14. februar: dan Ljubezni

Letošnji 14. februar nam na zanimiv način ponuja nekakšno “numerološko” provokacijo: god sv. Valentina in neformalni dan zaljubljencev ter pepelnična sreda in začetek postnega časa. Katerega bi praznovali?

Verjetno bo marsikateri “ortodoksen” katoličan ta dan v dvomu, ali naj svoji/mu izvoljenki/cu nameni romantično večerjo in kakšno pozornost ali naj se “drži čemerno”, da vsi vidijo, kako se posti (prim. Mt 6,16). Morda bi lahko izbrali srednjo pot. God sv. Valentina, škofa in mučenca iz časa rimskega preganjanja kristjanov, lahko proslavimo na umirjen način, brez glasnih žurk, brez mesa in alkohola… ali naslednji dan.

Kaj pa post? Pepelnično sredo težko premaknemo na naslednji dan, zato bi lahko temu dnevu dodali nekaj ljubezenske note. Najprej z zavestjo, da je postni čas obdobje priprave na veliko noč in torej velike Božje ljubezni do človeka. Gre za obdobje iskanja pozitivnih vidikov našega življenja, za ovrednotenje prijateljstev, lepih trenutkov in svoje vere. Kakor je vera nekaj, ki nas usmerja v presežno, tako je tudi ljubezen tista, ki nas napravlja večje in “večne”. Če živimo z ljubeznijo v srcu, ne gledamo samo na minljive stvari, ampak na večnost.

Lahko je ta “numerološko” posrečen začetek postnega časa spodbuda, da cel post spremenimo iz klasičnega odpovedovanja sladkarijam v iskanje in dajanje ljubezni: v družini, prijateljem, v delovnem okolju, med znanci…

V kaj veruješ?

Če bi bili v dvigalu z osebo, ki ni verna, in bi vas vprašala, v kaj verujete kot kristjani in kaj praznujete za veliko noč, kaj bi ji odgovorili? Imate namreč približno 15 sekund časa, toliko, dokler dvigalo ne odpre vrat in oseba izstopi, da ji pojasnite svojo vero na učinkovit način. Bi znali?

Priznam, da je tak izziv dokaj težak in verjetno, bi težko uspeli, vendar osebno mislim, da za učinkovit odgovor vam zadostuje 5 sekund in samo dve besedi.

Pojdimo po vrsti. Verjetno ste začeli razmišljati, kako bi predstavili krščanstvo v najboljši luči, kako bi opravičili temna zgodovinska dejstva Cerkve, katere besede bi izbrali, da bi se pravilno izrazili, katere praznike vse praznujete in kako verujete v svetnike, praznike, zakramente, papeža ter še kaj. In vendar je potrebno mnogo manj.

Začnimo pri glavnem in najpomembnejšem prazniku, ki je velika noč. Iz tukaj se vse začne, vse je izpeljano in je upravičeno začetek naše vere, saj »če Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera« (1 Kor 15, 14). Naslednji korak je odgovor na vprašanje, kaj je velika noč? Dogodek? Zgodovina? Basen ali pravljica?

Velika noč je komunikacija. Sporočanje. Na temu temelji krščanstvo in vse kar je v njem ali z njim povezano. Lahko razpravljamo o morali, veri, pravilih, pravovernosti, bogoslužju in ostalih zadevah, ampak vse to izhaja in je podrejeno komunikaciji, ki poteka med Bogom in človekom.

Morda smo tekom stoletji napolnili kilometre knjižnih polic s pomembnimi razpravami, ker smo želeli razložiti, kaj je jedro te vere, morda smo »prekrili« vero z dodatki, ki ji bolj malo pritičejo ali pa morda smo se samo umaknili v območje statičnega udobja, da bi se izognili naporu… Dejstvo je, da je najpomembnejši element krščanstva komunikacija, ki se odivija med Bogom in človekom.

Morda se bo komu zdela trditev neobičajna ali nepremišljena, vendar vse kar potrebujemo, da bi bili dobri verniki, je dober odnos z Bogom. To je že drugi korak, ki ga potrebujemo, da lahko uresničimo svojo vero, obenem pa je povezan s komunikacijo. Odnos in komunikacija sta povezana in drug drugega sestavljata, dopolnjujeta in uresničujeta.

Danes je zelo moderno govoriti o odnosih in o čustvih v njih. Skoraj nihče ne omenja več pravil, saj delujejo tako omejujoče in togo. Pravila so potrebna, vendar morajo služiti kot zunanji okvir, ki ga v odnosu ne smemo prekoračiti. In kakšen je moj odnos z Bogom? Upal bi si postaviti pavšalno trditev, da moj odnos je tak, kakršna je moja komunikacija z njim in z bližnjimi. Kako se pogovarjam z Bogom, koliko pogosto, kaj mu sporočam in koliko se potrudim, da bi mu prisluhnil? Koliko sem pripravljen odstraniti svoje misli, da bi našel Božje sporočilo?

Po drugi strani pa moj odnos do Boga ni zaprt ekosistem med mano in njim, ampak teče tudi po kanalu mojega odnosa do bližnjega. Kakšna je moja komunikacija z drugimi ljudmi? O čem govorim, kaj poslušam in kaj hočem slišati? Kako pogosto od drugih pričakujemo določene odgovore in tako radi preslišimo njihovo sporočilo, morda klic na pomoč ali pohvalo. Včasih smo z nekom iz čistega koristoljubja, da bi kaj novega izvedeli o drugih ali da bi koga očrnili.

Včasih bi lahko ljudi postavili v kategorije po tem, o čem razpravljajo: o drugih, o vsakdanjih dogodkih ali o idejah in idealih?

Opravljanje je precej pogost šport in polega tega, da nam omogoča, da izvemo kaj sočnega – ki pa ni nujno resnično – nas zapelje v labirint kriminala, ki zaradi našega početja jemlje drugim dobro ime, nas pa zapeljuje v grešno stanje.

Če opisujemo vsakdanje dogodke, smo hitro lahko podobni TV dnevniku, ki enostavno prenaša novice. Je zanimivo pridobiti nove podatke, vendar sogovorniki običajno odidejo praznih rok. In vendar velikonočno jutro je polno (tudi) tovrstnih sporočil: ko žene odkrijejo prazen grob naglo stečejo k učencem, da bi jim sporočile, kaj so videle in učenci med seboj prepuščajo novico o tistih dogodkih. A ni samo golo prenašanje novice, saj ljudje stopajo v stik drug z drugim, se družijo, so si blizu in skupaj delijo isto pot.

Tukaj ne smemo spregledati tudi tistega, česar ni napisano. Ko govorimo o praznem grobu, govorimo o vstalem Kristusu, ki ga ni več tam… Na veliko noč se dá pokazati najprej ženam, potem se umakne, nato se pridruži učencem na poti v Emavs, vendar ga ne prepoznata takoj, pokaže se apostolom, a ga Tomaž ne vidi…

Napetost med vidim in ne-vidnim, med povedanim in zamolčanim je sila, ki napaja velikonočno komunikacijo in razvija odnose med učenci, med učenci in Jezusom ter med Jezusom in njegovo Cerkvijo.

Veliko noč je prva krščanska skupnost doživljala kot dogodek smisla in odprtja: začutili so, kaj jim je prinesel Jezus iz Nazareta. Ni šlo samo za zunanjo zaznavo, z očmi, ampak za notranje doživetje, ki je bilo tako močno, da je spremenilo njihova življenja. Kakor poroča evangelist Luka, učencema na poti v Emavs ”so se odprle oči” (prim. Lk 24,31). To so bile njune notranje oči, ki vidijo, kar vid ne vidi. Njihova srca so hodila skupaj…

Velikonočni dogodek je torej mnogo več, kot samo sporočanje nekih dejstev. To je srečanje z živo osebo, ki je Jezus Kristus. On je tista sprememba, ki se zgodi v človeku in ga zaznamuje za vedno. Zato je temelj krščanstva komunikacija, odnos, ki se rodi in se razvija med Bogom in (vsakim) človekom.

Novost ki jo prinese tisto velikonočno jutro je v polnosti odrešenja, ki so o njem številne generacije prej samo sanjale in upale. Nam je dan privilegiji, da lahko vsako leto, znova in znova, obnavljamo, podoživljamo in uresničujemo srečanje z vsatlim Kristusom. Prazen grob v naši župnijski cerkvi ni samo simbol, gledališka kulisa za lažjo predstavo, ampak je resničnost, ki se ponavlja tukaj in sedaj. Namenjena je tisti skupnosti in njenim posameznikom. Na nas pa je, da ta dogodek uresničimo v odnosih in prenesemo v svoje življenje v obliki komunikacije.

Sedaj ste verjetno že razumeli odgovor na izziv ob začetku članka in kateri dve besedi imam v mislih, ki zadostujeta za odgovor: komunikacija in odnos.

Prispevek je bil objavljen v prilogi Bodi človek! zamejskega tednika Novi glas.

Zgodovina našega naroda, pač.

Morda nisem najbolj primeren komentator na temo medvojnih in povojnih pobojev, saj kot Primorec gledam na to drugače, kot moji kolegi iz osrednje Slovenije. V moji družini ni bilo nikogar, ki bi šel z »enimi« ali »drugmi«, ker so starejše sorodnike nacisti odpeljali v koncetracijska taborišča, tisti ki so ostali, pa so skrivaj »švercali« robo iz tedanje Kraljevine Jugoslavije na ozemlje Primorske, ki je bilo pod Italjio. Zgodovina našega naroda, pač. Na Primorskem skoraj ni bilo domobrancev, razni »osvoboditelji« pa so priključili del slovenskega naroda, ki je kljub nasilnemu zatiranju fašizma govoril slovensko – po zaslugi številnih skladateljev, narodnih buditeljev, pravih čedermacev, ki so v zakristijah na skrivaj ohranjali slovensko besedo.

 

Vir: siol.net
Vir: siol.net

Začetek pokopa žrtev iz rova sv. Barbare v Hudi jami pri Laškem so nekateri označili za zgodovinski trenutek in začetek sprave. Ne želim pokvariti trenutnega veselja, vendar se je z enakim zanosom in velikimi parolami že leta 1990 označevalo tisti stisk roke v Kočevskem Rogu med tedanjim predsednikom Milanom Kučanom in ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem.

Take geste so pomembne in gotovo pripomorejo k celjenju ran v našem zgodovinskem in družbenem spominu, toda imam občutek, da vse ostaja samo na deklarativni, formalni, ravni. To utemeljujem z dejstvom, da ko se pojavi katerikoli članek o katerih koli dogodkih, ki so se zgodili po letu 1939, pripelje do burnih javnih odzivov, nespoštljivega etiketiranja, delitev »naši-vaši« in vse do grobih žalitev. Zgodovina našega naroda, pač. Škoda, ker je tema, ob kateri bi morali vsi obmolkniti in si brezpogojno prizadevati za resnico, postala predmet politikantstva in nabiranja volilnih glasov.

Nedvomno je pokop žrtev iz Hude jame pomemben civilizacijski korak naprej, vendar ne sme ostati zadnji. Temu mora slediti še mnogo drugih, preden bomo lahko trdili, da hodimo po poti narodne sprave. Konkretne geste so lahko: vnos objektivnih zgodovinskih dejstev 20. stoletja v šolske učbenike, saj se zgodovina Slovenije ni začela leta 1945; uvedba nekakšnega državnega praznika spomina in sprave s primerno komemoracijo; opustitev rabe totalitarnih simbolov in vseh simbolov, ki spominjajo na totalitarne ideologije 20. stoletja; ovrednotenje vloge raznih osvobodilnih skupin, gibanj in posameznih akterjev; jasna obsodba vseh zločinov predvojnega, medvojnega in povojnega nasilja ter vsaj delno povračilo materialne škode, ki je nastala zaradi nepravičnih zakonov.

Verjetno se vse to sliši kot spisek nemogočega, vendar Slovenija in Slovenci smo na področju »okuženosti« z ideologijami hud bolnik, ki potrebujemo močno in dolgotrajno terapijo. 20. stoletje ni šlo mimo nas brez posledic in sedaj jih je potrebno sanirati. Zgodovina našega naroda, pač.

Morda bo kdo trdil, da je vse to brezpredmetno, drugi pa bodo rekli, da dokler ne uredimo tega ne bomo normalna država. Res je oboje, hkrati pa noben ekstrem ni koristen. Številni mladi gredo – tudi brezbrižno – mimo naše polpretekle zgodovine, nekateri pa mislijo, da se s tem ne ukvarjajo, v resnici pa ponavljajo stare vzorce ujetosti in delitev. Zgodovina našega naroda, pač.

Nedvomno je, da kar se je zgodilo v vojni in revolucionarni vihri je povzročilo mnogo trpljenja in moralne škode na vseh straneh, tako med »našimi«, kot med »vašimi«. Resnici na ljubo, kot Slovenci, vsi, smo izšli kot poraženci. Prepustili smo se delovanju zla in spustili v krvni obtok naroda strup krivice, sovraštva, maščevanja, zamer, nasilja, smrti in drugih grozot. Zato smo izšli kot poraženci. Lahko ozdravimo samo, če si priznamo, da potrebujemo drug drugega, da vstanemo in gremo naprej. Prvi pogoj za spravo pa je odpuščanje, opravičilo in želja, da se kaj takega ne ponovi nikoli več.

To bi lahko bila prihodnost našega naroda.

Lačni otroci in … (2)

Zapis Lačni otroci in … je sprožil kar nekaj komentarjev, “odmeval” pa je tudi po nekaterih drugih portalih in platformah. Ko sem ga zapisal in ponovno prebral, sem si rekel: “morda pa se motim, sem preveč oster in krivičen. Morda pišem o stvari, o kateri nimam pojma…”, zato sem besedilo pred objavo poslal v branje kompetentni osebi z dolgoletnimi izkušnjami s terena. Njeno mnenje objavljam v nadaljevanju.

 

Aljoša, pozdravljen! Ko sem prebrala sem rekla ‘končno’ se je dobil še nekdo, ki je pripravljen govoriti na to temo. Jaz sem naveličana na sestankih, ki jih imamo z državnimi institucijami poslušati predstavnico ZPM o ‘lačnih otrocih’… nihče pa se ji ne upa nasprotovati iz dveh vidikov: gospa govori tako prepričljivo in srčno, da si misliš, kaj pa če je res, pa tudi, da ne bi rekli ‘vidiš’ že udarja po konkurenci.

Zame ni v dobrodelnosti nihče konkurenca, kajti lahko rečem, da smo leta 1990 in vsa naslednja leta bili širitelji dobrega, ki se je resnično širilo, sedaj pa imamo, ponekod je že preskočilo.

Zanimivo, prav včeraj sva imeli z državno sekretarko na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve kar dolgo debato o ‘lačnih otrocih’, zgodilo pa se je prvič, da sva to temo odprli in si brez rokavic povedali mnenje. Morda jo je spodbudila moja pripomba: “malo poznam kako gre to v Italiji, otroci hodijo v šolo z malico v vrečki, ki jim jo pripravijo doma in nihče ne kriči, da so v Italiji otroci lačni. Pa še kupi odpadne hrane se ne nabirajo po šolskih kuhinjah”.

V tvojem komentarju mi je všeč obojestranski pogled, ki tako očitno govori o lakoti moralnih vrednot. Na eni strani polni razuzdanosti in na drugi pa lakota. Lakota česa? Hvala Bogu, da nekaterim otrokom to početje ni dano.

Osebno menim, da pri nas ne bi smelo biti lačnih otrok, politična manipulacija v imenu ne vem koga je grozna.

So posebni primeri, ko zaradi drugih vzrokov (nesporazumi, duševne bolezni, neodgovorno starševstvo) ostajajo otroci brez toplega obroka doma. V šoli pa – ali je res potrebno, da so vsi otroci na kosilu v šoli? Mnogo je primerov, ko starši ne plačujejo položnic za kosilo iz ‘medijskega prepričevanja’, da mora to plačat država. A res? Če je mama doma, brezposelna, pa morda tudi oče, a je res potrebno, da hodijo otroci v vrtec, da kosijo v šoli? Pa tudi: a 13, 14, 15 -letnica ali -letnik si res ne more skuhati kosila sam? Vprašanj je veliko… znesek za malice, kosila v šoli je minimalen, otroški dodatek pa je namenjen prav otroku, ne pa cigaretam in gajbam piva za starše.

Moje mnenje o tvojem zapisu je, da ga objaviš […]. Medijsko poveličevanje revščine je ‘moda’ … ljudem, ki so izgubili službo je potrebno pomagat, da lažje preživijo, to je dodatek ne pa reševanje lakote… Hvala Bogu v Sloveniji smo lačni solidarnosti in poštene kritičnosti.

 

besede sodelavke Karitas

Oče kot prijatelj in vzgojitelj

Razmišljanje o sv. Jožefu ob prazniku očetov

Zadnja leta se vedno bolj uveljavlja praznovanje dneva očeta, ki ga obeležujemo na katoliški praznik sv. Jožefa, Jezusovega rednika. In kot se rado dogaja v teh okoliščinah, versko komponento ”pozabimo” in ostanemo samo pri darili, zabavah in potrošniški plati zgodbe. Kaj pomeni danes biti oče? Ali govorimo samo o bankomatu, ki finančno oskrbuje družino, ali tudi o nekomu, ki predstavlja oporo, zaščitnika, vzornika in avtoriteto? V tem zapisu bom poskusil razmišljati o vlogi očetov, moških v sodobni družbi in njihovem pomenu za posameznika.

Za medklic – meseca marca se poleg očetov (19. marca) spominjamo tudi mater z meterinskim dnem (25. marec), pa tudi vseh žena (8. marec) in ponekod vseh moških s t. i. dnevom moških (9. marec). Že hiter pogled na koledar nam pove, da vsi zgoraj našteti prazniki izhajajo in so utemeljeni v katoliški tradiciji. Težnja po komercializaciji vsega, tudi čustev in družinskih članov, pa nas je privedla do tega, da verski del zavrnemo in ostanemo pri darilih.

O moških se danes malo piše in razmišlja, saj javna debata, znanost in razne antropologije gredo predvsem v smeri enakosti med spoloma, s poudarkom na ovrednotenju in povečanju prisotnosti ženske v vseh področjih javnega življenja. Feministično gibanje je z emancipacijo žensk in pridobljenimi temeljnimi pravicami po celem svetu, okrepilo svoj položaj ter začelo razvijati novo dimenzijo, ki se kaže v t. i. post-modernem feminizmu. Moški so najbrž zaradi tega izgubljali zavest o lastni identiteti in zapadali (oz. še vedno zapadajo) v eno od skrajnosti lastne identitete: avtoritarni patriarh ali pomehkuženi moški. Vprašanju te identitete veliko pozornosti posveča nemški menih in teolog Anselm Grün, ki zagovarja stališče, da moški mora biti bojevnik s sposobnostjo empatije in ljubezni.

Kakor že omenjeno, naša družba danes bolj kadarkoli prej potrebuje očete, po katerih bi se v prvi vrsti mladi moški lahko zgledovali, ki bi jih podprli in izzivali, da bi razvili lastno energijo in identiteto. Eden izmed pomenljivih likov očeta je nedvomno sv. Jožef, Jezusov rednik. Evangeliji njegove vloge ne izpostavljajo več kot s kakšno omembo, a kljub temu predstavlja lik očeta, varuha in soproga. Sv. Jožef ni imel nobene posebne družbene funkcije ali vidne vloge, zato lahko trdimo, da je bil laik v pravem in najbolj plemenitem smislu besede. Bil je umeščen v delovno vsakdanjost brez izstopanj in hkrati je bil, takoj za Marijo, prva priča Kristusovega učlovečenja.

Najpogosteje sv. Jožefa upodabljajo in predstavljajo kot mizarja, le redko pa je ”še kaj več”. Onkraj delovne plati in ravno v njej, lahko vidimo očetovsko vlogo. Jezusov varuh je znal voditi svoje podjetje, svoj poklic in je znal biti tudi očetovski lik odraščajočemu otroku. To razmišljanje lahko razširimo tudi na današnje razmere, saj mnogim moškim ne uspe združiti očetovske in poslovne vloge v uspešno kombinacijo; imamo lahko uspešne poslovneže in delavne ljudi, ki so oddaljeni od svojih otrok. Veliko moških je prepričanih, da mora službene vzorce obnašanja živeti tudi doma, a to se pogosto izkaže za napako. Medtem ko delovno okolje zahteva hitrost in bojevitost, družinsko okolje potrebuje mir, čas za odnose in igro.

Postati moški pomeni tudi biti oče, ne glede na to, ali je tudi biološki ali le duhovni oz. krušni oče drugim. V tej vlogi lahko zaznamo nekaj nevarnosti, ki so bile prisotne v preteklosti in so še danes aktualne. Ena izmed teh je prevelika avtoritarna in patriarhalna drža moškega, ki otrokom vse določa, saj se počuti nezmotljivega. A to pogosto izhaja iz odsotnosti izkustva lastnega očeta, zato je tako pomembno, da se na novo ovrednoti očetovstvo, ki ni avtoritarnost, ampak opora v vzgoji, lik varnosti in gotovosti, predstavlja odgovornost in velikodušnost. Naštete lastnosti lahko zlahka najdemo, kljub skromnim svetopisemskim poročilom, ravno pri sv. Jožefu.

Današnja kronična odsotnost očetov je velik handicap za celotno družbo, ne samo za družino. S tem se destabilizira klasična struktura družbenih vrednot in ustvarjamo okolje, ko nobena ustanova ali avtoriteta nista več potrebni, še manj pa zaželjeni. Nas moti vlada? Naj odstopi, ker si želimo nečesa novega … Ali lahko otroku rečemo, da nekaj ne sme? Lahko, a veljamo za nazadnjaške in konzervativne. Danes morajo biti starši, vzgojitelji in učitelji otroku samo še prijatelji. Prijazno, a tudi zelo nevarno, kajti otrok v svojem odraščanju potrebuje nekoga, ki mu bo povedal, kaj se sme in česa ne. Poleg nežnosti in igre potrebuje tudi pravo mero treznosti, varnosti in odgovornosti.

Praznik sv. Jožefa je torej lahko odlična priložnost, da počastimo biološke, krušne, duhovne … očete in se obenem spomnimo, da sta za zdrav razvoj posameznika in družbe potrebna materinska nežnost in ljubezen ter očetovska varnost in energija.

Sprejemanje razlik in pregrade do novosti

Ali zgodba, kako sem začel jesti suši

Zaradi riža se lahko z nekom skregaš in zaradi riža se lahko pobotaš. Ironično, vendar resnično. In težava ni v rižu – logično – ampak, v dojemanju razlik. Tako je lahko kuhan riž ali kakršna koli rižota predmet spora, ker riž lahko kuhamo ali dušimo in tukaj se začne razlikovanje okusov. Potem pa na (t)isti dan nesrečne rižote prideš na zabavo, kjer strežejo odličen domač suši japan-handmade … in te razoroži, ker ni več pomembno, ali je rižota, ali riž kot priloga ali kuhan ali dušen … ampak sta najbolj pomembni dobra družba in zavest, da so prijatelji, ki delijo podobno usodo kot ti, lahko dragoceni kot biseri. In od tega dogodka/zavesti živiš še nekaj dni.

Vir: http://utahcitylinks.com

Dojemanje in sprejemanje razlik ni tehnika, ampak je umetnost, ki zahteva modrost, natančnost in potrpežljivost, pa tudi tisto navidezno in nemogočo odpoved lastnemu egu. Ali lahko sprejmem navade svojih sodelavcev, prijateljev, sorodnikov … če se vse vrti okrog mene? Ali znam samo jaz skuhati (najboljši) riž? Sprejeti drugega, ne glede na to, kako misli ali v kaj je prepričan, je rezultat dolge poti in pokazatelj osebne zrelosti.

Nikoli si nisem predstavljal, da bom kdaj poskusil suši … nekaj karkoli surovega ovito v neko čudno zeleno algo … Bog ve, ali je sploh užitno! In potem greš k prijateljem na večerjo, ki je bila mišljenja kot suši-party, toda samo zate pripravijo še klasičen domač narezek s pršutom. Ker vedo, da ne boš jedel sušija. Previdno poskusim in – to je to! Narezek je bil za druge, suši pa zame.

Zakaj in kako sploh poskusiti? Ni težava v algi ali v surovi tuni, ampak v pomanjkanju potrpežljivosti in prevelikem egu. Pot do novosti si otežimo sami, ker smo prepričani, da imamo samo mi prav, vse vemo in to najboljše. Kaj pa če ni tako? Ali znamo prisluhniti drugemu?

Odločitev

Pride čas v življenju, ko se moraš odločit in potegnit črto pod starim. In moraš vstopit v novo. To je ritem razvoja, ne napredka, ki predstavlja posameznikovo evolucijo in rast. Novo je sinonim za neznano. Je fascinantno, saj te mika in prevzema, a te tudi straši in odvrača. Izbrati novo pot pomeni zapustiti stare navade in pogosto odsloviti določene ljudi. Slovo ni nujno formalno, s stiskom roke … včasih se samo razideš ali stiki postanejo vedno bolj ohlapni, redki …

Včasih iščeš potrditev okolice, kakor da bi hotel vprašati za neko “moralno dovoljenje”. Dovoljenje za kaj? Za svoje življenje?! Ali ni vsaka odločitev sestavni del temeljnih življenjskih mejnikov, ki te zaznamuje kot posameznika in naredi bolj “človeka”!? Odločitev – vsaka – je preizkus zrelosti in sposobnosti prilagajanja novim razmeram in ljudem. Če odločitev sprejmeš na hitro in “z levo roko”, jo boš skoraj zagotovo obžaloval. Če pa pred odločitvijo trpiš, iščeš, se sprašuješ, moliš, sprašuješ po nasvetih, ne moreš spati … najbrž te bo nagradila in bo tvojemu življenju dodala neko vrednost in plemenitost. Figurativno povedano, ta odločitev te bo peljala daleč. Ne pozabit, da vsaka oddaljenost potrebuje tudi določene bližine. In tudi za te, se moraš znat odločiti.

Odločitev mora biti vedno tvoja, sad popolne svobode in sprejeta za dolgoročne cilje.

Do odločitev te res lahko pripeljejo okoliščine, drugi ljudje ali dogodki, a sprejemaš jih v svojem srcu. Tam, nekje globoko v tebi, je tista cankarjanska “zaklenjena kamrica”, kjer se sprejemajo težke in pomembne odločitve. Odločitve, ki te morda zaznamujejo za nekaj let ali za celo življenje. Ni pomembno za kaj se odločiš. Pomembno je le, da se odločaš zaradi sebe in ne zato, da bo okolica srečna.

Težava in krutost vsake odločitve pa ni v njenih posledicah ali odzivu okolice, ampak v lastnem zavedanju, da še preden jo izustiš, jo poveš samemu sebi, si jo v sebi že sprejel. In ko se tega zaveš, odkriješ krutost življenja.

Vzgoja za upanje

Številna področja človekovega razvoja, ki se jih dotikata tako razvojna psihologija kot tudi vzgoja, skušajo omogočiti predvsem mladim celosten razvoj osebnosti, čustev in raznih oblik inteligence. Na duhovnem področju poskušajo spodbuditi občutljivost do presežnega in vedno več poudarka dajemo na občutke in čustva. Skoraj vedno – še vedno – pa pozabimo na zelo pomembno vzgojo za upanje, ki v času melanholije, apatije in družbene mlačnosti bi marsikomu prihranila obiske pri psihiatru, depresivne dneve, poseganje po kemičnih ali nekemičnih omamah in negativen pogled na življenje.

Vir: http://www.balcanicaucaso.org

Sodobni pogled družbe brez upanja

Najprej je potrebno opisati, kaj je upanje. Lahko si pomagamo z nekaj prispodobami iz narave, ki na slikovit način približajo abstrakten pojem. Upanje je kakor reka, ki se usmerja vedno k novim ciljem ali je kakor sonce, ki vedno sije, le občasno ga zasenčijo oblaki. Za družbo zahodnega tipa, kjer igrata močno vlogo prisotnost denarja (kapitalizem) in neizmerna želja po svobodi brez kontrole (liberalizem), je upanje s časom postala le prazna besedica brez vrednosti in z nekim staroverskim pridihom.  Zadnja desetletja smo bili prepričani, da vse lahko kupimo, da je denarja neomejeno ogromno in samo s svojimi močmi pridemo do boljše prihodnosti.

Finančna in gospodarska kriza pa je pokazala, da je bilo tako mišljenje zgrešeno in sedaj iščemo oprijemljive točke v življenju, kako bi kot posamezniki in kot družba prilezli do boljše prihodnosti. To je pogled naše družbe, ki ima skoraj vse potrebne materialne dobrine, manjka pa ji nekaj več kot to.

Zato ni čudno, če na večernem sprehodu po parku naletite na številne skupine od vodke opitih in od trave zakajenih mladih, če beremo statistiko, da se stopnja prve alkoholiziranosti znižuje proti 11. ali 10. letu starosti in če se že v najstniških letih dekleta skrivajo pod debelimi plastmi ličil, fantje pa pod hormonskimi in proteinskimi ojačevalcih mišične mase. Ni čudno, je pa žalostno in zaskrbljujoče. Je to prihodnost naše družbe?

To je morda najbolj akuten pokazatelj, da živimo v obdobju, ko je družba izvotljena vseh vrednot in upajočega pogleda v prihodnost. Športniki, glasbeniki in filmske zvezde so ostali zadnji vzorniki sedanji odraščajoči generaciji, ki ji pogosto prinašajo pozitivna sporočila in so res lahko spodbuda, a pogosto so le vir slabih navad. Zakaj pa ne bi iskali primerov dobrih navad med starejšo generacijo, da se kljub težavam da uspeti, preživeti in na polno živeti. Tak primer so lahko naši stari starši, ki so preživeli pomanjkanja hrane, vojno, še bolj negotove razmere in so kljub vsemu upali, da bo za njihove potomce pripravljena boljša prihodnost.

 

Razlog upanja

Govoriti o upanju samo na splošno, da ga primanjkuje ipd. seveda ne zadošča, zato je potrebno poiskati vsebino, razlog, upanja. Upati pomeni iskati razlog in vsebino v prihodnosti, za katero si je že v sedanjosti vredno prizadevati. Zato lahko identificiramo upanje kot točko, ki se nahaja na pol poti med absolutno gotovostjo in nezmožnostjo. Trdnejši ko je razlog našega upanja in bolj ko smo osebno prepričani o njegovi veljavnosti, bliže smo gotovosti (T. Špidlik, Osnove krščanske duhovnosti).

Psalmi opisujejo upanje kot skalo, zato kristjanovo upanje izhaja iz prepričanja, da Bog se ne zmoti nikoli in četudi je sonce trenutno za oblaki, bo morda jutri ali pojutrišnjem spet posijalo.

 

Kako upati?

Že samo iskanje upanja pomeni, da si za nekaj prizadevamo, da si v prihodnosti nekaj želimo. In ko imamo v sebi željo in prihodnost, smo že prestopili nevidni prag upanja.

Odraščajoči mladini je potrebno najprej povedati, da je vredno sanjati o svoji prihodnosti, četudi se lahko sanje zdijo nemogoče. Vsak od njih – in od nas – je pomemben in s svojimi edinstvenimi talenti lahko izboljša družbo. Le upati si mora. Na odraslih je, da mladim dajo prostor, sredstva in zaupanje, da prevzamejo del družbene odgovornosti, saj tako se bodo počutili pomembne in koristne, čutili bodo dolžnost ter občutek, da nekdo računa na njih.

Mediji imajo ključno vlogo formiranja in oblikovanja družbenega razmišljanja. Če več kot tri četrtine časa namenijo političnim zdraham, ki so namenjene same sebi in partikularnim interesom, bodo ljudje dobili občutek, da je ”vse brez veze”. Ravno tega strupenega stavka se moramo izogibati. To je virus brezupa, ki zastruplja pogled na prihodnost in v samem startu uniči vsak poskus izboljšanja v družbi.

Ne nazadnje na nas kristjanih stoji velika naloga, saj smo po ustroju svojega verovanja zavezani upanju. Učenca na poti v Emavs (prim. ) sta doživela nemogoče, tisto, kar si nista niti upala upati. Kristusovo oznanilo in celo svetopisemsko besedilo nam ponujajo številna mesta, zakaj je kljub vsemu še vredno upati: kazen za izvirni greh ni bilo pokončanje vsega, ampak izgon in življenje naprej, neplodna žena je rodila otroka, ljudstvo je iz suženjstva prešlo v svobodo, smrt nima več končne besede, ampak nad vsem zmaguje življenje.

Naša naloga je, neodvisno od tega ali smo verni ali ne, da postavimo upanje v središče vsakdanjega življenja. To bi prineslo več dobre volje in poguma za naprej. Morda bomo nehote ”okužili” še koga …

Objavljeno v prilogi Bodi človek mesečnika Novi glas.

Spomin in zahvala

Praznik vseh svetih in dan spomina na pokojne me vedno znova potegneta v premišljevanje o življenju onkraj življenja. Tistemu bivanju, ki zagotovo obstaja, vendar ga naša znanost še ni razvozlala in dokazala; in iskreno povedano, upam tudi, da ga ne bo nikoli, saj bi v tistem trenutku človek prevzel vlogo Boga.

 

V teh dneh stopajo v ospredje grobovi, ki so naši spomeniki dragim rajnim in zadnje zemeljsko bivališče telesa. Onkraj groba pa je mnogo več kot samo kamen ali kup zemlje, ki pogosto lahko predstavlja pregrado bolečine in loči živ spomin s pokojnim. Pravi spomin je v nas in ta ne potrebuje spomenikov, sveč, rož …

Ali ste kdaj pomislili, da bi namesto žalosti in smrti, 1. novembra dali prostor hvaležnosti? Hvaležnost za eksistenco – ne glede na to ali je bila dolga ali kratka – drage osebe; da smo jo lahko spoznali, za vse dobro in lepo, ki smo skupaj preživeli in bili deležni. Zahvala je način spominjanja s pozitivnimi čustvi, kjer se žalost razgubi v poplavi dobrega. Zahvala je vezivo vsakega odnosa in vsake človeške skupnosti.

Vprašanje smrti je najprej vprašanje bivanja. Ali se bivanje sploh lahko kdaj konča? Če verujemo v obstoj živega Boga, ki je večen in je gospodar življenja in smrti, potem lahko verujemo v bivanje onkraj smrti. Čeprav se telo ”ustavi”, njegovo bistvo gre naprej in skupaj z Božjim Duhom v isti sapi, kakor dih, biva in je prisotno. Življenje se ne konča z grobom, ampak se nadaljuje v drugem času, v drugačnih okoliščinah v drugi obliki. Smrt je torej samo drugačna dimenzija bivanja, ki ni več vezana na telo in to stvarnost. Biti hvaležen za življenje (lastno in drugih), pomeni spoštovati bivanje kot obstoj. Vzor tega je odnos človek-Bog, saj človek je lahko izpolnjen in dopolnjen le v sobivanju v Bogom kot tistim, ki nas usposablja za vsakršen odnos.

Hvaležnost je odlična terapija za sodobnega človeka ki – izropan vsakega spomina in posiljen s potrošnjo ter obsut s skrbjo na katastrofalno prihodnost – potrebuje nekaj svetilk upanja. Ravno upanje daje življenju smisel, saj pozitivno razmišljanje o prihodnosti pomeni, da ”jutri” lahko predstavlja dobro priložnost.

Od tukaj dalje je potreben drugačen pogled, ki ga bomo težko zasledili v reklamnih letakih veleblagovnic, saj ni tako poceni in v ”akciji”, kakor je to sedaj moderno. Drugačen pogled pa gre nekako tako: nič mi ne pripada, vse je zastonjski dar, ki bogati moje bivanje. To daje življenju smisel, to nas odpira odpira za občutek hvaležnosti do vsakega, ki ga srečamo, četudi nam ni vedno simpatičen ali po volji. Od tukaj se začne duhovna svoboda, ki nas lahko pripelje do duševne svobode. O tej pa bi lahko govorili strokovnjaki za duševne bolezni v luči napovedi, da bo v roku nekaj desetletji najpogostejša bolezen v Evropi ravno depresija.

Telo in duša nista ločena pojma, ampak prepletena in v samem bistvu povezana. Vsak od njiju označuje človeka kot celoto, zato sta temelj našega bivanja. Ko telo ”ugasne”, duša živi naprej, torej samo jedro človekove osebnosti nadaljuje bivanjsko pot. Kakor telo označuje človeka v vidnem, fizičnem svetu, tako ga duša zaznamuje v nevidnem, presežnem ali metafizičnem.

Ljudje smo bitja odnosa, kar nakazuje tudi težnja sodobne družbe, ki skuša to razumet preko komercializacije čustev: velike in dramatične družinske zgodbe hitro obkrožijo svet, močna izpostavljenost čustev na vseh področjih, iskanje odgovorov na domnevne mistične pojave. Odnos ni predmet trgovine, zato ga lahko gradimo le preko srčnosti, hvaležnosti in spomina. Tudi s tistimi, ki so odšli pred nami v večnost, odnos ohranjamo s hvaležnostjo in spominom. Oni živijo naprej.

 

Hči od stalnega diakona hodi na pijačo s komunisti

»Tudi komunisti lahko delajo dobra dela« in »če jaz pridem v cerkev se le ta podre« so izjave s katerimi se spopadam zadnje čase. Prva je izjava prijatelja iz katoliških krogov, druga pa pripada znancu, ki se mi je uvodoma predstavil kot komunist. Obe izjavi sta le zrcalo predsodkov, ki jih imata ena in druga stran. Slednja izjava je nesmiselna, ker je naša krajevna cerkev postavljena na dobrih temeljih. Povem pa tudi, da komunisti ne hodijo okrog z lopato in razbijajo škatle ter so pripravljeni pomagati. Seveda odvisno od vsakega posameznika, tako kot v Cerkvi. Za te predsodke pa je krivo predvsem neznanje. Lep primer je miselnost, ki prevladuje v Sloveniji: »Če voliš za leve si komunist in ne maraš tistih, ki hodijo k maši.« Sama se rada pogovorim s prijatelji komunisti in nikoli nisem občutila sovraštva.

 

Papež Pavel VI. je sprejel Tita v Vatikan - Vse je odvisno od tega, ali se bomo osredotočili na stvari, ki nas delijo, ali pa na skupne vrednote in tako skupaj gradili družbo. Vir: http://www.titoville.com

Izhajam iz katoliške družine in sem od malega vzgajana v veri. S prijatelji se večkrat nasmejimo, ko se moje dogodivščine začnejo z »Je bilo enih par duhovnikov« ali pa »Je rekel škof, da.« Včasih me zbadajo na ta račun, ampak njihovo hudomušnost sprejmem in se z njimi nasmejim. Konec koncev, to res ni najbolj običajna stvar. In kaj drugo bi se spodobilo za hči od katehistinje in stalnega diakona, kot da nadaljuje svoj študij na teologiji ali na katoliškem inštitutu. Jaz pa sem se odločila za Fakulteto za družbene vede (FDV), oziroma, kot pogosto slišim od bratov vernikov, FSPN. To običajno pride z izrazito zaničljivim prizvokom ali izdihi obupa »Pa iz tako verne družine« in »Joj, kaj ti bodo tam naredili.« In po enem letu tam sem še vedno živa. Na začetku ni bilo najlažje. Ko je sošolec prvi teden razložil, kako bi pobil prvo pedofile, potem pa še duhovnike, sem ostala zaprepadena. Takrat sem ostala tiho in razmišljala o svetlobnih letih razlike med to doktrino in ideologijo s katero sem odraščala. Nisem vedela kako se s tem spopasti. Mislila sem, da sem prišla na povsem nov planet. Moj strah se je nadaljeval ob predmetih, ki so zahtevali (pred)znanje zgodovine.

Sama sem hodila na škofijsko gimnazijo in ob ponavljanju zgodovine na FDV se mi je včasih zdelo da sta se v preteklosti vrteli dve zemlji. Od male šole naprej hodim k verouku in srednjo šolo sem nadaljevala na škofijski gimnaziji, pa nisem imela dovolj znanja, da se spopadem s tem. Ob pomoči prijatelja, staršev in župnika, sem se v enem letu naučila več ‘uporabnih’ stvari o naši veri, kot v 12 letih katoliške vzgoje. Sčasoma sem se opogumila in sedaj na glas povem, da je naš župnik moj dobri prijatelj, da je moj tata stalni diakon in da vsako nedeljo grem k maši. Sedaj brez problema stopam v dialog s sodobnimi pionirčki.

Mislim, da je pomembna pomanjkljivost katoliške vzgoje ravno to, da nas ne nauči sobivati z zunanjim svetom. Tako se že od malega držimo zase in odraščamo v katoliških institucijah. To ne bi bila težava, če bi mladi vedeli, kako nadaljevati življenje zunaj njih. Tehnologija se spreminja in družba se spreminja z njo. Ljudem je postreženo vse več informacij in zlasti na slovenskem se govori o krizi Cerkve in redno na dan prihajajo morebiti resnične zgodbe, ki črnijo podobo Cerkve. Ljudje vsrkavajo vsebine in želijo vedeti več, hkrati pa stvari ne razumejo in posledično nasedajo medijem. In mislim, da je to velika napaka katoliške vzgoje, saj ljudi moramo naučiti kritično razmišljati in biti pogumne. To pa lahko dosežemo tedaj, ko bodo imeli dovolj znanja. Takrat bomo lahko šli v svet in se ‘spopadli’ z ljudmi. Ko pa prisluhnemo še ‘drugi strani’ bomo ugotovili, da spopad ni potreben. In mogoče je propadanje vzporednih institucij zgolj trdna roka Očeta, ki svoje otroke prisili, da odidejo iz varnega zavetja matere Cerkve in se naučijo živeti z drugimi.

Osebno se na pijačah z »levimi« kolegi veliko naučim in pogovori z njimi me obogatijo. Spoznavam, da ideologiji nista izključujoči in lahko mirno sobivata. Pomemben element obeh je socialna pravičnost, ki ima v Cerkvi dolgo zgodovino in ne nazadnje obeležujemo leto socialne pravičnosti. Je pa res, da lahko potegnemo vzporednico tudi pri nedoslednem izvajanju nauka in mnogih napakah, ki jih je storil človek na eni in na drugi strani. Vse je odvisno od tega, ali se bomo osredotočili na stvari, ki nas delijo, ali pa na skupne vrednote in tako skupaj gradili družbo.

Marija Busija

 

Objavljeno v prilogi Bodi človek tednika Novi glas.