Družina in družine na razpotju

Družbene in socialne spremembe so v zadnjih dvestotih letih vnesle številne novosti v vsakdanje življenje in posegle tudi na področje družine. Prešli smo od klasične patriarhalne do sodobnih oblik družinskih skupnosti. Pred nami so novi in pomembni izzivi, ki zahtevajo dobro poznavanje teh spremenjenih okoliščin. Včasih smo kristjani zaradi življenjskih okoliščin postavljeni na križpotje in moramo izbrati med dvemi potmi. Izbira ni enostavna. Je kriva družba? Kaj bo prineslo oktobrsko izredno zasedanje škofovske sinode v Vatikanu?

Slika je simbolična - Vir splet

Oktobrsko zasedanje škofovske sinode o družini bo v marsičem revolucionarno in zgodovinskega pomena. Pojem družine je skozi zgodovino doživljal mnoge spremembe in razlikovanja bodisi zaradi družbenih kot tudi socialnih dejavnikov. Prehod v industrializacijo in s selitvijo ljudi s podeželja v mesta je povzročil odmik od patriarhalne, številčne in enovite družine k manjši in na čustvih temelječi življenjski skupnosti. Družbena revolucija v 60. letih 20. stoletja pa je vse do danes na široko odprla vrata najrazličnejšim tipom družin ter drugim življenjskim skupnostim.

Pripravljalna faza na oktobrsko sinodo je potekala v začetku letošnjega leta z vprašalnikom lokalnim Cerkvam na temo družine. Cerkev se je s tako obsežnim vprašalnikom prvič obrnila na vernike ter jih vprašala po mnenju. Ne moremo pa tega zamenjati za neke vrste ”cerkvene volitve”, ampak je šlo samo za zbiranje mnenj po terenu. Poleg tega bo škofovsko zasedanje v Vatikanu v marsičem prelomno, kajti vesoljna Cerkev se bo posvetila preučevanju družine in družin. Že nekaj desetletji namreč ne moremo govoriti samo o družini, kajti številne spremembe in različne življenjske skupnosti so lahko prav tako družina. Kdo ima pravico trditi, da mati samohranilka s svojimi otroki ni družina? Ali ločena in ponovno poročena starša z novimi življenjskimi sopotniki nista ustvarili nove družine? Pluralnost oblik življenjskih skupnosti je za sodobnega človeka nedvomno velika prednost in izraz svobode, toda posledično predstavlja tudi zahtevo za odgovoren in zrel pristop.

Vsaka družinska skupnost je del družbe in tako kot je slednja postala ”tekoča”, podvržena nenehnim spremembam in variacijam, pa tudi apatičnosti, črnogledosti ter vdanosti v usodo, so tudi družine deležne teh simptomov. Kristjani smo v položaju, ko moramo hoditi po tanki mejni črti, ki loči slepo versko vdanost v neko ”božjo voljo” in racionalno psihologizacijo družbe. Ni vse tako negativno in tudi vsega ne more rešiti Bog, pač pa smo poklicani, da kot aktivni člani te družbe storimo največ, kar je v naši moči. Enako velja pri prizadevanjih za družino. Ohranitev klasične oblike družine je zelo pomembna in k temu bi morala strmeti celotna družba s pomočjo državnih ustanov, vendar je potrebno omogočiti in dopustiti tudi druge oz. drugačne oblike življenjskih skupnosti.

Prepričan sem, da vsesplošno družbeno apatičnost in miselnost ”nič se ne da, nič se nam ne izplača” lahko presežemo najprej tako, da se zavemo dragocenosti naših družin in odnosov, ki jih tvorijo. To je tudi prvi korak na poti iz individualizma in zapiranja v občestvenost, skupnost. Družine potrebujejo druga drugo, da lahko napredujejo in rastejo. Ko bomo to razumeli in začeli uresničevati, bomo tudi vstopili v spontan krog solidarnosti, posledično pa v bolj pravično družbo.

V času ko so materialne stvari poceni, nenehno ”v akciji” in skoraj za enkratno uporabo v slogu usa e getta, je nevarnost, da bi tej miselnosti podvrgli tudi naše odnose ali celo družine. Odnos ni za enkratno uporabo ali ko se iztroši, za ga odvreči. Toliko manj ne more biti družinska skupnost in še manj, če so vmes otroci. Zato se mi zdi pomembno dejstvo, da bo Cerkev z oktobrsko sinodo – ki je šele prvi korak v dvoletnem procesu – usmerila vse moči in posvetila veliko pozornosti tem vprašanjem. Zaradi vseh omenjenih sprememb smo katoličani pogosto postavljeni v težke življenjske in moralne dileme, ko moramo izbirati med srcem in moralo, med ljubljeno osebo in naukom Cerkve. Marsikdo izbere po srcu…

 

Duhovniki in laiki: na isti poti v iskanju vstalega Gospoda

Začnimo to pot kot škof in ljudstvo, ljudstvo in škof.

(papež Frančišek, 13. marec 2013)


Papež Frančišek je v svojem dobrem letu pontifikata več krat izpostavil potrebo, da bi laiki dobili večjo, vidnejšo in vplivnejšo vlogo v strukturah Cerkve. Mediji so te misli pozdravili in pospremili z navdušenjem, češ, da so to revolucinarne besede in prihaja nova doba. V resnici ta doba traja že nekaj desetletij in laiki imajo že sedaj v Cerkvi zelo močno vlogo in na določenih položajih – če bi gledali iz praktičnega vidika – morda celo več moči kot kakšen škof ali kardinal. Papež je tudi posvaril pred tem, da ne bi laike ”klerikalizirali”, kar pomeni, da bi jih potisnili tako globoko v cerkvene strukture, da bi postali neke vrste duhovniki brez talarja.

Meseca junija tradicionalno postavimo v ospredje lik duhovnika, saj mašniška posvečenja, nove maše in premestitve so neizogibna tema naših župnijskih skupnosti. Pri tem pa spregledamo dogodek, ki bi moral sicer biti na prvem mestu: praznik binkošti ali prihoda Svetega Duha. Zakaj je tako pomemben?

Binkošti so praznik dotika Svetega Duha Jezusovih apostolov, Marije in ostalih, ki so bili tedaj v dvorani. So praznik Cerkve, kar posledično pomeni skupnosti brez izjem in izločevanja. Kakor nam Duh prinaša različne darove, tako so v Cerkvi različne službe in karizme, pa tudi zadolžitve in naloge. Laik ni nikoli nasprotje od duhovnika ali obratno, pač pa član skupnosti, ki ima svoje poslanstvo in naloge. Te lahko uresniči samo v moči svojih darov, povezanosti s Kristusom in v bližini z Očetom. Duhovniki in laiki smo soodgovorni za delo in razmere v župniji, v škofiji … v Cerkvi na sploh. Če so naše cerkve in če je naša Cerkev še vedno preveč ”klerikalna”, je morda krivo tudi to, da so se laiki oddaljevali od aktivnega življenja v skupnosti.

Vloga laika v Cerkvi se je v zadnjih desetletjih močno spremenila. Drugi vatikanski koncil sredi 20. stoletja prejšnjega tisočletja je odprl mnogo vrat, med temi tudi laikom. Bolje rečeno, koncil je na novo definiral odnose med laiki in duhovniki ter v cerkveni skupnosti. To pomeni za obe službi odgovorno, zrelo in pošteno prevzemati soodgovornost za razmere ter po svojih močeh in pristojnostih pomagati. Biti laik ni kazen ali podrejenost ali neizogibno stanje, ampak dar in sredstvo.

Mesec junij bi torej moral biti mesec hvaležnosti Bogu za dar duhovništva, za daritev svete maše po naših cerkvah in za tisto eklezialnost, skupnost, ki jo lahko živimo in smo jo poklicani graditi. Darovi Svetega Duha naj bodo pripomočki laikom in duhovnikom, da bi lahko pokazali družbi, kaj pomeni soodgovorno služenje in sodelovanje.

Danes so mnogi duhovniki osamljeni, saj živijo način življenja, ki ga družba ne razume ali celo zaničuje. Verniki pogosto se temu tiho pridružijo, ker ne znajo ali niso sposobni pristopiti k svojemu župniku in ga preprosto vprašati, kaj potrebuje, kako mu lahko pomagamo … Navajeni smo, da je ta vloga rezervirana za ”ta močnega”, torej župnika. In tukaj bi se morala uresničiti prenova, ki jo je začrtal koncil in jo papež Frančišek spodbuja. Ne potrebujemo dodatnih komisij ali odborov, da bodo preučevale stvari, ampak preproste geste, ki izvirajo iz srca in ogrejejo srce.

Kaj lahko naredimo laiki za našega duhovnika, župnika, škofa? Vsekakor smo poklicani, da zanj molimo, poleg tega pa da ga spremljamo in ko opazimo, da je kaj narobe, priskočimo na pomoč. Ponuditi pomoč ne pomeni ustreči, ampak prepoznati potrebo in stisko ter pravilno ukrepati. To je lahko spoštljiv opomin, materialna pomoč, naše znanje ali sposobnost v korist skupnosti, koristen nasvet. Vprašanja, težave in bogastvo duhovniške službe so vprašanja, težave in bogastvo laikov. Skupaj stopamo po isti poti, da bi, kakor učenca na poti v Emavs, srečali vstalega Kristusa in bili deležni darov Svetega Duha.

Pomen prisotnosti menihov med Slovenci

Benediktinci, cistercijani in kartuzijani na Slovenskem

Za aprilsko številko zamejskega mesečnika Naš Vestnik sem se lotil pregleda redovništva na Slovenskem. Kmalu po pregledu prvega gradiva, sem ugotovil, da gre za zelo obsežno tematiko, ki je ni mogoče zaobjeti “kar tako, na hitro”. Zato sem vzel v poštev le začetke meništva pri nas in tri najpomembnejše in največje redove, ki so na pomemben način oblikovali naš narod. Benediktinci, cistercijani in kartuzijani so prinesli v naše kraje pomemben verski in pastoralni utrip, pa tudi gospodarski zagon, inovacije in evropski duh. Že hitro branje podatkov nam kaže, da je bil srednji vek za Slovence vse prej kot “mračna doba”, ampak čas “ustanovitve” in konsolidacije našega naroda.

Kartuzija Žiče

 

Moško redovništvo se pojavi na današnjem slovenskem ozemlju že v visokem srednjem veku, pred letom 1000, z občasnim prihodom in delom prvih benediktinskih menihov. Šele kasneje, okrog in po letu 1000 , pa imamo kontinuirano in vplivno prisotnost redovnikov med našimi predniki.

Ko govorimo o redovništvu (ali meništvu) v dobi srednjega veka na današnjem slovenskem ozemlju imamo predvsem v mislih tri velike in pomembne redove: benediktince, cistercijane in kartuzijane; kasneje so se jim pridružili še dominikanci, frančiškani, minoriti, klarise ter avguštinci. Slovensko ozemlje je bilo v srednjem veku veliko obsežnejše, saj je zajemalo pokrajine severno, zahodno in južno od današnje države Slovenije.

Zgodovinski prerez

Slovenski kulturni, etnični in jezikovni prostor so na pomemben način oblikovali redovniki in redovnice s svojim delom na več ravneh ter bogato samostansko življenje.

Srečanje naših slovenskih prednikov s krščanstvom se je zgodilo najprej preko benediktinskih menihov. Pokristjanjevanje Slovencev od 8. do 10. stoletja je bilo v celoti delo benediktincev, saj je bila njihova duhovnost odločilna pri oblikovanju verskega in narodnega življenja. Močnejšo sled redovništva in bolj razvejano samostansko življenje zaznamo v visokem srednjem veku. Začetke te pomembne dobe lahko postavimo v 11. stoletje, ko so začeli nastajati prvi samostani na ozemlju današnje Slovenije. Zaradi političnih in zgodovinskih razmer pa se niso ohranili kot trajna oblika. Za to bo potrebno počakati še stoletje, da lahko govorimo o trajni prisotnosti menihov pri nas.

Njihov pomen za naš narod in istovetnost je večplasten, kajti poleg misijonske in pastoralne dejavnosti so menihi spodbujali inovacije in gospodarski razvoj, kmetijstvo ter so bili glavni ali celo edini nosilci kulturnega in intelektualnega življenja. Med prvimi trajnimi samostanskimi ustanovami na naših tleh v 12. stoletju lahko štejemo dva benediktinska samostana (Klošter – Arnoldstein, 1106 in Gornji grad, 1140) ter cistercijanskega in kartuzijanskega. Tako poznamo še danes samostan v Stični ter ostanke samostanov v Žičah in Jurkloštru. Nekaj pomembnih in znanih samostanov je nastalo tudi v kasnejših obdobjih: cistercijanski v Kostanjevici na Krki (1234), kartuzijanski v Bistri (1260) in Pleterjah (1403).

V 13. stoletju se začne hitro širiti mreža novih redov, pojavijo se predvsem dominikanci, frančiškani, minoriti, klarise ter avguštinci. Če so bili v 8. stoletju na ozemlju tedanje Karantanije samo štirje samostani, jih je bilo v 12. stoletju že 10, v 15. stoletju pa 41.

Kulturni pomen

Samostani ki so nastajali od 12. stoletja dalje na slovenskih tleh so bili ustanove, ki so v marsičem prvič po koncu antike prinesle v slovenske dežele tedaj v Evropi običajno kulturno življenje in širile njegove vplive. To velja za romansko arhitekturo in vsem dobro znano prepisovanje rokopisov in knjig. Bogate knjižnice, opremljene z edinstvenimi rokopisi in drugimi deli, so bili centri znanosti za širšo regijo in s tem tudi vstopna točka za novo znanje. Pomembno je bilo tudi prepisovalno delo, ki se je odvijalo v t. i. skriptorijih in je omogočalo vnos novega znanja v naš prostor.

S samostanskimi šolami, namenjenimi predvsem vzgoji redovnih novincev, se je začela prva nekoliko širša organizirana oblika šolskega sistema. V glasbi prevladuje koral.

V gospodarskih zadevah pa so menihi posegli in oblikovali vsakdanje življenje prebivalstva ter omogočili razvoj in napredek. Širili so znanje o izdelavi različnih orodij, pridelavi živil ter o pripravi zdravil in drugih zeliščnih pripravkov. Kartuzijanski samostani v Žičah, Jurkloštru in kasneje v Pleterjah so bili duhovni in gospodarski centri, ki so vplivali na razvoj lokalnega gospodarstva. Tako je bila žička kartuzija opremljena tudi z mlinom, lekarno in steklarno. V njej pa so delovali tudi zdravnik-farmacevt, pek, kamnosek, vrtnar, lesni trgovec, opekarnar in vinotržec.

Samostani na Slovenskem pred jožefinskimi reformami - Vir: M. Benedik, Zgodovina Cerkve na Slovenskem

 

Raba slovenskega jezika

Poglavitna smer kulturnega življenja v samostanih na slovenskem ozemlju je bila verska in latinska, posledično tudi jezik je bil latinski. S tem smo bili kot etnični prostor na kulturni in družbeni ravni povezani z ostalo Evropo, ki je od Karla Velikega strmela k nekakšni obliki poenotenja in globalizacije. Od 13. stoletja dalje pa lahko že pri stiških cistercijanih zasledimo praktično rabo slovenskega jezika. Največ besedil izhaja iz dušnopastirskih potreb, povezanimi s češčenjem Device Marije (Marijine litanije ter molitev Zdrava Marija) ter splošne molitve o spovedi in kateheze. V 15. stoletju naj bi nastal tudi Stiški rokopis, ki vljučuje dva obrazca splošne spovedi (confessio generalis), začetek velikonočne pesmi Naš Gospud, nekaj besednih parov latinsko-slovenskih izrazov, priziv Svetega Duha in Marije ter molitev Salve Regina.

Pogosto prevladuje prepričanje, da je bil srednji vek temna doba zaostalosti in nazdanjaštva, toda že hiter pogled v delo in doprinos menihov na Slovenskem na pokaže, da je bilo ravno obratno. Res so se pojavljali spori za oblast, vojne in tudi številne bolezni, toda to je bil tudi čas uveljavitve slovenskega jezika na območju današnje Slovenije, začetek bogatih knjižnic, pojavili so se tudi zametki zdravstva in šolstva.

Slovenci dolgujemo redovnikom, še posebej pa benediktincem, cistercijanom in kartuzijanom, veliko, kajti so skoraj tisočletje prisotni med nami in kot tihe priče soustvarjajo in hranijo našo nacionalno identiteto. Pomen samostanov je zato večplasten, ki še zdaleč presega versko in pastoralno vlogo; to so centri kulture in znanja, ki nas delajo bolj evropske in nas umeščajo v dolgo tradicijo evropskega krščanskega zahoda.

 

Oče kot prijatelj in vzgojitelj

Razmišljanje o sv. Jožefu ob prazniku očetov

Zadnja leta se vedno bolj uveljavlja praznovanje dneva očeta, ki ga obeležujemo na katoliški praznik sv. Jožefa, Jezusovega rednika. In kot se rado dogaja v teh okoliščinah, versko komponento ”pozabimo” in ostanemo samo pri darili, zabavah in potrošniški plati zgodbe. Kaj pomeni danes biti oče? Ali govorimo samo o bankomatu, ki finančno oskrbuje družino, ali tudi o nekomu, ki predstavlja oporo, zaščitnika, vzornika in avtoriteto? V tem zapisu bom poskusil razmišljati o vlogi očetov, moških v sodobni družbi in njihovem pomenu za posameznika.

Za medklic – meseca marca se poleg očetov (19. marca) spominjamo tudi mater z meterinskim dnem (25. marec), pa tudi vseh žena (8. marec) in ponekod vseh moških s t. i. dnevom moških (9. marec). Že hiter pogled na koledar nam pove, da vsi zgoraj našteti prazniki izhajajo in so utemeljeni v katoliški tradiciji. Težnja po komercializaciji vsega, tudi čustev in družinskih članov, pa nas je privedla do tega, da verski del zavrnemo in ostanemo pri darilih.

O moških se danes malo piše in razmišlja, saj javna debata, znanost in razne antropologije gredo predvsem v smeri enakosti med spoloma, s poudarkom na ovrednotenju in povečanju prisotnosti ženske v vseh področjih javnega življenja. Feministično gibanje je z emancipacijo žensk in pridobljenimi temeljnimi pravicami po celem svetu, okrepilo svoj položaj ter začelo razvijati novo dimenzijo, ki se kaže v t. i. post-modernem feminizmu. Moški so najbrž zaradi tega izgubljali zavest o lastni identiteti in zapadali (oz. še vedno zapadajo) v eno od skrajnosti lastne identitete: avtoritarni patriarh ali pomehkuženi moški. Vprašanju te identitete veliko pozornosti posveča nemški menih in teolog Anselm Grün, ki zagovarja stališče, da moški mora biti bojevnik s sposobnostjo empatije in ljubezni.

Kakor že omenjeno, naša družba danes bolj kadarkoli prej potrebuje očete, po katerih bi se v prvi vrsti mladi moški lahko zgledovali, ki bi jih podprli in izzivali, da bi razvili lastno energijo in identiteto. Eden izmed pomenljivih likov očeta je nedvomno sv. Jožef, Jezusov rednik. Evangeliji njegove vloge ne izpostavljajo več kot s kakšno omembo, a kljub temu predstavlja lik očeta, varuha in soproga. Sv. Jožef ni imel nobene posebne družbene funkcije ali vidne vloge, zato lahko trdimo, da je bil laik v pravem in najbolj plemenitem smislu besede. Bil je umeščen v delovno vsakdanjost brez izstopanj in hkrati je bil, takoj za Marijo, prva priča Kristusovega učlovečenja.

Najpogosteje sv. Jožefa upodabljajo in predstavljajo kot mizarja, le redko pa je ”še kaj več”. Onkraj delovne plati in ravno v njej, lahko vidimo očetovsko vlogo. Jezusov varuh je znal voditi svoje podjetje, svoj poklic in je znal biti tudi očetovski lik odraščajočemu otroku. To razmišljanje lahko razširimo tudi na današnje razmere, saj mnogim moškim ne uspe združiti očetovske in poslovne vloge v uspešno kombinacijo; imamo lahko uspešne poslovneže in delavne ljudi, ki so oddaljeni od svojih otrok. Veliko moških je prepričanih, da mora službene vzorce obnašanja živeti tudi doma, a to se pogosto izkaže za napako. Medtem ko delovno okolje zahteva hitrost in bojevitost, družinsko okolje potrebuje mir, čas za odnose in igro.

Postati moški pomeni tudi biti oče, ne glede na to, ali je tudi biološki ali le duhovni oz. krušni oče drugim. V tej vlogi lahko zaznamo nekaj nevarnosti, ki so bile prisotne v preteklosti in so še danes aktualne. Ena izmed teh je prevelika avtoritarna in patriarhalna drža moškega, ki otrokom vse določa, saj se počuti nezmotljivega. A to pogosto izhaja iz odsotnosti izkustva lastnega očeta, zato je tako pomembno, da se na novo ovrednoti očetovstvo, ki ni avtoritarnost, ampak opora v vzgoji, lik varnosti in gotovosti, predstavlja odgovornost in velikodušnost. Naštete lastnosti lahko zlahka najdemo, kljub skromnim svetopisemskim poročilom, ravno pri sv. Jožefu.

Današnja kronična odsotnost očetov je velik handicap za celotno družbo, ne samo za družino. S tem se destabilizira klasična struktura družbenih vrednot in ustvarjamo okolje, ko nobena ustanova ali avtoriteta nista več potrebni, še manj pa zaželjeni. Nas moti vlada? Naj odstopi, ker si želimo nečesa novega … Ali lahko otroku rečemo, da nekaj ne sme? Lahko, a veljamo za nazadnjaške in konzervativne. Danes morajo biti starši, vzgojitelji in učitelji otroku samo še prijatelji. Prijazno, a tudi zelo nevarno, kajti otrok v svojem odraščanju potrebuje nekoga, ki mu bo povedal, kaj se sme in česa ne. Poleg nežnosti in igre potrebuje tudi pravo mero treznosti, varnosti in odgovornosti.

Praznik sv. Jožefa je torej lahko odlična priložnost, da počastimo biološke, krušne, duhovne … očete in se obenem spomnimo, da sta za zdrav razvoj posameznika in družbe potrebna materinska nežnost in ljubezen ter očetovska varnost in energija.

Gutenbergov izum tiska in družbeno-politične spremembe

Tisk ni prinesel samo tehnične revolucije, ampak tudi družbeno-politično in versko reformo družbe

Meseca januarja tradicionalno razmišljamo o verskem tisku ter o vlogi katoliških medijev v družbi. S pomočjo spleta in sodobne tehnologije je postalo informiranje in širjenje krščanskega oznanila ne samo hitrejše in lažje, ampak tudi bolj celostno in vsebinsko bogato. Zaradi klikov in prenosnih naprav razumemo medije precej bolj poenostavljeno, kot v resnici so. Kar je danes samoumevno, je bilo še do nekaj desetletji nemogoče, pred stoletjem pa nepredstavljivo. V nadaljevanju se bomo na hitro sprehodili po zgodovini tiska ter izpostavili povezavo med tehnično in družbeno-politično revolucijo, ki jo je ta iznajdba povzročila. In kako se je vse začelo?

Foto: Aljoša Novak
Foto: Aljoša Novak

Na kratko bi lahko povzeli takole: antično tradicijo ustnega prenašanja sporočila je nadgradila zapisana beseda na pergamentu, na to so v samostanskih srednjeveški skriptorijih nastajale kopije in študije, pojavile so se prve univerze in knjižnice, v 16. stoletju pa izum tiska.

Nemški zlatar Johan Gutenberg je leta 1448 izumil tisk s premičnimi kovinskimi črkami. Zelo verjetno lahko domnevamo, da je že leta 1455 izšla njegova Biblija v 42 vrsticah, znana tudi kot Gutenbergova Biblija ter 1457. leta drugo delo Psalterji. Njegov doprinos k tisku je bil izjemen, saj je izpopolnil črnilo ter izboljšal zlitino za črke (mešanica kositra in svinca), uporabil šablone za natančnejše vstavljanje črk in izdelal tudi novo vrsto tiskarske stiskalnice, zasnovane na stiskalnici za grozdje. Toda s tehniko premičnih kovinskih črk Gutenberg ni postal samo izumitelj tiska, ampak je uvedel v Evropo industrijski princip tiskanja, s t. i. medsebojno zamenljivostjo kosov, ki predstavljajo tehnično podlago za moderno serijsko proizvodnjo.

Ob tem je treba poudariti, da nekaj let je tiskarska obrt obstajala samo v Nemčiji, toda v istem desetletju se je kmalu razširila po vsej Evropi. Tako so bile ustanovljene tiskarne v Kölnu (1464), Rimu (1467), Benetkah (1469), v Milanu in Firencah (1471), v Stockholmu (1483) ter v številnih drugih mestih.

Izum tiska označujemo kot revolucijo in po svoje tudi je, saj ta izum je predstavljal širjenje določnega znanja na hiter in do tedaj najcenejši način. Spremenilo se je to, da knjige niso bile več unikaten in obrtniški izdelek, ampak prodajni artikel; pojavil se je nov družbeni ceh: tiskarji. Njim so se pridružili še knjigovezi, prodajalci knjig, na to založniki, povečalo se je število bralcev, piscev …

Tiskane knjige so na tržišču kmalu nadomestile rokopise. Slednji so »preživeli« večinoma v obrobnih delih Evrope, v Rusiji in Srbiji, kjer niti Cerkev niti državna oblast nista mogli vsiliti tiska. Rokopisi niso izginili niti v ostalih evropskih predelih, saj so to »primitivno« tehniko uporabljali za razmnoževanje in širjenje prepovedanih ali cenzuriranih knjig. Tisk je omogočil hitro in množično posredovanje najrazličnejših naslovov. V nekaj desetletjih se je tisk razširil skoraj po celi Evropi in naklada knjig se je naglo večala.

Gutenbergova iznajdba je prinesla kulturne, pa tudi družbeno-politične spremembe. Prej so bili tako Sveto pismo kot druge knjige večinoma  pisane v latinščini in v težko dostopnih rokopisih, ki jih je znalo brati le majhno število ljudi. Draga izdelava je omejila krog uporabnikov, z napredovanjem tiskarske tehnologije in razcvetom časopisov, pa se je v prejšnjem stoletju vplivnost tiska še povečala.

Gutenbergov izum je vnesel nekaj nezaupanja uradne Cerkve do tiska; glavni razlog je bil v tem, da je takratno časopisje precej ostro napadalo papeštvo in Cerkev. Sicer pa so nezaupanje do časopisa kot manjvrednega medija izrazili poleg Cerkve tudi nekateri »napredni« intelektualci v 18. stoletju, npr. francoski filozofi in enciklopedisti, kot sta bila Rousseau in Diderot (prim. B. Rustja, Sporočam veselo novico, Ognjišče 2001, 118). Postopoma je tudi cerkveno učiteljstvo spoznalo velike prednosti in možnosti novih družbenih okoliščin. Cerkev se je zavedala, da znanje ne bo več ostalo zaprto med samostanskimi stenami, ampak bo postalo splošna družbena dobrina.

Cerkev se je soočila s tiskom leta 1479 v osebi papeža Siksta IV. Papež je naročil in spodbudil strog nadzor nad tiskanimi besedili ter ukazal, naj se zatira tiskarje in prodajalce knjig, ki bi bili nasprotni veri ali ustaljenim običajem. Omenjeno dejanje velja tudi za prvi poseg papeža na področju tiska. Sledili so bolj ali manj lokalno omejeni ukrepi nekaterih papežev na tem področju, dokler ni leta 1559 Cerkev izdala znani Index librorum prohibitorum – seznam prepovedanih knjig. O tem seznamu je potrebno poudariti, da je veljal samo za teološko področje in je omogočal ljudem lažjo presojo med teološko pravilnimi in zmotnimi knjigami.

V renesansi sta poleg slikarske in kiparske umetnosti cvetela tudi tisk in založniška dejavnost. Gutenbergova iznajdba je postala del vsakdanjega življenja in njen vpliv se je začel kazati tudi v življenju ljudi. Danes nam je v domači pisarni na voljo toliko tehnologije, da s preprostim klikom v nekaj minutah natisnemo celotno knjigo. Paziti moramo le, da ne bo količina natisnjenih besed nadvladala in nadomestila njihove kakovosti …

Objavljeno v januarski številki tržaškega mesečnika Naš vestnik.

2013: prelomnica za Cerkev drugega tisočletja

Leto 2013 se bo zapisalo v zgodovino Katoliške Cerkve kot prelomno in revolucionarno. Po sedmih stoletjih smo doživeli odstop papeža ter izvolitev rimskega škofa, ki si je prvi v dvatisočletni zgodovini Cerkve izbral ime Frančišek. Tako neobičajno, izzivalno in vizionarsko … Koliko je novosti in kaj lahko še pričakujemo? Ali bo papež Frančišek uvedel demokracijo v Cerkev?

Papež Frančišek je človek, ki je v manj kot letu dni vladanja, na simbolni in praktični ravni, vnesel v delovanje rimske in svetovne Cerkve veliko novosti in drugačnosti. Najbolj opazne razlike smo lahko takoj opazili v slogu oblačenja, govorih in javnih nastopih. Za svoje bivališče si je namesto papeške palače izbral sedaj že dobro poznani Dom sv. Marte, kjer mašuje in obeduje skupaj z drugimi duhovniki in zaposlenimi.

O novostih tega pontifikata smo (hvala Bogu!) redno obveščeni tudi po zaslugi medijev, ki hitijo s poročanjem vsake njegove poteze, uvedene novosti ali anekdote. Mediji pa svoje naloge pogosto ne opravljajo zaradi informiranja, ampak zaradi manipuliranja. Tudi pri tem papežu lahko zasledimo ta pojav. V poročilih in novicah so izpostavljeni točno določeni in izbrani deli govora, ki bodo javnosti všečni, namesto tistih, ki imajo tudi globok verskih pomen. Papež, ki je prišel s konca sveta, je osvojil srca ljudi in medijsko pozornost.

Navdušenja nad Frančiškom ne morejo skrivati niti ateisti, agnostiki, pripadniki drugih Cerkva in verskih skupnosti. Preprosto se je prikupil in postal osebnost leta … morda celo desetletja. Za temi dejanji in ob kolektivnem entuziazmom, pa je potrebno premisliti in razmisliti, kdo je papež Frančišek in kaj je njegova naloga v Cerkvi. Papeževa priljubljenost nedvomno izhaja od prvega trenutka, ko se je ob izvolitvi prikazal na balkonu bazilike sv. Petra. S preprostim in ponižnim nastopom si je pridobil cel svet. Kako bi lahko pozabili tisti preprost ”Dragi bratje in sestre, dober večer!”. Drži modrost, da nikoli nimamo druge možnosti, da napravimo prvi vtis … In prvi vtis v svetu interneta in globalizacije šteje bolj, kot kadarkoli prej.

A rimski škof ni eden izmed predsednikov vlad, ki morajo skrbeti za svojo javnomnenjsko priljubljenost, da bodo ponovno izvoljeni. On mora delovati v drugačni luči. Začenši z evangelijem, ki ne dopušča zasledovanja priljubljenosti ali množičnega odobravanja, ampak le zasledovanje Resnice. Prepričan sem, da prej ali slej bo prišla odločitev, beseda ali stališče papeža Frančiška, ki bo za večino kontroverzna; označili ga bodo za nazadnjaškega, konzervativnega in nasprotnika modernosti. Kako bomo takrat reagirali katoličani? Bomo znali izstopiti iz ”zbora” in se pridružiti ne tako priljubljenemu, a vsekakor pravičnemu in poštenemu ukrepu?

Papeža Frančiška opevajo in hvalijo, toda zaradi nepoznavanja argumenta pozabimo ali spregledamo, da marsikaj so storili njegovi predhodniki. Primer? Papež Pavel VI. je septembra 1963 zapisal, da rimska kurija ni samo birokracija, ampak prava skupnost vere, usmiljenja, molitve in dejanj (Nagovor rimski kuriji, papež Pavel VI., 1963). Reforma vatikanskih uradov ima svoje korenine v ekleziologiji II. vatikanskega cerkvenega zbora. Tudi zbor papeževih osebnih svetovalcev, ki ga sestavlja osem kardinalov, t. i. C8, ni posebna novost. Koncept tega organizma izvira iz zbornosti, kolegialnosti, škofov po svetu in rimskega škofa, kjer je slednji le prvi med enakimi. Cerkvi se ni potrebno prilagajati demokratični ureditvi družbe, kajti v njej naj bi vladal drugačen model upravljanja in vodenja.

Vedno večjo vlogo laikov je Cerkev v zadnjih petdesetih letih redno promovirala. Prisotni so na pomembnih vodilnih mestih, še bolj pa velja omeniti njihovo vlogo na manj opaznih, a zato bolj ključnih položajih. Laiki nastopajo v vlogi svetovalcev in ekspertov predstojnikom cerkvenih organizmov ter s svojo kompetentnostjo prispevajo k razvoju Cerkve. Blaženi Janez Pavel II. je spodbudil laike, da bi bolj zavzeto in aktivno sooblikovali življenje Cerkve. Mesto laikov v Cerkvi – posebej pod tem papežem – se bo še krepilo, saj je več krat napovedal, da je treba Cerkev de-klerikarizirati. Drugo vprašanje pa je, ali bodo laiki na odgovornih mestih kos situaciji. Se bodo izkazali kot pošteni, delovni in zaupanja vredni ljudje, ali bodo ”maščevali” svojo preteklo zapostavljenost.

Priložnosti je torej dovolj in prvi, ki smo poklicani, da jih uresničimo, smo ravno katoličani. Vstopili bomo v novo leto, ki bo lahko tudi po naši zaslugi na pomenljiv način zaznamovalo prihodnost življenja Cerkve. Čas je, da se povežemo, sodelujemo in pod vodstvom Svetega Duha gradimo skupnost.

»Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?«

»Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?«

(Lk 7, 49)

Vir: http://fc01.deviantart.net

Evangeljski odlomek ki ga prebiramo pri maši na 11. nedeljo med letom je vzet iz pripovedi, ko Jezus obišče farizeja Simona. Najbrž ga slednji ni povabil iz gostoljubnosti, ampak da bi preveril, kdo je ta Jezus in si tako lažje ustvaril lastno mnenje. Simon ga opazuje, sledi njegovemu obnašanju in čaka na njegovo napako, da bi lahko videl, če ta človek je res mesija (to je maziljeni) ali ne. In Jezus ga ne pusti čakati prav dolgo; takoj naredi ”napako”: pusti, da se mu približa grešnica. Še več. Ona se ga dotika, z lastnimi solzami mu umije noge in z dišečim oljem ga mazili. Evangelist zapiše farizejeve misli: ”Ko bi bil on prerok, bi vedel, kdo in kakšna je ženska, ki se ga dotika: da je grešnica.” (Lk 7, 39).

Oster moralizem tega farizeja sproži nekaj reakcij, ki jih evangelist natančno popiše. Kristus mu ne odgovori z opravičevanjem ali razlaganjem, zakaj je pustil ženi, da se mu približa, ampak pove priliko o dveh dolžnikih. S tem prenese simboliko na drugo raven, kajti se odmakne od standardnih kategorij ”dobro” in ”zlo” in predstavi dve novi: dolg in ljubezen. Danes zelo dobro razumemo pojem dolga, kajti krediti, razne oblike financiranja in zadolženosti so vsakdanja tema v medijih pa tudi stalnica v našem življenju. Kristus razloži nastalo situacijo z ekonomskim pojmom ”kredita” in odpuščanjem, ki izvira iz ljubezni. Samo z ljubeznijo lahko razumemo težo greha in breme, ki ga grešnik nosi. Nihče od nas pa ne premore toliko ljubezni, da bi lahko odpuščal v lastnem imenu, saj po Adamu in Evi smo vsi grešniki … Odrešenik pa ima to moč in oblast, da odpusti številne grehe. Grešnica je mnogo ljubila, zato ji je bilo tudi mnogo odpuščeno.

Ta ki celo odpušča grehe vidi v srce in ga osvobaja za polno in srečno življenje. Gospod išče v nas solze kesanja, da jih z ljubeznijo obriše in nam da zagotovilo, da smo svobodni.

Post: pot od glave do nog

Z današnjim dnem katoličani začenjamo postni čas, ki je poleg odrekanja na prehranskem področju, namenjen osebnemu spreobrnjenju; iskanju lepega in dobrega v sebi, da bi lahko videli dobro v drugih. Verni Slovenci dojemamo post precej zgrešeno, ker imamo predstavo, da je to čas trpinčenja, ko moramo biti rahlo kisli in se moramo odpovedati vsakemu veselju. Post ni 40-dnevno žalovanje in priprava na veliki petek, ampak je čas pričakovanja velike noči. Gre seveda za zelo resno pripravo, ki pa – po mojem osebnem prepričanju – mora biti usmerjena v iskanje pravega veselja. Največje veselje je na veliko noč, saj praznik nam sporoča, da je Kristus premagal zlo in zato smo zmagovalci tudi mi. V nadaljevanju vam ponujam svoje razmišljanje o začetku in koncu posta ter o simboliki, ki zaznamuje pepelnično sredo in veliki četrtek. Navdih za to mi je dal veliki italijanski škof Tonino Bello.

 

S pepelnično sredo vstopamo v postni čas, ki je štiridesetdnevna priprava na veliko noč. Iz tega štetja so izvzete nedelje, ker so same na sebi ”velika noč v malem”. Štiridesetdnevno potovanje do velike noči si predstavljamo – in nam je predstavljeno – na zelo različne načine. Najpogosteje se jo povežemo na odpoved hrani, ki je gotovo dobra zunanja gesta in znamenje tradicije, ampak to ni bistvo posta. Post je pot, duhovna pot človeka v samega vase, da bi bolj kot svoj jedilnik spremenil samega sebe. Če uporabim aktualizirano prispodobo – postno dogajanje kot so odpovedi, prebiranje in premišljevanje Božje besede, molitev ali dobra dela – si lahko predstavljamo kot avtomobilsko navigacijo, ki nas v labirintu zablod in nepotrebnih reči vodi do cilja. Taka pot traja vse življenje, vendar je obdobje pred veliko nočjo vsakoletni ”trening”.

Apostol Pavel v svojem pismu Efežanom nas opominja, ”treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, da se prenovite v duhu svojega uma in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.” (Ef 4, 22-24). Post in preobrazba zadevata celotnega človeka, um in telo, dušo in srce.

Zanimiva in bogata simbolika tega dogajanja je nakazana v poteku cerkvenega leta in z njim povezanim bogoslužjem. Post začnemo s pepelnično sredo, ko na našo glavo pada rahel, komaj občuten, siv pepel. Besede ki jih pri tem slišimo pa so vse prej kot rahle: ”spreobrni se in veruj evangeliju!”. To ni prošnja, ni povabilo … to je zadnji poziv! To je klic, da opustimo odvečne in nepotrebne stvari, se odvrnemo od prepirov in sovraštva ter da sprejmemo življenje in na novo odkrijemo veselje v njem. Pepel ki pada na nas ni navaden pepel, kajti naj bi ga pridobili iz oljčnega lesa; drevesa, ki je simbol miru, vztrajnosti in življenja.

 

Na drugi strani – ob sklepu posta – pa je veliki četrtek in večerna maša Gospodove večerje. Tiste zadnje večerje, kjer Stvarnik, v znamenje ponižnosti in služenja, umije svojim učencem in prijateljem noge. Med umivanjem ni nobenih besed, samo nemo strmenje apostolov nad nerazumljivim dogajanjem okrog njih in Gospod, ki poklekne pred človekom. Še več. Jezus najbrž poljubi noge apostolov, kakor pečat, ki za vedno zapečati neko pogodbo. Tukaj je v igri mnogo več, saj Kristus sklene z ljudmi novo zvezo in da misli resno, pokaže z daritvijo na križu. Cerkev nam z bogoslužnim dogajanjem pomaga sprejeti to sporočilo, da bi ga pa razumeli, moramo po Pavlovo doživeti spreobrnjenje, ki zajema celega človeka: od glave do nog. To si zlahka zapomnimo, saj nas simboli sami na sebi pretresejo. Pepel in voda. V naravi sta tako minljivi snovi, vendar ko ju prenesemo v okolje sakralnega, v bogoslužni prostor, dobita edinstven sporočilni naboj.

Ali bomo sposobni ob koncu posta razumeti gesto umivanja nog? Ali lahko razumem pomen Jezusovega dejanja do svojih učencev? Ta radikalen pogled je v našem času še težje razumljiv, kot bi bil sicer, ker ponižnosti ni na lestvici vrednot sodobnega človeka.

Pot od glave do nog je vse prej kot enostavna in lahka, kajti priti moramo od lastne glave do nog bližnjega. Teh štirideset dni se moramo obračati od sebe k Drugemu, ki je Kristus, in k drugim, ki so moji bratje in sestre. Če nam letos ta prehod ne bo uspel, ne  obupajmo, saj nam bo gotovo drugo leto ali tisto potem … pot od moje glave do nog drugega traja celo življenje, saj gre za zorenje in rast.

Letošnji post je lahko drugačen in k spremembi petkovega jedilnika dodajmo tisto Pavlovo preobrazbo uma, da bomo nekega dne sposobni iti od lastne glave do nog bližnjega.

Novembrska številka Našega vestnika

Nova številka Našega vestnika že čaka, da jo vzamete v roke. Tudi to številko odpira urednikov uvodnik, v katerem nas opominja na dolžnost ohranjanja dediščine svojih očetov in nas kliče k pokončni drži do lastne narodne identitete. Z mesecem oktobrom smo vstopili v leto vere, zato v novembrski številki objavljamo prvo razmišljanje na to temo.  V predstavitvi verskih skupnostih je izpostavljen budizem v Trstu, v rubriki o zapovedih – ki jo s tokratno številko končujemo – pa sta predstavljeni deveta in deseta. S sliko in besedo smo predstavili slovesno odprtje tržaške sinode, ki ga je opravil nadškof Giampaolo Crepaldi ter v branje vam ponujamo patristično besedo sv. Vincencija Lerinskega o moči vere in modrosti.

Mesec oktober sta zaznamovala tudi dva pomembna dogodka, ki ju opisujemo na straneh Vestnika: predavanje v Trstu blejskega župnika mag. Janeza Ferkolja in poroka našega fotografa Aljoša Novaka. Prostor smo namenili tudi novicam iz naših krajev, ki na nepogrešljiv prikazujejo utrip naše stvarnosti.

Preberite tudi razmišljanji o poganu, ki je zaupal Kristusu in tisto, ki povezuje 1. november z zahvalno nedeljo ter koledar in napoved dogodkov v mesecu novembru. Naš vestnik nastaja prostovoljno, zato so največji stroški vezani na tisk in distribucijo. Mnogi se tega zavedajo in radi kaj prispevajo, za kar se jim iz srca zahvaljujemo. Vse bralce, prijatelje in podpornike pa prosimo, da bi s svojimi prostovoljnimi prispevki po svojih zmožnostih pomagali kriti stroške.

Naš vestnik lahko preberete v tiskani izdaji, na spletni strani ali preko QR kode na pametnih telefonih. Prijetno branje!

Oktobrska številka Našega vestnika

V oktobrski številki Našega vestnika preberite urednikov uvodnik, kjer razmišlja o družbi in o raznih življenjskih sopotnikih: ljudeh s katerimi se srečamo in z njimi ”hodimo”. Tokrat nadaljujemo in sklenemo objavljanje besedila, ki v strnjeni obliki povzema to, kar je cerkveno občestvo tržaške škofije v zadnjih 50 letih ugotovilo in sprejelo na temo narodnostnega sožitja in manjšinskih pravic. V članku z naslovom Nedoslednost uboštva je predstavljena zanimiva samorefleksija redovnika o pomenu uboštva in njegov pogled na ekonomske razmere v družbi. Morda se bo komu besedilo zdelo kontroverzno, a odstira pogled na tisto točko, ki postavlja mejnik med resnično evangeljsko svobodo in med podjarmljenostjo materialu. V rubriki o verskih skupnosti v Trstu vam predstavljamo islamsko skupnost, lahko si preberete razmišljanje o pravkar začetem letu vere ter v sklopu o zapovedih smo prišli do osme: ne pričaj po krivem. Objavljamo tudi dragocen biser krščanske literature iz 3. stoletja ter kratka poročila o dogodkih, ki so zaznamovali našo skupnosti. Vse to in ostale članke lahko preberete v tiskani izdaji, na spletni strani ali preko QR kode na pametnih telefonih. Prijetno branje!