Ironija burkinija

To poletje si bomo zapomnili tudi po t.i. burkiniju, ženski kopalni opravi, ki popolnoma zakriva telo in onemogoča prepoznavanje telesnih oblik. Ob tej neobičajni kopalni opravi se je vnela močna družbena in politična debata, ki je posegla na več področij: spodobnost in golota v javnosti, verska svoboda, vprašanje ženske emancipacije, integracija islamske kulture v zahodno družbo, varnost…

Poletje 2016 je minilo v znamenju burkinija - Vir: http://dc-cdn.s3-ap-southeast-1.amazonaws.com
Poletje 2016 je minilo v znamenju burkinija - Vir: http://dc-cdn.s3-ap-southeast-1.amazonaws.com

Vseh naštetih vidikov je preveč, da bi lahko razglabljal, zato se bom omejil samo na vprašanje integracije arabskega islama v zahodno kulturo in svojevrstno ironijo, ki jo prinaša burkini. Kaj je tukaj ironičnega? V prvi vrsti mislim, da je paradoks dejstvo, da greš na plažo, kjer so vsi okrog tebe v minimalnih kopalnih opravah, ker skušajo ujeti čim več sonca in začutiti morje, zagrnjen od pete do glave in še čez. To je podobno, kakor če bi vegan stopil v mesnico in se razburjal, zakaj tam prodajajo samo meso in nimajo zelenjave… Logičen odgovor bi bil, da zelenjavo pač kupujemo na tržnici…

Pri burkiniju se odpira vprašanje (ne)uspešnosti integracije nove islamske kulture v »našo« zahodnoevropsko. Potem ko smo odpravili za današnji okus smešne in okorne kopalke iz začetka 20. stoletja, prihajajo k nam osebe, ki vidijo v kopalnem okolju preveč golote in nas vračajo nazaj v modo in v čas. Če razumemo integracijo kot uspešno vključitev tujca, prišleka, begunca, migranta… v novo okolje in pri tem upoštevamo že obstoječe navade, lahko vidimo v uvajanju burkinija velik neuspeh. Razlog je v tem, da pri pretiranem in izstopajočem zakrivanju na plaži, tuja kultura ne sprejema lokalnih navad.

Evropske modne kopalke l. 1910 - Vir: http://www.elle.it
Evropske modne kopalke l. 1910 - Vir: http://www.elle.it

Nekatere kopalne oprave so lahko za koga res pretirano izzivalne in neprimerne, vendar ob tako bogati modni ponudbi mislim, da se najdejo več kot ene kopalke, ki so povsem spodobne in okusne.

Na drugi strani se sprašujem, kako bi zgledalo in kako bi bilo sprejeto, da bi zahodne ženske v ortodoksnem arabskem okolju šle na plažo v bikiniju ali v topless-u? Saj to je vendar del naše kulture in drugi bi jo morali spoštovati. Ne?

V nekaterih medijih sem zasledil očitke, da prej kot nad burkiniji, bi se morali škandalizirati nad svojimi katoliškimi redovnicami, ki so kot ženske pretirano zakrite… Katoliške redovnice gredo tudi na plažo in v morje – v običajnih kopalkah.

Mislim, da je pojav burkinija samo eden izmed mnogih primerov, na katerih se preizkuša soočanje civilizacij in verstev. Islam je v evropskem okolju v porastu in samo neki parcialni ali administrativni odgovori na posamezne pojave ne bodo zadostovali. Nujno je, da se Evropejci zavemo svoje kulture, svoje tradicije in izročil, saj samo tako bomo sposobni stopiti v konstruktivni dialog z novim kulturami in jih uspešno integrirati. V nasprotnem primeru nam grozi konflikten in zelo nevaren trk civilizacij.

Evroislam?

Po terorističnih napadih ki so se zgodili po svetu v zadnjih desetletjih se sprašujemo, ali je sobivanje t.i. zahodne civilizacije z islamom sploh mogoče. Ali je prišlo do trka civilizacij in bo preživala samo ena, močnejša, bolj vitalna in nasilna?

Vir: http://www.miglioverde.eu
Vir: http://www.miglioverde.eu

V resnici Evropa in islama se ”poznata” že dolgo časa, lahko bi rekli od vedno in v preteklosti se je že izkazalo, da kljub nasilju se je rodilo uspešno sodelovanje in kulturni napredek.

Po terorističnih napadih minulih desetletjih bi moralo postati jasno, da islamska vera brez ustreznih kontrolnih mehanizmov in duhovno-intelektualnega vodstva islamskih voditeljev je lahko zelo nevarno orožje. Evropa se je v svoji zgodovini že več krat bolj ali manj uspešno in miroljubno srečala z islamom (v Španiji v 7. in 8. stoletju, na Siciliji v 9. stoletju, od 15. stoletja na Balkanu itd.). Poleg konflikotv je prišlo tudi do pomembnih kulturnih, znanstvenih in umetniških pridobitev za obe strani. Muslimanska kultura je dedič antike Bližnjega Vzhoda in Azije, tiste civilizacije, ki se je helenizirala in z islamom prišla v stik z evropsko kulturo. Veliki prevajalci v antiki niso bili Rimljani, ampak Arabci, ki so kasneje prenesli del znanja v Evropo. Največji obseg njihovih prevodov je bil v času med 9. in 11. stoletjem, predvsem na področju matematike in astronomije, medicine, alkimije in filozofije.

Zametki tistega islama so skozi stoletja ostali na naših tleh in so sobivali z nami, ne kot naši sosedje ali tujci, ampak kot del nas in naše (evropske) kulture. Pri tem želim pokazat na zgodovinskost islama in na intelektualno povezanost Evrope kot celine s to vero, ki je obenem tudi civilizacija in kulturni sistem. Toda ob tem ne gre metati vsega v isti koš. Islam je velik in razvejan sistem, sestavljen iz več duhovnih smeri, interpretativnih modelov, sekt in ločin. Nekatere od teh nimajo prav nič zveze z intelektualnostjo, kar smo lahko opazili v minulih dneh.

Islam pa ki v zadnjih desetletjih prihaja in se razvija v Evropi je neke vrste ”izpostava” arabskega političnega sistema, ki razume svoje vernike in verske voditelje kot ”agente” na pokvarjenem Zahodu, brez vrednot in kulture. Jasno je, da kdor nagovarja vernike k nasilju in pri tem zlorablja božje, ime ali se sklicuje na verske argumente, nima nobene zveze z moderiranim islamom, še manj pa s kulturo in intelektualnostjo. Za tako vero v Evropi ni prostora.

Številni evropski islamski intelektualci opozarjajo na potrebo, da bi se na območju stare celine mohamedova vera inkulturirala v okolje demokracije in evropskega razsvetljenstva ter tako sobivala z lokalno kulturo. Eden takih je francoski musliman, antropolog Malek Chebel, ki je v svojem Manifestu za razsvetljeni islam leta 2004 predlagal 27 točk za reformo islama. Med temi je zanimiva zahteva, naj se posameznika ne podreja skupnosti, družbene zadeve pa ne ureja več islam, ampak demokratična državna ureditev. Opozoril je na tisto, o čemer je papež Janez Pavel II. pisal v okrožnici Vera in razum, kjer zagovarja stališče, da morata vera in razum sobivati skupaj v vzajemnem odnosu.

Islam se lahko in se mora integrirati v evropsko družbo, pri tem pa mora upoštevati tisočeltno zgodovino, ki s(m)o jo ustvarili in je sestavni del naše genetike, identitete.

Primer dobrega sobivanja islama v Evropi je Slovenija. Pogosto spregledamo, da smo na področju medverskega dialoga veliko bolj uspešni od velikih zahodnih demokracij. Mislim, da nikjer v Evropi muslimanski in krščanski verski voditelji niso sposobni takega sodelovanja, kakor se to dogaja v Sloveniji: skupne izjave, prijateljska srečanja, islamski verouk v katoliških župniščih… Nihče drugemu ničesar ne vzame, vsi lahko nekaj prispevamo. In s tega bi morali jemati zgled, da pot ni lahka, je pa mogoča in potrebna. Tak model je daleč od islamizacije Evrope, saj gre za integracijo in inkulturacijo, torej za model nekega ”evro-islama”.

Prepričan sem, da smo Evropejci sposobni sprejeti tudi ta velik izziv in narediti iz njega nekaj velikega in lepega. To nedvomno zahteva inovativnost, znanje, potrpežljivost, pa tudi ponižnost… a ne gre brez ponosa nad lastnimi vrednotami, kulturo in istovetnostjo.

Besedilo je bilo izvorno objavljeno na spletnem portalu www.domovina.je.