Ob pedofilih nam otroke zlorabljajo še mediji in oglaševalska industrija

Oglasi oropajo otroke svojega otroštva, saj preko oglaševanih vedenjskih modelov ponujajo erotično neverbalno govorico, ki jo mladoletniki posnemajo in postanejo lahek plen storilcev spolnih zlorab. Kako nam lahko pri tem pomagajo mediji, ki skrbno in natančno poročajo o vsaki tovrstni zgodbi? Kaj lahko storijo za vaše otroke, da bodo obvarovani pred to nevarnostjo?

 

Želim se navezati na novico, ki je bila objavljena pred časom, da je bil nekdanji poslanec SD Andrej Magajna pravnomočno oproščen obtožb o posredovanju pornografske fotografije. Ta in še nekatere druge novice o oprostitvah domnevnih storilcev tovrstnega kaznivega dejanja, še posebej ko gre za duhovnike, pristanejo nekje v rubriki »pa še to«. Brez pompa, brez alarmov in brez škandalov. Ravno obratno pa se zgodi, ko se domneva, da naj bi bil storilec kriv: pristane na prvi strani in teden dni je vse v aferi.

Mediji si dovolijo s preveliko lahkotnostjo in brez ustreznih posledic vzeti dobro ime človeku, ki je samo obtožen, brez da bi mu bilo kaj dokazano. V zadnjem času je bilo primerov obtožb duhovnikom, ki so jih kasneje sodišča zavrgla kar nekaj: župnik v Preski, nekdanji duhovnik za študentsko pastoralo, župnik v Velenju in še kje…

Na tej točki se odpira niz vprašanj in pomislekov, ki bi jih bilo vredno analizirati, a se bom ustavil samo pri enem, ki je po mojem mnenju najbolj paradoksalen: vloga medijev. Ne želim se toliko ustavljati pri vprašanju Zakaj to počnejo?, ker mislim, da je vsem kristalno jasno, da naslovi afer pritegnejo bralce in pomagajo za dan ali dva zaustaviti padanje naklade dotičnega časopisa. Najbolj pradoksalen vidik je pri tistih medijih, ki so se samooklicali za varuhe javne morale in v imenu pravičnosti postavijo na moderni sramotilni steber naslovnice z mastnim tiskom ime in priimek osebe, ki »naj bi« nekaj zagrešila. V tem primeru spolno zlorabo. V isti sapi pa ta mediji podpira in širi in seksualno liberalizacijo družbe do take mere, da je vse dopuščeno in dovoljeno. Še več, na svojih spletnih ali tiskanih straneh ponuja etično sporne vedenjske vzorce najbolj ranljivi skupini družbe, ki so otroci.

Kot družba postajamo vedno bolj tolerantni do spolnosti, jo vnašamo – celo vrivamo – v vsak oglas in vsako podobo. Oglaševalska industrija je vstavila goloto, erotičnost in spolnost v čisto vsak element, tudi tja, kjer jih ne bi smelo nikoli biti: v otroški svet. Dokaz so reklame, kjer nastopajo otroci in zavzemajo mikavne drže, ki so značilne za svet zapeljevanja odraslih. To najlažje zasledimo v oglasih za otroška oblačila, kjer so otroci postavljeni v vloge mini-manekenk in manekenov, ki s senzualnostjo, zapeljivimi držami in erotično govorico telesa izražajo sporočilo seksualnosti.

Čeprav gre na prvi pogled za iznajdljive in zabavne oglaševalske pristope, v resnici se za tem skriva velikanska past. Vrstniki mini-manekenk in manekenov opazijo te podobe, posnemajo ponujene izzivalne drže in nehote spustijo svojo naravno mejo sramu. S tem pa odpravijo tisto obrambno mejo lastne intime, ki ne bi smela biti nikoli prekoračena.

Poglejmo »modna« oblačila za otroke in bomo dobili dodatno potrditev tega: za deklice kratka krila in razkrita ramena z dekoletji(!), za fantke nizek pas hlač, pri obojih pa sporočila v obliki napisov na majicah, ki na mladoletnika ne sodijo.

Ker so otroci oropani svojega otroštva in so prisiljeni posnemati življenje odraslih, postajajo tržno blago, s tem pa veliko lažji plen pedofilskih mrež. Resnična nevarnost ni vsak “domnevni” storilec, ampak nevarnost na katero ne opazimo in je dokazana so oglasi.

Namenoma sem izbral nekoliko bolj provokativen naslov, zato da bi se zavedli, kako nevarna je neverbalna govorica podob in kako nemočni so lahko otroci, ki dan za dnem nemo opazujejo fotografije svojih vrstnikov, ki se prijazno smehljajo…

Komentar je bil objavljen na spletnem portalu Domovina.je

Dvakrat žrtev

Pisati komentar o sodnem primeru, ki je star že leta, je precej nehvaležna naloga. In še težje je najti prave in primerne besede za dejanja, ki so neopravičljiva. Sodba vrhovnega sodišča v primeru domnevne zlorabe mladoletne deklice s strani artiškega župnika je znova odprla nikoli zaceljeno rano, ki jo nosijo mnogi.

Skupnost vernih in nevernih v Artičah se je znašla pod žarometi ne zaradi odličnega sadja, ki ga tam pridelujejo in niti zaradi vzorne šolske zadruge. Pozornost javnosti jim jo je pridelal nekdanji tamkašnji župnik, ki naj bi zlorabil nemočno dekle. In danes se na nek način to ponavlja, ker je sodišče izdalo novo sodbo in ker vesoljna Slovenija o tem modruje. Predvsem določeni mediji, ki izrabljajo zgodbo za politične točke v boju zoper Cerkev. Osebno mislim, da tukaj se odpirata dve vprašanji: vloga Cerkve in vloga medijev.

Bi morala ”uradna Cerkev”, torej mariborska nadškofija, celjska škofija in artiška župnija plačati odškodnino, ker je njihov ”delavec” storil kaznivo dejanje? Po oceni vrhovnega sodišča da, po zdravi pameti pa bi moral biti odgovor negativen. Zakaj? Zato ker bi sicer moral poslovodja ali direktor katerega koli podjetja plačevati za kazensko odgovornost svojih zaposlenih. Teza, da so tudi v Ameriki in na Irskem škofije plačevale vrtoglave vsote v odškodnino za zlorabe ne zdrži v slovenskem primeru. Tam je bilo dokazano, da so bili odgovorni seznanjeni s početjem duhovnikov in so to prikrivali, medtem pa tukaj gre za povsem drugačen primer. Župnik ni škofov uslužbenec, ampak je na svoji župniji samostojen in suveren. Po Zakoniku cerkvenega prava velja, da če se za premestitev sam ne odpove svoji župniji, ga škof ne more premakniti…

Katoliška Cerkev je od izbruha škandalov naredila veliko pomembnih korakov za zaščito otrok. Tako na svetovni kot na slovenski ravni so bile sprejete smernice, navodila in ukrepi, ki so izboljšali sistem kontrole in preventive. Najpomembnejši korak pa se je zgodil v miselnosti ljudi, da je zlorabo potrebno obsoditi, žrtvi pomagati, storilca pa ustrezno sankcionirati. Davek za to spremembo je bil zelo visok, saj so dolga leta molka in prikrivanj marsikje vzela Cerkvi verodostojnost in moralno avtoriteto. Kot verniki in kot družba smo se morali soočiti s šokom, da se to dogaja in šele potem smo lahko naredili pomembne korake k spremembi. Verjetno so k temu pripomogli tudi mediji, ki so s svojim pritiskom in razkrivanjem zgodb pospešili proces, vendar imajo tudi drugačno vlogo…

Medijsko razkrivanje zgodb spolnih zlorab je pospešilo procese očiščevanja in sanacije tega občutljivega vprašanja v Cerkvi in družbi, hkrati pa so izkoristili napake nekaterih duhovnikov za obračun z vero. Novinarji so razkrite zgodbe pogosto posplošili in jih uporabili kot proti argument – ki to ni – v splošnem diskurzu proti Cerkvi in veri. Tako smo lahko v letih najbolj akutnega spopadanja s škandali zlorab brali o posebnih obdavčitvah, ločitvi, prepovedi delovanja Cerkve in še čem.

V resnici so (bile) žrtve zlorab dvakrat žrtve. Prvič zaradi početja storilca, drugič pa zaradi izkoriščanja njihovih zgodb v medijih za politični obračun in ideološki boj. Pravičnost terja ustrezno kazen za storilca, terja pa tudi sočutje in obzirnost do žrtve. Njena intima je sveta, zato je najbolje, da ne prestopamo praga informiranosti javnosti s kričečimi naslovi ali za izrabo dogodkov v lastno korist. To terja odgovornost in zrelost.

Besedilo je bilo objavljeno na spletnem portalu www.domovina.je

Gutenbergov izum tiska in družbeno-politične spremembe

Tisk ni prinesel samo tehnične revolucije, ampak tudi družbeno-politično in versko reformo družbe

Meseca januarja tradicionalno razmišljamo o verskem tisku ter o vlogi katoliških medijev v družbi. S pomočjo spleta in sodobne tehnologije je postalo informiranje in širjenje krščanskega oznanila ne samo hitrejše in lažje, ampak tudi bolj celostno in vsebinsko bogato. Zaradi klikov in prenosnih naprav razumemo medije precej bolj poenostavljeno, kot v resnici so. Kar je danes samoumevno, je bilo še do nekaj desetletji nemogoče, pred stoletjem pa nepredstavljivo. V nadaljevanju se bomo na hitro sprehodili po zgodovini tiska ter izpostavili povezavo med tehnično in družbeno-politično revolucijo, ki jo je ta iznajdba povzročila. In kako se je vse začelo?

Foto: Aljoša Novak
Foto: Aljoša Novak

Na kratko bi lahko povzeli takole: antično tradicijo ustnega prenašanja sporočila je nadgradila zapisana beseda na pergamentu, na to so v samostanskih srednjeveški skriptorijih nastajale kopije in študije, pojavile so se prve univerze in knjižnice, v 16. stoletju pa izum tiska.

Nemški zlatar Johan Gutenberg je leta 1448 izumil tisk s premičnimi kovinskimi črkami. Zelo verjetno lahko domnevamo, da je že leta 1455 izšla njegova Biblija v 42 vrsticah, znana tudi kot Gutenbergova Biblija ter 1457. leta drugo delo Psalterji. Njegov doprinos k tisku je bil izjemen, saj je izpopolnil črnilo ter izboljšal zlitino za črke (mešanica kositra in svinca), uporabil šablone za natančnejše vstavljanje črk in izdelal tudi novo vrsto tiskarske stiskalnice, zasnovane na stiskalnici za grozdje. Toda s tehniko premičnih kovinskih črk Gutenberg ni postal samo izumitelj tiska, ampak je uvedel v Evropo industrijski princip tiskanja, s t. i. medsebojno zamenljivostjo kosov, ki predstavljajo tehnično podlago za moderno serijsko proizvodnjo.

Ob tem je treba poudariti, da nekaj let je tiskarska obrt obstajala samo v Nemčiji, toda v istem desetletju se je kmalu razširila po vsej Evropi. Tako so bile ustanovljene tiskarne v Kölnu (1464), Rimu (1467), Benetkah (1469), v Milanu in Firencah (1471), v Stockholmu (1483) ter v številnih drugih mestih.

Izum tiska označujemo kot revolucijo in po svoje tudi je, saj ta izum je predstavljal širjenje določnega znanja na hiter in do tedaj najcenejši način. Spremenilo se je to, da knjige niso bile več unikaten in obrtniški izdelek, ampak prodajni artikel; pojavil se je nov družbeni ceh: tiskarji. Njim so se pridružili še knjigovezi, prodajalci knjig, na to založniki, povečalo se je število bralcev, piscev …

Tiskane knjige so na tržišču kmalu nadomestile rokopise. Slednji so »preživeli« večinoma v obrobnih delih Evrope, v Rusiji in Srbiji, kjer niti Cerkev niti državna oblast nista mogli vsiliti tiska. Rokopisi niso izginili niti v ostalih evropskih predelih, saj so to »primitivno« tehniko uporabljali za razmnoževanje in širjenje prepovedanih ali cenzuriranih knjig. Tisk je omogočil hitro in množično posredovanje najrazličnejših naslovov. V nekaj desetletjih se je tisk razširil skoraj po celi Evropi in naklada knjig se je naglo večala.

Gutenbergova iznajdba je prinesla kulturne, pa tudi družbeno-politične spremembe. Prej so bili tako Sveto pismo kot druge knjige večinoma  pisane v latinščini in v težko dostopnih rokopisih, ki jih je znalo brati le majhno število ljudi. Draga izdelava je omejila krog uporabnikov, z napredovanjem tiskarske tehnologije in razcvetom časopisov, pa se je v prejšnjem stoletju vplivnost tiska še povečala.

Gutenbergov izum je vnesel nekaj nezaupanja uradne Cerkve do tiska; glavni razlog je bil v tem, da je takratno časopisje precej ostro napadalo papeštvo in Cerkev. Sicer pa so nezaupanje do časopisa kot manjvrednega medija izrazili poleg Cerkve tudi nekateri »napredni« intelektualci v 18. stoletju, npr. francoski filozofi in enciklopedisti, kot sta bila Rousseau in Diderot (prim. B. Rustja, Sporočam veselo novico, Ognjišče 2001, 118). Postopoma je tudi cerkveno učiteljstvo spoznalo velike prednosti in možnosti novih družbenih okoliščin. Cerkev se je zavedala, da znanje ne bo več ostalo zaprto med samostanskimi stenami, ampak bo postalo splošna družbena dobrina.

Cerkev se je soočila s tiskom leta 1479 v osebi papeža Siksta IV. Papež je naročil in spodbudil strog nadzor nad tiskanimi besedili ter ukazal, naj se zatira tiskarje in prodajalce knjig, ki bi bili nasprotni veri ali ustaljenim običajem. Omenjeno dejanje velja tudi za prvi poseg papeža na področju tiska. Sledili so bolj ali manj lokalno omejeni ukrepi nekaterih papežev na tem področju, dokler ni leta 1559 Cerkev izdala znani Index librorum prohibitorum – seznam prepovedanih knjig. O tem seznamu je potrebno poudariti, da je veljal samo za teološko področje in je omogočal ljudem lažjo presojo med teološko pravilnimi in zmotnimi knjigami.

V renesansi sta poleg slikarske in kiparske umetnosti cvetela tudi tisk in založniška dejavnost. Gutenbergova iznajdba je postala del vsakdanjega življenja in njen vpliv se je začel kazati tudi v življenju ljudi. Danes nam je v domači pisarni na voljo toliko tehnologije, da s preprostim klikom v nekaj minutah natisnemo celotno knjigo. Paziti moramo le, da ne bo količina natisnjenih besed nadvladala in nadomestila njihove kakovosti …

Objavljeno v januarski številki tržaškega mesečnika Naš vestnik.

Družina v dobi informacij

Mediji naj bodo v službi humanizacije družbe in ne kapitala

 

Medijsko in oglaševalsko okolje je prepleteno z različnimi interesnimi skupinami in povezavami, ki ga zaznamujejo. Prvi med temi je gotovo kapital in lastništvo posameznega medija. Kdor daje denar, vpliva na usmeritev uredniške politike. Kakšen in kolikšen vpliv imamo posamezni bralci? Kakšna pa je vloga družine?

 

Sodobna družina se mora torej naučiti sobivati in deliti svoj življenjski prostor z informacijami, ki vstopajo – včasih celo vdirajo – v njeno naravno življenjsko okolje - Vir: http://static.tumblr.com

V medijski krajini je bralec/poslušalec oz. na splošno odjemalec informacij eden od subjektov informacijskega dogajanja, zato pogosto naletimo na razprave odnosa medijev do njihovega občinstva. Kaj pa če je bi vzeli pojem družine kot enoten subjekt? Kaj se dogaja s sodobnimi družinami v informacijski dobi?

Mediji in še posebej splet so nedvomno velika priložnost, ki pa v sebi skrivajo tudi nekaj pasti. Prva priložnost je na področju medgeneracijskega dialoga, saj se osebe v zrelih letih – običajno stari starši – učijo osnov računalništva in interneta ravno s pomočjo mladih. Mediji v tem primeru imajo vlogo mostu med dvema generacijama; vmes je generacija staršev, ki se bolj ali manj samostojno in uspešno prebija v svet socialnih omrežij. Stari starši ob tem učnem procesu niso le pasivni sprejemniki novega znanja, ampak imajo priložnost, da mladim posredujejo kulturo odnosov v žlahtnem pomenu besede. Tisto kulturo, ki je njim tako samoumevna, mladim pa ravno zaradi digitalnega življenja tako tuja.

Posebno občutljiva na informacijske dražljaje je družina, ki zaradi spremenjenega življenjskega ritma postaja nestabilen življenjski prostor. Domovi se tako spreminjajo iz varnih pristanov medosebnih odnosov v informacijska vozlišča, saj poleg radia, nenehno prižganega tv sprejemnika, računalnikov, tabličnih računalnikov in časopisov v njih brnijo še telefoni. Sodobna družina se mora torej naučiti sobivati in deliti svoj življenjski prostor z informacijami, ki vstopajo – včasih celo vdirajo – v njeno naravno življenjsko okolje. Tukaj se prične potreba po nadzoru količine in kakovosti informacij, saj te ne smejo nadvladati ljudem. Njihova vsebina naj bo informativna, pa tudi konstruktivna in formativna. To je predvsem pomembno za otroke in mladino, ki preživljajo vedno več časa v digitalnem svetu.

Splet, in še bolj socialna omrežja, so tisto okolje, ki zaznamujejo odraščanje ter kjer mladi prevzemajo vedenjske vzorce, novo govorico, življenjski slog. Če bomo dali internetu pravo vlogo, lahko postane koristno sredstvo za kulturno formacijo odraščajočih. Sporočila miru, sloge, dialoga, solidarnosti in vrednot so še vedno aktualna, le ponuditi jih moramo na mikaven način. Mladi potrebujejo jasno besedo o dobrem in prav tako jasno svarilo pred nevarnostmi.

Na mladih je pomemben poudarek, ker so prihodnost naše družbe in če bo nova generacija deležna pozornega spremljanja, lahko upamo, da bomo jutri živeli bolje kot danes. Dodana vrednost tehnologije ni samo hitrost posredovanja informaciji, ampak je priložnost, da dobre zglede razširi med širok krog uporabnikov. Med različnimi subjekti in profili uporabnikov ki jih internet nagovarja mora biti tudi družina, saj ta je zaradi svoje zgradbe in družbene vloge nenadomestljiva. To je šola odnosov, temeljna družbena celica in najpomembnejše formacijsko okolje. Vpliv medijev na družine je pomemben ne samo iz vidika potrošnje in komercialnih namenov,  ampak tudi zaradi izoblikovanja javnega mnenja.

Vzgoja in izobraževanje družbe gresta preko filtra vrednot, ta pa je podvržen spremenljivosti javnega mnenja in poplavi besed. Družinsko okolje je zato kraj, kjer bi na pravilen način vrednotili informacije ter presojali ”navodila” oblikovalcev javnega mnenja, saj še vedno velja rek, da ni vse zlato kar se sveti …

 

Objavljeno v prilogi Bodi človek tednika Novi glas.

 

Oktobrska številka Našega vestnika

V oktobrski številki Našega vestnika preberite urednikov uvodnik, kjer razmišlja o družbi in o raznih življenjskih sopotnikih: ljudeh s katerimi se srečamo in z njimi ”hodimo”. Tokrat nadaljujemo in sklenemo objavljanje besedila, ki v strnjeni obliki povzema to, kar je cerkveno občestvo tržaške škofije v zadnjih 50 letih ugotovilo in sprejelo na temo narodnostnega sožitja in manjšinskih pravic. V članku z naslovom Nedoslednost uboštva je predstavljena zanimiva samorefleksija redovnika o pomenu uboštva in njegov pogled na ekonomske razmere v družbi. Morda se bo komu besedilo zdelo kontroverzno, a odstira pogled na tisto točko, ki postavlja mejnik med resnično evangeljsko svobodo in med podjarmljenostjo materialu. V rubriki o verskih skupnosti v Trstu vam predstavljamo islamsko skupnost, lahko si preberete razmišljanje o pravkar začetem letu vere ter v sklopu o zapovedih smo prišli do osme: ne pričaj po krivem. Objavljamo tudi dragocen biser krščanske literature iz 3. stoletja ter kratka poročila o dogodkih, ki so zaznamovali našo skupnosti. Vse to in ostale članke lahko preberete v tiskani izdaji, na spletni strani ali preko QR kode na pametnih telefonih. Prijetno branje!

 

Septembrska številka Našega vestnika

Izšla je septembrska številka Našega vestnika. V tokratnem uvodniku je urednik spregovoril o samoti in o oblikah osamljenosti, ki jim lahko rečemo “samote”, saj to žalostno stanje ima več oblik. Pa vendar samota je lahko tudi produktivna in potrebna, ko se na primer umaknemo, da lahko v miru ustvarjamo. In še spodbuda “Brez samote, in dodamo še, tišine, kako bi spoznali samega sebe, stopili v svoj svet, da ga preverimo in nato obogatimo? Človek mora najti pogum, da se od časa do časa umakne od vsakdanjosti, od vsakdanjega tekanja, od tolikih motečih stvari.”

Naj bo torej samota namenjena tudi izgradnji naše skupnosti, kakor jo predstavljamo v tokratni številki: krajevni prazniki, družinska praznovanja, tabori in proslave. V novi številki smo se dotaknili vprašanja zapiranja železarne v Škednju, drugih vročih tem povezanih s sedanjo gospodarsko in ekonomsko krizo ter, kot se za konec poletnih počitnic spodobi, oblik in načinov počitnikovanja in romanj. Objavljamo razmišljanje o aktualnem dogajanju v Cerkvi, predstavljamo protestantsko skupnost Adventistov 7. dne v Trstu, razmišljanje o 7. Božji zapovedi ter v nizu “Tržaška sinoda” nadaljujemo z zapisi o tem, kaj je cerkveno občestvo tržaške škofije v zadnjih 50 letih ugotovilo in sprejelo na temo narodnostnega sožitja in manjšinskih pravic. Nismo pozabili na Drago 2012 pa niti na tiste drobne misli, ki jih lahko še tako utrujeni bralec mimogrede prebere “za dušo”.

Namigov je veliko, zato vam lahko le zaželimo prijetno branje, bodisi na računalniškem zaslonu, tiskani obliki ali preko QR kode na pametnih mobilnih napravah.

Bogata avgustovska številka Našega vestnika

Izšla je avgustovska številka Našega vestnika. Naše uredništvo je bilo zelo dejavno tudi poletnih mesecih in to dokazuje bogata številka, ki smo jo pripravili za mesec avgust. Urednik v svojem uvodniku nas opominja na skupnost Slovenk in Slovencev v naši zamejski stvarnosti, ki živijo daleč od centrov odločanja, pa vendar izražajo svoje nestrinjanje s sedanjim stanjem. Obenem vabi tiste, ki zasedajo izvršilne položaje že dolga leta, naj pritegnejo mlade k delu in odločanju. Zakaj? Ker ”brez dotoka novih idej ni mogoče pričakovati kašnega vidnega napredka v naši skupnosti.”

Med obvestili ne spreglejte bogatega napovednika dogodkov, ki nas vabi k praznovanju in k skupnim srečanjem. S svojo prisotnostjo pokažimo, da smo živa skupnost. Preberite tudi razmišljanje o Vatikanu in njegovih “krokarjih in krtih” ter zgodovino Repentabra. S predstavitvijo Evangeličansko-luteranske skupnosti nadaljujemo predstavitev verskih skupnosti v Trstu, v nizu desetih Božjih zapovedi pa je tokrat na vrsti šesta. Obsežen prostor smo namenili letošnjemu jubileju 500. obletnice Marijinega prikazanja v Strunjanu ter ga uvedli s pogovorom s priljubljenim p. Nikom Žvokljem. Strunjan je simbol in kraj sožitja treh narodov in ravno s tem je ”vsebinsko” povezan s kozmopolitskim Trstom. Zato v avgustovski številki začenjamo z objavljanjem sinteze, kar je celotno cerkveno občestvo Tržaške škofije v zadnjih 50 letih ugotovilo in sprejelo na temo narodnostnega sožitja in manjšinskih pravic.

Kakor običajno, tudi tokrat puščamo prostor kratkim novicam o dogajanju z naših krajev, ki so odsev praznične skupnosti. Pobud in izhodišč za branje Našega vestnika je več kot dovolj, prav tako je veliko načinov, kjer lahko to storite: v tiskani obliki, na računalniškem zaslonu ali na pametnem telefonu preko QR kode. Želimo vam prijetno branje in se vam zahvaljujemo za izkazano zvestobo.

Če namesto dveh milijonov ostane samo še 800.000 duš

Milano 2012 ali kako daleč so še slovenski mediji od profesionalnosti

Pretekli konec tedna so vsi svetovni mediji namenili obsežen prostor papeževemu obisku na 7. svetovnem srečanju družin v Milanu. Italijanski časopisi, televizije in spletne strani so logično povečini namenili največ prostora, saj se je vse skupaj dogajalo doma. Zanimiva izjema v evropski medijski krajini pa so slovenski ki, bolj ali manj vsi po vrsti, so svetovnemu dogodku namenili skromno pozornost in zelo hladen odnos. Da Slovenci nismo ravno ”papežniki” se je pokazalo že večkrat, vendar objektivnost pri poročanju in točnost informacij ne bi smeli biti nekakšni opciji, ampak stalnica in obveza urednikov do bralcev.

Ob prebiranju samo slovenskega tiska ali spremljanju samo slovenskih medijev sem dobil občutek, da sta v Milanu potekala dva različna dogodka. Z nekaj primeri bom skušal osvetliti to – na prvi pogled zelo drzno – tezo. Število obiskovalcev je po poročanju slovenskih novinarjev bilo nekaj nad 800.000, mladih na stadionu San Siro pa ”več tisoč”. V resnici je bilo obiskovalcev na papeževi maši en milijon, vseh obiskovalcev v treh dneh dogajanja okrog dva milijona, mladih na stadionu pa je bilo 80.000.

Vir: http://www.iljournal.it

O čem je govoril papež? Kdor je poslušal slovenske medije vam bo odgovoril, da je papež spet strašil z nekakšnimi moralnimi dogmami, ponovil pomen duhovniškega celibata in da je ta povsem mimo za naš čas. Papež je v resnici izpostavil zelo pomemben vidik statusa ločenih oseb v Cerkvi in jim zagotovil, da niso ”izven” Cerkve kot nekakšni izobčenci, ampak njen sestavni del in člani. Okrog tega bi lahko veliko razpravljali, saj se mnenja močno krešejo tudi znotraj Cerkve same. Ostaja pa dejstvo, da je na tako visoko simboličnem srečanju papež spregovoril tudi o skupini ljudi, ki so jih življenjske okoliščine zaznamovale. Nedvomno je tudi med Slovenkami in Slovenci veliko vernih, ki bi jim te besede pomenile veliko; mnogo več od umetno ustvarjenih polemik, ki se nikoli ne končajo. Ločene je spodbudil, naj še naprej ostanejo člani krščanske skupnosti in z njo čim tesneje povezani.

Izbor fotografij v slovenskih medijih je prav tako žalosten kot članki. Skoraj nikjer ni bilo prikazanih slik množice – kar milijon ljudi nedvomno je – ampak smo lahko videli bolj ali manj le papeža, nekatere duhovnike in kardinale ter redovnice v šaljivih pozah. Pogosteje od množice so se pojavljale papeževe slike, kjer mu veter mrši lase ali dviguje talar. Take podobe, ki so na prvi pogled nedvomno zanimive in tudi zabavne, na dolgi rok smešijo podobo krščanstva in ne spregovorijo o bistvu nekega dogodka. Milijon ljudi zbranih na enem mestu pomeni, da ima ta star nemški profesor še kaj povedati svetu in ljudem ter da kljub resnim anomalijam, ki se kažejo v delovanju vatikanske kurije, pravi verniki iščejo pogumno besedo in zgled Petrovega naslednika.

Ob koncu bi lahko porabil še odstavek ali dva o komentarji spletnih uporabnikov, vendar mislim, da vsi že zelo dobro poznamo raven komuniciranja in spoštovanja prebivalcev novičkarskih portalov.

Podoba svetovne in domače Cerkve je v slovenskih medijih prej predmet posmeha kot pa deležna resne obravnave in za tako stanje – poleg politike, tranzicije, tajkunov ali ostarelih tovarišev – smo delno sokrivi tudi verniki sami. Preveč pogosto namreč nekritično ”posrkamo” vse, kar nam mediji servirajo kot resnico, brez da bi pri tem vsaj malo razmislili o pravem sporočilu, ki je v ozadju. Premalo se angažiramo v javni debati in molčimo, ko bi morali kaj obsoditi ali vsaj izraziti svoje nestrinjanje. To ni samo delo katoliških časopisov ali klera, ampak prav vsakega, ki se ima za verujočega. Pluralnost medijskega prostora bomo lahko dosegli le, če bomo spregovorili jasno in nedvoumno ter pokazali, da nismo nemi opazovalci, ovce – kot nam radi pravijo – ampak odgovorni državljani ki smo prisotni v tem prostoru in v tem času.

 

Besedilo je bilo objavljeno v prilogi Bodi človek mesečnika Novi glas.

Lepota in naša skupnost – nova številka Našega vestnika

Izšla je junijska številka Našega vestnika, ki se na poseben način ustavlja pri lepoti. Urednikov uvodnik nas takoj na začetku na zanimiv način pritegne k branju z razmišljanjem o lepoti, ki ni samo estetika, kar bi lahko rekli prijetno za oči, ampak vsebinska in notranja lepota. “Toda ravno zato, ker je stanje tako zaskrbljujoče, smo poklicani, da širimo in branimo, kar je lepo in čisto. Naloga je zahtevna in odgovorna, velika, imperativ pa nedvoumen” so besede iz uvodnika, ki kakor violinski ključ nam ponujajo interpretacijo cele številke. Obsežna članka o bližnji tržaški sinodi in o burnem dogajanju za vatikanskim obzidjem sta iskanje lepega: lepota v naši krščanski skupnosti, ki bo pričevalska samo če bo živa, in bo živa samo če bo tudi lepa. V junijski številki je predstavljena sestrska skupnost romunske pravoslavne župnije v Trstu. Poleg kratke zgodovine o njihovem prihodu so opisane tudi glavne značilnosti. Iskanje lepega je povezano tudi z iskanjem reda in pravičnosti, zato predstavljamo četrto Božjo zapoved, izpostavljen je članek o poslanstvu cerkvenega pevca ter poročilo o diakonskem posvečenju Klemena Zalarja. Preberite tudi zapis o srečanju katoliških novinarjev in urednikov v Fabrianu v Italiji ter o slovesnosti ob 150-letnici župnijske Cerkve v Bazovici. Kakor vedno tudi tokratna številka je dostopna preko QR kode za vse pametne telefone. Prijetno branje!

Začnimo z medsebojnim spoštovanjem

Požgimo križe in vse, ki se ne strinjajo z nami

Slovenci smo s ponovnim požigom strunjanskega križa pokazali, kako znamo spoštovati drug drugega, kako cenimo svojo kulturno (in versko) dediščino. Pokazali smo tudi, kakšen je naš odgovor na dan Evrope – ki naj bi simboliziral zmago demokracije in človekovih pravic nad enoumjem in zatiranjem – s tem skrajno primitivnim in žaljivim vandalskim dejanjem. O zgodovini in pomenu tega simbola za Istro in Istrane ne bom izgubljal veliko besed, kajti kdor živi v teh krajih dobro ve, kaj pomeni Strunjan v vsej svoji celoti. To ni samo eden od krajev, to niso samo oljčni nasadi in poletno morje … To je simbol, ki je za naše prednike pomenil kraj (za)upanja, da so težave premagljive.

Vir: http://kraji.eu

Tudi tisti križ nad klifom mnogim mornarjem in ribičem pomeni upanje, da če bo narava podivjala jih bo morda rešilo nekaj nadnaravnega. Strunjan je tudi kraj, kjer so fašisti 1921. leta streljali na otroke in če že ne zaradi drugega, bi moral predstavljati kraj spomina in razmisleka.

Zažig križa, ki je bil nedavno obnovljen in blagoslovljen, pove veliko tudi o medijih, ki so bili na kraj vabljeni in so vse zvesto dokumentirali. Spontano se mi poraja vprašanje, kakšna je njihova (profesionalna) etika, da prisostvujejo takemu dogodku, medtem ko ”prizadevno” opozarjajo na nemoralne in nepravične dogodke v družbi. Ne pričakujem nobene avtorefleksije ali opravičila, ker smo pač v neki čudni družbeni konstelaciji, kjer je enim dovoljeno več kot drugim. In tem ki je več dovoljeno, lahko tudi (ob)sodijo ostale.

V tem zapisu stvari niso razporejene čisto po nekem misleno-logičnem ključu, ker sem to napisal vse v eni sapi, globoko prizadet in jezen, da se je kaj takega zgodilo. Če kdo morda ne ve, je ravno letos 500. obletnica od prvega Marijinega prikazanja in za tiste ki verujemo, je to leto nekaj posebnega. Zame osebno je. Kdor je bil pri tem dejanju zraven, ga je lahko sram. Mene pa je sram, da se to dogaja v državi, ki se občasno prodaja za demokratično, urejeno, napredno, zahodno usmerjeno in celo turistom prijazno. Kaj če bi bili najprej ”prijazni” drug do drugega?