Ironija burkinija

To poletje si bomo zapomnili tudi po t.i. burkiniju, ženski kopalni opravi, ki popolnoma zakriva telo in onemogoča prepoznavanje telesnih oblik. Ob tej neobičajni kopalni opravi se je vnela močna družbena in politična debata, ki je posegla na več področij: spodobnost in golota v javnosti, verska svoboda, vprašanje ženske emancipacije, integracija islamske kulture v zahodno družbo, varnost…

Poletje 2016 je minilo v znamenju burkinija - Vir: http://dc-cdn.s3-ap-southeast-1.amazonaws.com
Poletje 2016 je minilo v znamenju burkinija - Vir: http://dc-cdn.s3-ap-southeast-1.amazonaws.com

Vseh naštetih vidikov je preveč, da bi lahko razglabljal, zato se bom omejil samo na vprašanje integracije arabskega islama v zahodno kulturo in svojevrstno ironijo, ki jo prinaša burkini. Kaj je tukaj ironičnega? V prvi vrsti mislim, da je paradoks dejstvo, da greš na plažo, kjer so vsi okrog tebe v minimalnih kopalnih opravah, ker skušajo ujeti čim več sonca in začutiti morje, zagrnjen od pete do glave in še čez. To je podobno, kakor če bi vegan stopil v mesnico in se razburjal, zakaj tam prodajajo samo meso in nimajo zelenjave… Logičen odgovor bi bil, da zelenjavo pač kupujemo na tržnici…

Pri burkiniju se odpira vprašanje (ne)uspešnosti integracije nove islamske kulture v »našo« zahodnoevropsko. Potem ko smo odpravili za današnji okus smešne in okorne kopalke iz začetka 20. stoletja, prihajajo k nam osebe, ki vidijo v kopalnem okolju preveč golote in nas vračajo nazaj v modo in v čas. Če razumemo integracijo kot uspešno vključitev tujca, prišleka, begunca, migranta… v novo okolje in pri tem upoštevamo že obstoječe navade, lahko vidimo v uvajanju burkinija velik neuspeh. Razlog je v tem, da pri pretiranem in izstopajočem zakrivanju na plaži, tuja kultura ne sprejema lokalnih navad.

Evropske modne kopalke l. 1910 - Vir: http://www.elle.it
Evropske modne kopalke l. 1910 - Vir: http://www.elle.it

Nekatere kopalne oprave so lahko za koga res pretirano izzivalne in neprimerne, vendar ob tako bogati modni ponudbi mislim, da se najdejo več kot ene kopalke, ki so povsem spodobne in okusne.

Na drugi strani se sprašujem, kako bi zgledalo in kako bi bilo sprejeto, da bi zahodne ženske v ortodoksnem arabskem okolju šle na plažo v bikiniju ali v topless-u? Saj to je vendar del naše kulture in drugi bi jo morali spoštovati. Ne?

V nekaterih medijih sem zasledil očitke, da prej kot nad burkiniji, bi se morali škandalizirati nad svojimi katoliškimi redovnicami, ki so kot ženske pretirano zakrite… Katoliške redovnice gredo tudi na plažo in v morje – v običajnih kopalkah.

Mislim, da je pojav burkinija samo eden izmed mnogih primerov, na katerih se preizkuša soočanje civilizacij in verstev. Islam je v evropskem okolju v porastu in samo neki parcialni ali administrativni odgovori na posamezne pojave ne bodo zadostovali. Nujno je, da se Evropejci zavemo svoje kulture, svoje tradicije in izročil, saj samo tako bomo sposobni stopiti v konstruktivni dialog z novim kulturami in jih uspešno integrirati. V nasprotnem primeru nam grozi konflikten in zelo nevaren trk civilizacij.

Kdo si, Evropa?

Vir: www.treccani.it

Vprašanje evropske identitete se dotika treh ključnih področij, do katerih njeni prebivalci še nismo razvili pravilnega odnosa: 1) Nacionalizmi in čeznacionalna pripadnost2) Odnos do zgodovine3) Verska svoboda. Zato nas vsak nepredvideni dogodek zmede do te mere, da pademo v krizo: finančno, migracijsko, politično … kriza lastne identitete je, kakor nadležna migrena, vseskozi prisotna. Če katerega od naštetih treh ključnih vidikov potiskamo »ven iz Evrope«, ven iz osebnega in kolektivnega spomina, ne moremo kriviti priseljencev, da je naša istovetnost na preizkušnji.

Celoten članek lahko preberete na portalu www.domovina.je.

 

Premagati terorizem in nasilje

Teroristični napadi predstavljajo največjo grožnjo in izziv sodobnemu globaliziranemu svetu, saj so pokazatelji, da samo leporečje o neki globalni vasi brez vzajemnega poznavanja in spoštovanja nas ne pripelje nikamor. Ravno nasprotno, prihaja do zlorabe vere, generiranja konfliktov in občutke medsebojne ogroženosti.

Napadi in nasilje v zadnjem času se dogaja »v imenu vere, v imenu velikega boga«, napadalce pa preprosto imenujejo skrajneže neke vere. Če povem kar direktno, brez ovinkarjenja, najpogosteje so to islamski skrajneži te ali one smeri. Na drugi strani pa smo »mi«, pošteni in miroljubni prebivalci sveta, ki bežimo in se borimo proti takemu verskemu ekstremizmu. Prepričano smo, da zaostalemu svetu prinašamo svojo demokracijo in pravice, oni pa nam vračajo z bombami… V resnici stvari niso tako enostavne in niti tako enolične.

Samo za medklic. Če nismo bili naprošeni, da bi komu prinesli »demokracijo«, zakaj jo tja izvažamo na silo, saj niti mi Evropejci, po skoraj 4.000 letih (od antičnih Grkov in Rimljanov, preko srednjega veka in razsvetljenstva), je nismo še dobro razumeli in spravili v prakso.

Vprašanje nasilja pa bi morali vedno ločiti od vere, že zaradi dejstva, da nobena resna, napredna, konsistentna in uveljavljena vera, ne bo utemeljevala ali opravičevala nasilja. Še manj pa se bo sklicevala nanj, da bi uveljavila svojo moč in pozicijo, kajti tako verstvo je obsojeno na propad. Zakaj torej nasilje »v imenu vere«?

Odgovor je po eni strani dokaj preprost, skriva pa v sebi neko »dvoslojno« zapletenost.

Prvi sloj odgovora je zloraba vere. Posamezniki ali majhne skupine zlorabljajo vero, božje ime in verske simbole za svoje parcialne interese. V ozadju je velika manipulacija, ki privede človeka do tako skrajnega dejanja, kot je samorazstrelitev. Princi teme novačijo nezadovoljno mladino, ki je brez prave perspektive, da opravijo umazano delo sejanja terorja po pokvarjenem in razvitem Zahodu ter jim, prosto parafrazirano po Bartoljevemu Alamutu, ponujajo nebeško slavo, v zameno za majhno žrtev v obliki samorazstrelitve.

Drugi sloj odgovora moramo iskati v razlogih, zakaj se da nekaj ljudi tako na lahko manipulirati, da pridejo do točke pripravljenosti na samomorilni napad. Slabo poznavanje (lastne) vere ali nepoznavanje na sploh, je lahko je najlažja vstopna točka za nestrpnost, sovraštvo in nenazadnje ekstremizme. V nevarnosti smo tudi na Zahodu, saj vero izrinjamo iz vsakdanjega življenja, s tem pa ponujamo lažnim prerokom priložnost, da jo izrabljajo za svoje namene.

Ključ za rešitev tega stanja, odgovor kakor premagati nasilje in terorizem ter uspešno zajezitev novih ekstremizmov in posledično napadov, zagotovo ne morejo biti vojaške ladje ali bombe ali nek podivjani laicizem, kot se ga gremo na Zahodu. Vojaška sila ne reši ničesar, saj kdor prinaša vojno, ne more dobiti nazaj miru. In izključevanje vere iz naših trgov, ulic, šol, medosebnih odnosov in vsakdanjega življenja prinaša strah pred ne(po)znanim, sramotenje drugega, odsotnost ključnega elemente naše istovetnosti.

Rešitev sedanjemu stanju je vključevanje verstev v družbeno življenje, dobro poznavanje svoje vere ter spoštovanje drugih.

To velja za muslimane, kristjane, budiste, Jude, hindujce… ter tudi za atieste in agnostike.

Od Charlie Hebdo do zaprtih meja

7. januarja 2015 se je zgodil teroristični napad na francoski satirični časnik Charlie Hebdo. V Evropi se je po začetnem šoku usul plaz kritik in nato se je zgodila polarizacija: je to napad na svobodo govora in evropsko demokracijo? So satiriki pretiravali v svojem poslanstvu in dobili tisto, kar so iskali? Je islamski terorizem na pohodu? Je to začetek konca svobodne Evrope?

 

Vir: http://www.ilpost.it
Vir: http://www.ilpost.it

V letu dni se je zgodilo veliko dogodkov, ki jih lahko tako ali drugače povežemo v eno celoto. Žalostna prva obletnica napadov v sebi nosi hkrati odmev na še hujši napad, ki se je zgodil le nekaj kilometrov stran. V tistem Parizu, kjer se lahkotnost bivanja, kulinarnika in prijaznost povezujejo z umetnostjo ter evropsko identiteto, so skrajneži pokazali, kako smo ranljivi in nemočni. Žalostna prva obletnica na satirični časopis nekako sovpada tudi s koledarskim letom in zagotovo si bomo leto 2015 zapomnili kot težavno leto za Evropo. Tisto Evropo, ki je se je še nemalo nazaj ponašala s svežim pečatom na listini Nobelove nagrade za mir, kot odličjem za vzpostavitev dolgotrajnega miru. Sedem desetletji je doba človeškega življenja, a za staro celino, polno dolge in zapletne zgodovine, je to doba kratkega trenutka… Čas minulega leta pa…

Tisti dnevi, ko s(m)o skoraj vsi bili ”Je susis Charlie” so bili dnevi strahu, ker morda si nismo hoteli ali želeli priznati, da se nekaj pred našimi očmi in okrog nas spreminja. Odhajajo neke gotovosti, ki so nam bile samoumevne in prihaja novo. Neznano. To novo je kmalu dobilo definirane obrise velikega migracijskega vala, ki nas je naglo prebudil iz sladkega sna. Migranti so bili na poti v EU že mnogo časa pred prečkanjem naše meje. Ko se je Italija in njen mikroskopski otoček Lampedusa utapljal v migranstki krizi in ko je papež v Rimu označil smrt migrantov sredi morja za ”veliko sramoto”, smo to novico dali pod rubriko ”Pa še to”. Naenkrat pa je novica o migrantih pristala na vseh prvih straneh, ker so begunci prišli k nam.

Evropa – in z njo seveda tudi Slovenija – je predolgo časa spala na lastnih lovorikah, zagledana v svoj prav in domišljavo ”veličino” prihodnosti, ki bo prišla, ko bomo vsi povezani in bo ena sama velika EU, gospodarsko močna, uspešna in od vseh zaželjena.

Kaj pa če se bo veliki projekt velike EU končal še preden, se bo dobro začel? Kaj smo pripravljeni storiti za to, da bi to prerečili? Verjetno zelo malo. Ali celo bi ga najraje še sami pomagali spodkopati. Želimo nazaj svoje stare dobre tolarje in stare čase, ker takrat je bilo tako lepo… Tako razmišljanje je pogubno. Razlog je v tem, da nacionalne države kot omejeni teritorij so stvar preteklosti. Kdor tega ne more razumeti, je zaostal vsaj 30 ali 40 let. V postmoderni družbi – po Zygmuntu Baumanu, v tekoči moderni – je prostor preminula, čas pa močno skompresirana kategorija.

Danes je vse izmuzljivo, bežno, spreminjajoče in podvrženo posodabljanju. In ravno v pogledu na družbo in čas kot nekaj tekočega se nahaja tudi del odgovora o prihodnosti Evrope. Družba je kot migrantski tok: podvržena močnim spremembam, ki se dogajajo naglo v času. Prostor ne igra več pomena, zato so ograje, zidovi, žice in zaprte meje le poslednji krik starega pogleda na družbeni red. Nobena ograja ali zid ne bo mogel več ustaviti spreminjajoče se družbe, kjer ideje krožijo s sekundno hitrostjo in čas je doživel svojo skoraj zadnjo stopnjo zgoščenosti.

Mislim, da je obraz vsakega migranta v bistvu obraz neke nove Evrope, ki bo doživela reinterpretacijo svojih meja, svoje družbene ureditve in svoje lestvice vrednot. Politiki napačno mislijo, da bodo z ograjami in zaprtimi mejami rešili krizne razmere ali nas ubranili pred tujci, toda v resnici s tem pokažejo, da samo hranijo svoj volilni bazen. Politikov in tistih, ki si domišljajo, da to so, danes imamo veliko, celo preveč. Kar pa bi nujno potrebovali je nekaj pravih državnikov, z vizijo in z odnosom do skupnega dobrega.

Minulo leto, ki je trajalo od napada na Charlie Hebdo do (skoraj) zaprtih meja, je v sebi zgostilo vse tiste dogodke, ki na nek način predstavljajo trenutne razmere pri nas. Minulo leto je podoba stanja v Evropi in evropski družbi. Ta je navaličana same sebe, zato imamo vedno starejšo populacijo in vedno več depresije med mladimi; živi v ekstremnem blagostanju, zato se samo na deklarativni ravni brigamo za bližnje, za lačne in bolne; želi biti povezana »unija«, v resnici pa je vedno bolj razcepljena tvorba posameznih nacionalnih držav, zato nekatere članice EU životarijo na robu prepada; in na zadnje, evropska družba nikoli ni dokončno odpravila z duhovi nacionalizmov, ideologij in vojne iz 20. stoletja.

Doba med Charlie Hebdo do zaprtja meja je zelo kratka, ki v nabitosti dogodkov kaže na resnost situacije in potrebo po ukrepih.

Komentar je bil zapisan in objavljen na spletnem časniku Domovina.je

Kdo je napovedal napade v Parizu?

»Pariz je izgubljen; tukaj kraljuje sovraštvo do brezbožnih in muftiji hočejo spreobračati laične zakone v prid šerijatskemu pravu« (Oriana Fallaci, Jeza in ponos, 2001).

Ve se, da po vojoni s(m)o vsi generali in zelo pametni. Tokrat si bom to vlogo izposodil zase. Ne zato, da bi modroval v smislu ”sem vam povedal”, pač pa zato, da bi pobrskal po kolektivnem spominu in zbral nekaj opominov, ki bi nas morda lahko pravočasno posvarili. Izpostavil bom dva svetovna lika, ki sta na izviren, argumentiran in profesionalen način skušala opozoriti na previdnost pri soočanju z islamom v Evropi: Oriana Fallaci in Joseph Ratzinger.

V srednji šoli sem z velikim zanimanjem bral italijansko novinarko Oriano Fallaci, ki je v svoji knjigi Intervista con la storia / Intervju z zgodovino (1974) zbrala niz pogovorov s slavnimi in pomembnimi osebnostmi. Njen slog pisanja je bil vselej kontroverzen in proti toku, kar je potrdila tudi z delom La rabbia e l’orgoglio / Jeza in ponos (2001), kjer je ostro kritizirala pretirano odprto ravnanje zahoda do islama. Opozorila je, da so napadi na ZDA 11. septembra ter drugo islamsko nasilje prava verska vojna islama nad zahodom: »Prestrašeni, da ne bi šli proti toku, torej da ne bi izpadli rasisti, ne razumete ali nočete razumeti, da se tukaj dogaja obratna križarska vojna. Navajeni kakor ste na dvolično igro, zaslepljeni kakor ste od kratkovidnosti, ne razumete ali nočete razumeti, da tukaj poteka verska vojna« (La rabbia e l’orgoglio, 2001). Mnogi so jo tedaj označili za nestrpno ekstremistko in desničarko, čeprav se je med drugo svetovno vojno v prvi vrsti borila kot partizanka.

Drugi dogodek, ki je s tem povezan, je »škandalozno« predavanje tedanjega papeža Benedikta XVI. leta 2006 na univerzi v Regensburgu. Beseda škandalozno je v narekovajih, ker je javnost tedaj z velikim ogorčenjem skočila po konci, ko je Ratzinger v svojem akademskem prispevku na argumentiran način opozoril na težnje v islamu, da z nasiljem zavzame evropsko kulturo. Na nogah so bili vsi po vrsti: od politikov do akademikov, od levih in desnih vse do katoličanov. V islamskih državah so v simbol protesta zažgali papeževo podobo in vpili, da je to diskriminacija in sovražni govor proti islamu. Nihče se ni vprašal, kako je s svoboda govora. Odgovor, kako jo radikalni islam dojema, smo lahko videli pri terorističnih napadih na Danskem, v Kanadi in na Charlie Hebdo…

Ratzinger je v omenjenem predavanju izpostavil predvsem pravico, ki jo mora imeti vsak, da v svobodi svoje vesti prostovoljno pristopi ali ne k določeni veroizpovedi. Papež je dejal, da Mohamed, potem ko je v mladosti še dopuščal svobodno izbiro, v trenutku ko je dosegel oblast, spreobračal druge z mečem in nasiljem. Benedikt XVI. se ni ustavil samo pri tem. Kot vrhunski akademik in eden največjih teologov 20. stoletja, je svojo tezo utemeljil, da ključna napaka islama je v nasilju, zato je predlagal »iskren dialog«, da bi se ogradili od izvora nasilja. To je – po papeževih besedah – nenazadnje prisotno tudi pri določenih krščanskih skrajenižih ter pri ateistični ideologiji, saj zlorablja razum in ga prodaja kot odsev Vsemogočnega. Ampak to se mediji »spregledali« in v svet ponesli samo polemiko z islamom. Kaj je sledilo v javnosti si lahko predstavljate. Papež je bil takoj označen za katoliškega ekstremista, nemškega nacista itd.

Leta 2005 sta se papež Benedikt XVI. in Oriana Fallaci srečala v Castelgandolfu. Srečanje naj bi ostalo tajno, vendar je novica pricurljala v javnost. Vsebina pogovorov do danes ni znana, zanimivo pa je, da se nekdanja partizanka, zagovornica feminizma in liberalna novinarka ter eden največjih teologov 20. stoletja srečata. Izrazila sta vzajemno spoštovanje…

V zadnjih desetih ali petnajstih letih je bilo še mnogo drugih opominov, ki so napovedali, da prej ali slej se lahko zgodijo nevarni prizori nasilja, ki pa so bili (namenoma) prezrti. Prezrli so jih državni voditelji in politiki, mediji ter tudi prebivalci. Naš greh je, da smo premalo kritično pristopili k vsem »velikodušnim« potezam sprejemanja tujcev, ki so prišli v Evropo brez vsakega spoštovanja do naših navad in naše kulture. V strahu, da ne bi izpadli nacisti, ksenofobi, ozkogledi in še kaj, smo odprtih rok sprejemali vse in vsakega, ki je prišel na naš prag. Nobenega nismo niti vprašali, ali je pripravljen živeti po naših navadah, ali se bo inkulturiral v naš način življenja in bo spoštoval zakone, ki jih moramo vsi.

Fallacijeva, Ratzinger in še kdo so z grenkimi besedami povedali nekaj, kar nam ni ustrezalo ali nas je zelo zmotilo. Pa so imeli prav?

Nekdo je gostitelj, drugi pa gost

Terorističen napad ki se je včeraj zgodil v Parizu in je povzročil skoraj 200 žrtev je  grozljiva podoba spremenjenih razmer v katerih živimo. Je pokazatelj, da nekaj korenitega se je spremenilo na tem svetu in posledično tudi v evropski družbi.

Lahko trdim, da se vsi počutimo nemočne, šokirane in prizadete, saj nihče si ni predstavljal tako sistematično načrtovanega in z grozljivo hladnokrvnostjo izvenega napada v eni od prestolnic Evrope. V mestu, ki je s svojo bogato  kulturo mnogim narodom navdih, ki predstavlja enega od simbolov stare celine…

Ob tem se sprašujem, ali so res pretiravali z napovedmi tisti ”preroki nesreče”, ko so opozarjali, da se z migracijskim valom Evropa spreminja v nevarno bojišče ekstremistov in da ne vemo kam lahko to pelje… Bi preslišana svarila lahko preprečila napade in s tem bi rešili mnoga življenja? V središču neke ne prav dobro definirane vojne med velesilami, ekstremisti, kapitalom, parcialnimi interesi in še čim se nahaja Evropa. Ta stara celina, ki je od zadnjega velikega konflikta posotala bogata in razvita, obenem pa lena in zaspana. Naš nasprotnik ni osem zmešanih mladostnikov ali neka skupina skrajnežev, ki se skriva kdo-ve-kje, ampak je organiziran terorist, borec za sveto vojno, ki ne pozna meja in več mrtvih ko bo, bolj bo uspel v svojem cilju.

Večkulturnost in gostoljubnost do tujcev je postala ena svetlejših točk evrospke kulture, ki je skozi stoletja dobivala razne odtenke, vendar vedno so domačini in prišleki iskali ravnovesje. Ne razumemo, zakaj morajo biti ženske pokrite z rutami, zakaj je za nekoga »Jud« enako kot sovražnik in križ znamenje žalitve…

Naš odgovor, odgovor vseh Evropejcev, mora biti večja povezanost, močnejša skupnost in zasledovanje skupnih ciljev. Da, počutiti se moramo Slovenci, Primorci, Gorenjci, Francozi, Italijani… in tudi Evropejci. Odgovor na brezobrazni teror je pogumna drža vsakega posameznika in zahteva, da se vzpostavi varnost za miroljubne in izžene sejalce nasilja.

Ko je Evropa jasno odgovorila na nasilje islamskih skrajnežev so ti vrnili udarec… Ta udarec boli vse nas. Ker jutri je lahko na vrsti disko v Portorožu, gledališče v Mariboru ali stadion v Ljubljani. In naslednje žrtve so lahko naši prijatelji in sorodniki.

Ko so obglavili glavnega arheologa v Palmiri, smo vsi gledali stran, ker to je bilo tako daleč in nas ni zanimalo. Ko so ubili karikaturiste na Danskem in v Parizu smo si sami pri sebi mislili »kaj pa so izzivali s takimi risbami«… toda upam, da danes nam je jasno, da nekdo ki prihaja kot gost v naš dom nam želi vsiliti svoje zahteve in uničiti vse, kar mu ni všeč.

Če komu ni všeč naš način življenja, demokracija, naše sodstvo ali politična ureditev, lahko na demokratičen in spoštljiv način to pove ter predlaga izboljšave. Če komu ni všeč kako se zabavamo, kako se oblačimo, da jemo in pijemo določeno hrano in pijačo, lahko se tega izogne in pusti ostale pri miru. Mislim, da nihče ne vsiljuje drugemu zabavo ali predpisuje modo. Če koga moti, da pri nas imajo ženske vozniško dovoljenje, volilno pravico in celo vodijo države, lahko se preseli drugam. Če koga moti, da se kot mladi celo zabavamo in skušamo razredčiti skrbi o negotovi finančni prihodnosti, lahko se zapre v svoje stanovanje in pusti mlade pri miru. Če koga moti, da svobodno potujemo po Evropi, ki je bila skozi stoletja zaznamovana z vojnami, zidovi in mejami, potem predlagam, da takoj odide iz celine Evrope, ki jo sestavlja 50 držav. Na svetu je izven Stare celine še preostalih 162 držav, kjer se bo verjetno počutil bolje.

Kdor vsega tega ne more razumeti, mu bom povedal bolj preprosto: nekdo je pač gostitelj in doma počne kar želi, drugi pa je gost in se vede po gostiteljevih navadah. Sicer lahko prostovoljno odide ali ga gostitelj pospremi do vrat.