Krst Marsovcev

Papež Frančišek je med eno od svojih pridig med jutranjo mašo v kapeli doma sv. Marte dejal, da če bi prišla k nam odprava Marsovcev in če bi ti želeli postati kristjani, bi jih krstil.

Še ena njegova izjava, ki se je nemudoma znašla na prvih straneh vseh časopisov in spletnih portalov. Večina jo je vzela z dobro mero ironije in marsikdo je – morda namenoma – spregledal kontekst, v katerem je bil ta stavek izrečen.

Žal se je javnost ustavila samo pri krstu zelenih Marsovčkov, nihče pa ni nadaljeval misli papeža Frančiška, ki je bila izrečena pred začetkom obeh sinod o družini. S tem je želel papež ponazoriti, da če si nekdo želi Božje bližine preko zakramentov, če nekdo z iskrenim srcem išče Gospoda, četudi bi bil Marsovec, bi mu jih on podelil.

Po izredni in redni škofovski sinodi o družini ter po izidu spodbude Amoris laetitia stavek o zakramentih Marsovcem zveni kot huda provokacija. Ni namreč malo tistih, ki bi za ohranitev klasičnega cerkvenega nauka žrtvovali duše vernikov in jih še bolj oddaljili od Cerkve, kot tudi ni malo onih, ki bi vse brezpogojno in brez kriterijev prepustili k zakramentom.

Od drugega vatikanskega cerkvena zbora dalje se v teologiji vedno bolj uveljavlja stališče, da je človek imago Dei, torej da je človeška oseba ustvarjena po Božji podobi. Ne drži samo teza, da si ljudje »izbiramo« svojega boga, ampak velja tudi nasprotno, da se Bog odloča za človeka in svet, zato je naša naloga, da hvaležno in dejavno sprejemamo njegovo bližino.

Papež Frančišek je s primerjavo o Marsovcih dovolj nazorno razložil naslednje: če se je Bog odločil za nas s tem, da nas je priklical k življenju in nas ustvaril, kdo si potem lahko vzame pravico, da prepreči, ustavi ali ovira ta odnos? Sveti oče bi verjetno dejal – s prispodobo o zakramentih vesoljcem – da »tega ne more storiti niti sam papež…«.

Ta misel se navezuje na idejo svetega papeža Janeza XXIII. in izhaja iz predpostavke, da Cerkev ne sme postavljati meja drugim, ki bi si želeli približati njenemu občestvu.

V Apostolskih delih beremo, kako je ob navzočnosti apostola Petra nad skupnost poganov prišel Sveti Duh, nato je prvi papež naročil, da ti ljudje prejmejo krst (prim. Apd 10, 44-48). Vprašanje odprtosti ali zaprtosti poti do zakramentov je povezano s tistim, kar bi lahko malo po jezuitsko imenovali »prisluškovanje Svetemu Duhu«.

Ali je Cerkev dovolj pozorna na glas in znamenja Svetega Duha? Smo odprti za njegovo delo? Kdo je tisti, ki je brez greha, da bi lahko vrgel kamen v brata?

In če bi sam sveti oče podelil zakramente vesoljcem, kdo smo mi, da tega ne bi storili?

p.s.
In kaj bi storili, če bi resnično Marsovčki – tisti zeleni, z dolgim nosom, kakor jih rišejo otroci – želeli postati kristjani?
Mislim, da bi v tistem primeru morali vsaj malo počakati, da bi se teologi, cerkveni pravniki, dogmatiki, moralisti, liturgisti in še kdo dogovorili, kdo bi jim lahko bil boter, koliko ur verouka bi potrebovali, kako bi potekal obred, da se ne bi kdo pohujšal …… še prej pa bi seveda ustanovili ustrezno komisijo.

 

Besedilo je bilo objavljeno na spletnem mediju domovina.je

Jubilej, ki je prinesel premik vesoljnega koncila

Ob sklepu jubileja usmiljenja sem se vprašal, čemu je bilo to leto sploh namenjeno in kaj nam je prineslo. Ali se je kaj spremenilo? Kdo bo imel koristi od tega? Je s tem izrednim letom postala katoliška morala malo bolj »ohlapna«?

Ko je minuli teden sveti oče Frančišek v Rimu, na praznik Kristusa Kralja, 20. novembra, sklenil izredni jubilej usmiljenja, so se vrstile ocene in komentarji, ki so večinoma šle v smeri analize števia romarjev in prihodkov od verskih potovanj. Če bi ta dogodek omejili samo na to, potem bi zreducirali Cerkev na raven neke turistične agencije.


Jubilej usmiljenja je (bil) edinstvena priložnost, da se v Cerkvi zgodi premik teologije, kakršen je običajen le za vesoljni koncil. Preko papeževih katehez, pridig, govorov… ter preko jubilejnega odpustka svetoletnih vrat in misijonarjev usmiljenja, je sveto leto usmiljenja na vsebinski ravni zaznamovalo versko življenje katoličanov. Njegovi učinki bodo ostali tudi za prihodnja leta in verjetno desetletja, saj premik, ki se je zgodil, je spremenil težišče razmišljanja katoličanov: Bog ni več samo sodnik, ampak je predvsem usmiljeni Oče.

Največji učinek ali rezultat tega izrednega svetega leta je opomin ljudem, da je Bog neizmerno usmiljen in dober. Morda smo to slišali v 2. ali 3. razredu verouka in vmes malo pozabili, morda pa smo prepogosto slišali le stavek, da »Bog je sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje«. Seveda z žugajočim prstom jezne stare mame ali koga drugega, je bil poudarek na kazni, kot grožnji.

Osebno mislim, da je bil ta jubilej nujno potreben in izredno koristen. Nikakor ne le zaradi romanj ali prečkanj sveti vrat, ampak zaradi premika na poudarku razmišljanja in govorjenja o Bogu. Njegova prva in glavna vloga ni kaznovanje, kot kak policaj ali sodnik, ampak je očetovstvo. Vsak starš želi otrokom najboljše, toda v strahu, da se ne bi zgodilo kaj hudega, zagrozi s kaznijo, ki pa je nikoli ne uresniči v polni meri. Verjetno je zelo podobno z Bogom.

Tedaj še kardinal Ratzinger je v pogovoru z novinarjem Petrom Seewaldom na vpršanje o Božjem usmiljenju dejal, da je med usmiljenjem in jezo veliko nesorazmerje, saj je usmiljenje potisočerjeno in ne glede na to, ali sem zaslužil kazen in tudi izpadel iz te ljubezni, se lahko vedno zavedam, da bo Božje usmiljenje še tistočkrat večje.

Ravno ta vidik je bil v ospredju skozi celoten jubilej. Papež Frančišek je na viden in jasen način pokazal, kaj to pomeni. Preko katehez in govorov je vedno znova poudarjal pomen vrnitve v Očetov objem, saj noben greh ne more biti tako velik, da ga Božje usmiljenje ne bi moglo odpustiti. Preko konkretnih dejanj, kot je bil obisk nekdanjih duhovnikov, zapornikov, bolnikov, novorojenih otrok v porodnišnici, brezdomcev… pa je Frančišek izpostavil pomen dobrih del, ki dajejo »okus« in smisel naši veri.

Nekateri so ob tem vihali nos rekoč, da se s tem popušča na moralnem področju, da se posega v nauk Cerkve, da ni več »strahu Božjega«, da je papež spremenil katoliško doktrino v neko marksistično teorijo… Prepričan sem, da se ni zgodilo nič od tega. In niti se ne bo. Evengelij je mnogo let pred raznimi totalitarističnimi » -izmi« postavil skrb za človeka v središče življenja, kar pomeni, da so zakoni podrejeni konkretnemu življenju ljudi in ne obratno.

Prav tako pojmovanje greha ostaja nespremenjeno, le da kdor ga je storil, ne glede na težo dejanja, mora vedeti, da tako kot Adam in Eva, ima še vedno mesto pri Očetu. Nihče ni izključen… Odgovor in utemeljitev na to se nam ponuja v Svetem pismu, ko pisec pravi, da »Vendar si z vsemi usmiljen, ker moreš vse, ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili. Kajti ljubiš vse, kar je, […] saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.« (Mdr 11,23-24).

Ali je bilo sveto leto koristno? Bilo je predvsem nujno! Jubilej usmiljenja je najprej potrebovala Cerkev, zato da ne bi pozabila, da je kljub vsemu samo orodje in pot ljudem do Boga; potrebovali smo ga kristjani, da ne bi pozabili, kako močno nas Bog ljubi, kaj predstavljata tisti veliki petek in prazen grob; potreboval ga je cel svet, da bi razumeli, da vojna prinaša novo sovraštvo, usmiljenje pa mir in napredek.

 

Članek je bil objavljen na spletnem portalu Domovina.je

Geostrategija papeža Frančiška

Danes je papež Frančišek na javnem konzistoriju podelil kardinalske nazive 17 novim kardinalom, od teh 4 so starejši od 80 let.

Pogled na imena novih »princev Cerkve« nam pokaže, da se je papež odločil za odmik od klasične evropocentričnosti, saj bo Stara celina v tem konzistoriju dobila samo dva nova kardinala. V imenovanjih moramo iskati simbolni ključ, s katerim papež ponovno poudarja bivanske periferije sodobnega človeka in krščanstva. Beseda »periferija«, obrobje, je središčni termin tega pontifikata v številnih pogledih.

Foto: http://www.messinaora.it
Foto: http://www.messinaora.it

Kardinalski klobuki so šli na glave škofov in nadškofov v Srednjeafriški republiki, v Braziliji, v Bangladešu, v Venezueli, Mehiki… države, ki na geopolitični šahovnici velikih finančnih ali vojaških interesov nimajo posebne teže, jo imajo pa v očeh sedanjega svetega očeta. Med tokratnimi kardinali najdemo tudi Italijana, Španca in tri Američane.

Pri izbiri kardinalov je papež ponovno pokazal na svojo veliko tenkočutnost do razvojno najbolj obrobnih dežel sveta. Tukaj ne igrajo posebne vloge klasične razdalje, ki jih merimo v kilometrih, saj papež Frančišek postavlja v ospredje druge kategorije. S tem početjem naslednik apostola Petra nadaljuje svojo počasno, skoraj neopazno, a vztrajno reformo Cerkve. Nobene vidne revolucije ali spektalurane izjave, ki bi obnemel svet. Nobenih pretresljivih nenadnih novosti. Kaj se torej dogaja? Se sploh kaj dogaja?

Cerkev se je v zadnjih desetih letih močno spremenila. Od Janeza Pavla II. do danes so se zgodili veliki premiki in sedanji papež uresničuje tiste vizionarske besede pokojnega milanskega kardinala Martinija, njegova jezuitskega sobrata, ki je dejal, da Cerkev tli pod kupom pepela, starega tristo let.

To je papež, ki vlada. In to se lahko opazi. Preko sinod, popravkov v pravnih dokumentih, nagovorih, organizacije rimske kurije, krajevnih Cerkva… Razvija Cerkev kot naravni organizem, da bo resnično »katoliška«: vse obsegajoča, univerzalna. Njegova preobrazba se izogiba šok terapije, saj gre za postopne spremembe, ki se bodo poznale tudi v naslednjih letih in desetletjih. Prvi jezuitski papež se je odpovedal vsakemu blišču in prestižu na osebni in tudi na »profesionalni« ravni, s tem pa je spravil celotno Cerkve na »dieto« od blišča. Izbor novih kardinalov to odseva v polni meri. Med njimi ni takih, ki bi veljali za »teološke zvezde« ali bi izhajali iz močnih katoliških držav ali mest, ki so imela kardinalski klobuk za samoumeven.

Papež Frančišek je v svojem (še) kratkem pontifikatu imenoval skupaj 56 kardinalov, 44 od teh ima volilno pravico v primeru konklava. Izbira, ki bi se pri morebitnih volitvah novega papeža že poznala ali vsaj bi nagnila tehtnico v določeno smero. Na drugi strani geopolitika Cerkve se odmika od Evrope in se spogleduje s svetom. Kardinalski kolegij tako postaja vse bolj globalen. Od trenutno 121 kardinalov elektorjev 54 je Evropejcev (44 %), medtem ko je bilo to razmerje leta 2013, ko je bil izvoljen sedanji papež, 60 Evropejcev na 115 volivcev (52 %). Leta 1978, na konklavu ki je izvolil Janeza Pavla II. pa je glasovalo 82 Evropejcev na 111 volivcev (74 %).

Upamo, da bo papežu Frančišku dano še kakšno leto vladanja, zato lahko pričakujemo, da bo imenoval še nekaj novih kardinalov in tako s počasnimi premiki spremenil nadaljno podobo Cerkve. Papež, ki so ga kardinali šli iskat na »konec sveta«, ponuja drugačen pogled na krščanstvo in temu skuša privaditi tudi nas.

 

Na obisku v Sloveniji drugi človek Vatikana, kardinal Parolin

V Slovenijo prihaja na obisk kardinal državni tajnik Pietro Parolin. Ni samo številka 2 v cerkveni hierarhiji, ampak je odličen in izvrsten diplomat, ki se lahko posredno in neposredno ponaša z zavidljivimi dosežki na mednarodni ravni.

 

kard. Pietro Parolin - Foto: https://it.zenit.org
kard. Pietro Parolin - Foto: https://it.zenit.org

Kdo je kardinal Parolin?

Pietro Parolin se je rodil v kraju Schiavon pri mestu Vicenza v severni Italiji, par sto kilometrov od naše meje. Po posvečenju je tri leta deloval v pastorali, potem pa je vstopil v diplomatsko službo Svetega sedeža. Tukaj se je hitro izkazal za delovnega, sposobnega in premišljenega sodelavca raznih državnih tajnikov. Leta 2009 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za apostolskega nuncija v Venezueli in posvetil v nadškofa. Leta 2013 ga je papež Frančišek imenoval za svojega državnega tajnika, člana sveta kardinalov za reformo kurije…

 

Diplomatska kariera

Spreten in umirjen diplomat, se je kmalu izkazal za pravega reševalca konfliktnih in navidezno nemogočih situacij. Leta 1992 je kot sodelavec na nunciaturi v Mehiki pomembno prispeval k priznanju Katoliške Cerkve in vzpostavitvi diplomatskih stikov s Svetim sedežem. Leta 2002 se je ukvarjal z Vietnamom, leta 2005 – ob začetku pontifikata papeža Benedikta XVI. – pa z vprašanjem Kitajske. Ravno v tem kontekstu je leta 2007 dozorelo in doživelo objavo pismo papeža kitajskim vernikom, ki še danes velja za enega pomembnejši mejnikov v odnosih Cerkev-Kitajska. Leta 2009 Parolin odide v Venezuelo, kjer v dobi vladanja Huga Chaveza, kljub nemirnim časom in nasprotovanjem lokalnih politikov, doseže navezavo diplomatskih odnosov. Kot državni tajnik je priča politični in diplomatski otoplitvi med Kubo in ZDA. To sicer ni izključno njegov uspeh, saj so se pomembni koraki dogajali že pod prejšnjim papežem, vendar je odigral odločilno vlogo.

Od velikih diplomatskih tem ostajajo odprte še Rusija in srečanje med moskovskim patriarhom in papežem, napetosti v Sredozemlju in Kitajska. Da, tista Kitajska, kjer so jezuiti v času Mattea Riccija pustili izjemen vtis in si prislužili visok ugled.

 

Kitajska

Ravno vprašanje Kitajske ostaja odprto in kompleksno za obe strani. Papež Frančišek je v nekem intervjuju na vprašanje, na katerem mestu se v njegovi agendi nahaja Kitajska, pokazal s prstom na svoje srce in dejal: »Tukaj so, pri srcu!«.

Medtem ko nekateri opazovalci in komentatorji opozarjajo, da se lahko razmere med Svetim sedežem in Pekingom poslabšajo zaradi vloge kitajskega kardinala Josepha Zen Ze-kiu in njegovega zavzemanja za demokracijo in svobodo izražanja, je potrebno opaziti še drugo plat zgodbe.

V teh dneh naj bi se zgodil epohalni premik med Svetim sedežem in Kitajsko. Tam namreč škofe izbira in imenuje vladajoča komunistična partija, Vatikan pa jih ne priznava. Tako so katoličani zbrani v dve Cerkvi: ena je poslušna Rimu, druga Pekingu. Premik ki naj bi se zgodil je v tem, da bo komunistična partija izbrala in predlagala kandidate za škofe v Rim, papež pa jih bo legalno izbral in imenoval. Čeprav se zdi navidezno majhen korak, v resnici gre za velik premik, ki utegne odpreti vrata novim odnosom med Katoliško Cerkvijo in azijsko vzhajajočo velesilo.

Pred kakšnim vidnim rezultatom bo potrebno še veliko spretnih diplomatskih potez, vendar upanje umre zadnje… Bomo morda dočakali podobo papeža Frančiška, ki sestopa iz letala na letališču v Pekingu in daruje mašo na trgu nebeškega miru?

Drugi najmlajši kardinal državni tajnik v zgodovini Cerkve ima torej pred sabo še kar nekaj izzivov. Kardinal Parolin predstavlja tisto najbolj žlahtno vatikansko diplomatsko šolo, ki izhaja iz poglobljenega študija primerov, poznavanja razmer na terenu in iskanja možnih rešitev. On je pravi človek na pravem mestu ob pravem času. Ko se zdi, da po svetu divjata nekontroliran bes in sovraštvo, da je strah postal osrednja tema vseh pogovorov, ostaja upanje, da lahko spretna in ponižna diplomacija premaga glasno rožljanje orožja.

 

Dvakrat žrtev

Pisati komentar o sodnem primeru, ki je star že leta, je precej nehvaležna naloga. In še težje je najti prave in primerne besede za dejanja, ki so neopravičljiva. Sodba vrhovnega sodišča v primeru domnevne zlorabe mladoletne deklice s strani artiškega župnika je znova odprla nikoli zaceljeno rano, ki jo nosijo mnogi.

Skupnost vernih in nevernih v Artičah se je znašla pod žarometi ne zaradi odličnega sadja, ki ga tam pridelujejo in niti zaradi vzorne šolske zadruge. Pozornost javnosti jim jo je pridelal nekdanji tamkašnji župnik, ki naj bi zlorabil nemočno dekle. In danes se na nek način to ponavlja, ker je sodišče izdalo novo sodbo in ker vesoljna Slovenija o tem modruje. Predvsem določeni mediji, ki izrabljajo zgodbo za politične točke v boju zoper Cerkev. Osebno mislim, da tukaj se odpirata dve vprašanji: vloga Cerkve in vloga medijev.

Bi morala ”uradna Cerkev”, torej mariborska nadškofija, celjska škofija in artiška župnija plačati odškodnino, ker je njihov ”delavec” storil kaznivo dejanje? Po oceni vrhovnega sodišča da, po zdravi pameti pa bi moral biti odgovor negativen. Zakaj? Zato ker bi sicer moral poslovodja ali direktor katerega koli podjetja plačevati za kazensko odgovornost svojih zaposlenih. Teza, da so tudi v Ameriki in na Irskem škofije plačevale vrtoglave vsote v odškodnino za zlorabe ne zdrži v slovenskem primeru. Tam je bilo dokazano, da so bili odgovorni seznanjeni s početjem duhovnikov in so to prikrivali, medtem pa tukaj gre za povsem drugačen primer. Župnik ni škofov uslužbenec, ampak je na svoji župniji samostojen in suveren. Po Zakoniku cerkvenega prava velja, da če se za premestitev sam ne odpove svoji župniji, ga škof ne more premakniti…

Katoliška Cerkev je od izbruha škandalov naredila veliko pomembnih korakov za zaščito otrok. Tako na svetovni kot na slovenski ravni so bile sprejete smernice, navodila in ukrepi, ki so izboljšali sistem kontrole in preventive. Najpomembnejši korak pa se je zgodil v miselnosti ljudi, da je zlorabo potrebno obsoditi, žrtvi pomagati, storilca pa ustrezno sankcionirati. Davek za to spremembo je bil zelo visok, saj so dolga leta molka in prikrivanj marsikje vzela Cerkvi verodostojnost in moralno avtoriteto. Kot verniki in kot družba smo se morali soočiti s šokom, da se to dogaja in šele potem smo lahko naredili pomembne korake k spremembi. Verjetno so k temu pripomogli tudi mediji, ki so s svojim pritiskom in razkrivanjem zgodb pospešili proces, vendar imajo tudi drugačno vlogo…

Medijsko razkrivanje zgodb spolnih zlorab je pospešilo procese očiščevanja in sanacije tega občutljivega vprašanja v Cerkvi in družbi, hkrati pa so izkoristili napake nekaterih duhovnikov za obračun z vero. Novinarji so razkrite zgodbe pogosto posplošili in jih uporabili kot proti argument – ki to ni – v splošnem diskurzu proti Cerkvi in veri. Tako smo lahko v letih najbolj akutnega spopadanja s škandali zlorab brali o posebnih obdavčitvah, ločitvi, prepovedi delovanja Cerkve in še čem.

V resnici so (bile) žrtve zlorab dvakrat žrtve. Prvič zaradi početja storilca, drugič pa zaradi izkoriščanja njihovih zgodb v medijih za politični obračun in ideološki boj. Pravičnost terja ustrezno kazen za storilca, terja pa tudi sočutje in obzirnost do žrtve. Njena intima je sveta, zato je najbolje, da ne prestopamo praga informiranosti javnosti s kričečimi naslovi ali za izrabo dogodkov v lastno korist. To terja odgovornost in zrelost.

Besedilo je bilo objavljeno na spletnem portalu www.domovina.je

O bankah in družini

Zdi se, da smo begunce oskrbeli, nahranili vse lačne otroke, odpravili revščino in izkoriščanje v Afriki, v Siriji, Afganistanu in še kje pa vzpostavili mir… Sedaj se na svetu cedita mleko in med, le dve slovenski banki imata čudni vodstvi: eno ki si izplačuje previsoke plače, čeprav jim to po pogodbi pripada in drugo, ki naj bi čistilo okostnjake iz omar. In kot kaže, nič od tega nam ni všeč.

Pot gotovosti?
Pot gotovosti?

Ljudje ne maramo spremembe – tudi če se nam obeta boljše stanje – ker to pomeni zapustiti znano in se odpraviti v neznano. Straši nas pot, ki je lahko polna negotovosti in nas privede do tega, da bi morali zapustiti svoja prepričanja in sprejeti nova. Tuja. To verjetno razumemo kot osebni poraz, zato se oklepamo starega, čeprav nam škodi in nas uničuje. S težavo preidemo v območje novega, ker se nam lahko zgodi, da bomo morali deliti pridobljene pravice z drugimi in bomo morda morali priznati, da so bile naše prejšnje gotovosti napačne.

Nekaj podobnega se je začelo dogajati na škofovski sinodi v Rimu, kjer se je odprla pomembna razprava o družini in njenem mestu v Cerkvi danes. Tem je veliko, predlogov še več, pametnih ”navodil” kako bi moralo biti pa še največ. V tej poplavi je težko videti pravo sporočilo, predvsem zato, ker je na vseh straneh nek interes. O isti zadevi eni pišejo tako, drugi malo drugače… O sinodi vlada veliko zanimanje in to dokazuje vsaj dve stvari: Cerkev je še vedno pomemben in vpliven družbeni akter ter da je družina nekaj zelo osnovnega in ključnega.

Za vernika je sinodalno dogajanje priložnost, da opusti svoja prepričanja o ”pravilnosti” in gotovosti ter se poda na pot Duha, da bi morda kaj novega spoznal in se naučil. Izziv je mnogo večji in zahtevnejši, kot zgleda na prvi pogled. Ne bomo izgubili, ampak pridobili.

 

Družina in družine na razpotju

Družbene in socialne spremembe so v zadnjih dvestotih letih vnesle številne novosti v vsakdanje življenje in posegle tudi na področje družine. Prešli smo od klasične patriarhalne do sodobnih oblik družinskih skupnosti. Pred nami so novi in pomembni izzivi, ki zahtevajo dobro poznavanje teh spremenjenih okoliščin. Včasih smo kristjani zaradi življenjskih okoliščin postavljeni na križpotje in moramo izbrati med dvemi potmi. Izbira ni enostavna. Je kriva družba? Kaj bo prineslo oktobrsko izredno zasedanje škofovske sinode v Vatikanu?

Slika je simbolična - Vir splet

Oktobrsko zasedanje škofovske sinode o družini bo v marsičem revolucionarno in zgodovinskega pomena. Pojem družine je skozi zgodovino doživljal mnoge spremembe in razlikovanja bodisi zaradi družbenih kot tudi socialnih dejavnikov. Prehod v industrializacijo in s selitvijo ljudi s podeželja v mesta je povzročil odmik od patriarhalne, številčne in enovite družine k manjši in na čustvih temelječi življenjski skupnosti. Družbena revolucija v 60. letih 20. stoletja pa je vse do danes na široko odprla vrata najrazličnejšim tipom družin ter drugim življenjskim skupnostim.

Pripravljalna faza na oktobrsko sinodo je potekala v začetku letošnjega leta z vprašalnikom lokalnim Cerkvam na temo družine. Cerkev se je s tako obsežnim vprašalnikom prvič obrnila na vernike ter jih vprašala po mnenju. Ne moremo pa tega zamenjati za neke vrste ”cerkvene volitve”, ampak je šlo samo za zbiranje mnenj po terenu. Poleg tega bo škofovsko zasedanje v Vatikanu v marsičem prelomno, kajti vesoljna Cerkev se bo posvetila preučevanju družine in družin. Že nekaj desetletji namreč ne moremo govoriti samo o družini, kajti številne spremembe in različne življenjske skupnosti so lahko prav tako družina. Kdo ima pravico trditi, da mati samohranilka s svojimi otroki ni družina? Ali ločena in ponovno poročena starša z novimi življenjskimi sopotniki nista ustvarili nove družine? Pluralnost oblik življenjskih skupnosti je za sodobnega človeka nedvomno velika prednost in izraz svobode, toda posledično predstavlja tudi zahtevo za odgovoren in zrel pristop.

Vsaka družinska skupnost je del družbe in tako kot je slednja postala ”tekoča”, podvržena nenehnim spremembam in variacijam, pa tudi apatičnosti, črnogledosti ter vdanosti v usodo, so tudi družine deležne teh simptomov. Kristjani smo v položaju, ko moramo hoditi po tanki mejni črti, ki loči slepo versko vdanost v neko ”božjo voljo” in racionalno psihologizacijo družbe. Ni vse tako negativno in tudi vsega ne more rešiti Bog, pač pa smo poklicani, da kot aktivni člani te družbe storimo največ, kar je v naši moči. Enako velja pri prizadevanjih za družino. Ohranitev klasične oblike družine je zelo pomembna in k temu bi morala strmeti celotna družba s pomočjo državnih ustanov, vendar je potrebno omogočiti in dopustiti tudi druge oz. drugačne oblike življenjskih skupnosti.

Prepričan sem, da vsesplošno družbeno apatičnost in miselnost ”nič se ne da, nič se nam ne izplača” lahko presežemo najprej tako, da se zavemo dragocenosti naših družin in odnosov, ki jih tvorijo. To je tudi prvi korak na poti iz individualizma in zapiranja v občestvenost, skupnost. Družine potrebujejo druga drugo, da lahko napredujejo in rastejo. Ko bomo to razumeli in začeli uresničevati, bomo tudi vstopili v spontan krog solidarnosti, posledično pa v bolj pravično družbo.

V času ko so materialne stvari poceni, nenehno ”v akciji” in skoraj za enkratno uporabo v slogu usa e getta, je nevarnost, da bi tej miselnosti podvrgli tudi naše odnose ali celo družine. Odnos ni za enkratno uporabo ali ko se iztroši, za ga odvreči. Toliko manj ne more biti družinska skupnost in še manj, če so vmes otroci. Zato se mi zdi pomembno dejstvo, da bo Cerkev z oktobrsko sinodo – ki je šele prvi korak v dvoletnem procesu – usmerila vse moči in posvetila veliko pozornosti tem vprašanjem. Zaradi vseh omenjenih sprememb smo katoličani pogosto postavljeni v težke življenjske in moralne dileme, ko moramo izbirati med srcem in moralo, med ljubljeno osebo in naukom Cerkve. Marsikdo izbere po srcu…

 

Duhovniki in laiki: na isti poti v iskanju vstalega Gospoda

Začnimo to pot kot škof in ljudstvo, ljudstvo in škof.

(papež Frančišek, 13. marec 2013)


Papež Frančišek je v svojem dobrem letu pontifikata več krat izpostavil potrebo, da bi laiki dobili večjo, vidnejšo in vplivnejšo vlogo v strukturah Cerkve. Mediji so te misli pozdravili in pospremili z navdušenjem, češ, da so to revolucinarne besede in prihaja nova doba. V resnici ta doba traja že nekaj desetletij in laiki imajo že sedaj v Cerkvi zelo močno vlogo in na določenih položajih – če bi gledali iz praktičnega vidika – morda celo več moči kot kakšen škof ali kardinal. Papež je tudi posvaril pred tem, da ne bi laike ”klerikalizirali”, kar pomeni, da bi jih potisnili tako globoko v cerkvene strukture, da bi postali neke vrste duhovniki brez talarja.

Meseca junija tradicionalno postavimo v ospredje lik duhovnika, saj mašniška posvečenja, nove maše in premestitve so neizogibna tema naših župnijskih skupnosti. Pri tem pa spregledamo dogodek, ki bi moral sicer biti na prvem mestu: praznik binkošti ali prihoda Svetega Duha. Zakaj je tako pomemben?

Binkošti so praznik dotika Svetega Duha Jezusovih apostolov, Marije in ostalih, ki so bili tedaj v dvorani. So praznik Cerkve, kar posledično pomeni skupnosti brez izjem in izločevanja. Kakor nam Duh prinaša različne darove, tako so v Cerkvi različne službe in karizme, pa tudi zadolžitve in naloge. Laik ni nikoli nasprotje od duhovnika ali obratno, pač pa član skupnosti, ki ima svoje poslanstvo in naloge. Te lahko uresniči samo v moči svojih darov, povezanosti s Kristusom in v bližini z Očetom. Duhovniki in laiki smo soodgovorni za delo in razmere v župniji, v škofiji … v Cerkvi na sploh. Če so naše cerkve in če je naša Cerkev še vedno preveč ”klerikalna”, je morda krivo tudi to, da so se laiki oddaljevali od aktivnega življenja v skupnosti.

Vloga laika v Cerkvi se je v zadnjih desetletjih močno spremenila. Drugi vatikanski koncil sredi 20. stoletja prejšnjega tisočletja je odprl mnogo vrat, med temi tudi laikom. Bolje rečeno, koncil je na novo definiral odnose med laiki in duhovniki ter v cerkveni skupnosti. To pomeni za obe službi odgovorno, zrelo in pošteno prevzemati soodgovornost za razmere ter po svojih močeh in pristojnostih pomagati. Biti laik ni kazen ali podrejenost ali neizogibno stanje, ampak dar in sredstvo.

Mesec junij bi torej moral biti mesec hvaležnosti Bogu za dar duhovništva, za daritev svete maše po naših cerkvah in za tisto eklezialnost, skupnost, ki jo lahko živimo in smo jo poklicani graditi. Darovi Svetega Duha naj bodo pripomočki laikom in duhovnikom, da bi lahko pokazali družbi, kaj pomeni soodgovorno služenje in sodelovanje.

Danes so mnogi duhovniki osamljeni, saj živijo način življenja, ki ga družba ne razume ali celo zaničuje. Verniki pogosto se temu tiho pridružijo, ker ne znajo ali niso sposobni pristopiti k svojemu župniku in ga preprosto vprašati, kaj potrebuje, kako mu lahko pomagamo … Navajeni smo, da je ta vloga rezervirana za ”ta močnega”, torej župnika. In tukaj bi se morala uresničiti prenova, ki jo je začrtal koncil in jo papež Frančišek spodbuja. Ne potrebujemo dodatnih komisij ali odborov, da bodo preučevale stvari, ampak preproste geste, ki izvirajo iz srca in ogrejejo srce.

Kaj lahko naredimo laiki za našega duhovnika, župnika, škofa? Vsekakor smo poklicani, da zanj molimo, poleg tega pa da ga spremljamo in ko opazimo, da je kaj narobe, priskočimo na pomoč. Ponuditi pomoč ne pomeni ustreči, ampak prepoznati potrebo in stisko ter pravilno ukrepati. To je lahko spoštljiv opomin, materialna pomoč, naše znanje ali sposobnost v korist skupnosti, koristen nasvet. Vprašanja, težave in bogastvo duhovniške službe so vprašanja, težave in bogastvo laikov. Skupaj stopamo po isti poti, da bi, kakor učenca na poti v Emavs, srečali vstalega Kristusa in bili deležni darov Svetega Duha.

2013: prelomnica za Cerkev drugega tisočletja

Leto 2013 se bo zapisalo v zgodovino Katoliške Cerkve kot prelomno in revolucionarno. Po sedmih stoletjih smo doživeli odstop papeža ter izvolitev rimskega škofa, ki si je prvi v dvatisočletni zgodovini Cerkve izbral ime Frančišek. Tako neobičajno, izzivalno in vizionarsko … Koliko je novosti in kaj lahko še pričakujemo? Ali bo papež Frančišek uvedel demokracijo v Cerkev?

Papež Frančišek je človek, ki je v manj kot letu dni vladanja, na simbolni in praktični ravni, vnesel v delovanje rimske in svetovne Cerkve veliko novosti in drugačnosti. Najbolj opazne razlike smo lahko takoj opazili v slogu oblačenja, govorih in javnih nastopih. Za svoje bivališče si je namesto papeške palače izbral sedaj že dobro poznani Dom sv. Marte, kjer mašuje in obeduje skupaj z drugimi duhovniki in zaposlenimi.

O novostih tega pontifikata smo (hvala Bogu!) redno obveščeni tudi po zaslugi medijev, ki hitijo s poročanjem vsake njegove poteze, uvedene novosti ali anekdote. Mediji pa svoje naloge pogosto ne opravljajo zaradi informiranja, ampak zaradi manipuliranja. Tudi pri tem papežu lahko zasledimo ta pojav. V poročilih in novicah so izpostavljeni točno določeni in izbrani deli govora, ki bodo javnosti všečni, namesto tistih, ki imajo tudi globok verskih pomen. Papež, ki je prišel s konca sveta, je osvojil srca ljudi in medijsko pozornost.

Navdušenja nad Frančiškom ne morejo skrivati niti ateisti, agnostiki, pripadniki drugih Cerkva in verskih skupnosti. Preprosto se je prikupil in postal osebnost leta … morda celo desetletja. Za temi dejanji in ob kolektivnem entuziazmom, pa je potrebno premisliti in razmisliti, kdo je papež Frančišek in kaj je njegova naloga v Cerkvi. Papeževa priljubljenost nedvomno izhaja od prvega trenutka, ko se je ob izvolitvi prikazal na balkonu bazilike sv. Petra. S preprostim in ponižnim nastopom si je pridobil cel svet. Kako bi lahko pozabili tisti preprost ”Dragi bratje in sestre, dober večer!”. Drži modrost, da nikoli nimamo druge možnosti, da napravimo prvi vtis … In prvi vtis v svetu interneta in globalizacije šteje bolj, kot kadarkoli prej.

A rimski škof ni eden izmed predsednikov vlad, ki morajo skrbeti za svojo javnomnenjsko priljubljenost, da bodo ponovno izvoljeni. On mora delovati v drugačni luči. Začenši z evangelijem, ki ne dopušča zasledovanja priljubljenosti ali množičnega odobravanja, ampak le zasledovanje Resnice. Prepričan sem, da prej ali slej bo prišla odločitev, beseda ali stališče papeža Frančiška, ki bo za večino kontroverzna; označili ga bodo za nazadnjaškega, konzervativnega in nasprotnika modernosti. Kako bomo takrat reagirali katoličani? Bomo znali izstopiti iz ”zbora” in se pridružiti ne tako priljubljenemu, a vsekakor pravičnemu in poštenemu ukrepu?

Papeža Frančiška opevajo in hvalijo, toda zaradi nepoznavanja argumenta pozabimo ali spregledamo, da marsikaj so storili njegovi predhodniki. Primer? Papež Pavel VI. je septembra 1963 zapisal, da rimska kurija ni samo birokracija, ampak prava skupnost vere, usmiljenja, molitve in dejanj (Nagovor rimski kuriji, papež Pavel VI., 1963). Reforma vatikanskih uradov ima svoje korenine v ekleziologiji II. vatikanskega cerkvenega zbora. Tudi zbor papeževih osebnih svetovalcev, ki ga sestavlja osem kardinalov, t. i. C8, ni posebna novost. Koncept tega organizma izvira iz zbornosti, kolegialnosti, škofov po svetu in rimskega škofa, kjer je slednji le prvi med enakimi. Cerkvi se ni potrebno prilagajati demokratični ureditvi družbe, kajti v njej naj bi vladal drugačen model upravljanja in vodenja.

Vedno večjo vlogo laikov je Cerkev v zadnjih petdesetih letih redno promovirala. Prisotni so na pomembnih vodilnih mestih, še bolj pa velja omeniti njihovo vlogo na manj opaznih, a zato bolj ključnih položajih. Laiki nastopajo v vlogi svetovalcev in ekspertov predstojnikom cerkvenih organizmov ter s svojo kompetentnostjo prispevajo k razvoju Cerkve. Blaženi Janez Pavel II. je spodbudil laike, da bi bolj zavzeto in aktivno sooblikovali življenje Cerkve. Mesto laikov v Cerkvi – posebej pod tem papežem – se bo še krepilo, saj je več krat napovedal, da je treba Cerkev de-klerikarizirati. Drugo vprašanje pa je, ali bodo laiki na odgovornih mestih kos situaciji. Se bodo izkazali kot pošteni, delovni in zaupanja vredni ljudje, ali bodo ”maščevali” svojo preteklo zapostavljenost.

Priložnosti je torej dovolj in prvi, ki smo poklicani, da jih uresničimo, smo ravno katoličani. Vstopili bomo v novo leto, ki bo lahko tudi po naši zaslugi na pomenljiv način zaznamovalo prihodnost življenja Cerkve. Čas je, da se povežemo, sodelujemo in pod vodstvom Svetega Duha gradimo skupnost.

Štirje stebri novembra: svetost, spokojnost, zahvala in nov začetek

Duhovno dogajanje meseca novembra lahko povzamemo s štirimi pojmi, ki jih v prispodobi primerjamo s stebri. To so nosilni elementi, spodbude in trdna opora.

Vir: http://3.bp.blogspot.com

Svetost in spokojnost. V začetku meseca novembra smo obeležili tri pomembne dneve, ki so si sledili eden za drugim. Prvi dan smo se ozrli v nebo in proslavili vse svetnike – uradno in neuradno razglašene s strani Cerkve – da bi z njihovim zgledom in svet(l)ostjo lahko premagali temo in kratke dneve, ki so pred nami. Svetost je dar, kljub temu pa smo vsi povabljeni, da si zanj prizadevamo in ga v odnosu do Kristusa uresničujemo.

Zahvala. Drugega novembra smo se spomnili vseh pokojnih z občutkom pietete in hvaležnosti. Občutek je lahko sam na sebi tako neoprijemljiv in nestvaren, da nam Cerkev ponuja odličen pripomoček za konkretizacijo hvaležnosti: zahvalna nedelja. Tretji dan novembra je bil letos na simbolni ravni strnjena točka za vse dobro, kar smo od Boga in od ljudi prejeli. Obenem pa predstavlja spodbudo, da bi tudi mi delili z drugimi tisto, kar imamo in vsak dan prejemamo. Smiselna povezava med nebeškimi vzorniki, spominom na rajne in hvaležnostjo se ponuja sama od sebe, zato je četrti steber novembra sklep cerkvenega leta in uvod v novo.

Četrti steber tega meseca je sklep cerkvenega ali tudi bogoslužnega leta, ki se nekoliko razlikuje od običajnega koledarja, zaradi vsebine. Središče štetja časa v krščanstvu je Kristus, zato je zahvala (grško eucharistein) sklep, adventni čas kot pričakovanje otroka pa nov začetek. Cerkveno leto ne meri časa zaporedno, niti ”krožno”, čeprav se nenehno ponavlja. Čas se meri spiralno: kljub ponavljanju napredujemo in potujemo v zgodovini. Ta zgodovina je stičišče človeških dejavnosti in Božje neskončnosti, zato govorimo v ednini in njen smisel je v odnosu obeh vidikov. Kristjani verujemo, da je Bog njen gospodar, ki jo v svoji svobodi vodi, ampak tudi njen cilj, ki ostaja od sveta neodvisen (prim. Sorč, Trinitarična zgodovina, Družina 2007, 136).

Človekova svoboda je uresničevanje svoje identitete in ustvarjalnosti v zaupanju, da ves pretekli čas služi kot podlaga za novo zgodovino in strmi k ”polnosti časov”. Ta polnost pa je množinska, saj je dovršena in v Božji bližini.

Za kristjana je središče zgodovine Kristus, ki s smrtjo na križu izpostavlja fizični konec in obenem napoveduje Božje delovanje, ki je močnejše od smrti. Tako je tudi naše bivanje in bivanje rajnih, ki onkraj fizične smrti so deležni življenja v občestvu svetnikov. Vstajenjski dogodek je Božji odziv na Kristusov križ, pa tudi na vse križe človeštva. Kar stori Bog Jezusu, to more storiti tudi vsakemu človeku (prim. Sorč, 132), saj to je Božji dogodek za vse.

Cerkveno leto zato je več kot običajno merjenje minevanja časa, ker za kristjana pomeni bivanje s Kristusom v zgodovini. Pogosto se nam zdijo prazniki samoumevni, saj se ponavljajo leto za letom in morda je tudi duh časa malo kriv, da spregledamo sporočilo, ker se ustavimo pri zunanjostih. Darila in materialna znamenja so potrebna, a le toliko, da izrazimo hvaležnost in ponotranjimo veselo dogajanje, ne smejo pa ga nadomestiti.

Kaj pa sklep Cerkvenega leta? Praznik Kristusa, kralja vesoljstva, je dogodek, ki postavlja Kristusovo kraljevanje čez vse stvari in tudi čez čas. On je središče cerkvenega leta in obenem kralj časa. Cerkev nam ”odmerja” to odštevanje s prazniki, pa tudi z Božjo besedo, ki je po pastoralni konstituciji o Cerkvi Gaudium et spes ”Božja Beseda sama, po kateri je vse ustvarjeno, se je namreč učlovečila, da bi tako kot popolni človek vse ljudi odrešila in povzela v sebi vse stvari. Gospod je cilj človeške zgodovine […], njega je Oče postavil za sodnika živih in mrtvih” (CS 45,2).