Tag: Hrana & vino

Lačni otroci in …

Vir: Žurnal24
Vir: Žurnal24

Zadnje čase se vedno bolj pogosto pojavlja v javnosti dejstvo lačnih otrok. Nekateri mediji objavljajo njihove osebne zgodbe in organizirano zbirajo sredstva, da bi otroci v slovenskih šolah imeli malico, vsaj topel obrok. Precej dobrodelnih organizacij počne isto, le da nimajo take medijske podpore, zato ostanejo pač anonimne darovalke. Da so v Sloveniji otroci lačni, sem zgrožen. Priznam, da včasih težko verjamem, da bi lahko bilo res … kar podvomim, ali je to sploh možno; včasih si mislim, da gre samo za neko politično potezo proti vsakokratni vladi. Res je, slovenski otroci so lačni. Mnoge poštene in delovne družine nimajo za osnovna živila. Toda …

… na drugi strani mnogi razmetavajo s hrano, jo mečejo stran in zapravljajo denar za nepotrebne ali celo škodljive stvari brez pomislit, da bi lahko s tistim komu ponudili topel obrok. Na eni strani imamo lačne otroke hrane, na drugi pa lačne otroke vrednot. Zato je nastal ta zapis. V njem je podan subjektiven pogled na objektivna dejstva in zgodbe.


… vrstniki s čiki v kafiču

V skoraj vseh slovenskih mestih ob srednjih šolah lahko opazite priložnostne bifeje in ”pekarne”, ki ponujajo srednješolcem malice. Običajno so tej lokali polni tik pred začetkom pouka, med odmorom za malico in ob koncu pouka. V njih opazim zelo urejene srednješolce (beri full naličene gospodične z mini torbicami), oblečene in postrižene po zadnji modi, skoraj vsi s cigaretom v eni roki, v drugi pa z zelo dragim GSMom. Štiri srednješolke za eno mizico, na njej štiri kave, svež pomarančni sok in vsaka ima svoj GSM za vsaj 500 eur. Plastična mizica je hitro vredna skoraj 2000 eur.

Bi kdo izmed rednih mladih gostov lokala odstopil tedensko porabo v kafiču za lačnega sošolca?


… neobdelana zemlja

Pred časom mi je neki župnik pripovedoval zgodbo, ki meji z absurdnim. Župnijski karitas je zmanjkalo sredstev za plačilo položnic in nabavo hrane za socialno nabolj ogrožene družine v župniji. Stiska je velika, zato se je župnik za načetku pomladi odločil, da na lastne stroške da zorati župnijsko njivo, pripravi gredice ter nakupi semena in sadike plodovk za vse tiste farane, ki so morda lačni in bi si želeli povsem brezplačno pridelati nekaj sveže zelenjave. Pobudo objavi, povabi verne in neverne … Interesentov ni bilo.

Ali mislite, da če bi bili res tako neizmerno lačni, bi zavrnili tako ponudbo?

 

… vrstniki pijani od vodke

Nekoč so imele večje tovarne za svoje delavce organizirano druženje po službenem času. V Istri se je temu reklo dopolavoro. Celo objekti so dobili tako ime. Tukaj so se delavke in delavci družili, igrali razne družabne igre, kaj popili in pojedli, kritizirali šefa … Danes se številni srednješolci po končanem pouku ali pozno zvečer družijo v mestnih parkih, kjer se zadevajo s poceni vodko, kupljeno v najbližjem diskontu ali z dragim viskijem, da pokažejo pripadnost določenemu družbenemu sloju.

Kakšna družba smo, da v isti državi, v istem mestu in celo v isti šoli dopuščamo lačne ter pijane otroke?

 

… obmetavanje z jajci za zabavo

Sodu je zbilo dno – in me privedlo do tega pisanja – ko mi je pred tednom dni neka mama pripovedovala, da je med ljubljanskimi otroci moderno proslavljali rojstni dan z jajci. Ne kot živilo, ampak kot ”igrača”. Trend je namreč, da se za rojstni dan povabi prijatelje v park, starši kupijo sveža jajca in otroci se med seboj z njimi obmetavajo … za zabavo.

Kaj če bi tiste igrače – jajca kdo ponudil lačnemu sošolcu in mu tako omogočil, da bi šel en večer celo sit spat?

* * *

Zavedam se, da stvari niso črno-bele in da ne moremo vsega strpati v enotno sliko. Res je, da tako kot eno drevo še ne predstavlja celega gozda, tudi posamezni primeri še ne pokažejo celotnega stanja. A iz posameznih primerov se lahko da razbrati marsikaj, ki bilo potrebno spremeniti ali vsaj razmisli. Namesto da bi se vedno znova in znova spraševali, kaj lahko država še stori za tiste ki nimajo za osnovno preživetje in zakaj ne da več sredstev, bi se lahko vprašali, kako to, da tisti, ki živijo v razkošju ne opazijo bede svojih vrstnikov ali sosedov? Kako to, da imamo dijake ki nimajo za topel obrok in take, ki s telefonom vrednim za celo plačo pošiljajo nasmeške anonimnemu spletu? Zakaj starši ne morejo ali nočejo opaziti svojih otrok, ki odhajajo na večerne zabave in poleg težko prisluženega denarja zapravljajo svojo mladost in svoje zdravje?

Morda bi bolj kot subvencionirane vozovnice, učbenike in malice potrebovali občutek za bližnjega, da bi mu lahko od svojega izobilja delili in pomagali. Zakaj ne bi starši, ki imajo zadostne dohodke, pripravili dve malici: eno za svojega otroka, drugo pa naj podeli s tistim, ki nima … Saj tej primeri niso tako neopazni. S tem bi sebe vzgojili k spoštovanju do vsega, kar imamo in znali deliti s tistimi, ki nimajo. Lačnega vsaka drobtinica lahko nahrani …

Leta 2014 v Sloveniji ne bi smel biti lačen niti en otrok. A tega ne bomo rešili s subvencijami ali samo z donacijami. Tudi ne s spremembo zakonodaje. Spremeniti moramo mentaliteto.

Se bo morda tudi tokrat izkazal za resničen tisti rek ”Kdor koščke kruha zametuje, drobtinic večkrat mu zmanjkuje”?

Sprejemanje razlik in pregrade do novosti

Ali zgodba, kako sem začel jesti suši

Zaradi riža se lahko z nekom skregaš in zaradi riža se lahko pobotaš. Ironično, vendar resnično. In težava ni v rižu – logično – ampak, v dojemanju razlik. Tako je lahko kuhan riž ali kakršna koli rižota predmet spora, ker riž lahko kuhamo ali dušimo in tukaj se začne razlikovanje okusov. Potem pa na (t)isti dan nesrečne rižote prideš na zabavo, kjer strežejo odličen domač suši japan-handmade … in te razoroži, ker ni več pomembno, ali je rižota, ali riž kot priloga ali kuhan ali dušen … ampak sta najbolj pomembni dobra družba in zavest, da so prijatelji, ki delijo podobno usodo kot ti, lahko dragoceni kot biseri. In od tega dogodka/zavesti živiš še nekaj dni.

Vir: http://utahcitylinks.com

Dojemanje in sprejemanje razlik ni tehnika, ampak je umetnost, ki zahteva modrost, natančnost in potrpežljivost, pa tudi tisto navidezno in nemogočo odpoved lastnemu egu. Ali lahko sprejmem navade svojih sodelavcev, prijateljev, sorodnikov … če se vse vrti okrog mene? Ali znam samo jaz skuhati (najboljši) riž? Sprejeti drugega, ne glede na to, kako misli ali v kaj je prepričan, je rezultat dolge poti in pokazatelj osebne zrelosti.

Nikoli si nisem predstavljal, da bom kdaj poskusil suši … nekaj karkoli surovega ovito v neko čudno zeleno algo … Bog ve, ali je sploh užitno! In potem greš k prijateljem na večerjo, ki je bila mišljenja kot suši-party, toda samo zate pripravijo še klasičen domač narezek s pršutom. Ker vedo, da ne boš jedel sušija. Previdno poskusim in – to je to! Narezek je bil za druge, suši pa zame.

Zakaj in kako sploh poskusiti? Ni težava v algi ali v surovi tuni, ampak v pomanjkanju potrpežljivosti in prevelikem egu. Pot do novosti si otežimo sami, ker smo prepričani, da imamo samo mi prav, vse vemo in to najboljše. Kaj pa če ni tako? Ali znamo prisluhniti drugemu?

Jejmo ribe!

V teh dneh v mali republiki pod Alpami poteka kampanja, ki vabi Slovenke in Slovence, da bi jedli več rib. Po nekih raziskavah naj bi bili kot narod na samem repu držav članic EU po porabi teh morskih živali. In kako pogosto bi morali jesti ribe? Po mnenju strokovnjakov, bi ribe morali jesti enkrat do dvakrat na teden, ker so vir zdravja, so lahko prebavljivo beljakovinsko živilo in vsebujejo izredno ugodno sestavo maščob, ki je bogata z omega-3 nenasičenimi maščobnimi kislinami…

 

Vir: http://farm4.static.flickr.com

Mislim, da so do tukaj našteta dejstva vsem dobro znana, vendar se stvar hitro zatakne, ko se odločimo ribe kupiti. Vsi prodajalci, če jih boste vprašali, ali so ribe sveže, vam bodo zatrdili, da je vsa riba »izredno sveža«, čeprav na tistem ledu trohni in razpada. V naših veleblagovnicah, kjer najpogosteje ali skoraj izključno kupujemo živila, ribarnice ponujajo zelo slabe in celo pokvarjene ribe. To si upam trditi na podlagi večkratnih obiskov različnih(!) trgovin, kjer so ponujene ribe bile »za v kanto«. Konkretno sem si ogledal ribe v Tušu, Sparu in Mercatorju in le v eni od teh sem tri krat opazil sveže lososove kareje in postrvi. V trgovinah sem opazoval ribe vse dni v tednu, na različnih koncih Slovenije in vsakič ista pesem.

Ribe na pultu (čeprav je bila pestra izbira različnih vrst: od skuš in sardel do lososa, sladkovodnih ali priznane slovenske ribogojnice) so imele motne oči, sive škrge, izsušeno in zgubano kožo ter precej slab vonj. Meso lososa, namesto da bi imelo roza odtenke, je imelo ugasnjeno sivo barvo, ki prav gotovo ne daje občutka svežega ulova. Ko sem opozoril prodajalko, da imajo stare ribe, mi je odvrnila »kaj pa mislite, če so tukaj že pet dni«. In oni si upajo prodajati pet dni staro ribo, ki je še mačka ne bi jedla?! In to za ceno sveže, kaj pravim, še žive!

Absurd vsega je, da sedaj nas država in EU preko jumboplakatov, oglasov in posebne internetne strani vabijo, da bi živeli zdravo z večjo porabo rib. Da, svežih rib, ne pa pokvarjenih, od katerih ribiči nimajo kaj dosti prihodka. Če bi že hoteli spodbuditi porabo teh zdravih (morskih) dobrot, bi organizirali učinkovito mrežo posredovanja rib od ribičev in ribogojnic do porabnikov tako, da bi tudi ribiči imeli kaj prihodka. Sedaj pa naš najboljši ulov vozijo v Trst, kjer za isto ribo dobijo več denarja, ki vsaj delno poplača njihov trud.

Občutek imam, da so tej plakati in celotna akcija le »solo projekt« nekih uradnikov, ki ribiške mreže in čolna niso videli niti od daleč. Prav tako je čudno, da med vsemi naštetimi recepti so samo sladkovodne ribe oz. pripravljene »po štajersko«, če pa je kakšna morska riba, je opisana priprava »po dalmatinsko«. Če gre za nacionalni projekt (kar plakati potreseni po celi Sloveniji in sredstva EU nedvomno kažejo na to), ne razumem, zakaj ni stvar zastavljena tako, da vključuje še bogato večstoletno tradicijo ribištva v Istri. In ne razumem, zakaj sanitarna ali živilska inšpekcija kdaj pa kdaj ne pokuka (sej ni treba da ukrepa, ker to bi bilo že senzacionalno) v kakšno ribarnico. Pa jejmo ribe!