Mi lahko kdo razloži… Zakaj nismo še zamenjali OF za EU?

Med tremi aprilsko-majskimi prazniki sta Slovenija in Evropa v nekem vakuumu. V koledarski »coni«, ki je prosta od obremenitev in je neke vrste pomladno novo leto ali prehod od zime k pomladi, proslavljamo dan upora (tudi Dan osvobodilne fronte ali Dan OF), 1. maj in dan Evrope. Če 1. maja ne bi proslavljali zaradi dela, bi ga morali zaradi nečesa drugega, saj ta dan predstavlja močno simbolično prehodno obdobje med zimo in pomladjo.

V Evropi čutimo praznično ozračje še močneje kot drugod po svetu, saj so to dnevi, ko se po naših krajih spominjamo konca druge svetovne vojne, raznih osvoboditev in prihoda miru. Vsi tej pojmi so zelo relativni, saj jih pripadniki evropskih narodov pojumujejo/mo drugače, zgodovinske interpretacije so še vedno odprte in mnoge rane preveč sveže, da bi postavljali končne stavke v trdilni obliki.

V Sloveniji smo okrog državnega praznika in dela prostega dneva upora lahko poslušali take in drugačne govornike, ki so ponudili eno razlago zgodovine in tiste, ki so ponujalo povsem nasprotne trditve.

Sam se sprašujem, kako to, da nismo tega praznika prepustili spoštljivemu zgodovinskemu spominu in se ozrli v prihodnost. 27. april naj ostane dan spomina na upor proti okupatorju in opravljeno delo osvoboditve, vendar mislim, da bi morali narediti še en korak naprej, v prihodnost. Je res še sprejemljivo in okusno, da na državnih proslavah gledamo rdečo peterokrako zvezdo? Res je, da je to bil simbol tistega časa, vendar če smo v govorih slišali, kako je bila to borba za osvoboditev Slovenije, bi pričakoval na proslavah slovenske zastave – brez zvezde. In če pogledamo še skozi očala 25. obletnice samostojne Slovenije, ali ni bilo povojno »bivanje« v tedanji Jugoslaviji za našo državo nova oblika okupacije? Če bi bilo vse super v SFRJ, zakaj bi se potem morali osamosvajati?

In naša prihodnost? Prihodnost bi namreč bila oz. je že naše bivanje in udeležba v članstvu Evropske unije. S tem članstvom seveda nismo samo prevzeli kup birokracije in prijave na EU projekte, ampak naj bi tudi vrednote in sistem razmišljanja. Zdi se mi pomembno, da bi zavest o evropski pripadnosti krepili na vseh področjih, tudi komemorativnem. Zakaj torej ne bi uvedli 9. maj, dan Evrope, za državni praznik in dela prost dan tudi v Republiki Sloveniji?

Zakaj ne postavimo Evropske unije na raven naših vrednot demokracije in spoštovanja človekovih pravic? Res je, da mnogo stvari ni takih, kot bi morale biti ali bi si jih želeli imeti, vendar ravno zgodovina bi nas morala podučiti, da še ne dolgo od tega, je bilo mnogo slabše.

Če na eni strani slavimo prihod miru in odrešitev od raznih okupatorjev s pomočjo simbolov preteklih dikaturnih ideologij, zakaj ne moremo storiti tega s pomočjo aktualnih simbolov uspešnega povezovanja in demokracije?

Želel bi si, da bi začeli dojemati združeno Evropo kot naš skupni projekt, ki je sicer nastala tudi iz odpora in upora, s pomočjo mnogih partizanskih gibanj, s pogumnimi dejanji posameznikov ali majhnih skupin, vendar ni ujetnica lastne preteklosti. Evropa, ki je usmerjena v prihodnost in zato daje mladim priložnosti, vendar spoštuje svojo preteklost. To je Evropa, ki je trenutno najboljši kraj na tem planetu za življenje in ni začela svoje zgodovine pred 70. leti, ampak mnogo prej…

Zakaj torej ne bi pokazali močne simbolne geste in razglasili 9. maj, dan Evrope, za državni praznik in dela prost dan?

 

Mi lahko kdo razloži… Kam gredo naši davki?

Na sledeh afere »dodatki«, slabega stanja slovenskih cest in vnete razprave o pomanjakanju sredstev za gradnjo drugega tira, ne morem da se ne bi vprašal: kam gredo naši davki?

Za popravilo naših cest in avtocest menda ni dovolj denarja, zato so v izredno slabem stanju in predstavljajo veliko nevarnost za voznike. Prav tako ni denarja za gradnjo drugega tira in niti za povišanje plač policistom…

Zakaj za reševanje bank je bilo dovolj denarja, za gradnjo železnic, šol, bolnišnic... pa ne? - Foto: http://www.intelligonews.it
Zakaj za reševanje bank je bilo dovolj denarja, za gradnjo železnic, šol, bolnišnic... pa ne? - Foto: http://www.intelligonews.it

Ste opazili, da ko je potrebno popraviti ali na novo zgraditi neko cesto, slišimo, da ni denarja? In prav tako, da je potrebno izvesti pokojninsko reformo, kjer se bomo upokojevali še kasneje, ker trenutno za pokojnine ni dovolj denarja. Ni ga niti za šolstvo, zato morajo starši plačati dodatke k »nadstandradu«, pa za zdravstvo, zato moramo plačevati dodatno zdravstveno zavarovanje. In ni ga niti, ko je potrebno urediti zelo nizke plače medicinskih sester, policistov, gasilcev ali drugih zaposlenih v nevarnih poklicih. Ni denarja za gradnjo javne infrastrukture, da ne govorimo o železnicah… Ampak, dovolite mi vprašanje: kje končajo naši davki!?

Država pobira cel spisek davkov, davščin in dajatev, ravno z namenom, da se financira javno življenje vseh. In ko upravičeno zahtevamo, da od svojih davkov nekaj dobimo nazaj, slišimo, da država nima denarja. Na koncu izpade, kakor da smo državljani požrešni individualisti, ki nenehno »fehtamo« državo oz. občino, in ko le-ta nekaj uredi, to zveni kot nagrada ali darilo. Ko pa se kaj uresniči, ko se zgradi šola ali bolnišnica, to zgleda kot velikodušno darilo države. Ne, to ni darilo od zgoraj, ampak to smo si sami plačali. To so naši davki!

V tem kontekstu je toliko bolj neokusno, nedostojno in krivično, da si nekateri izbranci izplačujejo bogate nagrade k že visokim plačam, drugi pa na pravično plačilo za svoje tvegano delo lahko samo čakajo.

Enak princip velja za pokojnine. Kako lahko kdo reče, da ni dovolj denarja za pokojnine, ko pa si vsak delavec oz. njegov delodajalec plačuje prispevke. To naj bi bila naložba, ki se bo vračala delavcu v obliki pokojnine, to ni davek… in ko je potrebno penzije plačati, denarja ni. Nekateri pravijo, da je razlog v nižji nataliteti, kar pomeni manj plačanih prispevkov itd. Toda načeloma si vsak plača svoje prispevke, ki bi jih moral dobiti nazaj… generacija ki gre v pokoj, ne živi od prispevkov otrok, temveč od svojih. In če tega denarja ni, kam je šel?

Tukaj bode v oči dejstvo, da ko je bilo potrebno reševati megalomanske zavožene kredite določenih bank, ki so jih ustvarili nekateri posamezniki, je bilo denarja vedno dovolj. Od tega stroška slovenska družba nima kaj dosti, razen tega, da smo si kupili kakšno leto miru pred evropskimi birokrati. Na drugi strani pa, ko je potrebno porabiti naš denar za nekaj, kar bi ostalo v državi, bi generiralo nova delovna mesta, napredek, razvoj, infrastrukturo in dodano vrednost, pa nastopi cel niz težav, da enostavno slišimo: »ni denarja, se ne da«.

Mi lahko kdo razloži… kaj je narobe s Pošto Slovenije?

Tako, za nami so prazniki – katoliški, pravoslavni, državni – in zdaj verjetno pospravljamo vse: od jelkice in jaslic do voščilnic. Ste prejeli veliko čestitk? Jaz ja! In sem bil zelo vesel vsake. Zato jih tudi sam pošiljam. Po navadni pošti. Tiste z znamko. Običajno lovim zadnji trenutek, ker ne morem voščit za praznike v začetku decembra… in potem pridem do nabiralnika, kjer me pričaka obvestilo, da bodo pošiljke oddane 23. in 24. decembra poslane kasneje, ker pošta dela samo do 12. ure. Res je, da tudi uslužbenci na pošti so ljudje in imajo pravice do praznikov, ampak 24. decembra zapreti ob 12. uri!? Mi lahko kdo razloži, zakaj na Pošti Slovenije ne razumejo poslovne priložnosti?

Mogoče so poslovne priložnosti zamenjali za nekaj drugega. Ste opazili, da so se naše pošte spremenile v trgovine? Take, kjer lahko kupiš vsega: od ženskih torbic, inox ponev, plišastih igrač, troble za kolo, svežega cvetja, kolesarske opreme, čokolade in celo nakita. Res je, da smo v času prostega trga, toda pošta je pošta. Zakaj postajajo poštne poslovalnice podobne trgovini? Sedaj lahko samo še čakam, kdaj bomo šli v Izoli na pošto po sveže sardele, v Kranju po prekajene klobase in v Novem mestu po nove batne obročke.

Ste opazili tudi, da so bolj ali manj vse poštne poslovalnice prenovljene z dragimi materiali in pri 8 ali 10 okencih delata največ dva zaposlena? Posledica so seveda dolge vrste. Morda je namen tega čakanja, da si med tem stranke ogledujejo razstavljene prodajne artikle in jih od naveličanosti kupijo.

Ne razumem niti čisto dobro, zakaj na pošti ne moreš plačati s kartico, ampak to obračunajo kot dvig gotovine, za kar je potrebno plačati dodatno provizijo. Je to normalno? Če kje, bi pričakoval, da mi bo ravno pošta nudila vse poslovne in administrativne storitve na hiter in enostaven način. Plačevanje s kartico gotovo sodi med osnovo. In ne morem niti prav dobro razumeti, zakaj ima skoraj vsaka vaška gostilna dostop do baze podatkov poslovnih subjektov z davčno številko urejeno tako, da ko želim original račun na davčno, je dovolj, da jim povem številko in je že vse urejeno. Ne poskušajte tega storiti na pošti! Nakopali si bose bes in jezo vseh čakajočih v vrsti za vami! Ko sem želel račun na davčno številko, je morala uslužbenka vnesti ročno vse podatke v sistem, nato ponovno natisniti račun. In če grem na drugo poštno poslovalnico, je potrebno postopek ponoviti, ker ”nimamo centralnega registra”. Leta 2016!?

Torej, mi lahko kdo razloži, kaj je narobe z našo pošto, da pri zadevah, ki so njena osnovna dejavnost deluje nepovezano in nestrokovno, medtem ko uvaja storitve, ki jih njeni uporabniki nis(m)o želeli? Kaj je razlog, da morajo poštarji raznašati vzorce ameriške sladke pijače v promocijske namene po vseh gospodinjstvih? Zakaj pošiljko, ki označiš z ”lomljivo” in doplačaš za previdno ravnanje, vrnejo polomljeno skupaj z zapisnikom, kjer piše, da je bila ”na dnu zabojnika”?

Mi lahko kdo razloži…

Pogosto naletim na pojave, osebe, izrečene besede ali dejstva, ki ne morem dobro razumeti. Včasih se mi zdijo v nasprotju z osnovnimi principi uporabnosti, gospodarnim ravnanjem ali preprosto s tisto pogosto iskano in opevano »kmečko zdravo pametjo«. Ko naletim na kaj takega, najprej podvomim, če morda nisem sam prav dobro razumel okoliščin ali sem preveč zagledan v svoj prav. In si sam pri sebi rečem: »Ali sem jaz tako zabit ali to ni prav!?«

Tako. Odločil sem se, da bo to »spraševanje« postalo javno, na tem blogu.

Včasih bo samoumevno, včasih zasanjano, včasih kritično. Zdi se mi, da smo kot družba in posamezniki postali apatični, uspavani, ravnodušni in obenem nemočni do neumnosti, krivic in kriminala okrog nas. Začeli smo tolerirati tisto, kar ne bi smeli nikoli tolerirati: lakoto, krivice bližnjemu, korupcijo, nasilje, zavajanje in manipulacije. Morda so za to kriva tehnologija in socialna omrežja, ki vdirajo v naše življenje, ga formirajo in hkrati deformirajo, nas privajajo na hude prizore, ki bi morali biti prej izjema kot pravilo… in mi jih sprejemamo kot splošno znano dejstvo. Morda v strahu, da ne bi izpadli ozkogledi, nazadnjaški in netolerantni, jih »požegnamo«, pri sebi morda celo jih skušamo opravičiti in si potem rečemo »tako pač je«.

Ali ni ta vdanost v usodo usodna? Zame in za družbo? Ker postajamo materialno zelo bogati, postajamo tudi zelo leni… v isti sapi pa hlepimo po še večjem imetju. Usodno je lahko zato, ker nekega dne se bomo zbudili v svetu, ki bo le še popačena podoba nečesa, kar je bilo nekoč lepo, pristno in prijetno. Morda se bomo na to navadili in nam bo ugajalo, morda pa si bomo spet zaželeli te pristnosti, naravnosti in iskrenosti.

V svojem razmišljanju bom morda kdaj naiven in idealist… ni me sram tega priznati, ker si želim gledati na svet kot na celoto dobrega, kjer prebivajo dobri ljudje in ga občasno pokvarijo negativni pojavi ali osebe. Lahko je vse to samo iluzija, nekakšen cenen opij, toda zlo rojeva novo zlo in ta začaran kroga je potrebno nekje pretrgati.

Recimo, da bodo to nekakšni komenarji, kolumne, vendar ne v klasičnem trdilnem smislu, afirmacije in postavljanja teze, ampak spraševanja. Iskanja. Res je, tudi preko vprašanj lahko nekaj trdiš, podtikaš ali celo subtilno zavajaš. Morda bo tudi to.

Zveste bralce, prijatelje, podpornike bloga MMT in naključne mimoidoče vabim, da oddajo svoj komentar ali mnenje. Saj še vedno velja, da več glav več zna?

Prvo »spraševanje« bo objavljeno že v ponedeljek zjutraj.