V kaj veruješ?

Če bi bili v dvigalu z osebo, ki ni verna, in bi vas vprašala, v kaj verujete kot kristjani in kaj praznujete za veliko noč, kaj bi ji odgovorili? Imate namreč približno 15 sekund časa, toliko, dokler dvigalo ne odpre vrat in oseba izstopi, da ji pojasnite svojo vero na učinkovit način. Bi znali?

Priznam, da je tak izziv dokaj težak in verjetno, bi težko uspeli, vendar osebno mislim, da za učinkovit odgovor vam zadostuje 5 sekund in samo dve besedi.

Pojdimo po vrsti. Verjetno ste začeli razmišljati, kako bi predstavili krščanstvo v najboljši luči, kako bi opravičili temna zgodovinska dejstva Cerkve, katere besede bi izbrali, da bi se pravilno izrazili, katere praznike vse praznujete in kako verujete v svetnike, praznike, zakramente, papeža ter še kaj. In vendar je potrebno mnogo manj.

Začnimo pri glavnem in najpomembnejšem prazniku, ki je velika noč. Iz tukaj se vse začne, vse je izpeljano in je upravičeno začetek naše vere, saj »če Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera« (1 Kor 15, 14). Naslednji korak je odgovor na vprašanje, kaj je velika noč? Dogodek? Zgodovina? Basen ali pravljica?

Velika noč je komunikacija. Sporočanje. Na temu temelji krščanstvo in vse kar je v njem ali z njim povezano. Lahko razpravljamo o morali, veri, pravilih, pravovernosti, bogoslužju in ostalih zadevah, ampak vse to izhaja in je podrejeno komunikaciji, ki poteka med Bogom in človekom.

Morda smo tekom stoletji napolnili kilometre knjižnih polic s pomembnimi razpravami, ker smo želeli razložiti, kaj je jedro te vere, morda smo »prekrili« vero z dodatki, ki ji bolj malo pritičejo ali pa morda smo se samo umaknili v območje statičnega udobja, da bi se izognili naporu… Dejstvo je, da je najpomembnejši element krščanstva komunikacija, ki se odivija med Bogom in človekom.

Morda se bo komu zdela trditev neobičajna ali nepremišljena, vendar vse kar potrebujemo, da bi bili dobri verniki, je dober odnos z Bogom. To je že drugi korak, ki ga potrebujemo, da lahko uresničimo svojo vero, obenem pa je povezan s komunikacijo. Odnos in komunikacija sta povezana in drug drugega sestavljata, dopolnjujeta in uresničujeta.

Danes je zelo moderno govoriti o odnosih in o čustvih v njih. Skoraj nihče ne omenja več pravil, saj delujejo tako omejujoče in togo. Pravila so potrebna, vendar morajo služiti kot zunanji okvir, ki ga v odnosu ne smemo prekoračiti. In kakšen je moj odnos z Bogom? Upal bi si postaviti pavšalno trditev, da moj odnos je tak, kakršna je moja komunikacija z njim in z bližnjimi. Kako se pogovarjam z Bogom, koliko pogosto, kaj mu sporočam in koliko se potrudim, da bi mu prisluhnil? Koliko sem pripravljen odstraniti svoje misli, da bi našel Božje sporočilo?

Po drugi strani pa moj odnos do Boga ni zaprt ekosistem med mano in njim, ampak teče tudi po kanalu mojega odnosa do bližnjega. Kakšna je moja komunikacija z drugimi ljudmi? O čem govorim, kaj poslušam in kaj hočem slišati? Kako pogosto od drugih pričakujemo določene odgovore in tako radi preslišimo njihovo sporočilo, morda klic na pomoč ali pohvalo. Včasih smo z nekom iz čistega koristoljubja, da bi kaj novega izvedeli o drugih ali da bi koga očrnili.

Včasih bi lahko ljudi postavili v kategorije po tem, o čem razpravljajo: o drugih, o vsakdanjih dogodkih ali o idejah in idealih?

Opravljanje je precej pogost šport in polega tega, da nam omogoča, da izvemo kaj sočnega – ki pa ni nujno resnično – nas zapelje v labirint kriminala, ki zaradi našega početja jemlje drugim dobro ime, nas pa zapeljuje v grešno stanje.

Če opisujemo vsakdanje dogodke, smo hitro lahko podobni TV dnevniku, ki enostavno prenaša novice. Je zanimivo pridobiti nove podatke, vendar sogovorniki običajno odidejo praznih rok. In vendar velikonočno jutro je polno (tudi) tovrstnih sporočil: ko žene odkrijejo prazen grob naglo stečejo k učencem, da bi jim sporočile, kaj so videle in učenci med seboj prepuščajo novico o tistih dogodkih. A ni samo golo prenašanje novice, saj ljudje stopajo v stik drug z drugim, se družijo, so si blizu in skupaj delijo isto pot.

Tukaj ne smemo spregledati tudi tistega, česar ni napisano. Ko govorimo o praznem grobu, govorimo o vstalem Kristusu, ki ga ni več tam… Na veliko noč se dá pokazati najprej ženam, potem se umakne, nato se pridruži učencem na poti v Emavs, vendar ga ne prepoznata takoj, pokaže se apostolom, a ga Tomaž ne vidi…

Napetost med vidim in ne-vidnim, med povedanim in zamolčanim je sila, ki napaja velikonočno komunikacijo in razvija odnose med učenci, med učenci in Jezusom ter med Jezusom in njegovo Cerkvijo.

Veliko noč je prva krščanska skupnost doživljala kot dogodek smisla in odprtja: začutili so, kaj jim je prinesel Jezus iz Nazareta. Ni šlo samo za zunanjo zaznavo, z očmi, ampak za notranje doživetje, ki je bilo tako močno, da je spremenilo njihova življenja. Kakor poroča evangelist Luka, učencema na poti v Emavs ”so se odprle oči” (prim. Lk 24,31). To so bile njune notranje oči, ki vidijo, kar vid ne vidi. Njihova srca so hodila skupaj…

Velikonočni dogodek je torej mnogo več, kot samo sporočanje nekih dejstev. To je srečanje z živo osebo, ki je Jezus Kristus. On je tista sprememba, ki se zgodi v človeku in ga zaznamuje za vedno. Zato je temelj krščanstva komunikacija, odnos, ki se rodi in se razvija med Bogom in (vsakim) človekom.

Novost ki jo prinese tisto velikonočno jutro je v polnosti odrešenja, ki so o njem številne generacije prej samo sanjale in upale. Nam je dan privilegiji, da lahko vsako leto, znova in znova, obnavljamo, podoživljamo in uresničujemo srečanje z vsatlim Kristusom. Prazen grob v naši župnijski cerkvi ni samo simbol, gledališka kulisa za lažjo predstavo, ampak je resničnost, ki se ponavlja tukaj in sedaj. Namenjena je tisti skupnosti in njenim posameznikom. Na nas pa je, da ta dogodek uresničimo v odnosih in prenesemo v svoje življenje v obliki komunikacije.

Sedaj ste verjetno že razumeli odgovor na izziv ob začetku članka in kateri dve besedi imam v mislih, ki zadostujeta za odgovor: komunikacija in odnos.

Prispevek je bil objavljen v prilogi Bodi človek! zamejskega tednika Novi glas.

Moje jaslice

Ste kdaj razmišljali, zakaj so jaslice tako privlačne? Zakaj, ko jih zagledamo, se nam zasvetijo oči? Zanimivo je opazovati, kako pri otrocih, mladih, odraslih in starejših, pa tudi pri tistih, ki ne verujejo ali so celo sovražni do Cerkve, pogled na jaslice prebudi posebno nežnost in prijaznost.

Pred tremi leti sem od dragega prijatelja dobil za rojstni dan glinene jaslice. Kdo pa ti danes še podari nabožen predmet ali jaslice? Vesel sem jih bil in to zanimivo darilo je seveda dobilo mesto pod smrekico in vsako leto me pogled na sveto družino tudi spominja na osebo, ki mi jih je podarila. Tak dar ni dragocen samo zaradi materialne ali umetniške vrednosti, ampak nosi v sebi izredno simbolno moč. Verjetno je po naših domovih precej »kitajske plastike«, ki nima nobene ekonomske vrednosti, a zagotovo predstavlja spomin na družinskega člana, prijatelja ali morda na drago osebo, ki je ni več med nami.

Jaslice so edinstven simbol božiča, predstavljajo prisotnost Boga v našem domu in obenem odsevajo željo po svetem in božjem, ki je v nas. Temu lahko pripišemo razlog za veselje ob jaslicah, saj se nehote zavemo, da je Bog v svoji nežnosti, kot nebogljen otrok, prisoten v našem domu in vsakdanjem življenju. Ta vidik gotovo nagovarja tudi t.i. oddaljene kristjane ali tiste, ki trdijo, da ne verujejo, saj vsak od nas se razveseli občutka, da je nekaj presežnega v njegovem življenju.

Verniki ob jaslicah ne smemo pozabiti, da tiste figurice predstavljajo odgovor mladega dekleta na Božje povabilo, da bi postala mati Stvarnika; tako se Božja beseda naselila v zgodovino človeštva in vsakega od nas. Postavljanje jaslic v dobi, ko so socialne krivice na dnevnem redu vsakdana, ko je upanje samo še abstrakten pojem in ko je človeško življenje merjeno samo še skozi ekonomsko vrednost predstavlja točko preloma z negativnim in naš odgovor na Božje povabilo, da upamo v boljše življenje.

Vsake jaslice so kraj srečevanja družine, morda kraj tihe molitve ali premišljevanja o Bogu, so kraj umirjenosti in povabilo k spoštovanju in ljubezni. Morda vse to zveni zelo idealno in oddaljeno, toda tukaj lahko najdemo odgovor na svojo osamljenost ali vsakdanje težave. Ne smemo si pustiti vzeti tega svetega okolja, ki nas vabi k drugačnemu življenju, ki v nas prebuje upanje. Popusti, javnomnenjske ankete, stavke, gibanja vrednosti delnic, dokapitalizacija bank ali število všečkov na Facebooku niso vrednote, kakor nam želijo prikazati številni mediji, ampak skušnjave, da bi postavili minljivo na mesto, ki pripada večnemu.

Jaslice ne oddajajo slepilne svetlobe, ampak so svetilnik vrednot, ki nam ponuja luč za plovbo v pravo smer in nas odvrača od slepilne svetlobe lažnih prerokov. So svetilnik, ki mlade usmerjajo k pravim vrednotam, ki vabijo vse generacije k zasledovanju družinske povezanosti.

Kakor je spomnil papež Frančišek v eni izmed svojih sredinih avdienc »v pravkar rojenem otroku, ki potrebuje vse, ki je zavit v plenice in položen v jasli, je vsebovana vsa moč Boga, ki rešuje. Treba je odpreti srca za mnogo majhnosti in mnogo čudovitosti, ki sta v tistem otroku. To je čudovitost božiča«. Verjetno ni enostavno postati »mnogo majhni« v svetu, ki nas sili k veličini, napihnjenosti in napuhu, k razkazovanju moči in blišča. Zagotovo pa je to zelo koristno in dragoceno.

Naj bodo moje, tvoje, naše jaslice točka srečevanja, druženja in prijateljevanja med nami in z novorojenim Jezusom. Tiste skromne plastične ali umetelno izdelane figurice naj bodo povod zgodb in dragocenih spominov, njihova svetloba pa naj nas spodbudi, da bi vedno iskali luč. Sveta družina naj nas spomni, da je upanje v Božjo pomoč večje od slepilne svetlobe lažnih prerokov in da smo tudi mi, kakor sveto Dete, neizmerno ljubljeni v Očetovih očeh.

Besedilo je bilo objavljeno v prilogi goriškega tednika Novi glas.

Težava nismo mi otroci, ampak ste vi, starši!

»Resnična težava je v svetu odraslih, ki že trideset let so se odpovedali vzgoji mladih oziroma so teoretizirali ne-vzgojo; in potem se čudijo nad divjaki, ki jih imajo v hiši«.

(kard. Giacomo Biffi, 1984).

S temi besedami je v nekem intervjuju nekdanji in zdaj že pokojni nadškof v Bologni kardinal Giacomo Biffi leta 1984 zaobjel bistvo težav sodobne družbe. Čeprav se njegove besede izpred več kot treh desetletjih lahko zdijo komu nesmiselne, mislim, da so v današnjem kontekstu več kot primerne.

Izposodil sem si ta citat, ker ponuja razlago in skupni imenovalec na številne tragične dogodke minulih tednov in let. V tej misli najdemo odgovor na številne težave sodobnega človeka in družbe, iz katere izvira nesmiselno, na katerega nimamo pravih odgovorov. Začudeni beremo novice o ljudeh, ki jih povozi avtobus, ker med hojo prebirajo e-pošto na svojem pametnem telefonu, ne vemo s kakšinimi besedami ogorčenja bi še opisali iskanje virtualnih pošati Pokemonv v koncetracijskem taborišču v Auschwitzu in zakaj je mati vojskujočih vedno noseča. Globalizacija nam je prinesla in nam še vedno prinaša ogromno pozitivnega, veliko materialnih in nematerialnih dobrin, ki so bile še pred nekaj desetletij samo iluzija. Obenem pa nas globalna vas in izobilje vsega silita k preudarnosti, k modremu ravnanju in pametni uporabi teh dobrin.

Tukaj mi prihajajo na misel besede italijanskega režiserja in pisatelja Pier Paola Pasolinija, ki je podobno kakor kardinal Biffi v povojni dobi ekonomskih uspehov in na pragu tretjega tisočletja uvidel, da napredek brez razvoja je lahko poguben. Pasolinijeva teza, da modernizacija in razvoj družbe prinašata kolaps ruralnega prebivalstva, se nadgrajuje v njegovem videnju modernosti, ki jo dojema kot iskanje sreče, a privede človeka in ustanove do izgube vrednot. Kako daljnovidno je napovedal, da kapitalizem in hedonistična ideologija potrošnje sta odpravila klasične vrednote, ki jih je sicer zagovarjala tudi Cerkev. V povojni Evropi in zahodnem svetu se je po drugi svetovni vojni razvijala nova družba, družba potrošništva. Ta je res povedla ljudi od nekega podeželskega ”barbarstva” do ”urbane civilizacije”, a obenem jih je tudi notranje osiromašila ter povzročila stresnost in družbeno nelagodje.

Rojeni v povojnih letih so izkusili velik napredek in številne priložnosti, kljub nekaterim odpovedim so preživljali brezskrbno mladost in bili so kakor opiti od splošnega prepričanja, da dobrin, kapitala in naravnih virov ne bo nikoli zmanjkalo. V resnici se je v roku nekaj desetletij zamenjala plošča in otroci tistih »otrok zlate dobe« smo postavljeni pred drugačno realnost.

Tukaj se nahajamo danes. Prepričani smo, da smo zgradili napredno, razsvetljeno, močno in razgledano družbo, v resnici pa se nahajamo v mračni in megleni dolini, kjer je udobje posameznika edino merilo in edina vrednota. Tisti, ki smo danes tridestletniki in bi morali imeti vsa vrata odprta, ki bi morali strmeti v prihodnost in zajemati svoj vsakdan s polno žlico, smo primorani krmariti med prekariatom in socialno negotovostjo. Generacija naših staršev je preživela »zlato dobo« gospodarskega razcveta in ekonomske brezskrbnosti in – dovolite mi to definicijo – porabila ekonomske, naravne in družbene vire svoje in naše dobe. Danes smo vsi tako zelo ekološko usmerjeni, ne ker smo si to izbrali, ampak ker to moramo biti, sicer se bomo s tem planetom zadušili v izpustnih plinih in zasuli v gori smeti.

Če je danes naša družba polna nekih »divjakov«, kakor jih je opisoval kardinal Biffi, je zato, ker generacija pred nami ni pomislila, kaj bo jutri, ampak je videla samo svoj danes. In naš danes je precej bolj krut in krajši od onega izpred tridesetih ali štiridesetih let. Potem slišimo teorije, kako bo generacija »millennials«, tistih rojenih med leti 1980 in 1990, (pre)živela svojo odraslo dobo, kakšne bodo naše pokojnine in bolezni v starosti…

Težave so vidne in alaramantne že danes. Ljudje, ki iz dolgčasa pretepajo ali polivajo mimoidoče s kisilino, mladi ki v imenu ekstremne zabave nekoga ubijejo in njegove zadnje trenutke posnamejo s telefonom ali množična posilstva najstnic, ki jih zagrešijo njihovi vrstniki… preprosto še otroci, ki bi se morali igrati na igrišču ali na travniku, a se vedejo in ravnajo kot pokvarjeni odrasli kriminalci.

Da, hvaležni smo za internet, za napredek v medicini, za avtomobile, ki se vozijo sami in so neverjetno varni, za znanje na dosegu klika in za mobilnost med narodi; nujno pa bi potrebovali še izobrazbo, ki bi nam omogočila, kako vse te dobrine smiselno in koristno uporabljati; potrebovali bi tudi vzgojo, kako napolniti glavo, ne da bi izpraznili srce.

Nahajamo se v posebni dobi velikih sprememb in družbenih izzivov. Če želimo ukrotiti »divjake v hiši«, moramo začeti razmišljati, kako bomo vzgojo prenesli v prakso, kako bomo vrnili naravi svoje mesto v našem življenju in kako bomo poleg pravic govorili tudi o dolžnostih. Pred nami je verjetno še zadnja možnost, da humaniziramo podivjane posameznike v družbi, sicer bomo – po Pasolinijevo – človeštvo pripeljali do ”kontemplacije pekla”.

 

Prispevek je bil napisan za prilogo Bodi človek! goriškega tednika Novi glas.

Kdo smo mi, da bomo zapirali vrata?

Če bi jutri sem dospela odprava marsovcev in bi kateri izmed njih prišel do nas … Marsovec, kajne? Zeleni, s tistim dolgim nosom in velikimi ušesi, kakor jih slikajo otroci. In bi dejal: ”Želim prejeti krst!”. Kaj bi se zgodilo?

(papež Frančišek)

 

Morda noben papež si še ni drznil zastaviti vprašanja, kako je s podeljevanjem zakramentov marsovcem, nekateri pred njim pa so zagotovo razmišljali, kako bi jih podelili ločenim, ponovno poročenim, tistim, ki živijo partnersko zvezo brez poroke … Od tod zadnja ”provokacija” sedanjega papeža, ki se javno sprašuje nekaj zelo ekscesnega, da bi pritegnil pozornost na občutljivo in še vedno odprto temo podeljevanja zakramentov tistim, ki s svojim življenjskim slogom niso v ”liniji” z doktrino.

Takih je vedno več in ”drugačne” družine – tukaj mislim celotno paleto življenjskih skupnosti, ki so se uveljavile zaradi raznih družbeno-socialnih okoliščin – predstavljajo stvarnost, ki je ni mogoče preprosto opredeliti kot grešno ali nenaravno. Ali se zavedamo, da za temi primeri so konkretni ljudje, s konkretnimi zgodbami in življenjskimi okoliščinami, ki si skoraj zagotovo niso izbrali sami? Morda so bili pahnjeni vanje, morda so se znašli v takšnih situacijah zaradi naivnosti, prenagle odločitve … Tisti, ki jim pravimo koruzniki, partnerske življenjske zveze brez poroke, so še vedno ljudje in še vedno jih Gospod ljubi, saj jih je on tudi ustvaril.

Te dni v Italiji mineva 40 let od uvedbe zakonske možnosti ločitve, to obdobje pa je ravno pravšnje za oceno stanja družinskega življenja. Tako v Italiji, kot tudi v Sloveniji in drugod po Evropi. Družba se je močno spremenila, odpravila je določene omejitve in zadržke, odprla pa je vrata nekaterim novostim. Ali je dobro ali je slabo je seveda lahko ocena vsakga posameznika, njegovega prepričanja, lestvice vrednot in pogledov, dejstvo pa je, da je preprosto ”drugače”. Če pogledamo družbo okrog sebe, hitro vidimo, da jo zaznamujejo, poleg naraščajočega števila priseljencev, tudi vedno višje število tistih, ki se zavestno odločijo ne sklepati zakonske zveze, ločenih, samohranilk in samohranilcev, različnih oblik partnerskih zvez in drugo.

Naša družba se je spremenila. Povojno obdobje v Evropi je prineslo hiter vsestranski napredek, ki je bolj ali manj neposredno spremenil tudi način življenja in družbo samo. Nanjo ne moremo več gledati z očmi prejšnje generacije in niti je ne moremo strpati v miselne in vedenjske vzorce, ki so veljali pred tridesetimi leti. Na to nas hoče opozoriti tudi papež in najbrž nam sporoča, da smo katoličani dolžni se prilagoditi – vedno v okviru nauka – da bi lahko bližnje sprejemali, ne pa obsojali ali zavračali. Ne nazadnje, papeževo vprašanje, ki sem si izposodil za naslov tega razmišljanja, ”Kdo smo mi, da bomo zapirali vrata?”, je provokacija vsem nam, da bi začeli gledati malenkost drugače.

Danes je postalo skupno življenje mladih pred poroko splošno sprejeto dejstvo, ki objektivno gledano, ne povzroča ne škandala niti čudenja. Čudno je, če se kdo odloči za poroko… še bolj čudno, če se mlad par odloči za poroko. Kar je bilo nekoč normalno, je danes čudno in obratno. To ni opravičilo, da spustimo in požegnamo vse novotarije in ekstreme, pač pa točka za razmislek, kaj lahko sprejmemo, kaj moramo obsodit in zavrnit in kaj na novo ovrednotit.

Morda je kriva močna ekonomska miselnost, da je finančna preskrbljenost pomembnejša od vseh ostalih vrednot in smo zato zamenjali vrednoto za vrednost. Ravno v finančni dimenziji pa lahko najdemo del odgovora, zakaj se mladi ne poročajo več. V času naših nonotov je bila poroka neke vrste socialno zavarovanje, da boš za prihodnost preskrbljen, da boš družbeno sprejet. Poroka je prinesla poleg družbene veljave tudi socialno varnost, urejeno domovanje ter osnovno materialno preskrbljenost. Danes to pride tudi brez poroke. In, roko na srce, mnogi so se tedaj poročali verjetno samo zaradi materialnih ugodnosti ali zaradi oblik družbenega pritiska in manj iz ljubezni.

Če gremo korak naprej, k cerkveni poroki, ki je zakrament, ki si ga podelita ženin in nevesta, lahko hitro ugotovimo, da je v veliki večini primerov sklenjen pomanjkljivo, če ne celo neveljavno. Če parafraziram 81-letnega uglednega nemškega kardinala Walterja Kasperja, cerkvena poroka ni nek romantičen dodatek z župnikom in orgelsko koračnico, ampak je zaveza v moči lastnega krsta, da gre za dejanje vere, sklenjenim pred Bogom – za večno. Koliko ne-koruznikov se zaveda tega dejanja in tega pomena? Upam, da vsaj polovica, sicer je delež neveljavnih porok strahovito visok!

Papež Frančišek je pred dobrim letom odprl razpravo o vlogi in pomenu družine ter povabil katoliška občestva in vse pristojne ustanove, da posvetijo več pozornosti tej tematiki. Povabljeni smo, da se v prvi vrsti zavemo, kako pomembno vlogo ima družina v naši družbi ter za našo prihodnost in obenem, da premišljujemo tudi o vseh tistih, ki jim ni nikoli uspelo ali jim je spodletelo ustvariti družino oziroma živijo ”drugače”, kakor je bilo doslej v praksi.

Tukaj je v prvi vrsti pozornost namenjena tistim, ki se niso odločili za poroko in jim pogovorno pravimo koruzniki, pa tudi tistim, ki jim je prvi zakon propadel in so sedaj obsojeni na nekakšno večno izobčenje. Izhodišče za kakršnokoli razpravo o novem dojemanju družin, partnerskih zvez in ponovnih porok je vprašanje milosti in odpuščanja. Na to je opozoril tudi že omenjeni kardinal Kasper, ki je na februarskem posvetu s kardinali in svetim očetom na temo družine in koruznikov predstavil te življenjske situacije mnogih katoličanov kot zapečatene in izključujoče. ”Nekateri mislijo, da je Cerkev namenjena čistim, ampak pozabljamo, da Cerkev je Cerkev grešnikov. Vsi smo grešniki in sem vesel, da je tako, sicer ji ne bi pripadal”, je dejal Kasper ter opomnil, da pri Bogu imamo vedno nekakšno drugo možnost ali zasilni izhod.

Prvi korak moramo storiti preprosti verniki vsakdana, da gledamo na svoje bližnje kot na ljudi sebi enake. Nihče od nas nima pravice zapirati vrat, obsojati ali se izrekati o napakah drugih, ker smo tudi sami grešni. Kaj pa če bomo sami nekoč ostali pred zaprtimi vrati?

 

Besedilo je bilo objavljeno v prilogi goriškega tednika Novi glas Bodi človek.

Si že zavohal svežino prebujajočega se življenja?

Zakaj v času Facebooka potrebujemo malo posta in sprehod v naravi (postno-tehnološko razmišljanje)

Od česa je odvisno vaše veselje? Ste se pripravljeni odklopiti za nekaj dni od vsega kar vidite na zaslonu, da bi bolje vohali in čutili življenje, ki je vse okrog vas?

V tem razmišljanju se bom osredotočil na pomen posta, kot obdobju privilegiranega časa za krepitev odnosa z Bogom in o zunanjih dejavnikih, predvsem v informacijsko-medijskem smislu, ki na to lahko vplivajo. Ne smemo pozabiti na naravo, na naše čute in čustva, kajti po njih – in ne preko zaslona – nas Bog nagovarja.

Postni čas je v katoliškem smislu priložnost za osebno spreobrnjenje, da namenimo več časa molitvi in osebnemu stiku z Bogom, pa tudi čas odpovedi, obdobje priprave na veliko noč in poglabljanju odnosov. Največji krščanski praznik je zgoščena točka veselja nad življenjem, zato tudi post naj bi nas usmeril in pripravil naše notranje razpoloženje na to doživljanje. Naloga je vse prej kot lahka, kajti za to ne najdemo dovolj časa in se nam zdi, kot da dnevi, tedni … življenje beži mimo nas. Kaj lahko storimo?

Morda so krivi mediji ali hiter tempo vsakdanjega življenja, ko moramo v enem dnevu storiti več, kot so pred nekaj desetletji opravili v celem mesecu, toda vedno težje preidemo od površinskosti v globino stvari. Zakaj? Eden od dejavnikov je močna tehnologizacija družbe in posledično tudi odnosov ter našega načina razmišljanja, ker je vse dosegljivo na ”klik” ali na dotik. Še deset let od tega smo morali informacije finančno in časovno ”kupiti”. Finančno v obliki časopisa, preko plačljivih člankov na spletu ali privatnih televizijskih kanalov, časovno pa tako, da smo si za določeno novico preprosto morali vzeti nekaj minut ali nekaj deset minut časa.

Kdo pa bo danes namenil deset minut svojega dragocenega časa za novice? Nihče, ker to pomeni veliko zamudo in tisti čas naj bi porabili za nekaj bolj koristnega. Za kaj pa? Kaj sploh počnemo s časom, ki mislimo, da ga prihranimo? Danes je povsem naravno, da informacije prihajajo k nam, ne da bi jih iskali ali zanje neposredno plačali. Svet socialnih oz. družabnih omrežji se je tako razširil in pronical v naše vsakdanje življenje, da nas informacije lovijo, zasledujejo in (de)formirajo.

Naši prijatelji na najbolj razširjenem socialnem omrežju Facebook – in seveda tudi mi sami – smo novinarji in predstavniki za stike z javnostjo obenem. Fotografiramo in pišemo o dogodkih, ki so se zgodili blizu nas ali komentiramo svetovne dogodke, s tem pa oblikujemo mnenje naše prijateljske javnosti. Se opredelimo do skoraj vsega, kar se dogaja in tako smo novinarji v malem. Prav tako tudi delimo in priporočamo povezave do člankov drugih medijev ali objav na spletu ter smo v službi njihovega oddelka za stike z javnostjo. Informacija nima več meja, oblikuje naše odnose, čas, čustva, razpoloženje, vrednote, razmišljanje in še kaj.

Kljub močni prepletenosti in vplivnosti, ki sem jo nakazal zgoraj, pa je to samo ena od plati tehnologizacije družbe. V tem dogajanju pa se moramo zavedati, da svet okrog nas, naši odnosi in čustva potrebujejo nekaj drugega, kot samo stalno obveščenost. Potrebujemo tudi močne odnose z bližnjimi, mir in spokojnost, zavest o radosti bivanja zaradi lepih in pomenljivih trenutkov v življenju … Bolj kot vizualnih stimulacij, ki jih preberemo ali vidimo na zaslonu, potrebujemo živ stik s človekom: da slišimo njegov glas na uho in ne preko kovinskega zvočnika, da čutimo njegovo toplino, da vohamo njegov vonj. Zelo prvinsko, a brez tega tvegamo, da izgubimo svetost odnosov, na kateri je (bila) zgrajena naša družba in na kateri temeljijo zdrave družine ter pristna prijateljstva.

Za pristne občutke in čustva ni potrebno plačati, pač pa si moramo vzeti čas in potrpežljivost, ker narava ima svoj ritem. Tehnologija naj bo le pripomoček, da podaljšamo in okrepimo medosebne stike, vse ostalo pa naj poteka ”v živo”, ne preko zaslona in brezžične povezave.

Na tej točki se vračam na začetek razmišljanja. Post, velika noč in odnos z Bogom. Post je priložnost, da se odmaknemo od motečih posrednikov med nami in našim Stvarnikom ter ga poiščemo v naravi ki nas obdaja, v našem bližnjemu in nenazadnje v nas samih. V naravi bomo v teh čudovitih pomladnih dneh zavohali svežino prebujajočega se življenja, bližnjih bomo slišali njihov glas in v nas samih bomo lahko videli, kako smo čudovito ustvarjeni. Dovolj razlogov, da vzamemo post zares, a ne z resnobnostjo, temveč z radostjo in veseljem.

Vzgoja za upanje

Številna področja človekovega razvoja, ki se jih dotikata tako razvojna psihologija kot tudi vzgoja, skušajo omogočiti predvsem mladim celosten razvoj osebnosti, čustev in raznih oblik inteligence. Na duhovnem področju poskušajo spodbuditi občutljivost do presežnega in vedno več poudarka dajemo na občutke in čustva. Skoraj vedno – še vedno – pa pozabimo na zelo pomembno vzgojo za upanje, ki v času melanholije, apatije in družbene mlačnosti bi marsikomu prihranila obiske pri psihiatru, depresivne dneve, poseganje po kemičnih ali nekemičnih omamah in negativen pogled na življenje.

Vir: http://www.balcanicaucaso.org

Sodobni pogled družbe brez upanja

Najprej je potrebno opisati, kaj je upanje. Lahko si pomagamo z nekaj prispodobami iz narave, ki na slikovit način približajo abstrakten pojem. Upanje je kakor reka, ki se usmerja vedno k novim ciljem ali je kakor sonce, ki vedno sije, le občasno ga zasenčijo oblaki. Za družbo zahodnega tipa, kjer igrata močno vlogo prisotnost denarja (kapitalizem) in neizmerna želja po svobodi brez kontrole (liberalizem), je upanje s časom postala le prazna besedica brez vrednosti in z nekim staroverskim pridihom.  Zadnja desetletja smo bili prepričani, da vse lahko kupimo, da je denarja neomejeno ogromno in samo s svojimi močmi pridemo do boljše prihodnosti.

Finančna in gospodarska kriza pa je pokazala, da je bilo tako mišljenje zgrešeno in sedaj iščemo oprijemljive točke v življenju, kako bi kot posamezniki in kot družba prilezli do boljše prihodnosti. To je pogled naše družbe, ki ima skoraj vse potrebne materialne dobrine, manjka pa ji nekaj več kot to.

Zato ni čudno, če na večernem sprehodu po parku naletite na številne skupine od vodke opitih in od trave zakajenih mladih, če beremo statistiko, da se stopnja prve alkoholiziranosti znižuje proti 11. ali 10. letu starosti in če se že v najstniških letih dekleta skrivajo pod debelimi plastmi ličil, fantje pa pod hormonskimi in proteinskimi ojačevalcih mišične mase. Ni čudno, je pa žalostno in zaskrbljujoče. Je to prihodnost naše družbe?

To je morda najbolj akuten pokazatelj, da živimo v obdobju, ko je družba izvotljena vseh vrednot in upajočega pogleda v prihodnost. Športniki, glasbeniki in filmske zvezde so ostali zadnji vzorniki sedanji odraščajoči generaciji, ki ji pogosto prinašajo pozitivna sporočila in so res lahko spodbuda, a pogosto so le vir slabih navad. Zakaj pa ne bi iskali primerov dobrih navad med starejšo generacijo, da se kljub težavam da uspeti, preživeti in na polno živeti. Tak primer so lahko naši stari starši, ki so preživeli pomanjkanja hrane, vojno, še bolj negotove razmere in so kljub vsemu upali, da bo za njihove potomce pripravljena boljša prihodnost.

 

Razlog upanja

Govoriti o upanju samo na splošno, da ga primanjkuje ipd. seveda ne zadošča, zato je potrebno poiskati vsebino, razlog, upanja. Upati pomeni iskati razlog in vsebino v prihodnosti, za katero si je že v sedanjosti vredno prizadevati. Zato lahko identificiramo upanje kot točko, ki se nahaja na pol poti med absolutno gotovostjo in nezmožnostjo. Trdnejši ko je razlog našega upanja in bolj ko smo osebno prepričani o njegovi veljavnosti, bliže smo gotovosti (T. Špidlik, Osnove krščanske duhovnosti).

Psalmi opisujejo upanje kot skalo, zato kristjanovo upanje izhaja iz prepričanja, da Bog se ne zmoti nikoli in četudi je sonce trenutno za oblaki, bo morda jutri ali pojutrišnjem spet posijalo.

 

Kako upati?

Že samo iskanje upanja pomeni, da si za nekaj prizadevamo, da si v prihodnosti nekaj želimo. In ko imamo v sebi željo in prihodnost, smo že prestopili nevidni prag upanja.

Odraščajoči mladini je potrebno najprej povedati, da je vredno sanjati o svoji prihodnosti, četudi se lahko sanje zdijo nemogoče. Vsak od njih – in od nas – je pomemben in s svojimi edinstvenimi talenti lahko izboljša družbo. Le upati si mora. Na odraslih je, da mladim dajo prostor, sredstva in zaupanje, da prevzamejo del družbene odgovornosti, saj tako se bodo počutili pomembne in koristne, čutili bodo dolžnost ter občutek, da nekdo računa na njih.

Mediji imajo ključno vlogo formiranja in oblikovanja družbenega razmišljanja. Če več kot tri četrtine časa namenijo političnim zdraham, ki so namenjene same sebi in partikularnim interesom, bodo ljudje dobili občutek, da je ”vse brez veze”. Ravno tega strupenega stavka se moramo izogibati. To je virus brezupa, ki zastruplja pogled na prihodnost in v samem startu uniči vsak poskus izboljšanja v družbi.

Ne nazadnje na nas kristjanih stoji velika naloga, saj smo po ustroju svojega verovanja zavezani upanju. Učenca na poti v Emavs (prim. ) sta doživela nemogoče, tisto, kar si nista niti upala upati. Kristusovo oznanilo in celo svetopisemsko besedilo nam ponujajo številna mesta, zakaj je kljub vsemu še vredno upati: kazen za izvirni greh ni bilo pokončanje vsega, ampak izgon in življenje naprej, neplodna žena je rodila otroka, ljudstvo je iz suženjstva prešlo v svobodo, smrt nima več končne besede, ampak nad vsem zmaguje življenje.

Naša naloga je, neodvisno od tega ali smo verni ali ne, da postavimo upanje v središče vsakdanjega življenja. To bi prineslo več dobre volje in poguma za naprej. Morda bomo nehote ”okužili” še koga …

Objavljeno v prilogi Bodi človek mesečnika Novi glas.

Počitnice in počitek

Poleti je neizogibno razmišljati o počitnicah in dopustih, saj poleg šolskega premora nas turistično dogajanje privabi in potegne v poseben svet. Pred počitnicami običajno planiramo dopust ali niz dobrih namenov in del, ki jih bomo v bolj ali manj dolgem času opravili. Pravi ”slovenski dopust” naj bi potekal med beljenjem stanovanja, gradbenimi deli ali poljskimi opravili … Cinizem na stran, poleti namenimo nekaj več časa zase, za svoje bližnje in za tiste opravke, za katere nam je med letom zmanjkalo časa.

Nemogoče je napisati članek o čemer koli in pri tem ne omeniti krize, saj to je postal ”must” sodobnega novinarstva in splošnega družbenega diskurza. Res je, kriza je prizadela številne družine, delavce in mlade, ki se spogledujejo z negotovo prihodnostjo in težavnim iskanjem dela. Ni pa moč spregledati mondenih lokalov, ki jih ne polnijo tuji turisti, ampak večinoma domačini, ki želijo malo sprostitve. Pri tem bode v oči dejstvo, da sladoledar ki prodaja poceni sladoled skoraj nima dela, butični lokali z dragimi napitki in sladoledom pa imajo vrste do ceste … Ne moremo spregledati voznega parka na naših cestah, ki ga sestavljajo prestižne nemške limuzine in SUV-i. In niti fotografij na družabnih omrežjih s srečnih počitnic v eksotičnih destinacijah … Ne gre za moraliziranje ali kazanje s prstom, saj si vsi želimo čimprejšnji izhod iz krize, toda omenjam neke indikatorje družbenega stanja, ki jih ne moremo spregledati. Tudi to je podoba tega poletja in teh počitnic.

Druga podoba poletnih dni je počitek. Dopust naj bi namenili za počitek in sprostitev. To je čas, ko se delovni ritem upočasni ali ustavi in začne obdobje mirovanja. Res je, da ne hodimo v službo ali v šolo, vendar pogosto pozabimo, da počitnice same na sebi še niso počitek. Počitek pomeni predvsem mentalna sprostitev in ”odklop” od vsakdanjega ritma in skrbi, zato nam brskanje po spletnih portalih ali novicah med dopustom bolj škodi, kakor koristi. Enako velja za preverjanje službene e-pošte ali dosegljivost na telefonu, saj smo s tem miselno še vedno v službi, še vedno napeti in pričakujemo, kaj se bo zgodilo. Med počitnicami si torej vzemimo čas za počitek, čas brez skrbi in negativnih novic. Med počitnicam in dopustom si dopustimo počivati.

Tretja in zadnja podoba poletja 2013 je pravzaprav mozaik podob, ki nam jih rišejo ravno mediji in sem jim tako težko upremo. Izpostavil bom tiste, povezane s konkretnimi obrazi. Bolezen in 95. rojstni dan prvega temnopoltega južnoafriškega predsednika Nelsona Mandele, nestrpno pričakovanje rojstva t. i. Royal baby-ja ali britanskega prestolonaslednika, smrt znanstvenice Margherite Hack in potovanje papeža Frančiška na svetovni dan mladih v Rio de Janeiro. Sporočil ob teh dogodkih je več, a skupni imenovalec pri vseh predstavljamo mi, odjemalci informacij, ki se ”hranimo” z življenjem in zgledom zgoraj omenjenih. In upam, da se, ker vsak na svojem področju in na svoj način prinašajo noto pozitivnosti v naš vsakdan.

Borba za človekove pravice in za pravico je naporna in dolgotrajna, tako kot raziskovalno in znanstveno delo, a se v vsakem primeru obrestuje. Prihajajo novi obrazi, ki bodo na svoj način zaznamovali zgodovino in številni mladi obrazi na drugem koncu sveta zrejo v Njegovo obličje. Pod okriljem ustanove, ki ji kritike niso prihranjene in v spremstvu vitalnega pastirja z imenom asiškega ubožca, mladi prihajajo v stik drug z drugim in s Kristusom, ki se ne naveliča nam odpuščati in nas ljubiti.

V teh poletnih dneh si vzemimo čas zase, za ljudi ki jih nismo že dolgo videli in za sprostitev. Poiščimo stik z naravo, ki je v vseh letnih časih in vsakem vremenu čudovita. Poiščimo čas za duhovnost v življenju, da bo vrnitev v sivi vsakdan manj siva in odnosi bolj polni življenja.

Objavljeno v prilogi Bodi človek.

Družina v dobi informacij

Mediji naj bodo v službi humanizacije družbe in ne kapitala

 

Medijsko in oglaševalsko okolje je prepleteno z različnimi interesnimi skupinami in povezavami, ki ga zaznamujejo. Prvi med temi je gotovo kapital in lastništvo posameznega medija. Kdor daje denar, vpliva na usmeritev uredniške politike. Kakšen in kolikšen vpliv imamo posamezni bralci? Kakšna pa je vloga družine?

 

Sodobna družina se mora torej naučiti sobivati in deliti svoj življenjski prostor z informacijami, ki vstopajo – včasih celo vdirajo – v njeno naravno življenjsko okolje - Vir: http://static.tumblr.com

V medijski krajini je bralec/poslušalec oz. na splošno odjemalec informacij eden od subjektov informacijskega dogajanja, zato pogosto naletimo na razprave odnosa medijev do njihovega občinstva. Kaj pa če je bi vzeli pojem družine kot enoten subjekt? Kaj se dogaja s sodobnimi družinami v informacijski dobi?

Mediji in še posebej splet so nedvomno velika priložnost, ki pa v sebi skrivajo tudi nekaj pasti. Prva priložnost je na področju medgeneracijskega dialoga, saj se osebe v zrelih letih – običajno stari starši – učijo osnov računalništva in interneta ravno s pomočjo mladih. Mediji v tem primeru imajo vlogo mostu med dvema generacijama; vmes je generacija staršev, ki se bolj ali manj samostojno in uspešno prebija v svet socialnih omrežij. Stari starši ob tem učnem procesu niso le pasivni sprejemniki novega znanja, ampak imajo priložnost, da mladim posredujejo kulturo odnosov v žlahtnem pomenu besede. Tisto kulturo, ki je njim tako samoumevna, mladim pa ravno zaradi digitalnega življenja tako tuja.

Posebno občutljiva na informacijske dražljaje je družina, ki zaradi spremenjenega življenjskega ritma postaja nestabilen življenjski prostor. Domovi se tako spreminjajo iz varnih pristanov medosebnih odnosov v informacijska vozlišča, saj poleg radia, nenehno prižganega tv sprejemnika, računalnikov, tabličnih računalnikov in časopisov v njih brnijo še telefoni. Sodobna družina se mora torej naučiti sobivati in deliti svoj življenjski prostor z informacijami, ki vstopajo – včasih celo vdirajo – v njeno naravno življenjsko okolje. Tukaj se prične potreba po nadzoru količine in kakovosti informacij, saj te ne smejo nadvladati ljudem. Njihova vsebina naj bo informativna, pa tudi konstruktivna in formativna. To je predvsem pomembno za otroke in mladino, ki preživljajo vedno več časa v digitalnem svetu.

Splet, in še bolj socialna omrežja, so tisto okolje, ki zaznamujejo odraščanje ter kjer mladi prevzemajo vedenjske vzorce, novo govorico, življenjski slog. Če bomo dali internetu pravo vlogo, lahko postane koristno sredstvo za kulturno formacijo odraščajočih. Sporočila miru, sloge, dialoga, solidarnosti in vrednot so še vedno aktualna, le ponuditi jih moramo na mikaven način. Mladi potrebujejo jasno besedo o dobrem in prav tako jasno svarilo pred nevarnostmi.

Na mladih je pomemben poudarek, ker so prihodnost naše družbe in če bo nova generacija deležna pozornega spremljanja, lahko upamo, da bomo jutri živeli bolje kot danes. Dodana vrednost tehnologije ni samo hitrost posredovanja informaciji, ampak je priložnost, da dobre zglede razširi med širok krog uporabnikov. Med različnimi subjekti in profili uporabnikov ki jih internet nagovarja mora biti tudi družina, saj ta je zaradi svoje zgradbe in družbene vloge nenadomestljiva. To je šola odnosov, temeljna družbena celica in najpomembnejše formacijsko okolje. Vpliv medijev na družine je pomemben ne samo iz vidika potrošnje in komercialnih namenov,  ampak tudi zaradi izoblikovanja javnega mnenja.

Vzgoja in izobraževanje družbe gresta preko filtra vrednot, ta pa je podvržen spremenljivosti javnega mnenja in poplavi besed. Družinsko okolje je zato kraj, kjer bi na pravilen način vrednotili informacije ter presojali ”navodila” oblikovalcev javnega mnenja, saj še vedno velja rek, da ni vse zlato kar se sveti …

 

Objavljeno v prilogi Bodi človek tednika Novi glas.

 

Ste že poskušali babici razložiti, kakšna je razlika med internetom, ‘fejzbukom’ in telefonom?

V nadaljevanju objavljam zanimivo razmišljanje Marije Busija o vprašanju aktivnega staranja in njegovega potenciala za družbo. Njeno razmišljanje je vpeto v družbeni in socialni okvir politik EU, ki na tem področju odkrivajo nove priložnosti za tretje življenjsko obdobje. Besedilo je avtorica napisala za prilogo Bodi človek.

 

Danes govorimo o socialni krizi v Sloveniji. Mladi se pritožujemo da nimamo zaposlitve, starejši govorijo o tem, da ne bodo nikoli šli v pokoj in najstarejši … no, najstarejši pogosto niso slišani. Če za trenutek pustimo naše vrle politike, da se ukvarjajo s tem kako poskrbeti za mlade in starejše, se mi zdi da najstarejšim lahko pomagamo tudi mi in to takoj. In hkrati bomo nevede še zase poskrbeli. Izpostavila bom problem aktivnega staranja in njegovega potenciala za našo družbo.

Aktivno staranje pomeni, da tudi starejši prispevajo svoj delež družbi in živijo zdravo ter kakovostno življenje. Izkoristiti moramo izkušnje in znanja, ki jih imamo v poznejših letih. V ta namen je Evropska unija (EU) leto 2012 razglasila za evropsko leto aktivnega staranja. Zastavila si je tri cilje. Prvi se dotika zaposlovanja in sicer starejšim želi omogočiti, da so lahko dlje časa zaposleni. Drugi cilj se navezuje na družbeno udejstvovanje EU, t.j. spodbuja starejše, da pomagajo družbi s svojimi izkušnjami in prek prostovoljnega dela. Tretji cilj pa je omogočiti starejšim, da tudi na stara leta ostanejo samostojni.

Pomembna dejavnika pri evropski socialni politiki sta družbena integracija in solidarnost. Družbena integracija je zelo pomembna, saj predstavlja središče socialne države. S tem ko imajo vsi možnost vključevanja v družbo in aktivnega sodelovanja, je omogočeno ravno to, kar je bistvo socialne države, da poskrbimo tudi za najšibkejše. Družbena vloga sodi tako aktivnemu kot neaktivnemu prebivalstvu in v tem je prihodnost socialne politike. Staranje prebivalstva se odraža na vseh področjih človeškega delovanja. Tako se z njim sooča tudi EU na vseh področjih. V primarnih pravnih aktih je aktivno staranje omenjeno posredno, prek osnovnih načel, kot je npr. nediskriminacija. Osrednjega pomena pa je že ozaveščanje in poznavanje te tematike. Za uspešno aktivno staranje je potrebno razumevanje velikih demografskih sprememb, s katerimi se sooča sodobna družba. EU spodbuja države članice in regije, da poskušajo ozaveščati ljudi o demografskih spremembah, hkrati pa, da skupaj iščejo rešitve, ki bi starejše prebivalstvo aktivno vključile v družbo. Lahko tudi kot prostovoljce pri projektih, kjer lahko delijo svoje izkušnje, ali pa enostavno tako, da se jim omogoči samostojno življenje, prilagojeno njihovim potrebam.

Posredno ali neposredno se EU bori proti diskriminaciji na podlagi starosti, med tem ko se bori proti diskriminaciji invalidov, saj se pri starejših tveganje za nepokretnost poveča. EU podpira socialne inovacije, ki postajajo vse bolj pomemben vir novih in ustvarjalnih rešitev za socialne in družbene izzive. Sem sodi tudi iskanje novih načinov za spodbujanje aktivnega staranja. Tovrstno podporo zagotavlja prek financiranja novih pobud in projektov.

V družbi so vse pomembnejše informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT). Mladi si življenja brez njih ne moremo predstavljati, imajo pa vse večjo vlogo tudi pri aktivnem staranju. Prek njih lahko hitro pridemo do informacij, blaga in storitev, družbene interakcije ter demokratičnih in civilnih procesov. EU si prizadeva za spodbujanje uporabe IKT, ki bi mnogim omogočile aktivno in zdravo staranje. Pri tem pa je bistveno to, da prvo IKT približaš starejšim oziroma jim omogočiš dostop do njih. Evropski programi financiranja tako spodbujajo različne akcijske načrte. V Sloveniji poteka več projektov na temo aktivnega staranja, med katerimi je najbolj odmeven projekt Simbioza, ki pa še zdaleč ni edini.

Sama vsak dan uporabljam računalnik za kratkočasenje z internetom, socialna omrežja, pisanje seminarskih nalog, gledanje filmov, kupovanje izdelkov itd. Imam tudi pametni telefon, da lahko dostopam do interneta tudi na faksu in v trgovini, da pogledam, kdaj pride prvi avtobus. Mislim, da nisem edina ki diham s temi stvarmi. Pa kljub temu imam težave, ko ne znam usposobiti tiskalnika ali ko na računalniku gori ‘čudna lučka’. Takrat besno kličem brata ali prijatelja in ko stvar uredijo sem spet zadovoljna s sodobno tehnologijo. Lahko si samo predstavljam, kako je starejšim ljudem, ki vse lučke na računalniku vidijo prvič, saj z njimi niso odraščali ali pa jih spoznali dovolj zgodaj, da bi se brez težav na njih navadili. Ne bom pozabila, ko si je starejši prijatelj oddahnil, da poleg mobitela ne potrebuje s seboj nositi telefonski imenik, saj je to ‘skrito’ v tej napravi. In danes z veseljem pokliče svoje nečake na drugi konec Slovenije.

EU, pa tudi Slovenija, nam ponujata veliko možnosti za sodelovanje pri aktivnem staranju. Sami se lahko odločimo ali bomo sodelovali ali ne. Kot prostovoljci in prek inovativnih projektov, se lahko udejstvujemo v družbi in s tem pomagamo tudi starejšim. V zameno pa lahko oni delijo svoje znanje in izkušnje z nami. Mislim, da je potrebno začeti pri sebi. Mogoče tudi tako, da babici razložiš, kakšna je razlika med internetom, ‘fejzbukom’ in telefonom. In, da nonotu poveš, kako naj si na mobitelu spremeni jezik nazaj v slovenščino, med tem ko si ga je po pomoti nastavil v madžarščino. Ali pa, da starejši sosedi pomagaš prečkat cesto in njenega moža pol ure poslušaš, saj bi rad delil svoje izkušnje iz povojnih let.

Verjetno nisem edina, ki ima izkušnje s starejšim profesorjem, ki je prvič uporabil power point. Verjetno bi njegov občutek zmagoslavja lahko primerjali z mojim, če bi takrat znala usposobiti tiskalnik brez kabla. Ko je babica prek moje elektronske pošte poslala sestri sporočilo je bila zelo vesela. In ko smo dedku povedali, da obstajajo mobiteli tudi z večjimi tipkami si je enega takoj priskrbel.

Mislim, da je okoli nas veliko starejših, ki potrebujejo pomoč. Pomoč, za katero ne potrebuješ posebnih znanj. Včasih je dovolj tudi da zgolj poslušaš. Vprašanje je, ali jih želimo videti in ali jih želimo slišati. Morda pa prve lahko srečamo na obisku v domu za ostarele ta vikend in jim s tem polepšamo cel mesec. Niti predstavljati si ne moremo, kako lahko pol ure naše pozornosti človeku polepša dan. Sama sem kot prostovoljka dve leti hodila v dom za ostarele. In vsakič sem se vračala nazaj dobre volje, saj sem se tam res veliko naučila in hkrati nekomu polepšala dan.

 

Marija Busija

Kriza v denarnicah: priložnost za nov začetek

Varčevalni ukrepi ki zadnje mesece pretresajo in vznemirjajo prebivalce stare celine so zelo boleč način reševanja prezadolženih držav, ki s svojo bilančno sliko ogrožajo skupno valuto in morda celo mir v Evropi. Vsak na novo sprejet ukrep dodatno prizadene tiste, ki so bili že prej na socialnem repu družbe, mnogo manj pa tiste, ki se tako ali tako že dobesedno utapljajo v luksuzu. Kako razumeti boleče reze v javnih storitvah in posledično višanje stroškov? Ali postajamo revna družba?

Pred časom sem prisluhnil grškemu intelektualcu, ki je s solznimi očmi pripovedoval o dramatičnih socialnih razmerah, ki ta trenutek vladajo v Grčiji. Zaradi varčevanja je mnogo ljudi ostalo brez službe, premoženja, strehe nad glavo in socialne varnosti, ostali pa so jim dolgovi in zelo negotova prihodnost. Številni mladi v tej situaciji izgubijo še poslednji up o boljši prihodnosti in tamkajšnji mediji vsak dan poročajo o tragičnih samomorih. Grčija je postala sinonim za nesrečno zgodbo evropske širitve in skupne valute ter v sebi nosi dvojno sporočilo. Prvo je gotovo namenjeno ”zahodni” družbi, kako nevarni so slabi krediti, ki so jih velike nemške in francoske banke parkirale ravno v Grčijo. Drugo pa grškim – in vsem drugim  evropskim – volivcem, saj ni vseeno kdo in kako upravlja državo, ki ima velike potenciale in številne neizkoriščene možnosti. In to sporočilo lahko apliciramo tudi doma.

Od kod je ta kriza? Kaj jo je generiralo? Najpogosteje slišimo odgovor, da ”se je zgodila”. Kriza ni nastala sama od sebe, ampak do nje je privedel niz dogodkov, ki so končno ekskalirali v jeseni 2008. Jasno je, da ni mogoče najti osebe, ki so objektivno odgovorne in jih kaznovati, vendar tudi se ne moremo zadovoljiti z odgovorom, ki je v resnici izgovor, ”kriv je sistem”. Prepričan sem, da v tem sistemu je segment ali panoga, ki je bolj kriv od drugih in zato bi bilo prav, da je vključen v varčevalne zakone in sorazmerno s kapitalsko sposobnostjo nosi posledice ter prispeva k solidarnejši ureditvi in trajnostnemu razvoju.

Vsem je že postalo počasi jasno, da svet ne bo več tak, kot je bil in poleg spremembe v retoriki, moramo kot družba priti do spremembe v dojemanju etike in premoženja. Etike kot najvišjega vodila, ki je hkrati merilo za zakone in posledično za pravičnost. Nato pa sprememba v dojemanju premoženja. Biti premožen ni zlo, niti kaznivo dejanje, vprašanje pa je, kako smo do tega premoženja prišli. Izgovor, da je bilo vse pridobljeno legalno, obenem pa horda odvetnikov v črnih aktovkah čaka, kako bo to izjavo ubranilo, vsekakor kaže na to, da nekaj ni tako. Premoženje pridobljeno s finančnimi špekulacijami, ki so jih predhodno države uredile z zakoni, je jasno, da ni legalno. Zato smo spet na začetku: etika, ki izvira iz kolektivne zavesti in posameznikove vesti, da je nekaj narobe, mora biti zadnji in najvišji nadzor v življenju družbe.

Priti do take stopnje gotovo ni enostavno, družbena ureditev je usmerjena v kopičenje kapitala, ne vrednot, zato se tukaj začne izziv. Zakaj pa ne bi kopičili znanja, namesto delnic? Prvi premik je sprememba fokusa in lestvice pomembnih reči v življenju. Na prvo mesto, namesto prestiža in bogastva, lahko postavimo znanje, inovativnost, srčnost in delavnost. Od tukaj pa do poštenosti in etike ni več daleč. Znanje je nova kategorija družbenega razvoja, ki vključuje v sebi pravično razdeljeno bogastvo, socialno solidarnost in gospodarsko aktivnost. Vse to lahko najdemo tudi v Svetem pismu, še bolj pa v blagrih, ki jih Jezus izreče v govoru na gori in jih – ne po naključju – najdemo v evangeliju po Mateju, nekdanjemu davčnemu uradniku.

Če sem pošten, kot mlad človek ki zasledujem perspektive v svoji prihodnosti, sem se v zadnjih letih že pošteno nasitil retorike o krizi, varčevanju, nenehnih nevarnostih recesije, bližajočih se ekonomskih katastrof ipd. Kako pa se ne bi, ko pa realno pogledamo, živimo v najbogatejšem delu sveta, kjer je vseh dobrin dovolj, le pravično jih moramo razporediti. In to ni samo naloga župnijske Karitas, ampak vsakega od nas. Tako Slovenija kot tudi Italija (in celotna EU) sta zelo bogati državi, članici elitnega kluba OECD, po indeksu človeškega razvoja pa se uvrščamo med najbolj razvite države sveta. Materialni pogoji so več kot zadovoljeni, zato je čas, da našo družbo nadgradimo ravno z znanjem in vrednotami, da bomo lahko družbeno bogastvo uživali kot dobrino na vseh področjih. Bomo uspeli po tej krizi razumeti, da pravega bogastva nimamo v denarnici, ampak v glavi in v srcu?

 

Objavljeno v prilogi Bodi človek goriškega tednika Novi glas.