Ob pedofilih nam otroke zlorabljajo še mediji in oglaševalska industrija

Oglasi oropajo otroke svojega otroštva, saj preko oglaševanih vedenjskih modelov ponujajo erotično neverbalno govorico, ki jo mladoletniki posnemajo in postanejo lahek plen storilcev spolnih zlorab. Kako nam lahko pri tem pomagajo mediji, ki skrbno in natančno poročajo o vsaki tovrstni zgodbi? Kaj lahko storijo za vaše otroke, da bodo obvarovani pred to nevarnostjo?

 

Želim se navezati na novico, ki je bila objavljena pred časom, da je bil nekdanji poslanec SD Andrej Magajna pravnomočno oproščen obtožb o posredovanju pornografske fotografije. Ta in še nekatere druge novice o oprostitvah domnevnih storilcev tovrstnega kaznivega dejanja, še posebej ko gre za duhovnike, pristanejo nekje v rubriki »pa še to«. Brez pompa, brez alarmov in brez škandalov. Ravno obratno pa se zgodi, ko se domneva, da naj bi bil storilec kriv: pristane na prvi strani in teden dni je vse v aferi.

Mediji si dovolijo s preveliko lahkotnostjo in brez ustreznih posledic vzeti dobro ime človeku, ki je samo obtožen, brez da bi mu bilo kaj dokazano. V zadnjem času je bilo primerov obtožb duhovnikom, ki so jih kasneje sodišča zavrgla kar nekaj: župnik v Preski, nekdanji duhovnik za študentsko pastoralo, župnik v Velenju in še kje…

Na tej točki se odpira niz vprašanj in pomislekov, ki bi jih bilo vredno analizirati, a se bom ustavil samo pri enem, ki je po mojem mnenju najbolj paradoksalen: vloga medijev. Ne želim se toliko ustavljati pri vprašanju Zakaj to počnejo?, ker mislim, da je vsem kristalno jasno, da naslovi afer pritegnejo bralce in pomagajo za dan ali dva zaustaviti padanje naklade dotičnega časopisa. Najbolj pradoksalen vidik je pri tistih medijih, ki so se samooklicali za varuhe javne morale in v imenu pravičnosti postavijo na moderni sramotilni steber naslovnice z mastnim tiskom ime in priimek osebe, ki »naj bi« nekaj zagrešila. V tem primeru spolno zlorabo. V isti sapi pa ta mediji podpira in širi in seksualno liberalizacijo družbe do take mere, da je vse dopuščeno in dovoljeno. Še več, na svojih spletnih ali tiskanih straneh ponuja etično sporne vedenjske vzorce najbolj ranljivi skupini družbe, ki so otroci.

Kot družba postajamo vedno bolj tolerantni do spolnosti, jo vnašamo – celo vrivamo – v vsak oglas in vsako podobo. Oglaševalska industrija je vstavila goloto, erotičnost in spolnost v čisto vsak element, tudi tja, kjer jih ne bi smelo nikoli biti: v otroški svet. Dokaz so reklame, kjer nastopajo otroci in zavzemajo mikavne drže, ki so značilne za svet zapeljevanja odraslih. To najlažje zasledimo v oglasih za otroška oblačila, kjer so otroci postavljeni v vloge mini-manekenk in manekenov, ki s senzualnostjo, zapeljivimi držami in erotično govorico telesa izražajo sporočilo seksualnosti.

Čeprav gre na prvi pogled za iznajdljive in zabavne oglaševalske pristope, v resnici se za tem skriva velikanska past. Vrstniki mini-manekenk in manekenov opazijo te podobe, posnemajo ponujene izzivalne drže in nehote spustijo svojo naravno mejo sramu. S tem pa odpravijo tisto obrambno mejo lastne intime, ki ne bi smela biti nikoli prekoračena.

Poglejmo »modna« oblačila za otroke in bomo dobili dodatno potrditev tega: za deklice kratka krila in razkrita ramena z dekoletji(!), za fantke nizek pas hlač, pri obojih pa sporočila v obliki napisov na majicah, ki na mladoletnika ne sodijo.

Ker so otroci oropani svojega otroštva in so prisiljeni posnemati življenje odraslih, postajajo tržno blago, s tem pa veliko lažji plen pedofilskih mrež. Resnična nevarnost ni vsak “domnevni” storilec, ampak nevarnost na katero ne opazimo in je dokazana so oglasi.

Namenoma sem izbral nekoliko bolj provokativen naslov, zato da bi se zavedli, kako nevarna je neverbalna govorica podob in kako nemočni so lahko otroci, ki dan za dnem nemo opazujejo fotografije svojih vrstnikov, ki se prijazno smehljajo…

Komentar je bil objavljen na spletnem portalu Domovina.je

Težava nismo mi otroci, ampak ste vi, starši!

»Resnična težava je v svetu odraslih, ki že trideset let so se odpovedali vzgoji mladih oziroma so teoretizirali ne-vzgojo; in potem se čudijo nad divjaki, ki jih imajo v hiši«.

(kard. Giacomo Biffi, 1984).

S temi besedami je v nekem intervjuju nekdanji in zdaj že pokojni nadškof v Bologni kardinal Giacomo Biffi leta 1984 zaobjel bistvo težav sodobne družbe. Čeprav se njegove besede izpred več kot treh desetletjih lahko zdijo komu nesmiselne, mislim, da so v današnjem kontekstu več kot primerne.

Izposodil sem si ta citat, ker ponuja razlago in skupni imenovalec na številne tragične dogodke minulih tednov in let. V tej misli najdemo odgovor na številne težave sodobnega človeka in družbe, iz katere izvira nesmiselno, na katerega nimamo pravih odgovorov. Začudeni beremo novice o ljudeh, ki jih povozi avtobus, ker med hojo prebirajo e-pošto na svojem pametnem telefonu, ne vemo s kakšinimi besedami ogorčenja bi še opisali iskanje virtualnih pošati Pokemonv v koncetracijskem taborišču v Auschwitzu in zakaj je mati vojskujočih vedno noseča. Globalizacija nam je prinesla in nam še vedno prinaša ogromno pozitivnega, veliko materialnih in nematerialnih dobrin, ki so bile še pred nekaj desetletij samo iluzija. Obenem pa nas globalna vas in izobilje vsega silita k preudarnosti, k modremu ravnanju in pametni uporabi teh dobrin.

Tukaj mi prihajajo na misel besede italijanskega režiserja in pisatelja Pier Paola Pasolinija, ki je podobno kakor kardinal Biffi v povojni dobi ekonomskih uspehov in na pragu tretjega tisočletja uvidel, da napredek brez razvoja je lahko poguben. Pasolinijeva teza, da modernizacija in razvoj družbe prinašata kolaps ruralnega prebivalstva, se nadgrajuje v njegovem videnju modernosti, ki jo dojema kot iskanje sreče, a privede človeka in ustanove do izgube vrednot. Kako daljnovidno je napovedal, da kapitalizem in hedonistična ideologija potrošnje sta odpravila klasične vrednote, ki jih je sicer zagovarjala tudi Cerkev. V povojni Evropi in zahodnem svetu se je po drugi svetovni vojni razvijala nova družba, družba potrošništva. Ta je res povedla ljudi od nekega podeželskega ”barbarstva” do ”urbane civilizacije”, a obenem jih je tudi notranje osiromašila ter povzročila stresnost in družbeno nelagodje.

Rojeni v povojnih letih so izkusili velik napredek in številne priložnosti, kljub nekaterim odpovedim so preživljali brezskrbno mladost in bili so kakor opiti od splošnega prepričanja, da dobrin, kapitala in naravnih virov ne bo nikoli zmanjkalo. V resnici se je v roku nekaj desetletij zamenjala plošča in otroci tistih »otrok zlate dobe« smo postavljeni pred drugačno realnost.

Tukaj se nahajamo danes. Prepričani smo, da smo zgradili napredno, razsvetljeno, močno in razgledano družbo, v resnici pa se nahajamo v mračni in megleni dolini, kjer je udobje posameznika edino merilo in edina vrednota. Tisti, ki smo danes tridestletniki in bi morali imeti vsa vrata odprta, ki bi morali strmeti v prihodnost in zajemati svoj vsakdan s polno žlico, smo primorani krmariti med prekariatom in socialno negotovostjo. Generacija naših staršev je preživela »zlato dobo« gospodarskega razcveta in ekonomske brezskrbnosti in – dovolite mi to definicijo – porabila ekonomske, naravne in družbene vire svoje in naše dobe. Danes smo vsi tako zelo ekološko usmerjeni, ne ker smo si to izbrali, ampak ker to moramo biti, sicer se bomo s tem planetom zadušili v izpustnih plinih in zasuli v gori smeti.

Če je danes naša družba polna nekih »divjakov«, kakor jih je opisoval kardinal Biffi, je zato, ker generacija pred nami ni pomislila, kaj bo jutri, ampak je videla samo svoj danes. In naš danes je precej bolj krut in krajši od onega izpred tridesetih ali štiridesetih let. Potem slišimo teorije, kako bo generacija »millennials«, tistih rojenih med leti 1980 in 1990, (pre)živela svojo odraslo dobo, kakšne bodo naše pokojnine in bolezni v starosti…

Težave so vidne in alaramantne že danes. Ljudje, ki iz dolgčasa pretepajo ali polivajo mimoidoče s kisilino, mladi ki v imenu ekstremne zabave nekoga ubijejo in njegove zadnje trenutke posnamejo s telefonom ali množična posilstva najstnic, ki jih zagrešijo njihovi vrstniki… preprosto še otroci, ki bi se morali igrati na igrišču ali na travniku, a se vedejo in ravnajo kot pokvarjeni odrasli kriminalci.

Da, hvaležni smo za internet, za napredek v medicini, za avtomobile, ki se vozijo sami in so neverjetno varni, za znanje na dosegu klika in za mobilnost med narodi; nujno pa bi potrebovali še izobrazbo, ki bi nam omogočila, kako vse te dobrine smiselno in koristno uporabljati; potrebovali bi tudi vzgojo, kako napolniti glavo, ne da bi izpraznili srce.

Nahajamo se v posebni dobi velikih sprememb in družbenih izzivov. Če želimo ukrotiti »divjake v hiši«, moramo začeti razmišljati, kako bomo vzgojo prenesli v prakso, kako bomo vrnili naravi svoje mesto v našem življenju in kako bomo poleg pravic govorili tudi o dolžnostih. Pred nami je verjetno še zadnja možnost, da humaniziramo podivjane posameznike v družbi, sicer bomo – po Pasolinijevo – človeštvo pripeljali do ”kontemplacije pekla”.

 

Prispevek je bil napisan za prilogo Bodi človek! goriškega tednika Novi glas.

4. zakrament: zakrament poslovitve

Po krstu, spovedi in obhajilu je birma 4. zakrament, ki ga katoličani prejmemo na svoji življenski poti. 4. zakramentu, birmi, pravimo tudi potrditev v veri… lahko pa bi ga poimenovali zakrament poslovitve od vere.

Kaj se dogaja v Sloveniji in po Evropi po prejemu birme je vsem znano: slovesna maša, kosilo, darilo in potem v 80 % primerov je konec z verskim življenjem. Tja do poroke ali še malo čez. Na temo birmanske pastorale in kako obdržati mlade po birmi v bližini Cerkve obstaja nepregledna zbirk analiz, študij in razprav, ki kljub vsej znanosti in strokovnosti ne morejo ustrezno odgovoriti na trenutni pojav poslovitve.

Vir: http://www.santamariasegreta.it
Vir: http://www.santamariasegreta.it

Kaj se dogaja? Če želimo razumeti kaj se resnično dogaja na tem področju moramo pogledati precej širše. Prva in največja težava ni v slabih katehezah ali zgrešenem pristopu Cerkve, ampak v prevladujoči kulturi okolja in javnem mnenju. Oba, vsak na svoj način, ponujata mladim ekstremne in mikavne vedenjske vzorce, ki so daleč stran od vrednot, ki jih ponuja vera. Govorimo o modi, o tem da si »cool«, da doživljaš presenečenja in da zanš presenetit, da si »odpičen« v dejanjih, da se vedno nekaj dogaja in vedno nekaj novega… Če so še par desetletji od tega imele osrednjo vzgojno vlogo med mladimi družina, šola in Cerkev – vsaka za eno tretjino – morda imajo danes vse tri skupaj komaj tretjinski vzgojni delež. V takem okolju je zelo težko ponuditi nekaj, kar bi res učinkovito vzgajalo otroke.

Drugi vidik, povezan s tem, je velika kulturna in miselna revolucija, ki se je zgodila po drugi svetovni vojni in je zajela vse družbene segmente. Burna šestdeseta leta prejšnjega stoletja niso prinesla samo seksualne revolucije, pač pa tudi marsikatero drugo. V Katoliški Cerkvi smo imeli drugi vatikanski koncil, ki je uvedel številne novosti, svet se je začel povezovati v veliko globalno vas, tehnologija z internetom je doživela svoja zlata leta… Vse to so dejavniki, ki so zaznamovali in spremenili naš način razmišljanja in naš način verovanja. Sedaj živimo v času, ko je birma zakrament poslovitve.

Če malo bolje pogledam okrog sebe opazim okolje, kjer se, bolj kot kadarkoli prej, govori o odnosih, čustvih, ljubezni, mladosti, počutju… Izhajajoč iz tega se sprašujem, kako to, da krščanstvo, ki je mlada in mladostna vera odnosa, ne nagovarja mladih? Zakaj jih ne pritegne? Zakaj je prvo slovesno dejanje potrjenega kristjana v svoji odrasli veri, po vsaj osmih letih verouka, odhod in slovo od Cerkve?

Začetek rešitve vidim v besedi in v Besedi. Če so se naše težave zgodile s spremembo kulutre in tehnologije, potem moramo govorico Cerkve prilagoditi kulturi in tehnologiji. Pomembne pojme svojega verovanja moramo začeti »filtrirati« in ponuditi kot razumljive besede, da bo tudi Beseda, Božja Beseda, razumljiva mladim. Krščanstvo je preživelo tok zgodovine ravno zaradi izjemne sposobnosti prilagajanja in odpiranja novemu. Sedaj je čas, ko se od kristjanov zahteva, da prilagodimo svojo »versko slovnico« času in ljudem, ki so versko nepismeni. In tukaj nam lahko pridejo prav besede duhovnega velikana iz juga Italija, don Tonina Bella, ko je dejal, da »Cerkev mora opustiti znamenja moči, da lahko privzame moč znamenj«.

Članek je bil objavljen na spletnem portalu domovina.si.

Dvakrat žrtev

Pisati komentar o sodnem primeru, ki je star že leta, je precej nehvaležna naloga. In še težje je najti prave in primerne besede za dejanja, ki so neopravičljiva. Sodba vrhovnega sodišča v primeru domnevne zlorabe mladoletne deklice s strani artiškega župnika je znova odprla nikoli zaceljeno rano, ki jo nosijo mnogi.

Skupnost vernih in nevernih v Artičah se je znašla pod žarometi ne zaradi odličnega sadja, ki ga tam pridelujejo in niti zaradi vzorne šolske zadruge. Pozornost javnosti jim jo je pridelal nekdanji tamkašnji župnik, ki naj bi zlorabil nemočno dekle. In danes se na nek način to ponavlja, ker je sodišče izdalo novo sodbo in ker vesoljna Slovenija o tem modruje. Predvsem določeni mediji, ki izrabljajo zgodbo za politične točke v boju zoper Cerkev. Osebno mislim, da tukaj se odpirata dve vprašanji: vloga Cerkve in vloga medijev.

Bi morala ”uradna Cerkev”, torej mariborska nadškofija, celjska škofija in artiška župnija plačati odškodnino, ker je njihov ”delavec” storil kaznivo dejanje? Po oceni vrhovnega sodišča da, po zdravi pameti pa bi moral biti odgovor negativen. Zakaj? Zato ker bi sicer moral poslovodja ali direktor katerega koli podjetja plačevati za kazensko odgovornost svojih zaposlenih. Teza, da so tudi v Ameriki in na Irskem škofije plačevale vrtoglave vsote v odškodnino za zlorabe ne zdrži v slovenskem primeru. Tam je bilo dokazano, da so bili odgovorni seznanjeni s početjem duhovnikov in so to prikrivali, medtem pa tukaj gre za povsem drugačen primer. Župnik ni škofov uslužbenec, ampak je na svoji župniji samostojen in suveren. Po Zakoniku cerkvenega prava velja, da če se za premestitev sam ne odpove svoji župniji, ga škof ne more premakniti…

Katoliška Cerkev je od izbruha škandalov naredila veliko pomembnih korakov za zaščito otrok. Tako na svetovni kot na slovenski ravni so bile sprejete smernice, navodila in ukrepi, ki so izboljšali sistem kontrole in preventive. Najpomembnejši korak pa se je zgodil v miselnosti ljudi, da je zlorabo potrebno obsoditi, žrtvi pomagati, storilca pa ustrezno sankcionirati. Davek za to spremembo je bil zelo visok, saj so dolga leta molka in prikrivanj marsikje vzela Cerkvi verodostojnost in moralno avtoriteto. Kot verniki in kot družba smo se morali soočiti s šokom, da se to dogaja in šele potem smo lahko naredili pomembne korake k spremembi. Verjetno so k temu pripomogli tudi mediji, ki so s svojim pritiskom in razkrivanjem zgodb pospešili proces, vendar imajo tudi drugačno vlogo…

Medijsko razkrivanje zgodb spolnih zlorab je pospešilo procese očiščevanja in sanacije tega občutljivega vprašanja v Cerkvi in družbi, hkrati pa so izkoristili napake nekaterih duhovnikov za obračun z vero. Novinarji so razkrite zgodbe pogosto posplošili in jih uporabili kot proti argument – ki to ni – v splošnem diskurzu proti Cerkvi in veri. Tako smo lahko v letih najbolj akutnega spopadanja s škandali zlorab brali o posebnih obdavčitvah, ločitvi, prepovedi delovanja Cerkve in še čem.

V resnici so (bile) žrtve zlorab dvakrat žrtve. Prvič zaradi početja storilca, drugič pa zaradi izkoriščanja njihovih zgodb v medijih za politični obračun in ideološki boj. Pravičnost terja ustrezno kazen za storilca, terja pa tudi sočutje in obzirnost do žrtve. Njena intima je sveta, zato je najbolje, da ne prestopamo praga informiranosti javnosti s kričečimi naslovi ali za izrabo dogodkov v lastno korist. To terja odgovornost in zrelost.

Besedilo je bilo objavljeno na spletnem portalu www.domovina.je

Pot

Ko sem bral urednikovo e-mail sporočilo, naj napišemo članek za novo številko priloge na temo poti in romanja, sem bil na poti… Med hojo sem na svojem telefonu pregledoval pošto in bral… verjetno nič nenavadnega in posebnega, glede na čas, ki ga živimo in glede na potrebo – skoraj zahtevo – da moramo biti nenehno povezani, on-line, s svetom. V tistem me je spreletelo, da sem pravzaprav s tem početjem v drugem kraju, z drugimi ljudmi in vsebinami, kot bi sploh moral biti. Narava, vreme, stavbe, ljudje, kraji okrog mene sploh niso relevantni, ampak relativni; moje oči berejo ali gledajo povsem druge svetove.

Najbrž je zaradi hitrosti in pritiskov, da moramo vse narediti takoj, tega multitaskinga, če poskusim posloveniti bi rekel ”hkratne večstoritvenosti”, ki spreminja koncept poti v nekaj negativnega, ki nam jemlje čas in je pač nujno zlo. Gremo na pot, zato da bi prišli na cilj. Vmes je neka potrata časa. A pot ni samo razdalja med dvema točkama, pot je vsebina in je način. Če se danes navdušujemo na hitrimi avti, motorji in vlaki, ki drvijo tudi do 500 km/h, ne smemo spregledati, kaj pomeni potovati. Pojem poti ima v krščanstvu pomembno, edinstveno in globoko konotacijo, ki se ga včasih premalo zavedamo.

Adam in Eva sta bila po grehu izgnana iz raja in sta morala oditi. Mojzes popelje izraelsko ljudstvo iz suženjstva v obljubljeno deželo in prehodijo dolgo pot skozi puščavo. Jezusovi starši se zatečejo v Egipt in ta pot je bila še kako pomembna. Kristus zase reče, da je pot, resnica in življenje in učenca srečata vstalega gospoda na poti v Emavs. Preganjalec kristjanov Savel na poti v Damask sreča Kristusa in po spreobrnjenju postane Pavel, apostol narodov. Papež Janez Pavel II. je s svojimi potovanji pokazal, kaj pomeni biti globalni pastir in papež Frančišek je v svojem prvem nagovoru takoj po izvolitvi dejal, da bomo skupaj hodili po poti kot škof in ljudstvo… krščanstvo je vera, ki ima simbol in pomen poti goloboko zasidran v sebi.

Pred nami so poletne počitnice, čas oddiha, počitka in tudi potovanj. Kako bomo potovali? Pot od doma do kraja naših počitnic lahko spremenimo v čudovito avanturo. Odpreti moramo oči, da prizore ob poti vidimo, razumemo in ponotranjimo. Če smo pozorni lahko videno po poti dojamemo kot znamenja ali sporočila Boga Stvarnika. Kaj opazimo na poti? Koga srečamo? Kaj slišimo?

Pot je tudi pogosto metafora za življenje. Starejši ljudje v Istri pravijo, da smo na tem svetu samo popotniki, mimobežni sprehajalci, ki se ustavimo le za trenutek … In ko umremo, zaspimo in rečemo, da gremo na dolgo pot, da odidemo s tega sveta.

Kako pomembna je pot v času ”hitenja”? Izjemno! Morda se ravno v ovrednotenju poti skriva nov model razvoja družbe in medsebojnih odnosov. Da, spet smo tam: odnosi. O čem drugem pa lahko razpravljamo v dobi, ko komunikacija zaradi bliskovite hitrosti prehiteva samo sebe in sporazumevanje pravzaprav postaja samo še neka meta-komunikacija. Kdor piše cele besede je zamudnik, kajti danes pišemo samo še kratice, strnjene črke, simbole, zvoke … ki dobivajo nove pomene. Odnos je tudi skupni imenovalec poti in človeka, kajti na poti srečaš človeka, popotnika, romarja, brezdomca, gospoda, berača, kralja… srečaš tistega, ki čaka na prevoz in tistega, ki prevaža. Na poti lahko srečaš prostitutke, stare znance ali nove neznance. Ko se za trenutek ustaviš med njimi, ko prisluhneš svojim in njihovim korakom, ugotoviš, da tvoji in njihovi čevlji imajo enak zvok. Morda zato, ker smo v globaliziranem svetu vsi podvrženi enakim modnim trendom ali pa zato, ker smo si kot ljudje bolj podobni, kot si to upamo priznati. Zato smo vsi, ki smo na poti, pravzaprav podobni med seboj. V resnici prava vsebina, podoba, je pot. Začetek in cilj sta samo okvir, obroba tej dogodivščini in mi, ki po njej stopamo, pa smo umetniki, ki sliko ustvarjamo.

Naj si bodo naše poti dolge ali kratke, hitre ali počasne, načrtovane ali nepredvidene, so vedno edinstvena in neponovljiva doživetja. So priložnosti, da na njih spoznamo nove ljudi, se naučimo novih spoznanj ali srečamo sami sebe. Naj bo vsak korak vesel, varen in prehojen z zavestjo, da je pot po kateri stopamo resnično pomembna.

Pa srečno pot!

Kdo smo mi, da bomo zapirali vrata?

Če bi jutri sem dospela odprava marsovcev in bi kateri izmed njih prišel do nas … Marsovec, kajne? Zeleni, s tistim dolgim nosom in velikimi ušesi, kakor jih slikajo otroci. In bi dejal: ”Želim prejeti krst!”. Kaj bi se zgodilo?

(papež Frančišek)

 

Morda noben papež si še ni drznil zastaviti vprašanja, kako je s podeljevanjem zakramentov marsovcem, nekateri pred njim pa so zagotovo razmišljali, kako bi jih podelili ločenim, ponovno poročenim, tistim, ki živijo partnersko zvezo brez poroke … Od tod zadnja ”provokacija” sedanjega papeža, ki se javno sprašuje nekaj zelo ekscesnega, da bi pritegnil pozornost na občutljivo in še vedno odprto temo podeljevanja zakramentov tistim, ki s svojim življenjskim slogom niso v ”liniji” z doktrino.

Takih je vedno več in ”drugačne” družine – tukaj mislim celotno paleto življenjskih skupnosti, ki so se uveljavile zaradi raznih družbeno-socialnih okoliščin – predstavljajo stvarnost, ki je ni mogoče preprosto opredeliti kot grešno ali nenaravno. Ali se zavedamo, da za temi primeri so konkretni ljudje, s konkretnimi zgodbami in življenjskimi okoliščinami, ki si skoraj zagotovo niso izbrali sami? Morda so bili pahnjeni vanje, morda so se znašli v takšnih situacijah zaradi naivnosti, prenagle odločitve … Tisti, ki jim pravimo koruzniki, partnerske življenjske zveze brez poroke, so še vedno ljudje in še vedno jih Gospod ljubi, saj jih je on tudi ustvaril.

Te dni v Italiji mineva 40 let od uvedbe zakonske možnosti ločitve, to obdobje pa je ravno pravšnje za oceno stanja družinskega življenja. Tako v Italiji, kot tudi v Sloveniji in drugod po Evropi. Družba se je močno spremenila, odpravila je določene omejitve in zadržke, odprla pa je vrata nekaterim novostim. Ali je dobro ali je slabo je seveda lahko ocena vsakga posameznika, njegovega prepričanja, lestvice vrednot in pogledov, dejstvo pa je, da je preprosto ”drugače”. Če pogledamo družbo okrog sebe, hitro vidimo, da jo zaznamujejo, poleg naraščajočega števila priseljencev, tudi vedno višje število tistih, ki se zavestno odločijo ne sklepati zakonske zveze, ločenih, samohranilk in samohranilcev, različnih oblik partnerskih zvez in drugo.

Naša družba se je spremenila. Povojno obdobje v Evropi je prineslo hiter vsestranski napredek, ki je bolj ali manj neposredno spremenil tudi način življenja in družbo samo. Nanjo ne moremo več gledati z očmi prejšnje generacije in niti je ne moremo strpati v miselne in vedenjske vzorce, ki so veljali pred tridesetimi leti. Na to nas hoče opozoriti tudi papež in najbrž nam sporoča, da smo katoličani dolžni se prilagoditi – vedno v okviru nauka – da bi lahko bližnje sprejemali, ne pa obsojali ali zavračali. Ne nazadnje, papeževo vprašanje, ki sem si izposodil za naslov tega razmišljanja, ”Kdo smo mi, da bomo zapirali vrata?”, je provokacija vsem nam, da bi začeli gledati malenkost drugače.

Danes je postalo skupno življenje mladih pred poroko splošno sprejeto dejstvo, ki objektivno gledano, ne povzroča ne škandala niti čudenja. Čudno je, če se kdo odloči za poroko… še bolj čudno, če se mlad par odloči za poroko. Kar je bilo nekoč normalno, je danes čudno in obratno. To ni opravičilo, da spustimo in požegnamo vse novotarije in ekstreme, pač pa točka za razmislek, kaj lahko sprejmemo, kaj moramo obsodit in zavrnit in kaj na novo ovrednotit.

Morda je kriva močna ekonomska miselnost, da je finančna preskrbljenost pomembnejša od vseh ostalih vrednot in smo zato zamenjali vrednoto za vrednost. Ravno v finančni dimenziji pa lahko najdemo del odgovora, zakaj se mladi ne poročajo več. V času naših nonotov je bila poroka neke vrste socialno zavarovanje, da boš za prihodnost preskrbljen, da boš družbeno sprejet. Poroka je prinesla poleg družbene veljave tudi socialno varnost, urejeno domovanje ter osnovno materialno preskrbljenost. Danes to pride tudi brez poroke. In, roko na srce, mnogi so se tedaj poročali verjetno samo zaradi materialnih ugodnosti ali zaradi oblik družbenega pritiska in manj iz ljubezni.

Če gremo korak naprej, k cerkveni poroki, ki je zakrament, ki si ga podelita ženin in nevesta, lahko hitro ugotovimo, da je v veliki večini primerov sklenjen pomanjkljivo, če ne celo neveljavno. Če parafraziram 81-letnega uglednega nemškega kardinala Walterja Kasperja, cerkvena poroka ni nek romantičen dodatek z župnikom in orgelsko koračnico, ampak je zaveza v moči lastnega krsta, da gre za dejanje vere, sklenjenim pred Bogom – za večno. Koliko ne-koruznikov se zaveda tega dejanja in tega pomena? Upam, da vsaj polovica, sicer je delež neveljavnih porok strahovito visok!

Papež Frančišek je pred dobrim letom odprl razpravo o vlogi in pomenu družine ter povabil katoliška občestva in vse pristojne ustanove, da posvetijo več pozornosti tej tematiki. Povabljeni smo, da se v prvi vrsti zavemo, kako pomembno vlogo ima družina v naši družbi ter za našo prihodnost in obenem, da premišljujemo tudi o vseh tistih, ki jim ni nikoli uspelo ali jim je spodletelo ustvariti družino oziroma živijo ”drugače”, kakor je bilo doslej v praksi.

Tukaj je v prvi vrsti pozornost namenjena tistim, ki se niso odločili za poroko in jim pogovorno pravimo koruzniki, pa tudi tistim, ki jim je prvi zakon propadel in so sedaj obsojeni na nekakšno večno izobčenje. Izhodišče za kakršnokoli razpravo o novem dojemanju družin, partnerskih zvez in ponovnih porok je vprašanje milosti in odpuščanja. Na to je opozoril tudi že omenjeni kardinal Kasper, ki je na februarskem posvetu s kardinali in svetim očetom na temo družine in koruznikov predstavil te življenjske situacije mnogih katoličanov kot zapečatene in izključujoče. ”Nekateri mislijo, da je Cerkev namenjena čistim, ampak pozabljamo, da Cerkev je Cerkev grešnikov. Vsi smo grešniki in sem vesel, da je tako, sicer ji ne bi pripadal”, je dejal Kasper ter opomnil, da pri Bogu imamo vedno nekakšno drugo možnost ali zasilni izhod.

Prvi korak moramo storiti preprosti verniki vsakdana, da gledamo na svoje bližnje kot na ljudi sebi enake. Nihče od nas nima pravice zapirati vrat, obsojati ali se izrekati o napakah drugih, ker smo tudi sami grešni. Kaj pa če bomo sami nekoč ostali pred zaprtimi vrati?

 

Besedilo je bilo objavljeno v prilogi goriškega tednika Novi glas Bodi človek.

Evropski novi humanizem za prenos vere in kulture na nove generacije

Od francoske revolucije v 18. stoletju pa vse do danes, je močno izpostavljeno rivalstvo med vero in kulturo, med verovanjem in znanostjo. Zagovorniki tega ločevanja postavljajo v ospredje trditev, da je vera nekaj ”pravljičnega”, otročjega, neresnega in nedokazljivega, medtem ko prikazujejo znanost kot nekaj izključno resnega in pomembnega. Če bi se ustavili samo pri tem, bi bilo razmišljanje zelo površinsko, zato bomo poskusili iti globlje in odgovoriti na vprašanje, kaj lahko izboljša to nezaupanje med vero in kulturo? Kako lahko damo celotni družbi malo več upanja in poguma, da bo postavila človeka v ospredje? Kaj je generacijski prenos in kako si lahko pomagamo z medgeneracijskim sodelovanjem.

Vir: http://4.bp.blogspot.com

Nov odnos med vero in kulturo, bi moral preiti iz stanja antagonizma, rivalstva, v plodovito sodelovanje za humanizacijo družbe. Iz medijev lahko opazimo, da ta postaja vedno manj človeška in vedno bolj tehnokratska, hladna, brezoblična, netolerantna do vsega, nasilna in na momente celo histerična. Čas krize in obdobje po njej, naj ne bo usmerjen samo v popravilo ekonomije in izgradnjo večjega kapitalizma, ampak naj bo zaznamovan s t. i. novim humanizmom. Ta izhaja iz povezovanja vere in kulture na vseh področjih človekovega življenja in je usmerjen v iskanje ljubezni do modrosti.

Prava modrost vsekakor ni le goli znanstveni pozitivizem, ampak celovito spoznavanje znanosti, ki v svojem jedru ohranja filozofijo – ljubezen do modrosti – in je usmerjena v dobro človeka. Prvi pogoj za to je zavezanost resnici, ki je jamstvo, da je raziskovalno delo pristno, čisto in pošteno; v nasprotnem primeru postane znanost le še dekla razuzdanega kapitala, ki siromaši človeka in njegovo esenco.

Na zgoraj omenjeni relaciji vera – kultura prepogosto pozabimo na tretjo dimenzijo, ki so v tem primeru mladi. Zakaj? Hladne znanstvene razprave so povsem nesmiselno in neplodno početje, če ostanejo zaprte v krožkih ostarelih doktorjev, ki jih tvorijo samo močno postarani člani. Tukaj se ponovno pokaže na pomembno vlogo medgeneracijskega sodelovanja med zrelimi in izkušenimi z mladimi in vedoželjnimi osebami. Potreben je generacijski prenos, ki se lahko zgodi samo z aktivno vključitvijo mladih tako v centre odločanja, ustvarjanja, raziskovanja, kot tudi v vse pore sodobne družbe. To pomeni ubrati drugačno dimenzijo kulture in pomeni na novo ovrednoti starost, kot obdobje cenjene izkušenosti.

Generacijski prehod in prenos na mlade sta ključna tako za obstoj evropske kulture, kot tudi za prenos krščanskega izročila in krščanske kulturne tradicije na naslednje generacije. Vse okrog nas lahko opazimo, da je nova generacija postala ”neverna” in ne ve, kaj naj bi si z vero svoji staršev in prednikov sploh pomagala. Zakaj se vedno manj ljudi, da opusti krščansko tradicijo svoje družine? Zakaj se mladi svobodno odločajo, da postavijo vero na stranski tir, medtem ko so jo naši nonoti imeli tesno v središču svojega vsakdana?

Ker smo umrljiva bitja – kljub močni želji, da bi bili večno lepi in mladi – brez uspešnega prenosa in prehoda tvegamo, da se bomo borili le še za golo preživetje in bo življenje spolzelo mimo nas; izgubili bomo celotno generacijo in posledično se nam lahko zgodi, da bo evropska katoliška skupnost postala le zgodovinski spomin na minule čase. Zato potrebujemo novi humanizem, ki pomeni prisotnost mladih (katoličanov) v evropski družbi, ki bodo preko odnosa med vero in kulturo iskali modrost v službi človeka in ne kapitala.

In zakaj je ”evropsko krščanstvo” tako pomembno? Ali ni Cerkev dobro zastopana in zelo živa tudi v Afriki, Aziji in Južni Ameriki? Da, je, toda ravno klasično evropsko krščanstvo oz. krščanstvo obarvano z evropskostjo je potrebno, da se posredovanje evangelija ne popači in spremeni v sektaštvo ali nek voodoo obred. Branje in razlaga Svetega pisma v luči cerkvenega učiteljstva je lahko ”filter” pred ekstremizmi in sektami.

Drži, da moderno ”družbeno tkivo” ni naklonjeno veri, bolje povedano, krščanstvu in vsemu, kar diši po njem, o kljub temu ostaja močno religiozno. Dovolj je pogledati na razcvet new-age praks: horoskopi, zdravilstva in vedeževanja, neoprijemljiva in dobičkonosna mistika … Toda ali nismo tudi kristjani del tega ”tkiva”? Kaj se je zgodilo oz. se dogaja z nami, da sodelujemo pri ustavljanju prenosa vernosti na mlajše generacije (vertikalno) in med znanci (horizontalno)?

Razmišljanje bo objavljeno v februarski številki mesečnika Naš vestnik.

Vzgoja za upanje

Številna področja človekovega razvoja, ki se jih dotikata tako razvojna psihologija kot tudi vzgoja, skušajo omogočiti predvsem mladim celosten razvoj osebnosti, čustev in raznih oblik inteligence. Na duhovnem področju poskušajo spodbuditi občutljivost do presežnega in vedno več poudarka dajemo na občutke in čustva. Skoraj vedno – še vedno – pa pozabimo na zelo pomembno vzgojo za upanje, ki v času melanholije, apatije in družbene mlačnosti bi marsikomu prihranila obiske pri psihiatru, depresivne dneve, poseganje po kemičnih ali nekemičnih omamah in negativen pogled na življenje.

Vir: http://www.balcanicaucaso.org

Sodobni pogled družbe brez upanja

Najprej je potrebno opisati, kaj je upanje. Lahko si pomagamo z nekaj prispodobami iz narave, ki na slikovit način približajo abstrakten pojem. Upanje je kakor reka, ki se usmerja vedno k novim ciljem ali je kakor sonce, ki vedno sije, le občasno ga zasenčijo oblaki. Za družbo zahodnega tipa, kjer igrata močno vlogo prisotnost denarja (kapitalizem) in neizmerna želja po svobodi brez kontrole (liberalizem), je upanje s časom postala le prazna besedica brez vrednosti in z nekim staroverskim pridihom.  Zadnja desetletja smo bili prepričani, da vse lahko kupimo, da je denarja neomejeno ogromno in samo s svojimi močmi pridemo do boljše prihodnosti.

Finančna in gospodarska kriza pa je pokazala, da je bilo tako mišljenje zgrešeno in sedaj iščemo oprijemljive točke v življenju, kako bi kot posamezniki in kot družba prilezli do boljše prihodnosti. To je pogled naše družbe, ki ima skoraj vse potrebne materialne dobrine, manjka pa ji nekaj več kot to.

Zato ni čudno, če na večernem sprehodu po parku naletite na številne skupine od vodke opitih in od trave zakajenih mladih, če beremo statistiko, da se stopnja prve alkoholiziranosti znižuje proti 11. ali 10. letu starosti in če se že v najstniških letih dekleta skrivajo pod debelimi plastmi ličil, fantje pa pod hormonskimi in proteinskimi ojačevalcih mišične mase. Ni čudno, je pa žalostno in zaskrbljujoče. Je to prihodnost naše družbe?

To je morda najbolj akuten pokazatelj, da živimo v obdobju, ko je družba izvotljena vseh vrednot in upajočega pogleda v prihodnost. Športniki, glasbeniki in filmske zvezde so ostali zadnji vzorniki sedanji odraščajoči generaciji, ki ji pogosto prinašajo pozitivna sporočila in so res lahko spodbuda, a pogosto so le vir slabih navad. Zakaj pa ne bi iskali primerov dobrih navad med starejšo generacijo, da se kljub težavam da uspeti, preživeti in na polno živeti. Tak primer so lahko naši stari starši, ki so preživeli pomanjkanja hrane, vojno, še bolj negotove razmere in so kljub vsemu upali, da bo za njihove potomce pripravljena boljša prihodnost.

 

Razlog upanja

Govoriti o upanju samo na splošno, da ga primanjkuje ipd. seveda ne zadošča, zato je potrebno poiskati vsebino, razlog, upanja. Upati pomeni iskati razlog in vsebino v prihodnosti, za katero si je že v sedanjosti vredno prizadevati. Zato lahko identificiramo upanje kot točko, ki se nahaja na pol poti med absolutno gotovostjo in nezmožnostjo. Trdnejši ko je razlog našega upanja in bolj ko smo osebno prepričani o njegovi veljavnosti, bliže smo gotovosti (T. Špidlik, Osnove krščanske duhovnosti).

Psalmi opisujejo upanje kot skalo, zato kristjanovo upanje izhaja iz prepričanja, da Bog se ne zmoti nikoli in četudi je sonce trenutno za oblaki, bo morda jutri ali pojutrišnjem spet posijalo.

 

Kako upati?

Že samo iskanje upanja pomeni, da si za nekaj prizadevamo, da si v prihodnosti nekaj želimo. In ko imamo v sebi željo in prihodnost, smo že prestopili nevidni prag upanja.

Odraščajoči mladini je potrebno najprej povedati, da je vredno sanjati o svoji prihodnosti, četudi se lahko sanje zdijo nemogoče. Vsak od njih – in od nas – je pomemben in s svojimi edinstvenimi talenti lahko izboljša družbo. Le upati si mora. Na odraslih je, da mladim dajo prostor, sredstva in zaupanje, da prevzamejo del družbene odgovornosti, saj tako se bodo počutili pomembne in koristne, čutili bodo dolžnost ter občutek, da nekdo računa na njih.

Mediji imajo ključno vlogo formiranja in oblikovanja družbenega razmišljanja. Če več kot tri četrtine časa namenijo političnim zdraham, ki so namenjene same sebi in partikularnim interesom, bodo ljudje dobili občutek, da je ”vse brez veze”. Ravno tega strupenega stavka se moramo izogibati. To je virus brezupa, ki zastruplja pogled na prihodnost in v samem startu uniči vsak poskus izboljšanja v družbi.

Ne nazadnje na nas kristjanih stoji velika naloga, saj smo po ustroju svojega verovanja zavezani upanju. Učenca na poti v Emavs (prim. ) sta doživela nemogoče, tisto, kar si nista niti upala upati. Kristusovo oznanilo in celo svetopisemsko besedilo nam ponujajo številna mesta, zakaj je kljub vsemu še vredno upati: kazen za izvirni greh ni bilo pokončanje vsega, ampak izgon in življenje naprej, neplodna žena je rodila otroka, ljudstvo je iz suženjstva prešlo v svobodo, smrt nima več končne besede, ampak nad vsem zmaguje življenje.

Naša naloga je, neodvisno od tega ali smo verni ali ne, da postavimo upanje v središče vsakdanjega življenja. To bi prineslo več dobre volje in poguma za naprej. Morda bomo nehote ”okužili” še koga …

Objavljeno v prilogi Bodi človek mesečnika Novi glas.

Do skrajnih meja …

Svetovni dan mladih in papež Frančišek

Z več mladih romarjev kot udeležencev znamenitega karnevala, je Svetovni dan mladih v Rio de Janeiro mejnik v pontifikatu papeža Frančiška. Njegovo prvo mednarodno potovanje je privabilo mlade z vseh celin in pozornost svetovne javnosti. Vsak njegov korak, beseda in gesta so zbudili občudovanje ali presenečenje do te mere, da ga je k sklepni maši na znameniti plaži Copacabana prišlo poslušati preko 3 milijone mladih. To je papež, ki, kakor je sam dejal zase, ”prihaja s konca sveta” in celotno Cerkev tudi do skrajnih meja vodi.

Foto: http://www.agi.it

… sveta
Potovanje v Brazilijo je bilo potovanje do skrajnih zemljepisnih meja. Dežela oddaljena od družbe zahodnega tipa, Cerkev daleč od rimskega centralizma in gospodarstvo v vzponu predstavljajo južnoameriško resničnost, ki veliko obeta za prihodnost. Evropski miselni modeli pogosto nastajajo in obstajajo samo za staro celino, brez upoštevanje drugih delov sveta. Papeževo potovanje in tedensko bivanje v Riu je za trenutek postavilo to mesto in celino v središče pozornosti. Še več, zdelo se je, da je tista plaža središče sveta. Brazilija je država, kjer je krščanstvo najmočnejša vera in kjer evangelizacijsko delo izpred petih stoletji sedaj daje bogate duhovne sadove. Papeževo potovanje je to delo potrdilo in ljudi spodbudilo, naj tudi v prihodnosti iščejo Kristusa.

… bivanjskih stisk
Dogajanju je papež Frančišek dal močen osebni pečat, saj je povečini že pripravljenemu programu Benedikta XVI. dodal še nekaj čisto svojih točk. Obisk revne favele, bolnišnice in srečanje z mladimi so znamenja, da je Cerkev šla do skrajnih bivanjskih meja. Papež ni samo nagovoril ljudi v stiski, ampak jih je obiskal; bil je tam. Z njimi se je srečal, jim stisnil roko, se pogovarjal … če bi lahko, – kakor je sam dejal – bi z njimi popil kavo ali sok. Bil je del njih in za trenutek, so postali papeževa družba. Frančiškov nasmejani obraz je pokazal, da se v tej situaciji odlično znajede in dobro počuti, zato je v svet poslal močno sporočilo. Revščina ni samo ”administrativni” problem bogatega in razvajenega zahoda, ampak je konkretna življenjska situacija. Njegove korake so spremljale tudi kamere in fotografi z vsega sveta, zato je z obiskom barakarske četrti brazilske metropole opozoril nas v udobnih naslanjačih, da krščanstvo je namenjeno vsem. Tako kot pravica do dostojnega življenja, hrane, izobrazbe in spoštovanja človekovih pravic.

… preprostosti
Potovanje v Brazilijo je bilo začinjeno z nekaj zanimivimi dogodki, ki si jih bomo še nekaj časa dobro zapomnili. Prvič v zgodovini smo videli papeža, da si sam nese aktovko na letalo. Tisto črno aktovko, ki je na povratnem letu v Italijo z dobro mero hudomušnosti in inteligence spremenil v simbol humorja (v njej ni ključa atomske bombe) in normalnosti (normalno je, da ko potuješ, neseš s seboj prtljago). Po pristanku v Riu pa poskrbel za pravi resničnosti show; in šok. Pot od letališča do vladne palače ni potekala v konvencionalnem belem in steklenem papamobilu ali črni blindirani limuzini, ampak v povsem občiajnem avtu. Množica ga je obkolila, da avto ni mogel nadaljevati poti. Dejanja, ki kažejo, da je prvi mož Cerkve sposoben skrajne preprostosti in bližine. Srečal se je z otroci, ostarelimi, domorodci in nakazal, kako preprosto je biti preprost

… sporočilnosti in upanja
Papež je v svojih nagovorih spodbudil mlade k upanju v boljšo prihodnost in k veri v Kristusa. ”Kam nas Jezus pošilja? Ni meja in omejitev, pošilja nas k vsakomur. Evangelij je namenjen vsem in ne le nekaterim. Ni le za tiste, za katere se zdi, da so nam bližje, da so bolj dojemljivi, da bolje sprejemajo. Za vse je.” tako je v sklepni pridigi izpostavil univerzalnost evangeljskega sporočila in moč vere. Mlade – pa tudi vse kristjane je spodbudil, da ”Prinašanje evangelija je prinašanje Božje moči, da ruje in podira zlo in nasilje, da uničuje in ruši ograde sebičnosti, nestrpnosti in sovraštva, kot tudi da zida nov svet. Jezus Kristus računa na vas!”.

Papeževe zadnje maše se je udeležilo preko tri milijone ljudi - Vir: http://www.toscanaoggi.it

Potovanje papeža Frančiška na Svetovni dan mladih v Brazilijo je bilo v teh in številnih drugih pogledih potovanje do skrajnih meja. Podal se je tja, kamor se še ni nihče pred njim. Izbral je inovativno govorico, preproste in sporočilne geste, ki so pokazale, da vera v Kristusa predstavlja prednost in upanje. Sedaj je na nas, da občudovanje do papeža prenesemo v svoje življenje in navdušenje uresničimo v vsakdanjih dejanjih. Krščanstvo temelji na konkretnih in vidnih dejanjih. Vse ostalo je le teorija.

 

Objavljeno v avgustovski številki Našega vestnika.

Cerkev v Braziliji – Kje bo potekal Svetovni dan mladih

Logo SDM v Braziliji

Cerkev v Braziliji sestavlja skoraj 165 milijonov katoličanov, kar predstavlja 85 % tamkajšnjega prebivalstva. Razdeljeni so v 10.802 župniji, ki skupaj tvori 274 škofij. Vseh škofov je preko 450, duhovnikov skoraj 21.000, 144.000 misijonarjev ter okrog 483.000 katehistinj in katehistov. O razgibanem pastoralnem življenju pričajo tudi katoliške šole in druge ustanove. Vrtcev in osnovnih šol je preko 6.600, srednjih in univerz pa 267. Katoliška Cerkev v Braziliji skupaj tako šteje okrog 2 milijona učencev in študentov. Leta 2011 je bilo 8.956 bogoslovcev, kar predstavlja 1,4 % več kot deset let poprej. Prav tako v desetih letih je poraslo število duhovniških posvečenj za 28,7 %.

Osupljive številke kažejo ne samo na velikost države, ampak tudi na živost krščanstva v tej državi, ki vstopa v globalizirani svet kot rastoče gospodarstvo in Cerkev z mladim obrazom. Nedvomno je to pravo in obenem zanimivo okolje za svetovni dan mladih, ki bo dal nov impulz tamkajšnjim vernikom in tudi nam, ki bomo to spremljali od daleč.