Ob pedofilih nam otroke zlorabljajo še mediji in oglaševalska industrija

Oglasi oropajo otroke svojega otroštva, saj preko oglaševanih vedenjskih modelov ponujajo erotično neverbalno govorico, ki jo mladoletniki posnemajo in postanejo lahek plen storilcev spolnih zlorab. Kako nam lahko pri tem pomagajo mediji, ki skrbno in natančno poročajo o vsaki tovrstni zgodbi? Kaj lahko storijo za vaše otroke, da bodo obvarovani pred to nevarnostjo?

 

Želim se navezati na novico, ki je bila objavljena pred časom, da je bil nekdanji poslanec SD Andrej Magajna pravnomočno oproščen obtožb o posredovanju pornografske fotografije. Ta in še nekatere druge novice o oprostitvah domnevnih storilcev tovrstnega kaznivega dejanja, še posebej ko gre za duhovnike, pristanejo nekje v rubriki »pa še to«. Brez pompa, brez alarmov in brez škandalov. Ravno obratno pa se zgodi, ko se domneva, da naj bi bil storilec kriv: pristane na prvi strani in teden dni je vse v aferi.

Mediji si dovolijo s preveliko lahkotnostjo in brez ustreznih posledic vzeti dobro ime človeku, ki je samo obtožen, brez da bi mu bilo kaj dokazano. V zadnjem času je bilo primerov obtožb duhovnikom, ki so jih kasneje sodišča zavrgla kar nekaj: župnik v Preski, nekdanji duhovnik za študentsko pastoralo, župnik v Velenju in še kje…

Na tej točki se odpira niz vprašanj in pomislekov, ki bi jih bilo vredno analizirati, a se bom ustavil samo pri enem, ki je po mojem mnenju najbolj paradoksalen: vloga medijev. Ne želim se toliko ustavljati pri vprašanju Zakaj to počnejo?, ker mislim, da je vsem kristalno jasno, da naslovi afer pritegnejo bralce in pomagajo za dan ali dva zaustaviti padanje naklade dotičnega časopisa. Najbolj pradoksalen vidik je pri tistih medijih, ki so se samooklicali za varuhe javne morale in v imenu pravičnosti postavijo na moderni sramotilni steber naslovnice z mastnim tiskom ime in priimek osebe, ki »naj bi« nekaj zagrešila. V tem primeru spolno zlorabo. V isti sapi pa ta mediji podpira in širi in seksualno liberalizacijo družbe do take mere, da je vse dopuščeno in dovoljeno. Še več, na svojih spletnih ali tiskanih straneh ponuja etično sporne vedenjske vzorce najbolj ranljivi skupini družbe, ki so otroci.

Kot družba postajamo vedno bolj tolerantni do spolnosti, jo vnašamo – celo vrivamo – v vsak oglas in vsako podobo. Oglaševalska industrija je vstavila goloto, erotičnost in spolnost v čisto vsak element, tudi tja, kjer jih ne bi smelo nikoli biti: v otroški svet. Dokaz so reklame, kjer nastopajo otroci in zavzemajo mikavne drže, ki so značilne za svet zapeljevanja odraslih. To najlažje zasledimo v oglasih za otroška oblačila, kjer so otroci postavljeni v vloge mini-manekenk in manekenov, ki s senzualnostjo, zapeljivimi držami in erotično govorico telesa izražajo sporočilo seksualnosti.

Čeprav gre na prvi pogled za iznajdljive in zabavne oglaševalske pristope, v resnici se za tem skriva velikanska past. Vrstniki mini-manekenk in manekenov opazijo te podobe, posnemajo ponujene izzivalne drže in nehote spustijo svojo naravno mejo sramu. S tem pa odpravijo tisto obrambno mejo lastne intime, ki ne bi smela biti nikoli prekoračena.

Poglejmo »modna« oblačila za otroke in bomo dobili dodatno potrditev tega: za deklice kratka krila in razkrita ramena z dekoletji(!), za fantke nizek pas hlač, pri obojih pa sporočila v obliki napisov na majicah, ki na mladoletnika ne sodijo.

Ker so otroci oropani svojega otroštva in so prisiljeni posnemati življenje odraslih, postajajo tržno blago, s tem pa veliko lažji plen pedofilskih mrež. Resnična nevarnost ni vsak “domnevni” storilec, ampak nevarnost na katero ne opazimo in je dokazana so oglasi.

Namenoma sem izbral nekoliko bolj provokativen naslov, zato da bi se zavedli, kako nevarna je neverbalna govorica podob in kako nemočni so lahko otroci, ki dan za dnem nemo opazujejo fotografije svojih vrstnikov, ki se prijazno smehljajo…

Komentar je bil objavljen na spletnem portalu Domovina.je

Zgodovina našega naroda, pač.

Morda nisem najbolj primeren komentator na temo medvojnih in povojnih pobojev, saj kot Primorec gledam na to drugače, kot moji kolegi iz osrednje Slovenije. V moji družini ni bilo nikogar, ki bi šel z »enimi« ali »drugmi«, ker so starejše sorodnike nacisti odpeljali v koncetracijska taborišča, tisti ki so ostali, pa so skrivaj »švercali« robo iz tedanje Kraljevine Jugoslavije na ozemlje Primorske, ki je bilo pod Italjio. Zgodovina našega naroda, pač. Na Primorskem skoraj ni bilo domobrancev, razni »osvoboditelji« pa so priključili del slovenskega naroda, ki je kljub nasilnemu zatiranju fašizma govoril slovensko – po zaslugi številnih skladateljev, narodnih buditeljev, pravih čedermacev, ki so v zakristijah na skrivaj ohranjali slovensko besedo.

 

Vir: siol.net
Vir: siol.net

Začetek pokopa žrtev iz rova sv. Barbare v Hudi jami pri Laškem so nekateri označili za zgodovinski trenutek in začetek sprave. Ne želim pokvariti trenutnega veselja, vendar se je z enakim zanosom in velikimi parolami že leta 1990 označevalo tisti stisk roke v Kočevskem Rogu med tedanjim predsednikom Milanom Kučanom in ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem.

Take geste so pomembne in gotovo pripomorejo k celjenju ran v našem zgodovinskem in družbenem spominu, toda imam občutek, da vse ostaja samo na deklarativni, formalni, ravni. To utemeljujem z dejstvom, da ko se pojavi katerikoli članek o katerih koli dogodkih, ki so se zgodili po letu 1939, pripelje do burnih javnih odzivov, nespoštljivega etiketiranja, delitev »naši-vaši« in vse do grobih žalitev. Zgodovina našega naroda, pač. Škoda, ker je tema, ob kateri bi morali vsi obmolkniti in si brezpogojno prizadevati za resnico, postala predmet politikantstva in nabiranja volilnih glasov.

Nedvomno je pokop žrtev iz Hude jame pomemben civilizacijski korak naprej, vendar ne sme ostati zadnji. Temu mora slediti še mnogo drugih, preden bomo lahko trdili, da hodimo po poti narodne sprave. Konkretne geste so lahko: vnos objektivnih zgodovinskih dejstev 20. stoletja v šolske učbenike, saj se zgodovina Slovenije ni začela leta 1945; uvedba nekakšnega državnega praznika spomina in sprave s primerno komemoracijo; opustitev rabe totalitarnih simbolov in vseh simbolov, ki spominjajo na totalitarne ideologije 20. stoletja; ovrednotenje vloge raznih osvobodilnih skupin, gibanj in posameznih akterjev; jasna obsodba vseh zločinov predvojnega, medvojnega in povojnega nasilja ter vsaj delno povračilo materialne škode, ki je nastala zaradi nepravičnih zakonov.

Verjetno se vse to sliši kot spisek nemogočega, vendar Slovenija in Slovenci smo na področju »okuženosti« z ideologijami hud bolnik, ki potrebujemo močno in dolgotrajno terapijo. 20. stoletje ni šlo mimo nas brez posledic in sedaj jih je potrebno sanirati. Zgodovina našega naroda, pač.

Morda bo kdo trdil, da je vse to brezpredmetno, drugi pa bodo rekli, da dokler ne uredimo tega ne bomo normalna država. Res je oboje, hkrati pa noben ekstrem ni koristen. Številni mladi gredo – tudi brezbrižno – mimo naše polpretekle zgodovine, nekateri pa mislijo, da se s tem ne ukvarjajo, v resnici pa ponavljajo stare vzorce ujetosti in delitev. Zgodovina našega naroda, pač.

Nedvomno je, da kar se je zgodilo v vojni in revolucionarni vihri je povzročilo mnogo trpljenja in moralne škode na vseh straneh, tako med »našimi«, kot med »vašimi«. Resnici na ljubo, kot Slovenci, vsi, smo izšli kot poraženci. Prepustili smo se delovanju zla in spustili v krvni obtok naroda strup krivice, sovraštva, maščevanja, zamer, nasilja, smrti in drugih grozot. Zato smo izšli kot poraženci. Lahko ozdravimo samo, če si priznamo, da potrebujemo drug drugega, da vstanemo in gremo naprej. Prvi pogoj za spravo pa je odpuščanje, opravičilo in želja, da se kaj takega ne ponovi nikoli več.

To bi lahko bila prihodnost našega naroda.

Težava nismo mi otroci, ampak ste vi, starši!

»Resnična težava je v svetu odraslih, ki že trideset let so se odpovedali vzgoji mladih oziroma so teoretizirali ne-vzgojo; in potem se čudijo nad divjaki, ki jih imajo v hiši«.

(kard. Giacomo Biffi, 1984).

S temi besedami je v nekem intervjuju nekdanji in zdaj že pokojni nadškof v Bologni kardinal Giacomo Biffi leta 1984 zaobjel bistvo težav sodobne družbe. Čeprav se njegove besede izpred več kot treh desetletjih lahko zdijo komu nesmiselne, mislim, da so v današnjem kontekstu več kot primerne.

Izposodil sem si ta citat, ker ponuja razlago in skupni imenovalec na številne tragične dogodke minulih tednov in let. V tej misli najdemo odgovor na številne težave sodobnega človeka in družbe, iz katere izvira nesmiselno, na katerega nimamo pravih odgovorov. Začudeni beremo novice o ljudeh, ki jih povozi avtobus, ker med hojo prebirajo e-pošto na svojem pametnem telefonu, ne vemo s kakšinimi besedami ogorčenja bi še opisali iskanje virtualnih pošati Pokemonv v koncetracijskem taborišču v Auschwitzu in zakaj je mati vojskujočih vedno noseča. Globalizacija nam je prinesla in nam še vedno prinaša ogromno pozitivnega, veliko materialnih in nematerialnih dobrin, ki so bile še pred nekaj desetletij samo iluzija. Obenem pa nas globalna vas in izobilje vsega silita k preudarnosti, k modremu ravnanju in pametni uporabi teh dobrin.

Tukaj mi prihajajo na misel besede italijanskega režiserja in pisatelja Pier Paola Pasolinija, ki je podobno kakor kardinal Biffi v povojni dobi ekonomskih uspehov in na pragu tretjega tisočletja uvidel, da napredek brez razvoja je lahko poguben. Pasolinijeva teza, da modernizacija in razvoj družbe prinašata kolaps ruralnega prebivalstva, se nadgrajuje v njegovem videnju modernosti, ki jo dojema kot iskanje sreče, a privede človeka in ustanove do izgube vrednot. Kako daljnovidno je napovedal, da kapitalizem in hedonistična ideologija potrošnje sta odpravila klasične vrednote, ki jih je sicer zagovarjala tudi Cerkev. V povojni Evropi in zahodnem svetu se je po drugi svetovni vojni razvijala nova družba, družba potrošništva. Ta je res povedla ljudi od nekega podeželskega ”barbarstva” do ”urbane civilizacije”, a obenem jih je tudi notranje osiromašila ter povzročila stresnost in družbeno nelagodje.

Rojeni v povojnih letih so izkusili velik napredek in številne priložnosti, kljub nekaterim odpovedim so preživljali brezskrbno mladost in bili so kakor opiti od splošnega prepričanja, da dobrin, kapitala in naravnih virov ne bo nikoli zmanjkalo. V resnici se je v roku nekaj desetletij zamenjala plošča in otroci tistih »otrok zlate dobe« smo postavljeni pred drugačno realnost.

Tukaj se nahajamo danes. Prepričani smo, da smo zgradili napredno, razsvetljeno, močno in razgledano družbo, v resnici pa se nahajamo v mračni in megleni dolini, kjer je udobje posameznika edino merilo in edina vrednota. Tisti, ki smo danes tridestletniki in bi morali imeti vsa vrata odprta, ki bi morali strmeti v prihodnost in zajemati svoj vsakdan s polno žlico, smo primorani krmariti med prekariatom in socialno negotovostjo. Generacija naših staršev je preživela »zlato dobo« gospodarskega razcveta in ekonomske brezskrbnosti in – dovolite mi to definicijo – porabila ekonomske, naravne in družbene vire svoje in naše dobe. Danes smo vsi tako zelo ekološko usmerjeni, ne ker smo si to izbrali, ampak ker to moramo biti, sicer se bomo s tem planetom zadušili v izpustnih plinih in zasuli v gori smeti.

Če je danes naša družba polna nekih »divjakov«, kakor jih je opisoval kardinal Biffi, je zato, ker generacija pred nami ni pomislila, kaj bo jutri, ampak je videla samo svoj danes. In naš danes je precej bolj krut in krajši od onega izpred tridesetih ali štiridesetih let. Potem slišimo teorije, kako bo generacija »millennials«, tistih rojenih med leti 1980 in 1990, (pre)živela svojo odraslo dobo, kakšne bodo naše pokojnine in bolezni v starosti…

Težave so vidne in alaramantne že danes. Ljudje, ki iz dolgčasa pretepajo ali polivajo mimoidoče s kisilino, mladi ki v imenu ekstremne zabave nekoga ubijejo in njegove zadnje trenutke posnamejo s telefonom ali množična posilstva najstnic, ki jih zagrešijo njihovi vrstniki… preprosto še otroci, ki bi se morali igrati na igrišču ali na travniku, a se vedejo in ravnajo kot pokvarjeni odrasli kriminalci.

Da, hvaležni smo za internet, za napredek v medicini, za avtomobile, ki se vozijo sami in so neverjetno varni, za znanje na dosegu klika in za mobilnost med narodi; nujno pa bi potrebovali še izobrazbo, ki bi nam omogočila, kako vse te dobrine smiselno in koristno uporabljati; potrebovali bi tudi vzgojo, kako napolniti glavo, ne da bi izpraznili srce.

Nahajamo se v posebni dobi velikih sprememb in družbenih izzivov. Če želimo ukrotiti »divjake v hiši«, moramo začeti razmišljati, kako bomo vzgojo prenesli v prakso, kako bomo vrnili naravi svoje mesto v našem življenju in kako bomo poleg pravic govorili tudi o dolžnostih. Pred nami je verjetno še zadnja možnost, da humaniziramo podivjane posameznike v družbi, sicer bomo – po Pasolinijevo – človeštvo pripeljali do ”kontemplacije pekla”.

 

Prispevek je bil napisan za prilogo Bodi človek! goriškega tednika Novi glas.

Permakultura: stranska vrata nove ideologije?

Smo na pragu nove ideologije srpa in ... grabelj? - Vir: https://image.spreadshirtmedia.net

Zadnja leta je postalo tudi v Sloveniji izredno moderno vrtnarjenje po principih t.i. permakulture ali biodinamičnega vrta. Ko sem slišal z več strani same pohvale na račun te metode, sem od istih ljudi slišal tudi močne kritike na račun »klasične« agronomije. Češ, to je vse zastarelo, kar sedaj poznamo kot agrnomija so zadaj lobiji, da bi morali kupovati njihova semena, gnojila in traktorje itd. Sledi logično vprašanje: kako to, da so se 10.000-letne agronomske tehnike čez noč izkazale za »napačne«?

Začel sem raziskovati: najprej zgodovina kmetovanja, izum pluga, obdelovanje zemlje, živinoreja, sodobne tehnike pridelave in permakultura. Tudi sam v prostem času z veseljem kmetujem in izhajam iz družine, kjer so vse generacije imele stik z zemljo, zato je bilo raziskovanje toliko bolj zanimivo. Če v spletni brskalnik vpišete izraze kot so permakultura, visoke grede, biodinamika in podobno, boste naleteli na spletne strani z zanimivo vsebino. Vse je »eko« in »bio«, vsi se borijo proti strojem in kmetijskim multinacionalkam. Pa gre res samo za spremembo v kmetovanju in večje spoštovanje narave?

Razsikoval sem naprej in naletel na niz zanimivih člankov in spletnih strani, ki so posredno povezana s področjem sonaravnega in inovativnega kmetovanja. Njihova vsebina je presenetljiva in hkrati zaskrbljujoča. Vsi si želimo na mizi zdravo, neškropljeno in domačo hrano, vendar pri tem gre za prikriti uvod v spremembo vrednot, etike in načina življenja.

Permaculture rEvolution

Če zagovarjaš sonaravno vrtnarjenje je jasno, da boš pazil, v kakšni hiši boš živel: pasivne gradnje, zbiranje vode, sodobne bio-arhitekture, naravni materiali. To je – za spremembo kmetovanja – drugo področje inovacije. Do sem je še vse neproblematično in zdravorazumsko. Tretje področje je odnos do posedovanja zemlje. Od tukaj naprej prehajamo na spolzka tla, kajti temelj tega razmišljanja predstavlja (vsaj delno) odpoved zasebni lastnini v korist skupnega imetja, zadružno obdelovanje zemlje, t.i. Open Space Technology in skupinsko odločanje. Vloga posameznika se v taki miselnosti pomeša in zasenči v nekakšni »kolektivnosti za vsako ceno«, ki ni več družba svobodnih ljudi, ampak ideologija skupnega.

Vir: http://www.permacultura.it
Vir: http://www.permacultura.it

Četrto področje, povezano z naštetimi spremembami, je odnos do zdravstva in lastnega telesa: prehod od klasične medicine k holistični (poleg telesa je potrebno zdraviti še dušo in duha, pomen mistične energije, čaker, angelov…), zavračanje farmacevtskih zdravil na račun prehranskih dopolnil, discipline za samokontrolo telesa, poudarjanje t.i. dobre smrti (evtanazija) in reinkarnacije. Peto področje ureja ekonomijo in finance. Tukaj je v ospredju premik od sedanjih vzorcev k pravični trgovini, vedno bolj uveljavljenim pristopom mikro plačil za souporabo dobrin (carsharing in carpooling), lokalna ekonomija in odpoved skupnim valutam za vrnitev k nacionalnim itd. Kot šesto in zadnje področje podvrženo spremembi sta kultura in izobraževanje. Zagovorniki sonaravnega, zadružnega obdelovanja zemlje, holistične medicine in deljenja svojega avta z neznanci, bodo verjetno bolj dovzetni za izobraževanje na domu, alternativne kulture, nišne in neuveljavljene pedagoške metode itd.

Seveda ni vse črno-belo in tudi kdor si je postavil visoko gredo na vrtu za premakulturno vrtnarjenje še ni popoln alternativec, nekakšna mešanica med hippyjem in ekstreminm komunistom. Pomembno pa je, da se zavedamo, kako nam lahko nevidezno nedolžna novost lahko spremeni življenje in družbo, kako res velike spremembe vstopajo skozi stranska in ne skozi glavna vrata.

Potovanje v svet permakultre se začne z obdelovanjem zemlje (= naravnega prostora) in se nadaljuje s spremembo etike, načel in življenjskih navad. To prinaša konkretne spremembe v lastnem življenju in v življenju družbe.

Odnos do zemlje in do kmetijstva je ključnega kulturnega in civilizacijskega pomena, saj z začetkom kmetijstva se je zgodil prehod od nomadskega življenja k prvim naselbinam, kasneje so to postala mesta in cvetoče civilizacije. Ste torej še prepričani, da je permakultura samo nedolžna sprememba načina vrtičkanja?

Kdo si, Evropa?

Vir: www.treccani.it

Vprašanje evropske identitete se dotika treh ključnih področij, do katerih njeni prebivalci še nismo razvili pravilnega odnosa: 1) Nacionalizmi in čeznacionalna pripadnost2) Odnos do zgodovine3) Verska svoboda. Zato nas vsak nepredvideni dogodek zmede do te mere, da pademo v krizo: finančno, migracijsko, politično … kriza lastne identitete je, kakor nadležna migrena, vseskozi prisotna. Če katerega od naštetih treh ključnih vidikov potiskamo »ven iz Evrope«, ven iz osebnega in kolektivnega spomina, ne moremo kriviti priseljencev, da je naša istovetnost na preizkušnji.

Celoten članek lahko preberete na portalu www.domovina.je.

 

Vojna je nevarna igra številk

V družbi in v javnosti se nabirajo nek čuden gnev, zadušena jeza, bes in nezadovoljstvo, ki pritiskajo na posameznika in družbo. Veliko govorimo o spoštovanju in strpnosti, vendar to je »selektivna strpnost«, saj je namenjena samo tistim, ki so naši somišljeniki. Do drugih nismo ravnodušni, ampak če že nismo sovražno razpoloženi, pa jih gledamo zviška in podcenjujoče. Vsaka vojna – velik mednarodni konflik ali preprost medsosedski spor – se začne v mojem srcu, rodi iz mojih ust in zgodi preko mojih rok.

Nasilje je neke vrste igra, umetnost kombinatorike dovoljenega in prepovedanega ter sovražnih dejanj, ki se prepelatajo z resničnimi ali namišljenimi argumenti. Iz tega se rodi vojna, ki je v resnici velika igra številk… Če se vojskovanje ne bi na kakršenkoli način izplačalo, nihče ne bi tega počel.

Besede papeža Frančiška, da smo na pragu »tretje svetovne vojne na obroke«, so resno svarilo civilni družbi in politikom, da zadeve lahko še ustavimo. Če želimo.

Vsaka vojna je najprej finančna igra številk. Nekje sem zasledil podatek, da vsak dan v Afganistanu, zahodne sile pod ameriškim vodstvom porabimo/jo ok. 200.000.000 EUR za financiranje boja proti teroristom, za delovanje države, za boj proti upornikom… Vsak dan! Če bi en sam dan ta denar preusmerili za kaj drugega, bi recimo lahko v Afriki postavili 5.000 bolnišnic, v Evropi 10 ali 20 popolnoma opremljenih šol… Naenkrat.

Nekateri finančni analitiki, na podlagi dostopnih poročil ameriške vlade ocenjujejo, da je bilo za vojno v Afganistanu v prvih sedmih letih (2001 – 2008) porabljenih 620 milijard dolarjev, v 13 letih pa preko 1.000 milijard dolarjev. K tej številki je potrebno dodati še stroške obresti bančnih posojil (cca. 100 milijard), stroške za zdravniško zdravljenje vojakov z odškodninami veteranom (cca. dodatnih 900 milijard) ter dodatki k pokojninam vseh, ki so služili v Afganistanu za cca. 1.270 milijard dolarjev. Strahotne številke, ki bi nas morale zmraziti ob misli, kaj bi lahko naredili dobrega s tistim denarjem.

In vendar vojna je velikanski posel, ki vedno znova cveti in napaja tiste, ki že imajo preveč. Najbolj so prizadete države in posamezniki, ki že tako ali tako živijo v slabih razmerah in pomanjkanju. Nato pride vojna, jim vzame poleg varnosti, miru, kruha in brezskrbnosti še dostojanstvo… in na koncu, jim vzame še življenje.

Vsaka vojna je tudi igra številk človeških življenj. Največ žrtev je vedno med civilisti. Ko preberemo, da je bilo v nekem spopadu ubitih več deset ljudi, se niti ne zganemo in to prištejemo med črno krnoniko in gremo dalje. To je eden od pokazateljev, da smo postali skoraj imuni na smrt, ki je vse okrog nas in je postala del našega vsakdana. Toda ta smrt ni tista naravna, ki omogoča svojcem, da pospremijo pokojnika, ampak gre za pravo industrijo smrti.

Zagotovo ni nobeno odkritje, da je vojna je res velikanski posel in igra številk, vendar sem kot teolog prepričan, da kdor izvaja in izziva nasilje z dobičkonosnim namenom, kdor se okorišča na račun drugih, celo njihovih življenj, mu bo na sodni dan zelo hudo. Orožje ne more služiti ničemur drugemu, kakor poškodovanju ali ubijanju drugega, zato je nedvoumno, da kdor ga proizvaja, financira in prodaja, posredno ali neposredno napaja industrijo smrti in nasilja.

Pretrgati ta krog bi pomenilo iskati druge miroljubne rešitve, ki zagotovo niso tako dobičkonosne, ampak bi terjale mnogo manj žrtev.

Ključno vprašanje pri tej tematiki je poraba javnega denarja za financiranje vojnih projektov in nakup orožja, namesto, da bi se ga porabilo za razvoj, odpravljanje lakote in revščine, šolanje, infrastrukturo… Eno samo vojaško letalo stane preko 50 milijonov evrov, najdražji lovci F22 pa preko 160 milijonov. Italija je v zadnjih 25 letih prodala za preko 90 milijard evrov orožja…

Dokler nisem začel zbirati gradiva in pisati ta prispevek, si nisem zastavljal vprašanja, koliko stane ena vojna ali kolikšna je vrednost trenutnih vojn. Po prvih iskanjih sem hitro ugotovil, da v ozadju nasilja, vojn in spopadov ne gre za ideje, prepričanja, željo po neodvisnosti ali priznanju, ampak gre samo za velikanski posel, ki prinaša strahovit dobiček posameznim elitam. Vsem ostalim pa trpljenje in smrt.

Del odgovora, zakaj imamo ljudje tako močno željo po vojskovanju in nasilju je podala velika italijanska neuroznastvenica, zdravnica in nobelova nagrajenka za medicino Rita Levi Montalcini. Ob neki priložnosti je dejala, da smo bili ljudje prehitro deležni evolucije; možgani, kjer deluje razum, pa so se zelo hitro povečali, žal pa temu ni uspelo slediti malim možganom, kjer domujejo čustva. Ta so ostala na ravni jamskega človeka. Smo torej jamski človek z atomsko bombo.

Mi lahko kdo razloži…

Pogosto naletim na pojave, osebe, izrečene besede ali dejstva, ki ne morem dobro razumeti. Včasih se mi zdijo v nasprotju z osnovnimi principi uporabnosti, gospodarnim ravnanjem ali preprosto s tisto pogosto iskano in opevano »kmečko zdravo pametjo«. Ko naletim na kaj takega, najprej podvomim, če morda nisem sam prav dobro razumel okoliščin ali sem preveč zagledan v svoj prav. In si sam pri sebi rečem: »Ali sem jaz tako zabit ali to ni prav!?«

Tako. Odločil sem se, da bo to »spraševanje« postalo javno, na tem blogu.

Včasih bo samoumevno, včasih zasanjano, včasih kritično. Zdi se mi, da smo kot družba in posamezniki postali apatični, uspavani, ravnodušni in obenem nemočni do neumnosti, krivic in kriminala okrog nas. Začeli smo tolerirati tisto, kar ne bi smeli nikoli tolerirati: lakoto, krivice bližnjemu, korupcijo, nasilje, zavajanje in manipulacije. Morda so za to kriva tehnologija in socialna omrežja, ki vdirajo v naše življenje, ga formirajo in hkrati deformirajo, nas privajajo na hude prizore, ki bi morali biti prej izjema kot pravilo… in mi jih sprejemamo kot splošno znano dejstvo. Morda v strahu, da ne bi izpadli ozkogledi, nazadnjaški in netolerantni, jih »požegnamo«, pri sebi morda celo jih skušamo opravičiti in si potem rečemo »tako pač je«.

Ali ni ta vdanost v usodo usodna? Zame in za družbo? Ker postajamo materialno zelo bogati, postajamo tudi zelo leni… v isti sapi pa hlepimo po še večjem imetju. Usodno je lahko zato, ker nekega dne se bomo zbudili v svetu, ki bo le še popačena podoba nečesa, kar je bilo nekoč lepo, pristno in prijetno. Morda se bomo na to navadili in nam bo ugajalo, morda pa si bomo spet zaželeli te pristnosti, naravnosti in iskrenosti.

V svojem razmišljanju bom morda kdaj naiven in idealist… ni me sram tega priznati, ker si želim gledati na svet kot na celoto dobrega, kjer prebivajo dobri ljudje in ga občasno pokvarijo negativni pojavi ali osebe. Lahko je vse to samo iluzija, nekakšen cenen opij, toda zlo rojeva novo zlo in ta začaran kroga je potrebno nekje pretrgati.

Recimo, da bodo to nekakšni komenarji, kolumne, vendar ne v klasičnem trdilnem smislu, afirmacije in postavljanja teze, ampak spraševanja. Iskanja. Res je, tudi preko vprašanj lahko nekaj trdiš, podtikaš ali celo subtilno zavajaš. Morda bo tudi to.

Zveste bralce, prijatelje, podpornike bloga MMT in naključne mimoidoče vabim, da oddajo svoj komentar ali mnenje. Saj še vedno velja, da več glav več zna?

Prvo »spraševanje« bo objavljeno že v ponedeljek zjutraj.

Od Charlie Hebdo do zaprtih meja

7. januarja 2015 se je zgodil teroristični napad na francoski satirični časnik Charlie Hebdo. V Evropi se je po začetnem šoku usul plaz kritik in nato se je zgodila polarizacija: je to napad na svobodo govora in evropsko demokracijo? So satiriki pretiravali v svojem poslanstvu in dobili tisto, kar so iskali? Je islamski terorizem na pohodu? Je to začetek konca svobodne Evrope?

 

Vir: http://www.ilpost.it
Vir: http://www.ilpost.it

V letu dni se je zgodilo veliko dogodkov, ki jih lahko tako ali drugače povežemo v eno celoto. Žalostna prva obletnica napadov v sebi nosi hkrati odmev na še hujši napad, ki se je zgodil le nekaj kilometrov stran. V tistem Parizu, kjer se lahkotnost bivanja, kulinarnika in prijaznost povezujejo z umetnostjo ter evropsko identiteto, so skrajneži pokazali, kako smo ranljivi in nemočni. Žalostna prva obletnica na satirični časopis nekako sovpada tudi s koledarskim letom in zagotovo si bomo leto 2015 zapomnili kot težavno leto za Evropo. Tisto Evropo, ki je se je še nemalo nazaj ponašala s svežim pečatom na listini Nobelove nagrade za mir, kot odličjem za vzpostavitev dolgotrajnega miru. Sedem desetletji je doba človeškega življenja, a za staro celino, polno dolge in zapletne zgodovine, je to doba kratkega trenutka… Čas minulega leta pa…

Tisti dnevi, ko s(m)o skoraj vsi bili ”Je susis Charlie” so bili dnevi strahu, ker morda si nismo hoteli ali želeli priznati, da se nekaj pred našimi očmi in okrog nas spreminja. Odhajajo neke gotovosti, ki so nam bile samoumevne in prihaja novo. Neznano. To novo je kmalu dobilo definirane obrise velikega migracijskega vala, ki nas je naglo prebudil iz sladkega sna. Migranti so bili na poti v EU že mnogo časa pred prečkanjem naše meje. Ko se je Italija in njen mikroskopski otoček Lampedusa utapljal v migranstki krizi in ko je papež v Rimu označil smrt migrantov sredi morja za ”veliko sramoto”, smo to novico dali pod rubriko ”Pa še to”. Naenkrat pa je novica o migrantih pristala na vseh prvih straneh, ker so begunci prišli k nam.

Evropa – in z njo seveda tudi Slovenija – je predolgo časa spala na lastnih lovorikah, zagledana v svoj prav in domišljavo ”veličino” prihodnosti, ki bo prišla, ko bomo vsi povezani in bo ena sama velika EU, gospodarsko močna, uspešna in od vseh zaželjena.

Kaj pa če se bo veliki projekt velike EU končal še preden, se bo dobro začel? Kaj smo pripravljeni storiti za to, da bi to prerečili? Verjetno zelo malo. Ali celo bi ga najraje še sami pomagali spodkopati. Želimo nazaj svoje stare dobre tolarje in stare čase, ker takrat je bilo tako lepo… Tako razmišljanje je pogubno. Razlog je v tem, da nacionalne države kot omejeni teritorij so stvar preteklosti. Kdor tega ne more razumeti, je zaostal vsaj 30 ali 40 let. V postmoderni družbi – po Zygmuntu Baumanu, v tekoči moderni – je prostor preminula, čas pa močno skompresirana kategorija.

Danes je vse izmuzljivo, bežno, spreminjajoče in podvrženo posodabljanju. In ravno v pogledu na družbo in čas kot nekaj tekočega se nahaja tudi del odgovora o prihodnosti Evrope. Družba je kot migrantski tok: podvržena močnim spremembam, ki se dogajajo naglo v času. Prostor ne igra več pomena, zato so ograje, zidovi, žice in zaprte meje le poslednji krik starega pogleda na družbeni red. Nobena ograja ali zid ne bo mogel več ustaviti spreminjajoče se družbe, kjer ideje krožijo s sekundno hitrostjo in čas je doživel svojo skoraj zadnjo stopnjo zgoščenosti.

Mislim, da je obraz vsakega migranta v bistvu obraz neke nove Evrope, ki bo doživela reinterpretacijo svojih meja, svoje družbene ureditve in svoje lestvice vrednot. Politiki napačno mislijo, da bodo z ograjami in zaprtimi mejami rešili krizne razmere ali nas ubranili pred tujci, toda v resnici s tem pokažejo, da samo hranijo svoj volilni bazen. Politikov in tistih, ki si domišljajo, da to so, danes imamo veliko, celo preveč. Kar pa bi nujno potrebovali je nekaj pravih državnikov, z vizijo in z odnosom do skupnega dobrega.

Minulo leto, ki je trajalo od napada na Charlie Hebdo do (skoraj) zaprtih meja, je v sebi zgostilo vse tiste dogodke, ki na nek način predstavljajo trenutne razmere pri nas. Minulo leto je podoba stanja v Evropi in evropski družbi. Ta je navaličana same sebe, zato imamo vedno starejšo populacijo in vedno več depresije med mladimi; živi v ekstremnem blagostanju, zato se samo na deklarativni ravni brigamo za bližnje, za lačne in bolne; želi biti povezana »unija«, v resnici pa je vedno bolj razcepljena tvorba posameznih nacionalnih držav, zato nekatere članice EU životarijo na robu prepada; in na zadnje, evropska družba nikoli ni dokončno odpravila z duhovi nacionalizmov, ideologij in vojne iz 20. stoletja.

Doba med Charlie Hebdo do zaprtja meja je zelo kratka, ki v nabitosti dogodkov kaže na resnost situacije in potrebo po ukrepih.

Komentar je bil zapisan in objavljen na spletnem časniku Domovina.je

Magično, čarobno, pravljično… božič!

Praznovanje božiča se odvija med bliščem potrošnje in iskanjem duhovnega. Na eni strani potrošnja in decembrski nakupi, na drugi pa vera in jaslice. V dvomu kaj izbrati, predlagam, da kar oboje… s smislom za vključevanje in poznavanjem vsebine praznika.

Božični prazniki so pred vrati. Spremljajo jih obdarovanje, voščila z lepimi željami in druženje z dragimi osebami. Oglasi nam ponujajo praznike kot »magične« ali »čarobne« ali »pravljične«.

Pri vsem tem pred-prazničnim dogajanjem se mi postavlja nekaj vprašanj.

  1. Zakaj božiču pravimo tudi božični prazniki, če je samo eden? In traja samo en dan? Verjetno se ne zavedamo, da termin »prazniki«, v množinski obliki, prihaja iz cerkvenega koledarja, kjer so z božičem vsebinsko povezani še drugi prazniki, ki imajo tudi velik pomen in nas spominjajo na točno določene zgodovinske dogodke ter nam ponujajo vsebinsko zelo bogate iztočnice za razmislek in za pranovanje. To so sveti večer (24. decembra), Jezusovo rojstvo na božični dan, prvi diakon in mučenec sv. Štefan (26. decembra), sveta družina, nedeolžni betlehemski otroci, god sv. Silvestra, novo leto in na koncu Gospodovo razglašenje ali sveti trije kralji. To pa so prazniki. In jih ni niti tako malo!
  2. Kaj je pri božiču praznično in čarobno? Mantra čarobnosti v bistvu se mi zdi precej moteča, ker za božič ne gre za čarovnijo snežink ali nekega magičnega prahu, ampak za pomemben verski praznik, ki je neločljiv od svoje vsebine: Kristusovega rojstva. Če mu to vzamemo, kaj potem naj bi sploh praznovali? Ta dan ima izreden verski pomen. Prav tako to ni zgodbica, pravljica, mit ali bajka, ampak zgodovinski dogodek. Za vernika celo pomeni priložnost za duhovno pripravo, razmislek in praznovanje.
    V Italiji je pred nekaj dnevi nastal vihar v kozarcu vode, ker ravnatelj neke šole blizu Milana je določil, da ne bodo praznovali božiča, ampak bolj politično korekten »praznik zime«. Jezus v jaslicah lahko koga moti, zato po ravnateljevem mnenju ni primeren… ameriški božiček v rdeči obleki z belo brado, ki prinaša darila, pa je bil ocenjen kot priemeren.
  1. Božič je družinski praznik? Če na ulici vprašate ljudi, kaj menijo o božiču in kakšen praznik je to, bo večina odgovorov šla v smeri, da je to družinski praznik, ker se takrat vsa družina zbere ob praznični mizi polni dobrot in potem odpirajo darila ob smrekici. Zanimivo je, da mnoge družine še vedno ob smerkici postavljajo jaslice… Da, božič je praznik Kristusovega rojstva in kot vsako rojstvo je to družinski praznik.

Za vernike je božič praznik Kristusovega rojstva, za nekoga ki ne veruje, pa je to praznik družine ali lučk ali preprosto dan brez službe. Praznujmo ta dan povezano, sproščeno in z mislijo, da se je zgodilo nekaj velikega, lepega in pomembnega na kar se velja spominjati. Darila, bogata praznična miza, drevo in voščila so seveda del praznika in jih ne smemo izločiti, ampak vključiti v sam praznik. Pri tem pa je pomembno, da še vedno ohranimo bistvo božiča.

Besedilo je bilo objavljeno na spletni strani www.domovina.je

Kdo je napovedal napade v Parizu?

»Pariz je izgubljen; tukaj kraljuje sovraštvo do brezbožnih in muftiji hočejo spreobračati laične zakone v prid šerijatskemu pravu« (Oriana Fallaci, Jeza in ponos, 2001).

Ve se, da po vojoni s(m)o vsi generali in zelo pametni. Tokrat si bom to vlogo izposodil zase. Ne zato, da bi modroval v smislu ”sem vam povedal”, pač pa zato, da bi pobrskal po kolektivnem spominu in zbral nekaj opominov, ki bi nas morda lahko pravočasno posvarili. Izpostavil bom dva svetovna lika, ki sta na izviren, argumentiran in profesionalen način skušala opozoriti na previdnost pri soočanju z islamom v Evropi: Oriana Fallaci in Joseph Ratzinger.

V srednji šoli sem z velikim zanimanjem bral italijansko novinarko Oriano Fallaci, ki je v svoji knjigi Intervista con la storia / Intervju z zgodovino (1974) zbrala niz pogovorov s slavnimi in pomembnimi osebnostmi. Njen slog pisanja je bil vselej kontroverzen in proti toku, kar je potrdila tudi z delom La rabbia e l’orgoglio / Jeza in ponos (2001), kjer je ostro kritizirala pretirano odprto ravnanje zahoda do islama. Opozorila je, da so napadi na ZDA 11. septembra ter drugo islamsko nasilje prava verska vojna islama nad zahodom: »Prestrašeni, da ne bi šli proti toku, torej da ne bi izpadli rasisti, ne razumete ali nočete razumeti, da se tukaj dogaja obratna križarska vojna. Navajeni kakor ste na dvolično igro, zaslepljeni kakor ste od kratkovidnosti, ne razumete ali nočete razumeti, da tukaj poteka verska vojna« (La rabbia e l’orgoglio, 2001). Mnogi so jo tedaj označili za nestrpno ekstremistko in desničarko, čeprav se je med drugo svetovno vojno v prvi vrsti borila kot partizanka.

Drugi dogodek, ki je s tem povezan, je »škandalozno« predavanje tedanjega papeža Benedikta XVI. leta 2006 na univerzi v Regensburgu. Beseda škandalozno je v narekovajih, ker je javnost tedaj z velikim ogorčenjem skočila po konci, ko je Ratzinger v svojem akademskem prispevku na argumentiran način opozoril na težnje v islamu, da z nasiljem zavzame evropsko kulturo. Na nogah so bili vsi po vrsti: od politikov do akademikov, od levih in desnih vse do katoličanov. V islamskih državah so v simbol protesta zažgali papeževo podobo in vpili, da je to diskriminacija in sovražni govor proti islamu. Nihče se ni vprašal, kako je s svoboda govora. Odgovor, kako jo radikalni islam dojema, smo lahko videli pri terorističnih napadih na Danskem, v Kanadi in na Charlie Hebdo…

Ratzinger je v omenjenem predavanju izpostavil predvsem pravico, ki jo mora imeti vsak, da v svobodi svoje vesti prostovoljno pristopi ali ne k določeni veroizpovedi. Papež je dejal, da Mohamed, potem ko je v mladosti še dopuščal svobodno izbiro, v trenutku ko je dosegel oblast, spreobračal druge z mečem in nasiljem. Benedikt XVI. se ni ustavil samo pri tem. Kot vrhunski akademik in eden največjih teologov 20. stoletja, je svojo tezo utemeljil, da ključna napaka islama je v nasilju, zato je predlagal »iskren dialog«, da bi se ogradili od izvora nasilja. To je – po papeževih besedah – nenazadnje prisotno tudi pri določenih krščanskih skrajenižih ter pri ateistični ideologiji, saj zlorablja razum in ga prodaja kot odsev Vsemogočnega. Ampak to se mediji »spregledali« in v svet ponesli samo polemiko z islamom. Kaj je sledilo v javnosti si lahko predstavljate. Papež je bil takoj označen za katoliškega ekstremista, nemškega nacista itd.

Leta 2005 sta se papež Benedikt XVI. in Oriana Fallaci srečala v Castelgandolfu. Srečanje naj bi ostalo tajno, vendar je novica pricurljala v javnost. Vsebina pogovorov do danes ni znana, zanimivo pa je, da se nekdanja partizanka, zagovornica feminizma in liberalna novinarka ter eden največjih teologov 20. stoletja srečata. Izrazila sta vzajemno spoštovanje…

V zadnjih desetih ali petnajstih letih je bilo še mnogo drugih opominov, ki so napovedali, da prej ali slej se lahko zgodijo nevarni prizori nasilja, ki pa so bili (namenoma) prezrti. Prezrli so jih državni voditelji in politiki, mediji ter tudi prebivalci. Naš greh je, da smo premalo kritično pristopili k vsem »velikodušnim« potezam sprejemanja tujcev, ki so prišli v Evropo brez vsakega spoštovanja do naših navad in naše kulture. V strahu, da ne bi izpadli nacisti, ksenofobi, ozkogledi in še kaj, smo odprtih rok sprejemali vse in vsakega, ki je prišel na naš prag. Nobenega nismo niti vprašali, ali je pripravljen živeti po naših navadah, ali se bo inkulturiral v naš način življenja in bo spoštoval zakone, ki jih moramo vsi.

Fallacijeva, Ratzinger in še kdo so z grenkimi besedami povedali nekaj, kar nam ni ustrezalo ali nas je zelo zmotilo. Pa so imeli prav?