Ironija burkinija

To poletje si bomo zapomnili tudi po t.i. burkiniju, ženski kopalni opravi, ki popolnoma zakriva telo in onemogoča prepoznavanje telesnih oblik. Ob tej neobičajni kopalni opravi se je vnela močna družbena in politična debata, ki je posegla na več področij: spodobnost in golota v javnosti, verska svoboda, vprašanje ženske emancipacije, integracija islamske kulture v zahodno družbo, varnost…

Poletje 2016 je minilo v znamenju burkinija - Vir: http://dc-cdn.s3-ap-southeast-1.amazonaws.com
Poletje 2016 je minilo v znamenju burkinija - Vir: http://dc-cdn.s3-ap-southeast-1.amazonaws.com

Vseh naštetih vidikov je preveč, da bi lahko razglabljal, zato se bom omejil samo na vprašanje integracije arabskega islama v zahodno kulturo in svojevrstno ironijo, ki jo prinaša burkini. Kaj je tukaj ironičnega? V prvi vrsti mislim, da je paradoks dejstvo, da greš na plažo, kjer so vsi okrog tebe v minimalnih kopalnih opravah, ker skušajo ujeti čim več sonca in začutiti morje, zagrnjen od pete do glave in še čez. To je podobno, kakor če bi vegan stopil v mesnico in se razburjal, zakaj tam prodajajo samo meso in nimajo zelenjave… Logičen odgovor bi bil, da zelenjavo pač kupujemo na tržnici…

Pri burkiniju se odpira vprašanje (ne)uspešnosti integracije nove islamske kulture v »našo« zahodnoevropsko. Potem ko smo odpravili za današnji okus smešne in okorne kopalke iz začetka 20. stoletja, prihajajo k nam osebe, ki vidijo v kopalnem okolju preveč golote in nas vračajo nazaj v modo in v čas. Če razumemo integracijo kot uspešno vključitev tujca, prišleka, begunca, migranta… v novo okolje in pri tem upoštevamo že obstoječe navade, lahko vidimo v uvajanju burkinija velik neuspeh. Razlog je v tem, da pri pretiranem in izstopajočem zakrivanju na plaži, tuja kultura ne sprejema lokalnih navad.

Evropske modne kopalke l. 1910 - Vir: http://www.elle.it
Evropske modne kopalke l. 1910 - Vir: http://www.elle.it

Nekatere kopalne oprave so lahko za koga res pretirano izzivalne in neprimerne, vendar ob tako bogati modni ponudbi mislim, da se najdejo več kot ene kopalke, ki so povsem spodobne in okusne.

Na drugi strani se sprašujem, kako bi zgledalo in kako bi bilo sprejeto, da bi zahodne ženske v ortodoksnem arabskem okolju šle na plažo v bikiniju ali v topless-u? Saj to je vendar del naše kulture in drugi bi jo morali spoštovati. Ne?

V nekaterih medijih sem zasledil očitke, da prej kot nad burkiniji, bi se morali škandalizirati nad svojimi katoliškimi redovnicami, ki so kot ženske pretirano zakrite… Katoliške redovnice gredo tudi na plažo in v morje – v običajnih kopalkah.

Mislim, da je pojav burkinija samo eden izmed mnogih primerov, na katerih se preizkuša soočanje civilizacij in verstev. Islam je v evropskem okolju v porastu in samo neki parcialni ali administrativni odgovori na posamezne pojave ne bodo zadostovali. Nujno je, da se Evropejci zavemo svoje kulture, svoje tradicije in izročil, saj samo tako bomo sposobni stopiti v konstruktivni dialog z novim kulturami in jih uspešno integrirati. V nasprotnem primeru nam grozi konflikten in zelo nevaren trk civilizacij.

Kdo si, Evropa?

Vir: www.treccani.it

Vprašanje evropske identitete se dotika treh ključnih področij, do katerih njeni prebivalci še nismo razvili pravilnega odnosa: 1) Nacionalizmi in čeznacionalna pripadnost2) Odnos do zgodovine3) Verska svoboda. Zato nas vsak nepredvideni dogodek zmede do te mere, da pademo v krizo: finančno, migracijsko, politično … kriza lastne identitete je, kakor nadležna migrena, vseskozi prisotna. Če katerega od naštetih treh ključnih vidikov potiskamo »ven iz Evrope«, ven iz osebnega in kolektivnega spomina, ne moremo kriviti priseljencev, da je naša istovetnost na preizkušnji.

Celoten članek lahko preberete na portalu www.domovina.je.

 

Mi lahko kdo razloži… Zakaj nismo še zamenjali OF za EU?

Med tremi aprilsko-majskimi prazniki sta Slovenija in Evropa v nekem vakuumu. V koledarski »coni«, ki je prosta od obremenitev in je neke vrste pomladno novo leto ali prehod od zime k pomladi, proslavljamo dan upora (tudi Dan osvobodilne fronte ali Dan OF), 1. maj in dan Evrope. Če 1. maja ne bi proslavljali zaradi dela, bi ga morali zaradi nečesa drugega, saj ta dan predstavlja močno simbolično prehodno obdobje med zimo in pomladjo.

V Evropi čutimo praznično ozračje še močneje kot drugod po svetu, saj so to dnevi, ko se po naših krajih spominjamo konca druge svetovne vojne, raznih osvoboditev in prihoda miru. Vsi tej pojmi so zelo relativni, saj jih pripadniki evropskih narodov pojumujejo/mo drugače, zgodovinske interpretacije so še vedno odprte in mnoge rane preveč sveže, da bi postavljali končne stavke v trdilni obliki.

V Sloveniji smo okrog državnega praznika in dela prostega dneva upora lahko poslušali take in drugačne govornike, ki so ponudili eno razlago zgodovine in tiste, ki so ponujalo povsem nasprotne trditve.

Sam se sprašujem, kako to, da nismo tega praznika prepustili spoštljivemu zgodovinskemu spominu in se ozrli v prihodnost. 27. april naj ostane dan spomina na upor proti okupatorju in opravljeno delo osvoboditve, vendar mislim, da bi morali narediti še en korak naprej, v prihodnost. Je res še sprejemljivo in okusno, da na državnih proslavah gledamo rdečo peterokrako zvezdo? Res je, da je to bil simbol tistega časa, vendar če smo v govorih slišali, kako je bila to borba za osvoboditev Slovenije, bi pričakoval na proslavah slovenske zastave – brez zvezde. In če pogledamo še skozi očala 25. obletnice samostojne Slovenije, ali ni bilo povojno »bivanje« v tedanji Jugoslaviji za našo državo nova oblika okupacije? Če bi bilo vse super v SFRJ, zakaj bi se potem morali osamosvajati?

In naša prihodnost? Prihodnost bi namreč bila oz. je že naše bivanje in udeležba v članstvu Evropske unije. S tem članstvom seveda nismo samo prevzeli kup birokracije in prijave na EU projekte, ampak naj bi tudi vrednote in sistem razmišljanja. Zdi se mi pomembno, da bi zavest o evropski pripadnosti krepili na vseh področjih, tudi komemorativnem. Zakaj torej ne bi uvedli 9. maj, dan Evrope, za državni praznik in dela prost dan tudi v Republiki Sloveniji?

Zakaj ne postavimo Evropske unije na raven naših vrednot demokracije in spoštovanja človekovih pravic? Res je, da mnogo stvari ni takih, kot bi morale biti ali bi si jih želeli imeti, vendar ravno zgodovina bi nas morala podučiti, da še ne dolgo od tega, je bilo mnogo slabše.

Če na eni strani slavimo prihod miru in odrešitev od raznih okupatorjev s pomočjo simbolov preteklih dikaturnih ideologij, zakaj ne moremo storiti tega s pomočjo aktualnih simbolov uspešnega povezovanja in demokracije?

Želel bi si, da bi začeli dojemati združeno Evropo kot naš skupni projekt, ki je sicer nastala tudi iz odpora in upora, s pomočjo mnogih partizanskih gibanj, s pogumnimi dejanji posameznikov ali majhnih skupin, vendar ni ujetnica lastne preteklosti. Evropa, ki je usmerjena v prihodnost in zato daje mladim priložnosti, vendar spoštuje svojo preteklost. To je Evropa, ki je trenutno najboljši kraj na tem planetu za življenje in ni začela svoje zgodovine pred 70. leti, ampak mnogo prej…

Zakaj torej ne bi pokazali močne simbolne geste in razglasili 9. maj, dan Evrope, za državni praznik in dela prost dan?

 

Premagati terorizem in nasilje

Teroristični napadi predstavljajo največjo grožnjo in izziv sodobnemu globaliziranemu svetu, saj so pokazatelji, da samo leporečje o neki globalni vasi brez vzajemnega poznavanja in spoštovanja nas ne pripelje nikamor. Ravno nasprotno, prihaja do zlorabe vere, generiranja konfliktov in občutke medsebojne ogroženosti.

Napadi in nasilje v zadnjem času se dogaja »v imenu vere, v imenu velikega boga«, napadalce pa preprosto imenujejo skrajneže neke vere. Če povem kar direktno, brez ovinkarjenja, najpogosteje so to islamski skrajneži te ali one smeri. Na drugi strani pa smo »mi«, pošteni in miroljubni prebivalci sveta, ki bežimo in se borimo proti takemu verskemu ekstremizmu. Prepričano smo, da zaostalemu svetu prinašamo svojo demokracijo in pravice, oni pa nam vračajo z bombami… V resnici stvari niso tako enostavne in niti tako enolične.

Samo za medklic. Če nismo bili naprošeni, da bi komu prinesli »demokracijo«, zakaj jo tja izvažamo na silo, saj niti mi Evropejci, po skoraj 4.000 letih (od antičnih Grkov in Rimljanov, preko srednjega veka in razsvetljenstva), je nismo še dobro razumeli in spravili v prakso.

Vprašanje nasilja pa bi morali vedno ločiti od vere, že zaradi dejstva, da nobena resna, napredna, konsistentna in uveljavljena vera, ne bo utemeljevala ali opravičevala nasilja. Še manj pa se bo sklicevala nanj, da bi uveljavila svojo moč in pozicijo, kajti tako verstvo je obsojeno na propad. Zakaj torej nasilje »v imenu vere«?

Odgovor je po eni strani dokaj preprost, skriva pa v sebi neko »dvoslojno« zapletenost.

Prvi sloj odgovora je zloraba vere. Posamezniki ali majhne skupine zlorabljajo vero, božje ime in verske simbole za svoje parcialne interese. V ozadju je velika manipulacija, ki privede človeka do tako skrajnega dejanja, kot je samorazstrelitev. Princi teme novačijo nezadovoljno mladino, ki je brez prave perspektive, da opravijo umazano delo sejanja terorja po pokvarjenem in razvitem Zahodu ter jim, prosto parafrazirano po Bartoljevemu Alamutu, ponujajo nebeško slavo, v zameno za majhno žrtev v obliki samorazstrelitve.

Drugi sloj odgovora moramo iskati v razlogih, zakaj se da nekaj ljudi tako na lahko manipulirati, da pridejo do točke pripravljenosti na samomorilni napad. Slabo poznavanje (lastne) vere ali nepoznavanje na sploh, je lahko je najlažja vstopna točka za nestrpnost, sovraštvo in nenazadnje ekstremizme. V nevarnosti smo tudi na Zahodu, saj vero izrinjamo iz vsakdanjega življenja, s tem pa ponujamo lažnim prerokom priložnost, da jo izrabljajo za svoje namene.

Ključ za rešitev tega stanja, odgovor kakor premagati nasilje in terorizem ter uspešno zajezitev novih ekstremizmov in posledično napadov, zagotovo ne morejo biti vojaške ladje ali bombe ali nek podivjani laicizem, kot se ga gremo na Zahodu. Vojaška sila ne reši ničesar, saj kdor prinaša vojno, ne more dobiti nazaj miru. In izključevanje vere iz naših trgov, ulic, šol, medosebnih odnosov in vsakdanjega življenja prinaša strah pred ne(po)znanim, sramotenje drugega, odsotnost ključnega elemente naše istovetnosti.

Rešitev sedanjemu stanju je vključevanje verstev v družbeno življenje, dobro poznavanje svoje vere ter spoštovanje drugih.

To velja za muslimane, kristjane, budiste, Jude, hindujce… ter tudi za atieste in agnostike.

Od Charlie Hebdo do zaprtih meja

7. januarja 2015 se je zgodil teroristični napad na francoski satirični časnik Charlie Hebdo. V Evropi se je po začetnem šoku usul plaz kritik in nato se je zgodila polarizacija: je to napad na svobodo govora in evropsko demokracijo? So satiriki pretiravali v svojem poslanstvu in dobili tisto, kar so iskali? Je islamski terorizem na pohodu? Je to začetek konca svobodne Evrope?

 

Vir: http://www.ilpost.it
Vir: http://www.ilpost.it

V letu dni se je zgodilo veliko dogodkov, ki jih lahko tako ali drugače povežemo v eno celoto. Žalostna prva obletnica napadov v sebi nosi hkrati odmev na še hujši napad, ki se je zgodil le nekaj kilometrov stran. V tistem Parizu, kjer se lahkotnost bivanja, kulinarnika in prijaznost povezujejo z umetnostjo ter evropsko identiteto, so skrajneži pokazali, kako smo ranljivi in nemočni. Žalostna prva obletnica na satirični časopis nekako sovpada tudi s koledarskim letom in zagotovo si bomo leto 2015 zapomnili kot težavno leto za Evropo. Tisto Evropo, ki je se je še nemalo nazaj ponašala s svežim pečatom na listini Nobelove nagrade za mir, kot odličjem za vzpostavitev dolgotrajnega miru. Sedem desetletji je doba človeškega življenja, a za staro celino, polno dolge in zapletne zgodovine, je to doba kratkega trenutka… Čas minulega leta pa…

Tisti dnevi, ko s(m)o skoraj vsi bili ”Je susis Charlie” so bili dnevi strahu, ker morda si nismo hoteli ali želeli priznati, da se nekaj pred našimi očmi in okrog nas spreminja. Odhajajo neke gotovosti, ki so nam bile samoumevne in prihaja novo. Neznano. To novo je kmalu dobilo definirane obrise velikega migracijskega vala, ki nas je naglo prebudil iz sladkega sna. Migranti so bili na poti v EU že mnogo časa pred prečkanjem naše meje. Ko se je Italija in njen mikroskopski otoček Lampedusa utapljal v migranstki krizi in ko je papež v Rimu označil smrt migrantov sredi morja za ”veliko sramoto”, smo to novico dali pod rubriko ”Pa še to”. Naenkrat pa je novica o migrantih pristala na vseh prvih straneh, ker so begunci prišli k nam.

Evropa – in z njo seveda tudi Slovenija – je predolgo časa spala na lastnih lovorikah, zagledana v svoj prav in domišljavo ”veličino” prihodnosti, ki bo prišla, ko bomo vsi povezani in bo ena sama velika EU, gospodarsko močna, uspešna in od vseh zaželjena.

Kaj pa če se bo veliki projekt velike EU končal še preden, se bo dobro začel? Kaj smo pripravljeni storiti za to, da bi to prerečili? Verjetno zelo malo. Ali celo bi ga najraje še sami pomagali spodkopati. Želimo nazaj svoje stare dobre tolarje in stare čase, ker takrat je bilo tako lepo… Tako razmišljanje je pogubno. Razlog je v tem, da nacionalne države kot omejeni teritorij so stvar preteklosti. Kdor tega ne more razumeti, je zaostal vsaj 30 ali 40 let. V postmoderni družbi – po Zygmuntu Baumanu, v tekoči moderni – je prostor preminula, čas pa močno skompresirana kategorija.

Danes je vse izmuzljivo, bežno, spreminjajoče in podvrženo posodabljanju. In ravno v pogledu na družbo in čas kot nekaj tekočega se nahaja tudi del odgovora o prihodnosti Evrope. Družba je kot migrantski tok: podvržena močnim spremembam, ki se dogajajo naglo v času. Prostor ne igra več pomena, zato so ograje, zidovi, žice in zaprte meje le poslednji krik starega pogleda na družbeni red. Nobena ograja ali zid ne bo mogel več ustaviti spreminjajoče se družbe, kjer ideje krožijo s sekundno hitrostjo in čas je doživel svojo skoraj zadnjo stopnjo zgoščenosti.

Mislim, da je obraz vsakega migranta v bistvu obraz neke nove Evrope, ki bo doživela reinterpretacijo svojih meja, svoje družbene ureditve in svoje lestvice vrednot. Politiki napačno mislijo, da bodo z ograjami in zaprtimi mejami rešili krizne razmere ali nas ubranili pred tujci, toda v resnici s tem pokažejo, da samo hranijo svoj volilni bazen. Politikov in tistih, ki si domišljajo, da to so, danes imamo veliko, celo preveč. Kar pa bi nujno potrebovali je nekaj pravih državnikov, z vizijo in z odnosom do skupnega dobrega.

Minulo leto, ki je trajalo od napada na Charlie Hebdo do (skoraj) zaprtih meja, je v sebi zgostilo vse tiste dogodke, ki na nek način predstavljajo trenutne razmere pri nas. Minulo leto je podoba stanja v Evropi in evropski družbi. Ta je navaličana same sebe, zato imamo vedno starejšo populacijo in vedno več depresije med mladimi; živi v ekstremnem blagostanju, zato se samo na deklarativni ravni brigamo za bližnje, za lačne in bolne; želi biti povezana »unija«, v resnici pa je vedno bolj razcepljena tvorba posameznih nacionalnih držav, zato nekatere članice EU životarijo na robu prepada; in na zadnje, evropska družba nikoli ni dokončno odpravila z duhovi nacionalizmov, ideologij in vojne iz 20. stoletja.

Doba med Charlie Hebdo do zaprtja meja je zelo kratka, ki v nabitosti dogodkov kaže na resnost situacije in potrebo po ukrepih.

Komentar je bil zapisan in objavljen na spletnem časniku Domovina.je

Kdo je napovedal napade v Parizu?

»Pariz je izgubljen; tukaj kraljuje sovraštvo do brezbožnih in muftiji hočejo spreobračati laične zakone v prid šerijatskemu pravu« (Oriana Fallaci, Jeza in ponos, 2001).

Ve se, da po vojoni s(m)o vsi generali in zelo pametni. Tokrat si bom to vlogo izposodil zase. Ne zato, da bi modroval v smislu ”sem vam povedal”, pač pa zato, da bi pobrskal po kolektivnem spominu in zbral nekaj opominov, ki bi nas morda lahko pravočasno posvarili. Izpostavil bom dva svetovna lika, ki sta na izviren, argumentiran in profesionalen način skušala opozoriti na previdnost pri soočanju z islamom v Evropi: Oriana Fallaci in Joseph Ratzinger.

V srednji šoli sem z velikim zanimanjem bral italijansko novinarko Oriano Fallaci, ki je v svoji knjigi Intervista con la storia / Intervju z zgodovino (1974) zbrala niz pogovorov s slavnimi in pomembnimi osebnostmi. Njen slog pisanja je bil vselej kontroverzen in proti toku, kar je potrdila tudi z delom La rabbia e l’orgoglio / Jeza in ponos (2001), kjer je ostro kritizirala pretirano odprto ravnanje zahoda do islama. Opozorila je, da so napadi na ZDA 11. septembra ter drugo islamsko nasilje prava verska vojna islama nad zahodom: »Prestrašeni, da ne bi šli proti toku, torej da ne bi izpadli rasisti, ne razumete ali nočete razumeti, da se tukaj dogaja obratna križarska vojna. Navajeni kakor ste na dvolično igro, zaslepljeni kakor ste od kratkovidnosti, ne razumete ali nočete razumeti, da tukaj poteka verska vojna« (La rabbia e l’orgoglio, 2001). Mnogi so jo tedaj označili za nestrpno ekstremistko in desničarko, čeprav se je med drugo svetovno vojno v prvi vrsti borila kot partizanka.

Drugi dogodek, ki je s tem povezan, je »škandalozno« predavanje tedanjega papeža Benedikta XVI. leta 2006 na univerzi v Regensburgu. Beseda škandalozno je v narekovajih, ker je javnost tedaj z velikim ogorčenjem skočila po konci, ko je Ratzinger v svojem akademskem prispevku na argumentiran način opozoril na težnje v islamu, da z nasiljem zavzame evropsko kulturo. Na nogah so bili vsi po vrsti: od politikov do akademikov, od levih in desnih vse do katoličanov. V islamskih državah so v simbol protesta zažgali papeževo podobo in vpili, da je to diskriminacija in sovražni govor proti islamu. Nihče se ni vprašal, kako je s svoboda govora. Odgovor, kako jo radikalni islam dojema, smo lahko videli pri terorističnih napadih na Danskem, v Kanadi in na Charlie Hebdo…

Ratzinger je v omenjenem predavanju izpostavil predvsem pravico, ki jo mora imeti vsak, da v svobodi svoje vesti prostovoljno pristopi ali ne k določeni veroizpovedi. Papež je dejal, da Mohamed, potem ko je v mladosti še dopuščal svobodno izbiro, v trenutku ko je dosegel oblast, spreobračal druge z mečem in nasiljem. Benedikt XVI. se ni ustavil samo pri tem. Kot vrhunski akademik in eden največjih teologov 20. stoletja, je svojo tezo utemeljil, da ključna napaka islama je v nasilju, zato je predlagal »iskren dialog«, da bi se ogradili od izvora nasilja. To je – po papeževih besedah – nenazadnje prisotno tudi pri določenih krščanskih skrajenižih ter pri ateistični ideologiji, saj zlorablja razum in ga prodaja kot odsev Vsemogočnega. Ampak to se mediji »spregledali« in v svet ponesli samo polemiko z islamom. Kaj je sledilo v javnosti si lahko predstavljate. Papež je bil takoj označen za katoliškega ekstremista, nemškega nacista itd.

Leta 2005 sta se papež Benedikt XVI. in Oriana Fallaci srečala v Castelgandolfu. Srečanje naj bi ostalo tajno, vendar je novica pricurljala v javnost. Vsebina pogovorov do danes ni znana, zanimivo pa je, da se nekdanja partizanka, zagovornica feminizma in liberalna novinarka ter eden največjih teologov 20. stoletja srečata. Izrazila sta vzajemno spoštovanje…

V zadnjih desetih ali petnajstih letih je bilo še mnogo drugih opominov, ki so napovedali, da prej ali slej se lahko zgodijo nevarni prizori nasilja, ki pa so bili (namenoma) prezrti. Prezrli so jih državni voditelji in politiki, mediji ter tudi prebivalci. Naš greh je, da smo premalo kritično pristopili k vsem »velikodušnim« potezam sprejemanja tujcev, ki so prišli v Evropo brez vsakega spoštovanja do naših navad in naše kulture. V strahu, da ne bi izpadli nacisti, ksenofobi, ozkogledi in še kaj, smo odprtih rok sprejemali vse in vsakega, ki je prišel na naš prag. Nobenega nismo niti vprašali, ali je pripravljen živeti po naših navadah, ali se bo inkulturiral v naš način življenja in bo spoštoval zakone, ki jih moramo vsi.

Fallacijeva, Ratzinger in še kdo so z grenkimi besedami povedali nekaj, kar nam ni ustrezalo ali nas je zelo zmotilo. Pa so imeli prav?

Nekdo je gostitelj, drugi pa gost

Terorističen napad ki se je včeraj zgodil v Parizu in je povzročil skoraj 200 žrtev je  grozljiva podoba spremenjenih razmer v katerih živimo. Je pokazatelj, da nekaj korenitega se je spremenilo na tem svetu in posledično tudi v evropski družbi.

Lahko trdim, da se vsi počutimo nemočne, šokirane in prizadete, saj nihče si ni predstavljal tako sistematično načrtovanega in z grozljivo hladnokrvnostjo izvenega napada v eni od prestolnic Evrope. V mestu, ki je s svojo bogato  kulturo mnogim narodom navdih, ki predstavlja enega od simbolov stare celine…

Ob tem se sprašujem, ali so res pretiravali z napovedmi tisti ”preroki nesreče”, ko so opozarjali, da se z migracijskim valom Evropa spreminja v nevarno bojišče ekstremistov in da ne vemo kam lahko to pelje… Bi preslišana svarila lahko preprečila napade in s tem bi rešili mnoga življenja? V središču neke ne prav dobro definirane vojne med velesilami, ekstremisti, kapitalom, parcialnimi interesi in še čim se nahaja Evropa. Ta stara celina, ki je od zadnjega velikega konflikta posotala bogata in razvita, obenem pa lena in zaspana. Naš nasprotnik ni osem zmešanih mladostnikov ali neka skupina skrajnežev, ki se skriva kdo-ve-kje, ampak je organiziran terorist, borec za sveto vojno, ki ne pozna meja in več mrtvih ko bo, bolj bo uspel v svojem cilju.

Večkulturnost in gostoljubnost do tujcev je postala ena svetlejših točk evrospke kulture, ki je skozi stoletja dobivala razne odtenke, vendar vedno so domačini in prišleki iskali ravnovesje. Ne razumemo, zakaj morajo biti ženske pokrite z rutami, zakaj je za nekoga »Jud« enako kot sovražnik in križ znamenje žalitve…

Naš odgovor, odgovor vseh Evropejcev, mora biti večja povezanost, močnejša skupnost in zasledovanje skupnih ciljev. Da, počutiti se moramo Slovenci, Primorci, Gorenjci, Francozi, Italijani… in tudi Evropejci. Odgovor na brezobrazni teror je pogumna drža vsakega posameznika in zahteva, da se vzpostavi varnost za miroljubne in izžene sejalce nasilja.

Ko je Evropa jasno odgovorila na nasilje islamskih skrajnežev so ti vrnili udarec… Ta udarec boli vse nas. Ker jutri je lahko na vrsti disko v Portorožu, gledališče v Mariboru ali stadion v Ljubljani. In naslednje žrtve so lahko naši prijatelji in sorodniki.

Ko so obglavili glavnega arheologa v Palmiri, smo vsi gledali stran, ker to je bilo tako daleč in nas ni zanimalo. Ko so ubili karikaturiste na Danskem in v Parizu smo si sami pri sebi mislili »kaj pa so izzivali s takimi risbami«… toda upam, da danes nam je jasno, da nekdo ki prihaja kot gost v naš dom nam želi vsiliti svoje zahteve in uničiti vse, kar mu ni všeč.

Če komu ni všeč naš način življenja, demokracija, naše sodstvo ali politična ureditev, lahko na demokratičen in spoštljiv način to pove ter predlaga izboljšave. Če komu ni všeč kako se zabavamo, kako se oblačimo, da jemo in pijemo določeno hrano in pijačo, lahko se tega izogne in pusti ostale pri miru. Mislim, da nihče ne vsiljuje drugemu zabavo ali predpisuje modo. Če koga moti, da pri nas imajo ženske vozniško dovoljenje, volilno pravico in celo vodijo države, lahko se preseli drugam. Če koga moti, da se kot mladi celo zabavamo in skušamo razredčiti skrbi o negotovi finančni prihodnosti, lahko se zapre v svoje stanovanje in pusti mlade pri miru. Če koga moti, da svobodno potujemo po Evropi, ki je bila skozi stoletja zaznamovana z vojnami, zidovi in mejami, potem predlagam, da takoj odide iz celine Evrope, ki jo sestavlja 50 držav. Na svetu je izven Stare celine še preostalih 162 držav, kjer se bo verjetno počutil bolje.

Kdor vsega tega ne more razumeti, mu bom povedal bolj preprosto: nekdo je pač gostitelj in doma počne kar želi, drugi pa je gost in se vede po gostiteljevih navadah. Sicer lahko prostovoljno odide ali ga gostitelj pospremi do vrat.

 

Frčeče listje

Blog MMT je več kot leto dni miroval… in zdaj se počasi nabira – v meni – da se kaj napiše. Kje začeti? Končal sem s potjo, zato bom začel z njo.

Migranti / begunci / pribežniki / ekonomski selivci / oportunisti / ljudje v hudi stiski? Množice ljudi se selijo iz svojih domov v tujino z željo, da bi ujeli boljše življenje, tisti način life-style zahodnega tipa, ki je v Evropi postal del vsakdana. Ženske si želijo emancipacije, možje dostojnega dela, otroci dobro izobrazbo, šport, mir… Vsak od njih – in vsak od nas – si želi biti uspešen, cenjen v družbi, imeti denar, vpliv in ekonomsko neodvisnost. Zakaj je tako čudno, če Sirci, Afričani, Turki, Afganistanci… krenejo na pot? Mar ni to normalno?

Evropejci opazujemo te prizore v HD resoluciji s televizorjev, ki stanejo nekaj sto ali nekaj tisoč evrov, med tem udobno sedimo na usnjenem kavču in razmišljamo, da jutri bomo morali spet vstat zgodaj zjutraj, ker nas čaka služba. Ste ujeli v tem opisu vsaj delček lastnega lagodja?

Medtem ko nekateri politiki, ki so bili še do včeraj navadni strankarski postreščki ali falirani javni uslužbenci si danes umivajo roke rekoč, to je problem bogatih držav, migranti trkajo na vrata bogate in zaspane Evrope. Morda smo v Evropi zaspali ker smo bogati ali obratno. Mislim, da to ni niti toliko pomembno.

Danes sem pometal listje na dvorišču pred hišo. Ker si delimo dvorišče s sosedo, sem sevedal pometel samo našo polovico, saj to je moje, ono listje pa naj si sama, ker to je njen problem. In takoj zatem zapiha rahel veter. Listje z njenega dela se je raztreslo tudi po našem dvorišču.

 

Evropski novi humanizem za prenos vere in kulture na nove generacije

Od francoske revolucije v 18. stoletju pa vse do danes, je močno izpostavljeno rivalstvo med vero in kulturo, med verovanjem in znanostjo. Zagovorniki tega ločevanja postavljajo v ospredje trditev, da je vera nekaj ”pravljičnega”, otročjega, neresnega in nedokazljivega, medtem ko prikazujejo znanost kot nekaj izključno resnega in pomembnega. Če bi se ustavili samo pri tem, bi bilo razmišljanje zelo površinsko, zato bomo poskusili iti globlje in odgovoriti na vprašanje, kaj lahko izboljša to nezaupanje med vero in kulturo? Kako lahko damo celotni družbi malo več upanja in poguma, da bo postavila človeka v ospredje? Kaj je generacijski prenos in kako si lahko pomagamo z medgeneracijskim sodelovanjem.

Vir: http://4.bp.blogspot.com

Nov odnos med vero in kulturo, bi moral preiti iz stanja antagonizma, rivalstva, v plodovito sodelovanje za humanizacijo družbe. Iz medijev lahko opazimo, da ta postaja vedno manj človeška in vedno bolj tehnokratska, hladna, brezoblična, netolerantna do vsega, nasilna in na momente celo histerična. Čas krize in obdobje po njej, naj ne bo usmerjen samo v popravilo ekonomije in izgradnjo večjega kapitalizma, ampak naj bo zaznamovan s t. i. novim humanizmom. Ta izhaja iz povezovanja vere in kulture na vseh področjih človekovega življenja in je usmerjen v iskanje ljubezni do modrosti.

Prava modrost vsekakor ni le goli znanstveni pozitivizem, ampak celovito spoznavanje znanosti, ki v svojem jedru ohranja filozofijo – ljubezen do modrosti – in je usmerjena v dobro človeka. Prvi pogoj za to je zavezanost resnici, ki je jamstvo, da je raziskovalno delo pristno, čisto in pošteno; v nasprotnem primeru postane znanost le še dekla razuzdanega kapitala, ki siromaši človeka in njegovo esenco.

Na zgoraj omenjeni relaciji vera – kultura prepogosto pozabimo na tretjo dimenzijo, ki so v tem primeru mladi. Zakaj? Hladne znanstvene razprave so povsem nesmiselno in neplodno početje, če ostanejo zaprte v krožkih ostarelih doktorjev, ki jih tvorijo samo močno postarani člani. Tukaj se ponovno pokaže na pomembno vlogo medgeneracijskega sodelovanja med zrelimi in izkušenimi z mladimi in vedoželjnimi osebami. Potreben je generacijski prenos, ki se lahko zgodi samo z aktivno vključitvijo mladih tako v centre odločanja, ustvarjanja, raziskovanja, kot tudi v vse pore sodobne družbe. To pomeni ubrati drugačno dimenzijo kulture in pomeni na novo ovrednoti starost, kot obdobje cenjene izkušenosti.

Generacijski prehod in prenos na mlade sta ključna tako za obstoj evropske kulture, kot tudi za prenos krščanskega izročila in krščanske kulturne tradicije na naslednje generacije. Vse okrog nas lahko opazimo, da je nova generacija postala ”neverna” in ne ve, kaj naj bi si z vero svoji staršev in prednikov sploh pomagala. Zakaj se vedno manj ljudi, da opusti krščansko tradicijo svoje družine? Zakaj se mladi svobodno odločajo, da postavijo vero na stranski tir, medtem ko so jo naši nonoti imeli tesno v središču svojega vsakdana?

Ker smo umrljiva bitja – kljub močni želji, da bi bili večno lepi in mladi – brez uspešnega prenosa in prehoda tvegamo, da se bomo borili le še za golo preživetje in bo življenje spolzelo mimo nas; izgubili bomo celotno generacijo in posledično se nam lahko zgodi, da bo evropska katoliška skupnost postala le zgodovinski spomin na minule čase. Zato potrebujemo novi humanizem, ki pomeni prisotnost mladih (katoličanov) v evropski družbi, ki bodo preko odnosa med vero in kulturo iskali modrost v službi človeka in ne kapitala.

In zakaj je ”evropsko krščanstvo” tako pomembno? Ali ni Cerkev dobro zastopana in zelo živa tudi v Afriki, Aziji in Južni Ameriki? Da, je, toda ravno klasično evropsko krščanstvo oz. krščanstvo obarvano z evropskostjo je potrebno, da se posredovanje evangelija ne popači in spremeni v sektaštvo ali nek voodoo obred. Branje in razlaga Svetega pisma v luči cerkvenega učiteljstva je lahko ”filter” pred ekstremizmi in sektami.

Drži, da moderno ”družbeno tkivo” ni naklonjeno veri, bolje povedano, krščanstvu in vsemu, kar diši po njem, o kljub temu ostaja močno religiozno. Dovolj je pogledati na razcvet new-age praks: horoskopi, zdravilstva in vedeževanja, neoprijemljiva in dobičkonosna mistika … Toda ali nismo tudi kristjani del tega ”tkiva”? Kaj se je zgodilo oz. se dogaja z nami, da sodelujemo pri ustavljanju prenosa vernosti na mlajše generacije (vertikalno) in med znanci (horizontalno)?

Razmišljanje bo objavljeno v februarski številki mesečnika Naš vestnik.

Ste že poskušali babici razložiti, kakšna je razlika med internetom, ‘fejzbukom’ in telefonom?

V nadaljevanju objavljam zanimivo razmišljanje Marije Busija o vprašanju aktivnega staranja in njegovega potenciala za družbo. Njeno razmišljanje je vpeto v družbeni in socialni okvir politik EU, ki na tem področju odkrivajo nove priložnosti za tretje življenjsko obdobje. Besedilo je avtorica napisala za prilogo Bodi človek.

 

Danes govorimo o socialni krizi v Sloveniji. Mladi se pritožujemo da nimamo zaposlitve, starejši govorijo o tem, da ne bodo nikoli šli v pokoj in najstarejši … no, najstarejši pogosto niso slišani. Če za trenutek pustimo naše vrle politike, da se ukvarjajo s tem kako poskrbeti za mlade in starejše, se mi zdi da najstarejšim lahko pomagamo tudi mi in to takoj. In hkrati bomo nevede še zase poskrbeli. Izpostavila bom problem aktivnega staranja in njegovega potenciala za našo družbo.

Aktivno staranje pomeni, da tudi starejši prispevajo svoj delež družbi in živijo zdravo ter kakovostno življenje. Izkoristiti moramo izkušnje in znanja, ki jih imamo v poznejših letih. V ta namen je Evropska unija (EU) leto 2012 razglasila za evropsko leto aktivnega staranja. Zastavila si je tri cilje. Prvi se dotika zaposlovanja in sicer starejšim želi omogočiti, da so lahko dlje časa zaposleni. Drugi cilj se navezuje na družbeno udejstvovanje EU, t.j. spodbuja starejše, da pomagajo družbi s svojimi izkušnjami in prek prostovoljnega dela. Tretji cilj pa je omogočiti starejšim, da tudi na stara leta ostanejo samostojni.

Pomembna dejavnika pri evropski socialni politiki sta družbena integracija in solidarnost. Družbena integracija je zelo pomembna, saj predstavlja središče socialne države. S tem ko imajo vsi možnost vključevanja v družbo in aktivnega sodelovanja, je omogočeno ravno to, kar je bistvo socialne države, da poskrbimo tudi za najšibkejše. Družbena vloga sodi tako aktivnemu kot neaktivnemu prebivalstvu in v tem je prihodnost socialne politike. Staranje prebivalstva se odraža na vseh področjih človeškega delovanja. Tako se z njim sooča tudi EU na vseh področjih. V primarnih pravnih aktih je aktivno staranje omenjeno posredno, prek osnovnih načel, kot je npr. nediskriminacija. Osrednjega pomena pa je že ozaveščanje in poznavanje te tematike. Za uspešno aktivno staranje je potrebno razumevanje velikih demografskih sprememb, s katerimi se sooča sodobna družba. EU spodbuja države članice in regije, da poskušajo ozaveščati ljudi o demografskih spremembah, hkrati pa, da skupaj iščejo rešitve, ki bi starejše prebivalstvo aktivno vključile v družbo. Lahko tudi kot prostovoljce pri projektih, kjer lahko delijo svoje izkušnje, ali pa enostavno tako, da se jim omogoči samostojno življenje, prilagojeno njihovim potrebam.

Posredno ali neposredno se EU bori proti diskriminaciji na podlagi starosti, med tem ko se bori proti diskriminaciji invalidov, saj se pri starejših tveganje za nepokretnost poveča. EU podpira socialne inovacije, ki postajajo vse bolj pomemben vir novih in ustvarjalnih rešitev za socialne in družbene izzive. Sem sodi tudi iskanje novih načinov za spodbujanje aktivnega staranja. Tovrstno podporo zagotavlja prek financiranja novih pobud in projektov.

V družbi so vse pomembnejše informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT). Mladi si življenja brez njih ne moremo predstavljati, imajo pa vse večjo vlogo tudi pri aktivnem staranju. Prek njih lahko hitro pridemo do informacij, blaga in storitev, družbene interakcije ter demokratičnih in civilnih procesov. EU si prizadeva za spodbujanje uporabe IKT, ki bi mnogim omogočile aktivno in zdravo staranje. Pri tem pa je bistveno to, da prvo IKT približaš starejšim oziroma jim omogočiš dostop do njih. Evropski programi financiranja tako spodbujajo različne akcijske načrte. V Sloveniji poteka več projektov na temo aktivnega staranja, med katerimi je najbolj odmeven projekt Simbioza, ki pa še zdaleč ni edini.

Sama vsak dan uporabljam računalnik za kratkočasenje z internetom, socialna omrežja, pisanje seminarskih nalog, gledanje filmov, kupovanje izdelkov itd. Imam tudi pametni telefon, da lahko dostopam do interneta tudi na faksu in v trgovini, da pogledam, kdaj pride prvi avtobus. Mislim, da nisem edina ki diham s temi stvarmi. Pa kljub temu imam težave, ko ne znam usposobiti tiskalnika ali ko na računalniku gori ‘čudna lučka’. Takrat besno kličem brata ali prijatelja in ko stvar uredijo sem spet zadovoljna s sodobno tehnologijo. Lahko si samo predstavljam, kako je starejšim ljudem, ki vse lučke na računalniku vidijo prvič, saj z njimi niso odraščali ali pa jih spoznali dovolj zgodaj, da bi se brez težav na njih navadili. Ne bom pozabila, ko si je starejši prijatelj oddahnil, da poleg mobitela ne potrebuje s seboj nositi telefonski imenik, saj je to ‘skrito’ v tej napravi. In danes z veseljem pokliče svoje nečake na drugi konec Slovenije.

EU, pa tudi Slovenija, nam ponujata veliko možnosti za sodelovanje pri aktivnem staranju. Sami se lahko odločimo ali bomo sodelovali ali ne. Kot prostovoljci in prek inovativnih projektov, se lahko udejstvujemo v družbi in s tem pomagamo tudi starejšim. V zameno pa lahko oni delijo svoje znanje in izkušnje z nami. Mislim, da je potrebno začeti pri sebi. Mogoče tudi tako, da babici razložiš, kakšna je razlika med internetom, ‘fejzbukom’ in telefonom. In, da nonotu poveš, kako naj si na mobitelu spremeni jezik nazaj v slovenščino, med tem ko si ga je po pomoti nastavil v madžarščino. Ali pa, da starejši sosedi pomagaš prečkat cesto in njenega moža pol ure poslušaš, saj bi rad delil svoje izkušnje iz povojnih let.

Verjetno nisem edina, ki ima izkušnje s starejšim profesorjem, ki je prvič uporabil power point. Verjetno bi njegov občutek zmagoslavja lahko primerjali z mojim, če bi takrat znala usposobiti tiskalnik brez kabla. Ko je babica prek moje elektronske pošte poslala sestri sporočilo je bila zelo vesela. In ko smo dedku povedali, da obstajajo mobiteli tudi z večjimi tipkami si je enega takoj priskrbel.

Mislim, da je okoli nas veliko starejših, ki potrebujejo pomoč. Pomoč, za katero ne potrebuješ posebnih znanj. Včasih je dovolj tudi da zgolj poslušaš. Vprašanje je, ali jih želimo videti in ali jih želimo slišati. Morda pa prve lahko srečamo na obisku v domu za ostarele ta vikend in jim s tem polepšamo cel mesec. Niti predstavljati si ne moremo, kako lahko pol ure naše pozornosti človeku polepša dan. Sama sem kot prostovoljka dve leti hodila v dom za ostarele. In vsakič sem se vračala nazaj dobre volje, saj sem se tam res veliko naučila in hkrati nekomu polepšala dan.

 

Marija Busija