemo le bistvene stvari: dobre medsebojne odnose, zaupanje, veselje in radost bivanja.

Velike moralne in vzgojne figure kot so šola, družina, država in Cerkev bi morale ohranjati najvišji nivo moralnosti v družbi in mladim ponudit najboljše za njihov razvoj. Nenazadnje je to investicija v prihodnost celotne civilizacije. V majskih in junijskih nedeljah potekajo birme, zato je to čas, ko se lahko vprašamo »in kaj po tem?«.

Obdobje po birmi je že pregovorno postal čas velikega eksodusa, ki pelje mlade daleč stran od Cerkve. Kaj se dogaja med našimi najstniki, ki po vsaj sedmih letih verouka dobesedno zbežijo stran od krščanstva? Upam si trditi, da nekaj mora biti zelo narobe z dojemanjem krščanstva kot takega in posredovanjem evangelija. Svoje prispeva še družba in rezultat je popoln. Mladi birmanci si v polju o verski pripadnosti v profilu na Facebooku brez sramu odkljukajo »ateist«, vsakršna povezava na vero pa je sistematično izbrisana. Zakaj na socialnih omrežjih najdemo slike (sanjskih) potovanj in norih zabav, ne najdemo pa fotografije njihove birme? Zakaj se veča število uporabnikov socialnih omrežji in manjša število bralcev Svetega pisma?

Cerkvena »agenda« vročih tem na žalost ne sovpada z družbenimi premiki, ki se med odraščajočimi dogajajo zelo hitro in tako pri maši slišijo nekaj, kar ocenijo kot »za življenje neuporabno«. Razkorak je še večji in kredibilnost še manjša, ker velika večina oznanjevalcev Božje besede ostaja samo na teoretični ravni, njihova dejanja in zgledi pa ne odsevajo evangelija. Ta že nekaj časa ni več Magna carta v Cerkvi, ampak samo še droben tisk, ki prepriča majhen krog ljudi.

Moč in lepota Kristusovega odrešenjskega sporočila sta za vse čase, tudi za nas, za danes. Postati moramo civilizacija, ki »misli Boga«, da bomo lahko upali in načrtovali, sicer je s smrtjo vsega konec. Obup lahko presežemo le z zagotovilom, ki ga je Jezus zapustil, da je smrt premagana. Morda je prišel čas za dieto za Cerkev, družbo, družine, politiko, medije … vsi bi morali na očiščevalno dieto, ki bi očistila naše misli, želje in ideje. Ker smo siti vsega in drug drugega, spregledamo vso lepoto ki nas obdaja. Potrebujemo čas, da se vrnemo k bistvenemu, k tistemu, ki nas ne otežuje in bremeni, ampak daje novo energijo in voljo, da gremo naprej. To je evangelijsko sporočilo, ki nam pomaga, da odkrijemo bistvo in smisel življenja. Zato je vredno ostati.

Objavljeno v sveže izdani junijski številki tržaškega mesečnika Naš vestnik.