Zadnje čase se vedno bolj pogosto pojavlja v javnosti dejstvo lačnih otrok. Nekateri mediji objavljajo njihove osebne zgodbe in organizirano zbirajo sredstva, da bi otroci v slovenskih šolah imeli malico, vsaj topel obrok. Precej dobrodelnih organizacij počne isto, le da nimajo take medijske podpore, zato ostanejo pač anonimne darovalke. Da so v Sloveniji otroci lačni, sem zgrožen. Priznam, da včasih težko verjamem, da bi lahko bilo res … kar podvomim, ali je to sploh možno; včasih si mislim, da gre samo za neko politično potezo proti vsakokratni vladi. Res je, slovenski otroci so lačni. Mnoge poštene in delovne družine nimajo za osnovna živila. Toda …
… na drugi strani mnogi razmetavajo s hrano, jo mečejo stran in zapravljajo denar za nepotrebne ali celo škodljive stvari brez pomislit, da bi lahko s tistim komu ponudili topel obrok. Na eni strani imamo lačne otroke hrane, na drugi pa lačne otroke vrednot. Zato je nastal ta zapis. V njem je podan subjektiven pogled na objektivna dejstva in zgodbe.
… vrstniki s čiki v kafiču
V skoraj vseh slovenskih mestih ob srednjih šolah lahko opazite priložnostne bifeje in ”pekarne”, ki ponujajo srednješolcem malice. Običajno so tej lokali polni tik pred začetkom pouka, med odmorom za malico in ob koncu pouka. V njih opazim zelo urejene srednješolce (beri full naličene gospodične z mini torbicami), oblečene in postrižene po zadnji modi, skoraj vsi s cigaretom v eni roki, v drugi pa z zelo dragim GSMom. Štiri srednješolke za eno mizico, na njej štiri kave, svež pomarančni sok in vsaka ima svoj GSM za vsaj 500 eur. Plastična mizica je hitro vredna skoraj 2000 eur.
Bi kdo izmed rednih mladih gostov lokala odstopil tedensko porabo v kafiču za lačnega sošolca?
… neobdelana zemlja
Pred časom mi je neki župnik pripovedoval zgodbo, ki meji z absurdnim. Župnijski karitas je zmanjkalo sredstev za plačilo položnic in nabavo hrane za socialno nabolj ogrožene družine v župniji. Stiska je velika, zato se je župnik za načetku pomladi odločil, da na lastne stroške da zorati župnijsko njivo, pripravi gredice ter nakupi semena in sadike plodovk za vse tiste farane, ki so morda lačni in bi si želeli povsem brezplačno pridelati nekaj sveže zelenjave. Pobudo objavi, povabi verne in neverne … Interesentov ni bilo.
Ali mislite, da če bi bili res tako neizmerno lačni, bi zavrnili tako ponudbo?
… vrstniki pijani od vodke
Nekoč so imele večje tovarne za svoje delavce organizirano druženje po službenem času. V Istri se je temu reklo dopolavoro. Celo objekti so dobili tako ime. Tukaj so se delavke in delavci družili, igrali razne družabne igre, kaj popili in pojedli, kritizirali šefa … Danes se številni srednješolci po končanem pouku ali pozno zvečer družijo v mestnih parkih, kjer se zadevajo s poceni vodko, kupljeno v najbližjem diskontu ali z dragim viskijem, da pokažejo pripadnost določenemu družbenemu sloju.
Kakšna družba smo, da v isti državi, v istem mestu in celo v isti šoli dopuščamo lačne ter pijane otroke?
… obmetavanje z jajci za zabavo
Sodu je zbilo dno – in me privedlo do tega pisanja – ko mi je pred tednom dni neka mama pripovedovala, da je med ljubljanskimi otroci moderno proslavljali rojstni dan z jajci. Ne kot živilo, ampak kot ”igrača”. Trend je namreč, da se za rojstni dan povabi prijatelje v park, starši kupijo sveža jajca in otroci se med seboj z njimi obmetavajo … za zabavo.
Kaj če bi tiste igrače – jajca kdo ponudil lačnemu sošolcu in mu tako omogočil, da bi šel en večer celo sit spat?
* * *
Zavedam se, da stvari niso črno-bele in da ne moremo vsega strpati v enotno sliko. Res je, da tako kot eno drevo še ne predstavlja celega gozda, tudi posamezni primeri še ne pokažejo celotnega stanja. A iz posameznih primerov se lahko da razbrati marsikaj, ki bilo potrebno spremeniti ali vsaj razmisli. Namesto da bi se vedno znova in znova spraševali, kaj lahko država še stori za tiste ki nimajo za osnovno preživetje in zakaj ne da več sredstev, bi se lahko vprašali, kako to, da tisti, ki živijo v razkošju ne opazijo bede svojih vrstnikov ali sosedov? Kako to, da imamo dijake ki nimajo za topel obrok in take, ki s telefonom vrednim za celo plačo pošiljajo nasmeške anonimnemu spletu? Zakaj starši ne morejo ali nočejo opaziti svojih otrok, ki odhajajo na večerne zabave in poleg težko prisluženega denarja zapravljajo svojo mladost in svoje zdravje?
Morda bi bolj kot subvencionirane vozovnice, učbenike in malice potrebovali občutek za bližnjega, da bi mu lahko od svojega izobilja delili in pomagali. Zakaj ne bi starši, ki imajo zadostne dohodke, pripravili dve malici: eno za svojega otroka, drugo pa naj podeli s tistim, ki nima … Saj tej primeri niso tako neopazni. S tem bi sebe vzgojili k spoštovanju do vsega, kar imamo in znali deliti s tistimi, ki nimajo. Lačnega vsaka drobtinica lahko nahrani …
Leta 2014 v Sloveniji ne bi smel biti lačen niti en otrok. A tega ne bomo rešili s subvencijami ali samo z donacijami. Tudi ne s spremembo zakonodaje. Spremeniti moramo mentaliteto.
Se bo morda tudi tokrat izkazal za resničen tisti rek ”Kdor koščke kruha zametuje, drobtinic večkrat mu zmanjkuje”?