4. zakrament: zakrament poslovitve

Po krstu, spovedi in obhajilu je birma 4. zakrament, ki ga katoličani prejmemo na svoji življenski poti. 4. zakramentu, birmi, pravimo tudi potrditev v veri… lahko pa bi ga poimenovali zakrament poslovitve od vere.

Kaj se dogaja v Sloveniji in po Evropi po prejemu birme je vsem znano: slovesna maša, kosilo, darilo in potem v 80 % primerov je konec z verskim življenjem. Tja do poroke ali še malo čez. Na temo birmanske pastorale in kako obdržati mlade po birmi v bližini Cerkve obstaja nepregledna zbirk analiz, študij in razprav, ki kljub vsej znanosti in strokovnosti ne morejo ustrezno odgovoriti na trenutni pojav poslovitve.

Vir: http://www.santamariasegreta.it
Vir: http://www.santamariasegreta.it

Kaj se dogaja? Če želimo razumeti kaj se resnično dogaja na tem področju moramo pogledati precej širše. Prva in največja težava ni v slabih katehezah ali zgrešenem pristopu Cerkve, ampak v prevladujoči kulturi okolja in javnem mnenju. Oba, vsak na svoj način, ponujata mladim ekstremne in mikavne vedenjske vzorce, ki so daleč stran od vrednot, ki jih ponuja vera. Govorimo o modi, o tem da si »cool«, da doživljaš presenečenja in da zanš presenetit, da si »odpičen« v dejanjih, da se vedno nekaj dogaja in vedno nekaj novega… Če so še par desetletji od tega imele osrednjo vzgojno vlogo med mladimi družina, šola in Cerkev – vsaka za eno tretjino – morda imajo danes vse tri skupaj komaj tretjinski vzgojni delež. V takem okolju je zelo težko ponuditi nekaj, kar bi res učinkovito vzgajalo otroke.

Drugi vidik, povezan s tem, je velika kulturna in miselna revolucija, ki se je zgodila po drugi svetovni vojni in je zajela vse družbene segmente. Burna šestdeseta leta prejšnjega stoletja niso prinesla samo seksualne revolucije, pač pa tudi marsikatero drugo. V Katoliški Cerkvi smo imeli drugi vatikanski koncil, ki je uvedel številne novosti, svet se je začel povezovati v veliko globalno vas, tehnologija z internetom je doživela svoja zlata leta… Vse to so dejavniki, ki so zaznamovali in spremenili naš način razmišljanja in naš način verovanja. Sedaj živimo v času, ko je birma zakrament poslovitve.

Če malo bolje pogledam okrog sebe opazim okolje, kjer se, bolj kot kadarkoli prej, govori o odnosih, čustvih, ljubezni, mladosti, počutju… Izhajajoč iz tega se sprašujem, kako to, da krščanstvo, ki je mlada in mladostna vera odnosa, ne nagovarja mladih? Zakaj jih ne pritegne? Zakaj je prvo slovesno dejanje potrjenega kristjana v svoji odrasli veri, po vsaj osmih letih verouka, odhod in slovo od Cerkve?

Začetek rešitve vidim v besedi in v Besedi. Če so se naše težave zgodile s spremembo kulutre in tehnologije, potem moramo govorico Cerkve prilagoditi kulturi in tehnologiji. Pomembne pojme svojega verovanja moramo začeti »filtrirati« in ponuditi kot razumljive besede, da bo tudi Beseda, Božja Beseda, razumljiva mladim. Krščanstvo je preživelo tok zgodovine ravno zaradi izjemne sposobnosti prilagajanja in odpiranja novemu. Sedaj je čas, ko se od kristjanov zahteva, da prilagodimo svojo »versko slovnico« času in ljudem, ki so versko nepismeni. In tukaj nam lahko pridejo prav besede duhovnega velikana iz juga Italija, don Tonina Bella, ko je dejal, da »Cerkev mora opustiti znamenja moči, da lahko privzame moč znamenj«.

Članek je bil objavljen na spletnem portalu domovina.si.

Evroislam?

Po terorističnih napadih ki so se zgodili po svetu v zadnjih desetletjih se sprašujemo, ali je sobivanje t.i. zahodne civilizacije z islamom sploh mogoče. Ali je prišlo do trka civilizacij in bo preživala samo ena, močnejša, bolj vitalna in nasilna?

Vir: http://www.miglioverde.eu
Vir: http://www.miglioverde.eu

V resnici Evropa in islama se ”poznata” že dolgo časa, lahko bi rekli od vedno in v preteklosti se je že izkazalo, da kljub nasilju se je rodilo uspešno sodelovanje in kulturni napredek.

Po terorističnih napadih minulih desetletjih bi moralo postati jasno, da islamska vera brez ustreznih kontrolnih mehanizmov in duhovno-intelektualnega vodstva islamskih voditeljev je lahko zelo nevarno orožje. Evropa se je v svoji zgodovini že več krat bolj ali manj uspešno in miroljubno srečala z islamom (v Španiji v 7. in 8. stoletju, na Siciliji v 9. stoletju, od 15. stoletja na Balkanu itd.). Poleg konflikotv je prišlo tudi do pomembnih kulturnih, znanstvenih in umetniških pridobitev za obe strani. Muslimanska kultura je dedič antike Bližnjega Vzhoda in Azije, tiste civilizacije, ki se je helenizirala in z islamom prišla v stik z evropsko kulturo. Veliki prevajalci v antiki niso bili Rimljani, ampak Arabci, ki so kasneje prenesli del znanja v Evropo. Največji obseg njihovih prevodov je bil v času med 9. in 11. stoletjem, predvsem na področju matematike in astronomije, medicine, alkimije in filozofije.

Zametki tistega islama so skozi stoletja ostali na naših tleh in so sobivali z nami, ne kot naši sosedje ali tujci, ampak kot del nas in naše (evropske) kulture. Pri tem želim pokazat na zgodovinskost islama in na intelektualno povezanost Evrope kot celine s to vero, ki je obenem tudi civilizacija in kulturni sistem. Toda ob tem ne gre metati vsega v isti koš. Islam je velik in razvejan sistem, sestavljen iz več duhovnih smeri, interpretativnih modelov, sekt in ločin. Nekatere od teh nimajo prav nič zveze z intelektualnostjo, kar smo lahko opazili v minulih dneh.

Islam pa ki v zadnjih desetletjih prihaja in se razvija v Evropi je neke vrste ”izpostava” arabskega političnega sistema, ki razume svoje vernike in verske voditelje kot ”agente” na pokvarjenem Zahodu, brez vrednot in kulture. Jasno je, da kdor nagovarja vernike k nasilju in pri tem zlorablja božje, ime ali se sklicuje na verske argumente, nima nobene zveze z moderiranim islamom, še manj pa s kulturo in intelektualnostjo. Za tako vero v Evropi ni prostora.

Številni evropski islamski intelektualci opozarjajo na potrebo, da bi se na območju stare celine mohamedova vera inkulturirala v okolje demokracije in evropskega razsvetljenstva ter tako sobivala z lokalno kulturo. Eden takih je francoski musliman, antropolog Malek Chebel, ki je v svojem Manifestu za razsvetljeni islam leta 2004 predlagal 27 točk za reformo islama. Med temi je zanimiva zahteva, naj se posameznika ne podreja skupnosti, družbene zadeve pa ne ureja več islam, ampak demokratična državna ureditev. Opozoril je na tisto, o čemer je papež Janez Pavel II. pisal v okrožnici Vera in razum, kjer zagovarja stališče, da morata vera in razum sobivati skupaj v vzajemnem odnosu.

Islam se lahko in se mora integrirati v evropsko družbo, pri tem pa mora upoštevati tisočeltno zgodovino, ki s(m)o jo ustvarili in je sestavni del naše genetike, identitete.

Primer dobrega sobivanja islama v Evropi je Slovenija. Pogosto spregledamo, da smo na področju medverskega dialoga veliko bolj uspešni od velikih zahodnih demokracij. Mislim, da nikjer v Evropi muslimanski in krščanski verski voditelji niso sposobni takega sodelovanja, kakor se to dogaja v Sloveniji: skupne izjave, prijateljska srečanja, islamski verouk v katoliških župniščih… Nihče drugemu ničesar ne vzame, vsi lahko nekaj prispevamo. In s tega bi morali jemati zgled, da pot ni lahka, je pa mogoča in potrebna. Tak model je daleč od islamizacije Evrope, saj gre za integracijo in inkulturacijo, torej za model nekega ”evro-islama”.

Prepričan sem, da smo Evropejci sposobni sprejeti tudi ta velik izziv in narediti iz njega nekaj velikega in lepega. To nedvomno zahteva inovativnost, znanje, potrpežljivost, pa tudi ponižnost… a ne gre brez ponosa nad lastnimi vrednotami, kulturo in istovetnostjo.

Besedilo je bilo izvorno objavljeno na spletnem portalu www.domovina.je.

Pot

Ko sem bral urednikovo e-mail sporočilo, naj napišemo članek za novo številko priloge na temo poti in romanja, sem bil na poti… Med hojo sem na svojem telefonu pregledoval pošto in bral… verjetno nič nenavadnega in posebnega, glede na čas, ki ga živimo in glede na potrebo – skoraj zahtevo – da moramo biti nenehno povezani, on-line, s svetom. V tistem me je spreletelo, da sem pravzaprav s tem početjem v drugem kraju, z drugimi ljudmi in vsebinami, kot bi sploh moral biti. Narava, vreme, stavbe, ljudje, kraji okrog mene sploh niso relevantni, ampak relativni; moje oči berejo ali gledajo povsem druge svetove.

Najbrž je zaradi hitrosti in pritiskov, da moramo vse narediti takoj, tega multitaskinga, če poskusim posloveniti bi rekel ”hkratne večstoritvenosti”, ki spreminja koncept poti v nekaj negativnega, ki nam jemlje čas in je pač nujno zlo. Gremo na pot, zato da bi prišli na cilj. Vmes je neka potrata časa. A pot ni samo razdalja med dvema točkama, pot je vsebina in je način. Če se danes navdušujemo na hitrimi avti, motorji in vlaki, ki drvijo tudi do 500 km/h, ne smemo spregledati, kaj pomeni potovati. Pojem poti ima v krščanstvu pomembno, edinstveno in globoko konotacijo, ki se ga včasih premalo zavedamo.

Adam in Eva sta bila po grehu izgnana iz raja in sta morala oditi. Mojzes popelje izraelsko ljudstvo iz suženjstva v obljubljeno deželo in prehodijo dolgo pot skozi puščavo. Jezusovi starši se zatečejo v Egipt in ta pot je bila še kako pomembna. Kristus zase reče, da je pot, resnica in življenje in učenca srečata vstalega gospoda na poti v Emavs. Preganjalec kristjanov Savel na poti v Damask sreča Kristusa in po spreobrnjenju postane Pavel, apostol narodov. Papež Janez Pavel II. je s svojimi potovanji pokazal, kaj pomeni biti globalni pastir in papež Frančišek je v svojem prvem nagovoru takoj po izvolitvi dejal, da bomo skupaj hodili po poti kot škof in ljudstvo… krščanstvo je vera, ki ima simbol in pomen poti goloboko zasidran v sebi.

Pred nami so poletne počitnice, čas oddiha, počitka in tudi potovanj. Kako bomo potovali? Pot od doma do kraja naših počitnic lahko spremenimo v čudovito avanturo. Odpreti moramo oči, da prizore ob poti vidimo, razumemo in ponotranjimo. Če smo pozorni lahko videno po poti dojamemo kot znamenja ali sporočila Boga Stvarnika. Kaj opazimo na poti? Koga srečamo? Kaj slišimo?

Pot je tudi pogosto metafora za življenje. Starejši ljudje v Istri pravijo, da smo na tem svetu samo popotniki, mimobežni sprehajalci, ki se ustavimo le za trenutek … In ko umremo, zaspimo in rečemo, da gremo na dolgo pot, da odidemo s tega sveta.

Kako pomembna je pot v času ”hitenja”? Izjemno! Morda se ravno v ovrednotenju poti skriva nov model razvoja družbe in medsebojnih odnosov. Da, spet smo tam: odnosi. O čem drugem pa lahko razpravljamo v dobi, ko komunikacija zaradi bliskovite hitrosti prehiteva samo sebe in sporazumevanje pravzaprav postaja samo še neka meta-komunikacija. Kdor piše cele besede je zamudnik, kajti danes pišemo samo še kratice, strnjene črke, simbole, zvoke … ki dobivajo nove pomene. Odnos je tudi skupni imenovalec poti in človeka, kajti na poti srečaš človeka, popotnika, romarja, brezdomca, gospoda, berača, kralja… srečaš tistega, ki čaka na prevoz in tistega, ki prevaža. Na poti lahko srečaš prostitutke, stare znance ali nove neznance. Ko se za trenutek ustaviš med njimi, ko prisluhneš svojim in njihovim korakom, ugotoviš, da tvoji in njihovi čevlji imajo enak zvok. Morda zato, ker smo v globaliziranem svetu vsi podvrženi enakim modnim trendom ali pa zato, ker smo si kot ljudje bolj podobni, kot si to upamo priznati. Zato smo vsi, ki smo na poti, pravzaprav podobni med seboj. V resnici prava vsebina, podoba, je pot. Začetek in cilj sta samo okvir, obroba tej dogodivščini in mi, ki po njej stopamo, pa smo umetniki, ki sliko ustvarjamo.

Naj si bodo naše poti dolge ali kratke, hitre ali počasne, načrtovane ali nepredvidene, so vedno edinstvena in neponovljiva doživetja. So priložnosti, da na njih spoznamo nove ljudi, se naučimo novih spoznanj ali srečamo sami sebe. Naj bo vsak korak vesel, varen in prehojen z zavestjo, da je pot po kateri stopamo resnično pomembna.

Pa srečno pot!

Zakaj je pomembna zmaga pesmi Sen znala jes

Vir: http://www.evrovizija.com

Čestitke Rudiju Bučarju za pesem Sen znala jes, predvsem pa za pogum, da je prestavil istrsko kulturo, narečje in noše. Ne vem ali gre za dobro planirano strategijo ali za posrečeno kombinacijo, vsekakor ob poslušanju in gledanju izvedbe človek začuti ponos, da je doma iz Istre in da je Slovenec. Da, saj je istrska kultura del slovenske in ni Slovenije brez Istre.

Vesel sem te skladbe, ker opažam, da smo prišli do točke, ko se je začelo končno govoriti tudi o istrski kulturi, narečju, pesmi, nošah … Za marsikoga je vse to nepoznano, celo čudno in „tuje“. Morda je pri komu celo zbujalo nelagodje. Ko sem si ogledal komentarje na raznih portalih se ni manjkalo pripomb v smislu, da je bil „pojav“ na odru čuden, da ne razumejo tega jezika in bi moral biti zraven prevod. Zakaj so rute Šavrink bolj čudne od gorenjskih avb?

Pesem mi je všeč, še bolj kot to pa mi je všeč zamisel, da se na novo ovrednoti in predstavi pojem „Istra“ v vseh njegovih komponentah: kot glasbena posebnost, slovenska etnografska in kulturna tradicija ter aktualno sporočilo mladim. Da, ker na tem delu Slovenije – med Krasom in Jadranom – nista zanimiva samo morje in modro nebo, ampak še precej več kot to. Tukaj je Istra in to ni Obala/obala.

Pomen prisotnosti menihov med Slovenci

Benediktinci, cistercijani in kartuzijani na Slovenskem

Za aprilsko številko zamejskega mesečnika Naš Vestnik sem se lotil pregleda redovništva na Slovenskem. Kmalu po pregledu prvega gradiva, sem ugotovil, da gre za zelo obsežno tematiko, ki je ni mogoče zaobjeti “kar tako, na hitro”. Zato sem vzel v poštev le začetke meništva pri nas in tri najpomembnejše in največje redove, ki so na pomemben način oblikovali naš narod. Benediktinci, cistercijani in kartuzijani so prinesli v naše kraje pomemben verski in pastoralni utrip, pa tudi gospodarski zagon, inovacije in evropski duh. Že hitro branje podatkov nam kaže, da je bil srednji vek za Slovence vse prej kot “mračna doba”, ampak čas “ustanovitve” in konsolidacije našega naroda.

Kartuzija Žiče

 

Moško redovništvo se pojavi na današnjem slovenskem ozemlju že v visokem srednjem veku, pred letom 1000, z občasnim prihodom in delom prvih benediktinskih menihov. Šele kasneje, okrog in po letu 1000 , pa imamo kontinuirano in vplivno prisotnost redovnikov med našimi predniki.

Ko govorimo o redovništvu (ali meništvu) v dobi srednjega veka na današnjem slovenskem ozemlju imamo predvsem v mislih tri velike in pomembne redove: benediktince, cistercijane in kartuzijane; kasneje so se jim pridružili še dominikanci, frančiškani, minoriti, klarise ter avguštinci. Slovensko ozemlje je bilo v srednjem veku veliko obsežnejše, saj je zajemalo pokrajine severno, zahodno in južno od današnje države Slovenije.

Zgodovinski prerez

Slovenski kulturni, etnični in jezikovni prostor so na pomemben način oblikovali redovniki in redovnice s svojim delom na več ravneh ter bogato samostansko življenje.

Srečanje naših slovenskih prednikov s krščanstvom se je zgodilo najprej preko benediktinskih menihov. Pokristjanjevanje Slovencev od 8. do 10. stoletja je bilo v celoti delo benediktincev, saj je bila njihova duhovnost odločilna pri oblikovanju verskega in narodnega življenja. Močnejšo sled redovništva in bolj razvejano samostansko življenje zaznamo v visokem srednjem veku. Začetke te pomembne dobe lahko postavimo v 11. stoletje, ko so začeli nastajati prvi samostani na ozemlju današnje Slovenije. Zaradi političnih in zgodovinskih razmer pa se niso ohranili kot trajna oblika. Za to bo potrebno počakati še stoletje, da lahko govorimo o trajni prisotnosti menihov pri nas.

Njihov pomen za naš narod in istovetnost je večplasten, kajti poleg misijonske in pastoralne dejavnosti so menihi spodbujali inovacije in gospodarski razvoj, kmetijstvo ter so bili glavni ali celo edini nosilci kulturnega in intelektualnega življenja. Med prvimi trajnimi samostanskimi ustanovami na naših tleh v 12. stoletju lahko štejemo dva benediktinska samostana (Klošter – Arnoldstein, 1106 in Gornji grad, 1140) ter cistercijanskega in kartuzijanskega. Tako poznamo še danes samostan v Stični ter ostanke samostanov v Žičah in Jurkloštru. Nekaj pomembnih in znanih samostanov je nastalo tudi v kasnejših obdobjih: cistercijanski v Kostanjevici na Krki (1234), kartuzijanski v Bistri (1260) in Pleterjah (1403).

V 13. stoletju se začne hitro širiti mreža novih redov, pojavijo se predvsem dominikanci, frančiškani, minoriti, klarise ter avguštinci. Če so bili v 8. stoletju na ozemlju tedanje Karantanije samo štirje samostani, jih je bilo v 12. stoletju že 10, v 15. stoletju pa 41.

Kulturni pomen

Samostani ki so nastajali od 12. stoletja dalje na slovenskih tleh so bili ustanove, ki so v marsičem prvič po koncu antike prinesle v slovenske dežele tedaj v Evropi običajno kulturno življenje in širile njegove vplive. To velja za romansko arhitekturo in vsem dobro znano prepisovanje rokopisov in knjig. Bogate knjižnice, opremljene z edinstvenimi rokopisi in drugimi deli, so bili centri znanosti za širšo regijo in s tem tudi vstopna točka za novo znanje. Pomembno je bilo tudi prepisovalno delo, ki se je odvijalo v t. i. skriptorijih in je omogočalo vnos novega znanja v naš prostor.

S samostanskimi šolami, namenjenimi predvsem vzgoji redovnih novincev, se je začela prva nekoliko širša organizirana oblika šolskega sistema. V glasbi prevladuje koral.

V gospodarskih zadevah pa so menihi posegli in oblikovali vsakdanje življenje prebivalstva ter omogočili razvoj in napredek. Širili so znanje o izdelavi različnih orodij, pridelavi živil ter o pripravi zdravil in drugih zeliščnih pripravkov. Kartuzijanski samostani v Žičah, Jurkloštru in kasneje v Pleterjah so bili duhovni in gospodarski centri, ki so vplivali na razvoj lokalnega gospodarstva. Tako je bila žička kartuzija opremljena tudi z mlinom, lekarno in steklarno. V njej pa so delovali tudi zdravnik-farmacevt, pek, kamnosek, vrtnar, lesni trgovec, opekarnar in vinotržec.

Samostani na Slovenskem pred jožefinskimi reformami - Vir: M. Benedik, Zgodovina Cerkve na Slovenskem

 

Raba slovenskega jezika

Poglavitna smer kulturnega življenja v samostanih na slovenskem ozemlju je bila verska in latinska, posledično tudi jezik je bil latinski. S tem smo bili kot etnični prostor na kulturni in družbeni ravni povezani z ostalo Evropo, ki je od Karla Velikega strmela k nekakšni obliki poenotenja in globalizacije. Od 13. stoletja dalje pa lahko že pri stiških cistercijanih zasledimo praktično rabo slovenskega jezika. Največ besedil izhaja iz dušnopastirskih potreb, povezanimi s češčenjem Device Marije (Marijine litanije ter molitev Zdrava Marija) ter splošne molitve o spovedi in kateheze. V 15. stoletju naj bi nastal tudi Stiški rokopis, ki vljučuje dva obrazca splošne spovedi (confessio generalis), začetek velikonočne pesmi Naš Gospud, nekaj besednih parov latinsko-slovenskih izrazov, priziv Svetega Duha in Marije ter molitev Salve Regina.

Pogosto prevladuje prepričanje, da je bil srednji vek temna doba zaostalosti in nazdanjaštva, toda že hiter pogled v delo in doprinos menihov na Slovenskem na pokaže, da je bilo ravno obratno. Res so se pojavljali spori za oblast, vojne in tudi številne bolezni, toda to je bil tudi čas uveljavitve slovenskega jezika na območju današnje Slovenije, začetek bogatih knjižnic, pojavili so se tudi zametki zdravstva in šolstva.

Slovenci dolgujemo redovnikom, še posebej pa benediktincem, cistercijanom in kartuzijanom, veliko, kajti so skoraj tisočletje prisotni med nami in kot tihe priče soustvarjajo in hranijo našo nacionalno identiteto. Pomen samostanov je zato večplasten, ki še zdaleč presega versko in pastoralno vlogo; to so centri kulture in znanja, ki nas delajo bolj evropske in nas umeščajo v dolgo tradicijo evropskega krščanskega zahoda.

 

Evropski novi humanizem za prenos vere in kulture na nove generacije

Od francoske revolucije v 18. stoletju pa vse do danes, je močno izpostavljeno rivalstvo med vero in kulturo, med verovanjem in znanostjo. Zagovorniki tega ločevanja postavljajo v ospredje trditev, da je vera nekaj ”pravljičnega”, otročjega, neresnega in nedokazljivega, medtem ko prikazujejo znanost kot nekaj izključno resnega in pomembnega. Če bi se ustavili samo pri tem, bi bilo razmišljanje zelo površinsko, zato bomo poskusili iti globlje in odgovoriti na vprašanje, kaj lahko izboljša to nezaupanje med vero in kulturo? Kako lahko damo celotni družbi malo več upanja in poguma, da bo postavila človeka v ospredje? Kaj je generacijski prenos in kako si lahko pomagamo z medgeneracijskim sodelovanjem.

Vir: http://4.bp.blogspot.com

Nov odnos med vero in kulturo, bi moral preiti iz stanja antagonizma, rivalstva, v plodovito sodelovanje za humanizacijo družbe. Iz medijev lahko opazimo, da ta postaja vedno manj človeška in vedno bolj tehnokratska, hladna, brezoblična, netolerantna do vsega, nasilna in na momente celo histerična. Čas krize in obdobje po njej, naj ne bo usmerjen samo v popravilo ekonomije in izgradnjo večjega kapitalizma, ampak naj bo zaznamovan s t. i. novim humanizmom. Ta izhaja iz povezovanja vere in kulture na vseh področjih človekovega življenja in je usmerjen v iskanje ljubezni do modrosti.

Prava modrost vsekakor ni le goli znanstveni pozitivizem, ampak celovito spoznavanje znanosti, ki v svojem jedru ohranja filozofijo – ljubezen do modrosti – in je usmerjena v dobro človeka. Prvi pogoj za to je zavezanost resnici, ki je jamstvo, da je raziskovalno delo pristno, čisto in pošteno; v nasprotnem primeru postane znanost le še dekla razuzdanega kapitala, ki siromaši človeka in njegovo esenco.

Na zgoraj omenjeni relaciji vera – kultura prepogosto pozabimo na tretjo dimenzijo, ki so v tem primeru mladi. Zakaj? Hladne znanstvene razprave so povsem nesmiselno in neplodno početje, če ostanejo zaprte v krožkih ostarelih doktorjev, ki jih tvorijo samo močno postarani člani. Tukaj se ponovno pokaže na pomembno vlogo medgeneracijskega sodelovanja med zrelimi in izkušenimi z mladimi in vedoželjnimi osebami. Potreben je generacijski prenos, ki se lahko zgodi samo z aktivno vključitvijo mladih tako v centre odločanja, ustvarjanja, raziskovanja, kot tudi v vse pore sodobne družbe. To pomeni ubrati drugačno dimenzijo kulture in pomeni na novo ovrednoti starost, kot obdobje cenjene izkušenosti.

Generacijski prehod in prenos na mlade sta ključna tako za obstoj evropske kulture, kot tudi za prenos krščanskega izročila in krščanske kulturne tradicije na naslednje generacije. Vse okrog nas lahko opazimo, da je nova generacija postala ”neverna” in ne ve, kaj naj bi si z vero svoji staršev in prednikov sploh pomagala. Zakaj se vedno manj ljudi, da opusti krščansko tradicijo svoje družine? Zakaj se mladi svobodno odločajo, da postavijo vero na stranski tir, medtem ko so jo naši nonoti imeli tesno v središču svojega vsakdana?

Ker smo umrljiva bitja – kljub močni želji, da bi bili večno lepi in mladi – brez uspešnega prenosa in prehoda tvegamo, da se bomo borili le še za golo preživetje in bo življenje spolzelo mimo nas; izgubili bomo celotno generacijo in posledično se nam lahko zgodi, da bo evropska katoliška skupnost postala le zgodovinski spomin na minule čase. Zato potrebujemo novi humanizem, ki pomeni prisotnost mladih (katoličanov) v evropski družbi, ki bodo preko odnosa med vero in kulturo iskali modrost v službi človeka in ne kapitala.

In zakaj je ”evropsko krščanstvo” tako pomembno? Ali ni Cerkev dobro zastopana in zelo živa tudi v Afriki, Aziji in Južni Ameriki? Da, je, toda ravno klasično evropsko krščanstvo oz. krščanstvo obarvano z evropskostjo je potrebno, da se posredovanje evangelija ne popači in spremeni v sektaštvo ali nek voodoo obred. Branje in razlaga Svetega pisma v luči cerkvenega učiteljstva je lahko ”filter” pred ekstremizmi in sektami.

Drži, da moderno ”družbeno tkivo” ni naklonjeno veri, bolje povedano, krščanstvu in vsemu, kar diši po njem, o kljub temu ostaja močno religiozno. Dovolj je pogledati na razcvet new-age praks: horoskopi, zdravilstva in vedeževanja, neoprijemljiva in dobičkonosna mistika … Toda ali nismo tudi kristjani del tega ”tkiva”? Kaj se je zgodilo oz. se dogaja z nami, da sodelujemo pri ustavljanju prenosa vernosti na mlajše generacije (vertikalno) in med znanci (horizontalno)?

Razmišljanje bo objavljeno v februarski številki mesečnika Naš vestnik.

Halloween? Ne, hvala, sem kristjan!

Nocoj je vse dovoljeno…

 

Halloween ali noč čarovnic je v zadnjih letih prevzel vodilno vlogo pri obeležitvi noči na 31. oktober oz. predvečera praznika vse svetih. Tega vprašanja se lotevam že sredi oktobra z namenom, da bi se predhodno zavedali sporočila ki ga prinaša in ne bi izpadli s klasičnim cerkvenim ”protestiranjem” proti vsemu, kar je ”moderno”.

Vir: http://media.salon.com
Halloween je magija, ki se dotika satanizma - Vir: http://media.salon.com

Marsikomu se zdi ta jesenski pust le dodatna priložnost za zabavo, organizirano varstvo otrok ter malo druženja s sodelavci in prijatelji. V resnici v sebi skriva zelo kompleksno sporočilo, ki zajema prvine s področja črne magije in satanizma. Zakaj torej ne praznovati halloweena kot noči čarovnic, ampak kot noči vseh svetih?

Izraz izvira iz angleških besed ”hallows”, ki pomeni sveti ter ”All hallows eve”, vseh svetih noč. Izvor je starokeltski, navezuje pa se na krščansko praznovanje noči pred praznikom vseh svetih. V kulturnem okolju anglo-saksonskega sveta je to način praznovanja luči, ki jo prinašajo naši rajni in svetniki.

Težava nastane, ko se iz praznovanja odstrani verski, krščanski element in vse skupaj spremeni v noč čarovnic, čaščenju duhov in nekim mističnim povezavam z onostranstvom. Gre za popačenje izvornega sporočila, ki ga v naših krajih praznujemo z molitvijo na pokopališčih, obiskom svetih maš in namesto sveče v buči z ”luminom” v olju na sredi mize.

Halloween v sodobni komercialni različici je ezoterično novo leto, ekonomska oblika kolonizacije lokalnih tradiciji in navad z namenom vsiljevanja nove kulture smrti. To ni več noč molitve in miselne povezanosti z dragimi rajnimi, ampak je le še noč šaljivih igric in ”bučnih zabav”, ki v sebi prinaša geslo ”nocoj je vse dovoljeno”. Za medklic: to je tudi geslo sodobne kulture zahodne kapitalistične družbe, ki nas je v zadnjih 30 letih privedla do sedanje ekonomske krize. Izvor tega je bila trditev, da trga ne sme nihče regulirati ali omejevati, saj ljudje sami vedo, kaj jim najbolj paše. Zato je vse dovoljeno. Tukaj pa je odmik od vere v svetnike že precej očiten …

Miselnost noči čarovnic in buč nas je prepričati k selitvi razuma v magijo, vere pa v zaupanje neki višji usodi. V tem se skriva neprijetne resnica – ki se človeku vsiljuje na prijazen in zabaven način – da je komercialna oblika noči čarovnic le skupek ritualov in pravega čarovništva. Halloween je magija, ki se dotika satanizma; želi nadomestiti krščansko sporočilo praznika vseh svetih in vernih rajnih, ne samo kot zunanjost z zabavami in prireditvami, ampak tudi v samem jedru sporočila. Tako ne verujemo več v posmrtno življenje duše, na obstoj pravih nebes in bivanja v odnosu z Bogom, ampak duša postane ”čarovniški duh”, ki tava po Zemlji; nekakšno strašilo, ki zbuja nelagodje, strah in odpor. Ali se moramo res bati svojih dragih prednikov, prijateljev, staršev in znancev, ki so že odšli v večnost?

Vzgoja otrok k praznovanju tega dne predstavlja resno nevarnost postopnega izrinjanja praznika vseh svetnikov. Obstaja nevarnost, da ta postane le še podeželska folklora ”manj izobraženega” ruralnega prebivalstva, medtem ko bi se čarovniški praznik vsilil kot dogodek višje izobraženih ljudi. Absurd je očiten.

Ste vedeli, da nekateri ”tradicionalni” plesi na halloweenskih zabavah so povzeti s satanističnih črnih maš? Prav tako številni modni dodatki in drugi komercialni artikli, ki se ta dan prodajajo, so satanistični amuleti. Ne dopustimo, da nas preplavi potrošniški duh z ozadjem v satanizmu, kajti imamo vero, ki zajema in vsebuje izredno bogato simboliko, predvsem pa nosi v sebi sporočilo življenja in upanja. Konec našega zemeljskega življenja ni strašenje in magija, ampak je nadaljevanje bivanja v občestvu svetnikov, v neposredni Božji bližini. Kristjani smrti ne moremo interpretirati kot čarovniški dogodek, čarovnijo ali iluzijo, ampak jo lahko razumemo le v povezavi s Kristusovim križem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Naše življenje izhaja iz Kristusove obljube, da bomo deležni tudi življenja po smrti. Zadnji dan v mesecu oktobru ne potrebujemo šaljivih igric, ki zbujajo strah ali grotesknih buč, ampak presenečenja življenja in veselja, povezani z brati in sestrami.

Objavljeno v oktobrski številki mesečnika Naš vestnik v Trstu.

Počitnice in počitek

Poleti je neizogibno razmišljati o počitnicah in dopustih, saj poleg šolskega premora nas turistično dogajanje privabi in potegne v poseben svet. Pred počitnicami običajno planiramo dopust ali niz dobrih namenov in del, ki jih bomo v bolj ali manj dolgem času opravili. Pravi ”slovenski dopust” naj bi potekal med beljenjem stanovanja, gradbenimi deli ali poljskimi opravili … Cinizem na stran, poleti namenimo nekaj več časa zase, za svoje bližnje in za tiste opravke, za katere nam je med letom zmanjkalo časa.

Nemogoče je napisati članek o čemer koli in pri tem ne omeniti krize, saj to je postal ”must” sodobnega novinarstva in splošnega družbenega diskurza. Res je, kriza je prizadela številne družine, delavce in mlade, ki se spogledujejo z negotovo prihodnostjo in težavnim iskanjem dela. Ni pa moč spregledati mondenih lokalov, ki jih ne polnijo tuji turisti, ampak večinoma domačini, ki želijo malo sprostitve. Pri tem bode v oči dejstvo, da sladoledar ki prodaja poceni sladoled skoraj nima dela, butični lokali z dragimi napitki in sladoledom pa imajo vrste do ceste … Ne moremo spregledati voznega parka na naših cestah, ki ga sestavljajo prestižne nemške limuzine in SUV-i. In niti fotografij na družabnih omrežjih s srečnih počitnic v eksotičnih destinacijah … Ne gre za moraliziranje ali kazanje s prstom, saj si vsi želimo čimprejšnji izhod iz krize, toda omenjam neke indikatorje družbenega stanja, ki jih ne moremo spregledati. Tudi to je podoba tega poletja in teh počitnic.

Druga podoba poletnih dni je počitek. Dopust naj bi namenili za počitek in sprostitev. To je čas, ko se delovni ritem upočasni ali ustavi in začne obdobje mirovanja. Res je, da ne hodimo v službo ali v šolo, vendar pogosto pozabimo, da počitnice same na sebi še niso počitek. Počitek pomeni predvsem mentalna sprostitev in ”odklop” od vsakdanjega ritma in skrbi, zato nam brskanje po spletnih portalih ali novicah med dopustom bolj škodi, kakor koristi. Enako velja za preverjanje službene e-pošte ali dosegljivost na telefonu, saj smo s tem miselno še vedno v službi, še vedno napeti in pričakujemo, kaj se bo zgodilo. Med počitnicami si torej vzemimo čas za počitek, čas brez skrbi in negativnih novic. Med počitnicam in dopustom si dopustimo počivati.

Tretja in zadnja podoba poletja 2013 je pravzaprav mozaik podob, ki nam jih rišejo ravno mediji in sem jim tako težko upremo. Izpostavil bom tiste, povezane s konkretnimi obrazi. Bolezen in 95. rojstni dan prvega temnopoltega južnoafriškega predsednika Nelsona Mandele, nestrpno pričakovanje rojstva t. i. Royal baby-ja ali britanskega prestolonaslednika, smrt znanstvenice Margherite Hack in potovanje papeža Frančiška na svetovni dan mladih v Rio de Janeiro. Sporočil ob teh dogodkih je več, a skupni imenovalec pri vseh predstavljamo mi, odjemalci informacij, ki se ”hranimo” z življenjem in zgledom zgoraj omenjenih. In upam, da se, ker vsak na svojem področju in na svoj način prinašajo noto pozitivnosti v naš vsakdan.

Borba za človekove pravice in za pravico je naporna in dolgotrajna, tako kot raziskovalno in znanstveno delo, a se v vsakem primeru obrestuje. Prihajajo novi obrazi, ki bodo na svoj način zaznamovali zgodovino in številni mladi obrazi na drugem koncu sveta zrejo v Njegovo obličje. Pod okriljem ustanove, ki ji kritike niso prihranjene in v spremstvu vitalnega pastirja z imenom asiškega ubožca, mladi prihajajo v stik drug z drugim in s Kristusom, ki se ne naveliča nam odpuščati in nas ljubiti.

V teh poletnih dneh si vzemimo čas zase, za ljudi ki jih nismo že dolgo videli in za sprostitev. Poiščimo stik z naravo, ki je v vseh letnih časih in vsakem vremenu čudovita. Poiščimo čas za duhovnost v življenju, da bo vrnitev v sivi vsakdan manj siva in odnosi bolj polni življenja.

Objavljeno v prilogi Bodi človek.

Štiri papeške bazilike v Rimu

14. aprila je papež Frančišek s prvo uradno sveto mašo v baziliki sv. Janeza v Lateranu v Rimu tudi formalno vzel v posest rimski škofijski sedež. S tem dejanjem je postal tudi na liturgični in pastoralni ravni rimski škof. Marsikomu je to dogajanje nejasno, saj kardinal, ki je v konklavu dosegel dve tretjini glasov postane rimski škof, nalsednik prvaka apostolov in papež Katoliške Cerkve. Zakaj torej še posebna maša v cerkvi, ki ni v Vatikanu?

V Rimu se nahajajo štiri cerkve s posebnim statusom. To so: sv. Janez v Lateranu, sv. Peter v Vatikanu, sv. Pavel izven obzidja ter sv. Marija Snežna. Imenujemo jih štiri glavne rimske cerkve, tudi papeške bazilike; do leta 2006 so imele še naziv patriarhalne bazilike. Naštete cerkve imajo posebne privilegije, med temi so svetoletna vrata (porta santa), papeški oltar in možnost vernikom, da lahko prejmejo odpustke.

 

Bazilika sv. Janeza v Lateranu - Rim, Foto Wikipedia

 

 

Bazilika sv. Janeza v Lateranu je stolna cerkev rimske škofije (katedrala), zato se v njej nahaja sedež rimskega škofa, Sveti sedež. Je najpomembnejša in najstarejša zahodna bazilika. Po starodavnem izročilu, naj bi posesti na tedanjih Horti Laterani cesar Konstantin med leti 310 in 314 podaril rimskemu škofu kot votivni dar za zmago v bitki pri Milvijskem mostu. V preroškem videnju naj bi se cesarju prikazal križ z znamenitimi besedami In hoc signo vinces; cesarjeva zmaga je bila povod za zahvalo Kristusu z darovnico lateranskih posesti papežu, leta 313 pa še izdaja Milanskega edikta, ki je prinesla krščanstvu svobodo. Prva cerkev je na tem mestu stala že v 4. stoletju, kasneje pa skozi stoletja so se dogajale prezidave, nadgradnje in novogradnje. Danes naj bi tako na tem mestu stala četrta bazilika iz 17. stoletja, ki pa v sebi ohranja nekatere prvine prejšnjih cerkva, kot so pod, strop, prezbiterij in oltar. Cerkev ima pet ladij, nad konfesijo je postavljen oltar z gotskim baldahinom, na koncu abside pa se nahaja sedež – katedra rimskega škofa. Do 19. stoletja so bili vsi papeži kronani v tej baziliki. Kot zanimivost velja omeniti, da je v njej pokopanih 22 papežev.

Najbolj znana rimska cerkev je bazilika sv. Petra v Vatikanu. S svojimi 218 metri zunanje in 186 metri notranje mere je največja katoliška cerkev na svetu ter središče krščanstva. Prva bazilika naj bi stala na tem kraju že leta 333, v 16. stoletju pa so se papeži zaradi slabega stanja zgradbe odločili, da jo bodo postopoma porušili in zgradili novo. Sedanjo cerkev so začeli graditi leta 1506 in dela sklenili leta 1626. Bazilika sv. Petra v sebi hrani številne umetniške dragocenosti, najpomembnejši element pa je nedvomno grob apostola Petra. Sprva samo domneve ali legende o pristnosti, so v sredini 20. stoletja z izkopi in arheološkimi raziskavami potrdili, da se pod oltarjem nahaja grob apostola Petra. Tako sta papeža Pij XII. leta 1950 in Pavel VI. razglasila, da se pod oltarjem bazilike nahajajo kosti princa apostolov. Bazilika sv. Petra je tradicionalno prizorišče najpomembnejših dogodkov vesoljne Cerkve. V njej sta se odvijala prvi (1869–1870) in drugi (1962–1965) vatikanski koncil, papeži tam darujejo praznične maše in srečujejo vernike.

Posebnega pomena za slovanske narode je bazilika sv. Marije Snežne ali sv. Marije Velike. V tej cerkvi je za božič leta 867 papež Hadrijan II. z vsemi častmi sprejel sv. brata Cirila in Metoda ter potrdil njune bogoslužne knjige v slovanskem jeziku. Prva legenda o nastanku bazilike pravi, da je imel nek rimski plemič v Rimu obsežna posestva. Ker ni imel dedičev, je sklenil v dogovoru z ženo zapustiti vse premoženje Mariji. V molitvi jo je prosil, naj sprejme ta dar in mu z znamenjem pokaže, kako naj porabi to premoženje. V noči iz 4. na 5. avgust leta 352 se mu je prikazala Božja Mati ter mu naročila, naj ji sezida cerkev na kraju, kjer bo našel prihodnje jutro novozapadli sneg. Isto noč je imel enako videnje tudi papež Liberij. Ko sta zakonca o sanjah zjutraj obvestila papeža, sta se zelo začudila, ko sta izvedela, da je dobil tudi on enako naročilo. Papež se je v slovesnem sprevodu podal na grič Eskvilin, ki je bil pokrit s snegom in vanj začrtal obris cerkve. Cerkev je bila posvečena leta 367.

Bazilika sv. Pavla izven obzidja hrani posmrtne ostanke apostola Pavla. Po velikosti je druga največja rimska bazilika, v polkrožni absidi se nahaja veličasten mozaik, ki upodablja Kristusa Odrešenika ter apostola Petra in Pavla. Med leti 2008 in 2009 je v spomin na 2000-letnico rojstva apostola Pavla potekalo t. i. Pavlovo leto. Tedaj je bila ravno ta cerkev prizorišče številnih romanj in pomembnih dogodkov, med katerimi izstopa skupna molitev tedanjega papeža Benedikta XVI. in carigrajskega patriarha Bartolomeja I.

Štiri rimske bazilike so veliko več kot samo stavbe iz kamna ali hrami kulturne dediščine. To so posvečeni kraji molitve, ki nas opominjajo, da smo dediči in varuhi pomembne duhovne zgodovine, s svojo arhitekturo pa usmerjajo vernike k Bogu. Čeprav so po velikosti, zgodovinski ali umetnostni vrednosti in razkošju neprimerljive s katerokoli drugo cerkvijo v naši bližini, je vsako svetišče kraj molitve. To je spodbuda za nas, da se v njem ustavimo, odmaknemo od hitrega življenja in preživimo nekaj časa v Gospodovi navzočnosti. Kamnit tempelj pa je tudi prispodoba našega telesa, kjer prebiva Sveti Duh (prim. 1 Kor 15,44), zato moramo kristjani z življenjem v svetu in s soljudmi pokazati, da je Božji Duh v nas navzoč in deluje.

Objavljeno v majski številki Našega vestnika.

Pesem

Vir: http://denaro.it

Pojdem na ravno poljé,

na ravno poljé, kjer žito cvetè,

naj mi pod prsti bilke šume,

naj se mi zemlja odpre.

 

In bom poslušal, kako drhti,

in se bom skril med njene dlani,

da tam pri njej na sredi poljà

žalost ne bo me našla.

 

Tone Pavček