Težava nismo mi otroci, ampak ste vi, starši!

»Resnična težava je v svetu odraslih, ki že trideset let so se odpovedali vzgoji mladih oziroma so teoretizirali ne-vzgojo; in potem se čudijo nad divjaki, ki jih imajo v hiši«.

(kard. Giacomo Biffi, 1984).

S temi besedami je v nekem intervjuju nekdanji in zdaj že pokojni nadškof v Bologni kardinal Giacomo Biffi leta 1984 zaobjel bistvo težav sodobne družbe. Čeprav se njegove besede izpred več kot treh desetletjih lahko zdijo komu nesmiselne, mislim, da so v današnjem kontekstu več kot primerne.

Izposodil sem si ta citat, ker ponuja razlago in skupni imenovalec na številne tragične dogodke minulih tednov in let. V tej misli najdemo odgovor na številne težave sodobnega človeka in družbe, iz katere izvira nesmiselno, na katerega nimamo pravih odgovorov. Začudeni beremo novice o ljudeh, ki jih povozi avtobus, ker med hojo prebirajo e-pošto na svojem pametnem telefonu, ne vemo s kakšinimi besedami ogorčenja bi še opisali iskanje virtualnih pošati Pokemonv v koncetracijskem taborišču v Auschwitzu in zakaj je mati vojskujočih vedno noseča. Globalizacija nam je prinesla in nam še vedno prinaša ogromno pozitivnega, veliko materialnih in nematerialnih dobrin, ki so bile še pred nekaj desetletij samo iluzija. Obenem pa nas globalna vas in izobilje vsega silita k preudarnosti, k modremu ravnanju in pametni uporabi teh dobrin.

Tukaj mi prihajajo na misel besede italijanskega režiserja in pisatelja Pier Paola Pasolinija, ki je podobno kakor kardinal Biffi v povojni dobi ekonomskih uspehov in na pragu tretjega tisočletja uvidel, da napredek brez razvoja je lahko poguben. Pasolinijeva teza, da modernizacija in razvoj družbe prinašata kolaps ruralnega prebivalstva, se nadgrajuje v njegovem videnju modernosti, ki jo dojema kot iskanje sreče, a privede človeka in ustanove do izgube vrednot. Kako daljnovidno je napovedal, da kapitalizem in hedonistična ideologija potrošnje sta odpravila klasične vrednote, ki jih je sicer zagovarjala tudi Cerkev. V povojni Evropi in zahodnem svetu se je po drugi svetovni vojni razvijala nova družba, družba potrošništva. Ta je res povedla ljudi od nekega podeželskega ”barbarstva” do ”urbane civilizacije”, a obenem jih je tudi notranje osiromašila ter povzročila stresnost in družbeno nelagodje.

Rojeni v povojnih letih so izkusili velik napredek in številne priložnosti, kljub nekaterim odpovedim so preživljali brezskrbno mladost in bili so kakor opiti od splošnega prepričanja, da dobrin, kapitala in naravnih virov ne bo nikoli zmanjkalo. V resnici se je v roku nekaj desetletij zamenjala plošča in otroci tistih »otrok zlate dobe« smo postavljeni pred drugačno realnost.

Tukaj se nahajamo danes. Prepričani smo, da smo zgradili napredno, razsvetljeno, močno in razgledano družbo, v resnici pa se nahajamo v mračni in megleni dolini, kjer je udobje posameznika edino merilo in edina vrednota. Tisti, ki smo danes tridestletniki in bi morali imeti vsa vrata odprta, ki bi morali strmeti v prihodnost in zajemati svoj vsakdan s polno žlico, smo primorani krmariti med prekariatom in socialno negotovostjo. Generacija naših staršev je preživela »zlato dobo« gospodarskega razcveta in ekonomske brezskrbnosti in – dovolite mi to definicijo – porabila ekonomske, naravne in družbene vire svoje in naše dobe. Danes smo vsi tako zelo ekološko usmerjeni, ne ker smo si to izbrali, ampak ker to moramo biti, sicer se bomo s tem planetom zadušili v izpustnih plinih in zasuli v gori smeti.

Če je danes naša družba polna nekih »divjakov«, kakor jih je opisoval kardinal Biffi, je zato, ker generacija pred nami ni pomislila, kaj bo jutri, ampak je videla samo svoj danes. In naš danes je precej bolj krut in krajši od onega izpred tridesetih ali štiridesetih let. Potem slišimo teorije, kako bo generacija »millennials«, tistih rojenih med leti 1980 in 1990, (pre)živela svojo odraslo dobo, kakšne bodo naše pokojnine in bolezni v starosti…

Težave so vidne in alaramantne že danes. Ljudje, ki iz dolgčasa pretepajo ali polivajo mimoidoče s kisilino, mladi ki v imenu ekstremne zabave nekoga ubijejo in njegove zadnje trenutke posnamejo s telefonom ali množična posilstva najstnic, ki jih zagrešijo njihovi vrstniki… preprosto še otroci, ki bi se morali igrati na igrišču ali na travniku, a se vedejo in ravnajo kot pokvarjeni odrasli kriminalci.

Da, hvaležni smo za internet, za napredek v medicini, za avtomobile, ki se vozijo sami in so neverjetno varni, za znanje na dosegu klika in za mobilnost med narodi; nujno pa bi potrebovali še izobrazbo, ki bi nam omogočila, kako vse te dobrine smiselno in koristno uporabljati; potrebovali bi tudi vzgojo, kako napolniti glavo, ne da bi izpraznili srce.

Nahajamo se v posebni dobi velikih sprememb in družbenih izzivov. Če želimo ukrotiti »divjake v hiši«, moramo začeti razmišljati, kako bomo vzgojo prenesli v prakso, kako bomo vrnili naravi svoje mesto v našem življenju in kako bomo poleg pravic govorili tudi o dolžnostih. Pred nami je verjetno še zadnja možnost, da humaniziramo podivjane posameznike v družbi, sicer bomo – po Pasolinijevo – človeštvo pripeljali do ”kontemplacije pekla”.

 

Prispevek je bil napisan za prilogo Bodi človek! goriškega tednika Novi glas.

Ironija burkinija

To poletje si bomo zapomnili tudi po t.i. burkiniju, ženski kopalni opravi, ki popolnoma zakriva telo in onemogoča prepoznavanje telesnih oblik. Ob tej neobičajni kopalni opravi se je vnela močna družbena in politična debata, ki je posegla na več področij: spodobnost in golota v javnosti, verska svoboda, vprašanje ženske emancipacije, integracija islamske kulture v zahodno družbo, varnost…

Poletje 2016 je minilo v znamenju burkinija - Vir: http://dc-cdn.s3-ap-southeast-1.amazonaws.com
Poletje 2016 je minilo v znamenju burkinija - Vir: http://dc-cdn.s3-ap-southeast-1.amazonaws.com

Vseh naštetih vidikov je preveč, da bi lahko razglabljal, zato se bom omejil samo na vprašanje integracije arabskega islama v zahodno kulturo in svojevrstno ironijo, ki jo prinaša burkini. Kaj je tukaj ironičnega? V prvi vrsti mislim, da je paradoks dejstvo, da greš na plažo, kjer so vsi okrog tebe v minimalnih kopalnih opravah, ker skušajo ujeti čim več sonca in začutiti morje, zagrnjen od pete do glave in še čez. To je podobno, kakor če bi vegan stopil v mesnico in se razburjal, zakaj tam prodajajo samo meso in nimajo zelenjave… Logičen odgovor bi bil, da zelenjavo pač kupujemo na tržnici…

Pri burkiniju se odpira vprašanje (ne)uspešnosti integracije nove islamske kulture v »našo« zahodnoevropsko. Potem ko smo odpravili za današnji okus smešne in okorne kopalke iz začetka 20. stoletja, prihajajo k nam osebe, ki vidijo v kopalnem okolju preveč golote in nas vračajo nazaj v modo in v čas. Če razumemo integracijo kot uspešno vključitev tujca, prišleka, begunca, migranta… v novo okolje in pri tem upoštevamo že obstoječe navade, lahko vidimo v uvajanju burkinija velik neuspeh. Razlog je v tem, da pri pretiranem in izstopajočem zakrivanju na plaži, tuja kultura ne sprejema lokalnih navad.

Evropske modne kopalke l. 1910 - Vir: http://www.elle.it
Evropske modne kopalke l. 1910 - Vir: http://www.elle.it

Nekatere kopalne oprave so lahko za koga res pretirano izzivalne in neprimerne, vendar ob tako bogati modni ponudbi mislim, da se najdejo več kot ene kopalke, ki so povsem spodobne in okusne.

Na drugi strani se sprašujem, kako bi zgledalo in kako bi bilo sprejeto, da bi zahodne ženske v ortodoksnem arabskem okolju šle na plažo v bikiniju ali v topless-u? Saj to je vendar del naše kulture in drugi bi jo morali spoštovati. Ne?

V nekaterih medijih sem zasledil očitke, da prej kot nad burkiniji, bi se morali škandalizirati nad svojimi katoliškimi redovnicami, ki so kot ženske pretirano zakrite… Katoliške redovnice gredo tudi na plažo in v morje – v običajnih kopalkah.

Mislim, da je pojav burkinija samo eden izmed mnogih primerov, na katerih se preizkuša soočanje civilizacij in verstev. Islam je v evropskem okolju v porastu in samo neki parcialni ali administrativni odgovori na posamezne pojave ne bodo zadostovali. Nujno je, da se Evropejci zavemo svoje kulture, svoje tradicije in izročil, saj samo tako bomo sposobni stopiti v konstruktivni dialog z novim kulturami in jih uspešno integrirati. V nasprotnem primeru nam grozi konflikten in zelo nevaren trk civilizacij.

Premagati terorizem in nasilje

Teroristični napadi predstavljajo največjo grožnjo in izziv sodobnemu globaliziranemu svetu, saj so pokazatelji, da samo leporečje o neki globalni vasi brez vzajemnega poznavanja in spoštovanja nas ne pripelje nikamor. Ravno nasprotno, prihaja do zlorabe vere, generiranja konfliktov in občutke medsebojne ogroženosti.

Napadi in nasilje v zadnjem času se dogaja »v imenu vere, v imenu velikega boga«, napadalce pa preprosto imenujejo skrajneže neke vere. Če povem kar direktno, brez ovinkarjenja, najpogosteje so to islamski skrajneži te ali one smeri. Na drugi strani pa smo »mi«, pošteni in miroljubni prebivalci sveta, ki bežimo in se borimo proti takemu verskemu ekstremizmu. Prepričano smo, da zaostalemu svetu prinašamo svojo demokracijo in pravice, oni pa nam vračajo z bombami… V resnici stvari niso tako enostavne in niti tako enolične.

Samo za medklic. Če nismo bili naprošeni, da bi komu prinesli »demokracijo«, zakaj jo tja izvažamo na silo, saj niti mi Evropejci, po skoraj 4.000 letih (od antičnih Grkov in Rimljanov, preko srednjega veka in razsvetljenstva), je nismo še dobro razumeli in spravili v prakso.

Vprašanje nasilja pa bi morali vedno ločiti od vere, že zaradi dejstva, da nobena resna, napredna, konsistentna in uveljavljena vera, ne bo utemeljevala ali opravičevala nasilja. Še manj pa se bo sklicevala nanj, da bi uveljavila svojo moč in pozicijo, kajti tako verstvo je obsojeno na propad. Zakaj torej nasilje »v imenu vere«?

Odgovor je po eni strani dokaj preprost, skriva pa v sebi neko »dvoslojno« zapletenost.

Prvi sloj odgovora je zloraba vere. Posamezniki ali majhne skupine zlorabljajo vero, božje ime in verske simbole za svoje parcialne interese. V ozadju je velika manipulacija, ki privede človeka do tako skrajnega dejanja, kot je samorazstrelitev. Princi teme novačijo nezadovoljno mladino, ki je brez prave perspektive, da opravijo umazano delo sejanja terorja po pokvarjenem in razvitem Zahodu ter jim, prosto parafrazirano po Bartoljevemu Alamutu, ponujajo nebeško slavo, v zameno za majhno žrtev v obliki samorazstrelitve.

Drugi sloj odgovora moramo iskati v razlogih, zakaj se da nekaj ljudi tako na lahko manipulirati, da pridejo do točke pripravljenosti na samomorilni napad. Slabo poznavanje (lastne) vere ali nepoznavanje na sploh, je lahko je najlažja vstopna točka za nestrpnost, sovraštvo in nenazadnje ekstremizme. V nevarnosti smo tudi na Zahodu, saj vero izrinjamo iz vsakdanjega življenja, s tem pa ponujamo lažnim prerokom priložnost, da jo izrabljajo za svoje namene.

Ključ za rešitev tega stanja, odgovor kakor premagati nasilje in terorizem ter uspešno zajezitev novih ekstremizmov in posledično napadov, zagotovo ne morejo biti vojaške ladje ali bombe ali nek podivjani laicizem, kot se ga gremo na Zahodu. Vojaška sila ne reši ničesar, saj kdor prinaša vojno, ne more dobiti nazaj miru. In izključevanje vere iz naših trgov, ulic, šol, medosebnih odnosov in vsakdanjega življenja prinaša strah pred ne(po)znanim, sramotenje drugega, odsotnost ključnega elemente naše istovetnosti.

Rešitev sedanjemu stanju je vključevanje verstev v družbeno življenje, dobro poznavanje svoje vere ter spoštovanje drugih.

To velja za muslimane, kristjane, budiste, Jude, hindujce… ter tudi za atieste in agnostike.

Dobrodošli begunci, toda…

Lahko sploh še kaj napišem ali povem, kar ni še bilo napisano v zadnjih dneh in tednih? Ob poplavi ljudi na mejah smo istočasno doživeli tudi poplavo besed in mnenj na spletu, ki je odlična prispodoba, konfuznega stanja med migranti… in med Slovenci.

Vsi smo zagovorniki dobordelnosti in pomoči tujcem do trenutka, ko se ne počutimo ogrožene, da bi bilo lahko toliko migrantov, da bi postali Slovenci tujci na lastni zemlji. V resnici nihče od nas ni pripravljen s tujcem deliti več, kot je nujno potrebno. Ko se nekdo od odrugod preseli v naš kraj, našo ulico ali vas ga takoj označimo za ”tujca” ali prišleka, čeprav je morda živel v sosednjem mestu ali le nekaj deset kilometrov stran. Reakcija ki se je zgodila in se dogaja ob trenutnem migracijskem valu je izraz strahu, ki meji na moralno paniko. Racionalno vemo, da moramo pomagati, na čustveni ravni pa se počutimo prestrašene in ogrožene, ker se v podzavesti sprašujemo, kaj to pomeni za naše navade, za naš vsakdan, za prihodnost… strah nas je, ker ne vemo kaj se dogaja in strah nas je, ker to ni virtualno dogajanje nekje na neki oddaljeni italijanski obali, tam pri Afriki, ampak tujci iz druge celine dobesedno hodijo po naših poljih, gozdovih in med našimi domovi.

Kar v nas zbuja občutek nemoči je verjetno spoznanje, da Slovenija in s tem tudi Evropa, nista teko hermetično zaprti trdnjavi, kakor smo si mislili ali želeli… S tem pa se na silo prebujamo iz sladkega spanja individualizma, saj množica trka na naša vrata in zahteva solidarnost. In njihov glas je močnejši od našega, ker vsi – ponavljam – vsi migranti zelo dobro vedo, kaj in kam hočejo. Mi pa se še vedno polariziramo, nasprotujemo drug drugemu, se vzajemno obtožujemo in ko nam zmanjka vse kar se je zgodilo prejšnji teden, privlečemo na dan še zamere iz preteklih desetletji. Ljudstva ki prihajajo k nam so enotna in imajo enotne zahteve. V njihovi slogi in rudimentalnosti brez argumentov je velika moč, zato obstaja nevarnost, da nas bo zahodni tip demokracije zadušil. Ko migrante vprašate, zakaj to počnejo, zakaj se selijo in kam hočejo, so odgovori jasni in glasni. Ko vprašate soseda, kaj si želi doseči v življenju, kaj so njegovi cilji… je okrog sama megla.

V opisanih okoliščinah seveda ne morem mimo medijev, ki stopnjujejo in povečujejo dramatičnost ter načrtno polarizirajo ljudstvo. Če se mediji počutijo tako zavezane resnici, da dosledno prinašajo podobe in zgodbe migrantov, bi pričakoval, da bi dajali ustrezen prostor in glas tudi ljudem, ki za migrante delajo: zdravniki s terena, policisti, prostovoljci, in drugi.

Beguncem je potrebno brez debate pomagati in jim ponuditi zatočišče, saj nihče ni dolžan živeti v vojnih razmerah, toda potrebno je tudi ločiti begunce od ekonomskih migrantov, ki želijo v prvi vrsti koristiti ugodnosti zahodnega sveta. To nam ni bilo podarjeno, ampak so si jih izborili naši predniki skozi desetletja. Enako bi lahko storili migranti v svojih krajih. Življenje ne bi bilo že jutri boljše, bi pa vsaj začeli potreben proces.

Kdor se je odločil, da pride v Evropo in tukaj ostane, pa se od njega pričakuje, da bo sprejel tukajšnja pravila, običaje in zakone. To bi morali ob t.i. popisu na vstopnih točkah tudi vsem sporočiti in od njih zahtevati. Obstaja tveganje, da bodo številni migranti zahtevali, da se gostitelji prilagodijo njihovim navadam ali celo, da ne bodo spoštovali naših zakonov. Kako ravnati v tem primeru?

Begunci so dobrodošli, vendar jim je potrebno sporočiti, da tukaj veljajo določena pravila in če jih bomo vsi spoštovali, bomo lahko sobivali. Na spletu sem zasledil nekaj primerov, ko so v Evropi in v Kanadi muslimani zahtevali, da šole z jedilnikov umaknejo svinjsko meso, ker to žali njihova čustva… Od tod do radikalnih zahtev je lahko pot zelo kratka, zato mislim, da moramo jasno povedati, kdo je gost in kdo gostitelj. V praksi to seveda ne pomeni neke tiranije domačinov nad tujci, ampak iskanje modelov uspešne integracije v lokalno okolje.

 

Frčeče listje

Blog MMT je več kot leto dni miroval… in zdaj se počasi nabira – v meni – da se kaj napiše. Kje začeti? Končal sem s potjo, zato bom začel z njo.

Migranti / begunci / pribežniki / ekonomski selivci / oportunisti / ljudje v hudi stiski? Množice ljudi se selijo iz svojih domov v tujino z željo, da bi ujeli boljše življenje, tisti način life-style zahodnega tipa, ki je v Evropi postal del vsakdana. Ženske si želijo emancipacije, možje dostojnega dela, otroci dobro izobrazbo, šport, mir… Vsak od njih – in vsak od nas – si želi biti uspešen, cenjen v družbi, imeti denar, vpliv in ekonomsko neodvisnost. Zakaj je tako čudno, če Sirci, Afričani, Turki, Afganistanci… krenejo na pot? Mar ni to normalno?

Evropejci opazujemo te prizore v HD resoluciji s televizorjev, ki stanejo nekaj sto ali nekaj tisoč evrov, med tem udobno sedimo na usnjenem kavču in razmišljamo, da jutri bomo morali spet vstat zgodaj zjutraj, ker nas čaka služba. Ste ujeli v tem opisu vsaj delček lastnega lagodja?

Medtem ko nekateri politiki, ki so bili še do včeraj navadni strankarski postreščki ali falirani javni uslužbenci si danes umivajo roke rekoč, to je problem bogatih držav, migranti trkajo na vrata bogate in zaspane Evrope. Morda smo v Evropi zaspali ker smo bogati ali obratno. Mislim, da to ni niti toliko pomembno.

Danes sem pometal listje na dvorišču pred hišo. Ker si delimo dvorišče s sosedo, sem sevedal pometel samo našo polovico, saj to je moje, ono listje pa naj si sama, ker to je njen problem. In takoj zatem zapiha rahel veter. Listje z njenega dela se je raztreslo tudi po našem dvorišču.

 

Halloween? Ne, hvala, sem kristjan!

Nocoj je vse dovoljeno…

 

Halloween ali noč čarovnic je v zadnjih letih prevzel vodilno vlogo pri obeležitvi noči na 31. oktober oz. predvečera praznika vse svetih. Tega vprašanja se lotevam že sredi oktobra z namenom, da bi se predhodno zavedali sporočila ki ga prinaša in ne bi izpadli s klasičnim cerkvenim ”protestiranjem” proti vsemu, kar je ”moderno”.

Vir: http://media.salon.com
Halloween je magija, ki se dotika satanizma - Vir: http://media.salon.com

Marsikomu se zdi ta jesenski pust le dodatna priložnost za zabavo, organizirano varstvo otrok ter malo druženja s sodelavci in prijatelji. V resnici v sebi skriva zelo kompleksno sporočilo, ki zajema prvine s področja črne magije in satanizma. Zakaj torej ne praznovati halloweena kot noči čarovnic, ampak kot noči vseh svetih?

Izraz izvira iz angleških besed ”hallows”, ki pomeni sveti ter ”All hallows eve”, vseh svetih noč. Izvor je starokeltski, navezuje pa se na krščansko praznovanje noči pred praznikom vseh svetih. V kulturnem okolju anglo-saksonskega sveta je to način praznovanja luči, ki jo prinašajo naši rajni in svetniki.

Težava nastane, ko se iz praznovanja odstrani verski, krščanski element in vse skupaj spremeni v noč čarovnic, čaščenju duhov in nekim mističnim povezavam z onostranstvom. Gre za popačenje izvornega sporočila, ki ga v naših krajih praznujemo z molitvijo na pokopališčih, obiskom svetih maš in namesto sveče v buči z ”luminom” v olju na sredi mize.

Halloween v sodobni komercialni različici je ezoterično novo leto, ekonomska oblika kolonizacije lokalnih tradiciji in navad z namenom vsiljevanja nove kulture smrti. To ni več noč molitve in miselne povezanosti z dragimi rajnimi, ampak je le še noč šaljivih igric in ”bučnih zabav”, ki v sebi prinaša geslo ”nocoj je vse dovoljeno”. Za medklic: to je tudi geslo sodobne kulture zahodne kapitalistične družbe, ki nas je v zadnjih 30 letih privedla do sedanje ekonomske krize. Izvor tega je bila trditev, da trga ne sme nihče regulirati ali omejevati, saj ljudje sami vedo, kaj jim najbolj paše. Zato je vse dovoljeno. Tukaj pa je odmik od vere v svetnike že precej očiten …

Miselnost noči čarovnic in buč nas je prepričati k selitvi razuma v magijo, vere pa v zaupanje neki višji usodi. V tem se skriva neprijetne resnica – ki se človeku vsiljuje na prijazen in zabaven način – da je komercialna oblika noči čarovnic le skupek ritualov in pravega čarovništva. Halloween je magija, ki se dotika satanizma; želi nadomestiti krščansko sporočilo praznika vseh svetih in vernih rajnih, ne samo kot zunanjost z zabavami in prireditvami, ampak tudi v samem jedru sporočila. Tako ne verujemo več v posmrtno življenje duše, na obstoj pravih nebes in bivanja v odnosu z Bogom, ampak duša postane ”čarovniški duh”, ki tava po Zemlji; nekakšno strašilo, ki zbuja nelagodje, strah in odpor. Ali se moramo res bati svojih dragih prednikov, prijateljev, staršev in znancev, ki so že odšli v večnost?

Vzgoja otrok k praznovanju tega dne predstavlja resno nevarnost postopnega izrinjanja praznika vseh svetnikov. Obstaja nevarnost, da ta postane le še podeželska folklora ”manj izobraženega” ruralnega prebivalstva, medtem ko bi se čarovniški praznik vsilil kot dogodek višje izobraženih ljudi. Absurd je očiten.

Ste vedeli, da nekateri ”tradicionalni” plesi na halloweenskih zabavah so povzeti s satanističnih črnih maš? Prav tako številni modni dodatki in drugi komercialni artikli, ki se ta dan prodajajo, so satanistični amuleti. Ne dopustimo, da nas preplavi potrošniški duh z ozadjem v satanizmu, kajti imamo vero, ki zajema in vsebuje izredno bogato simboliko, predvsem pa nosi v sebi sporočilo življenja in upanja. Konec našega zemeljskega življenja ni strašenje in magija, ampak je nadaljevanje bivanja v občestvu svetnikov, v neposredni Božji bližini. Kristjani smrti ne moremo interpretirati kot čarovniški dogodek, čarovnijo ali iluzijo, ampak jo lahko razumemo le v povezavi s Kristusovim križem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Naše življenje izhaja iz Kristusove obljube, da bomo deležni tudi življenja po smrti. Zadnji dan v mesecu oktobru ne potrebujemo šaljivih igric, ki zbujajo strah ali grotesknih buč, ampak presenečenja življenja in veselja, povezani z brati in sestrami.

Objavljeno v oktobrski številki mesečnika Naš vestnik v Trstu.

Kdo si? – Razmislek o današnjih protestih

Vir: http://hosted.ap.org

Anonimna gibanja so preplavila trge in ulice, v imenu pravičnosti so ponekod povzročila škodo in izbruhnila nasilja. Kdo so anonimni protestniki? Kdo stoji za temi shodi? Potrebne so nujne reforme na vseh področjih in potreben je nov pogled na družbo in svet. Zato mora družba poiskati odgovore na vprašanja, ki trenutno presegajo naše zmožnosti. Izkoriščanje naravnih virov ni zastavljeno v luči trajnostnega razvoja, družbena blaginja ne upošteva dolgoročnih ciljev in ekonomsko bogastvo je v rokah redkih izbrancev. So protesti prava in edina rešitev?

Anonimna gibanja, organizirane skupine in posamezniki na različnih koncih sveta protestirajo pred bankami in finančnimi ustanovami, ker jim ta družbena ureditev ni všeč. Ne soglašajo z nadvlado kapitala nad človekom, z družbeno hierarhijo, nakopičenim bogastvom in niti s političnimi strankami. Ogorčeni in jezni protestirajo, ker je svet nepravičen …

Njihovo ogorčenje je upravičeno in je logična posledica družbenega konteksta, kjer 1 % svetovnega prebivalstva je neizmerno bogat, ostali pa nesorazmerno manj. Pri tem se moramo spomnit, da kdor protestira je po svoje tudi nesorazmerno privilegiran v primerjavi s tretjim svetom, kjer ljudje nimajo dostopa do pitne vode, niti do osnovne zdravstvene oskrbe, kaj šele do interneta ali Facebooka.

Kdo so protestniki? Predstavljajo se kot Anonymous, ne želijo biti imenovani, niti izkazati svoje identitete. Tak način je po eni strani razumljiv, po drugi pa sporen. Kdor si na pošten način prizadeva za nekaj pozitivnega, dobrega in pravičnega, ne bo imel težav pokazati svoje identitete in se predstaviti. Ali so lahko anonimni člani družbe, čeprav glasni, tudi njeni legitimni predstavniki? Ali so njihove zahteve edina rešitev za bolj pravično družbeno ureditev?

Vedno bolj sem prepričan, da je globaliziran svet čudovita priložnost za človeštvo, da lahko živi v blaginji in uživa sadove razvoja, vendar predstavlja tudi zelo velik izziv za človeka, ki se mora v rekordno kratkem času soočati z zahtevnimi družbenimi spremembami. Družba mora poiskati odgovore na vprašanja, ki pogosto presegajo naše zmožnosti. Izkoriščanje naravnih virov ni zastavljeno v luči trajnostnega razvoja, družbena blaginja ne upošteva dolgoročnih ciljev in ekonomsko bogastvo je v rokah redkih izbrancev.

Zahteve in pričakovanja indignados-ov, Anonymous-ov in drugih tovrstnih skupin so nedvomno legitimna in predstavljajo resno svarilo odgovornim, da če ne bodo stvari koncipirali drugače že od začetka, dolgoročno ne bomo mogli sobivati na istem planetu. Legitimno je tudi zavzemanje za manj privilegirane državljane in tiste, ki v družbi »nimajo glasu«. Kar pa me moti je anonimnost in želja da, bi nekateri protestniki ostali skriti. Kako naj zaupam človeku, ki ga ne poznam in niti noče, da bi ga spoznal? Kako naj verjamem, da bodo njegova dejanja usmerjena v doseganje skupnega dobrega?

Ključna teza protestov je hkrati tudi odgovor na pravično razdelitev dobrin in socialno pravično družbo. To je načelo svobode, ki ga moramo uresničevati pri vsakem človeku in je zagotovilo, da bo naša globalizirana skupnost lahko dolgoročno preživela. Svoboda je več kot »delati kar hočem«. Poleg življenja na prostosti in minimalne ekonomske neodvisnosti se prava svoboda uresničuje preko samostojnih življenjskih izbir, neobremenjenega odnosa do materialnih dobrin (kar ne pomeni življenje v revščini) in kakovostnih medosebnih odnosov. V tem kontekstu vidim pravično družbo in možnost, da zamajemo temelje kapitalistične dominacije.

Ob demonstracijah, ki so ponekod minile z veliko škodo in negativno reklamo za indignadose, sem se spomnil na tezo, da je mnogo lažje manevrirati z množico, kot s posameznikom. In tudi tokrat se je izkazalo za resnično. Je vsem udeležencem današnjih protestov jasno, proti čemu so? Kdo so pobudniki, za kaj konkretno si prizadevajo in na kakšen način bodo dosegli cilje? Odgovori na ta vprašanja so ključnega pomena, da bodo lahko protestniki postali legitimni glas ljudstva.

Protestniki so na simbolni ravni deklarirali obstoječi družbeni red kot talca kapitala, ki je sovražnika št. 1 in glavnega krivca za vse. Ali ni ta dikcija malo preveč poceni, posplošujoča in zavajajoča? Kaj pomeni družbeni red? Kdo ga sestavlja? Ali je možno življenje brez kapitala? Človek od kar je človek je uporabljal blagovno menjavo za preživetje, sad tega je določen »kapital«, zato je posedovanje neke lastnine povsem naravno. Družba v kateri živimo ni »izum« nekega uma, ampak je produkt stoletji in tisočletji človeštva. Tehnološki izumi, napredek, znanost,  bančništvo, religije, kultura in umetnost so samo nekateri elementi, ki so oblikovali to družbo in našo osebnost. Prepričan sem, da ni vse kar za poteptat in čez noč uničit, ker tako početje meji na ideologijo. Res je, potrebujemo bolj pravično družbo in enakomerno razdelitev dobrin, zato pa moramo poiskati učinkovit širok družbeni dogovor, ki bo za vse sprejemljiv in zavezujoč. To bo prvi korak k boljši družbi. Izboljšav ne moremo doseči samo z revolucijami, ampak z vsakodnevnim prizadevanjem, s pozitivnimi malimi dejanji v družini, na delovnem mestu, šoli, med prijatelji in znanci.

Če si protestniki prizadevajo za nekaj res dobrega, če je njihov cilj (samo) skupno dobro in če so neodvisni, potem ne bi smeli imeti težav se predstaviti z imenom in priimkom, s svojo identiteto. Težko razumem, da si lahko nekdo prizadeva za dobrobit vseh, pravično ureditev družbe in odpravo krivic, hkrati pa želi to doseči z nasiljem, računalniškim hekerstvom, žaljivimi in nestrpnimi slogani, prikrivanjem svoje identitete …

Bolje je prižgati svečo, kot preklinjati temo (Konfucij)