Zgodovina našega naroda, pač.

Morda nisem najbolj primeren komentator na temo medvojnih in povojnih pobojev, saj kot Primorec gledam na to drugače, kot moji kolegi iz osrednje Slovenije. V moji družini ni bilo nikogar, ki bi šel z »enimi« ali »drugmi«, ker so starejše sorodnike nacisti odpeljali v koncetracijska taborišča, tisti ki so ostali, pa so skrivaj »švercali« robo iz tedanje Kraljevine Jugoslavije na ozemlje Primorske, ki je bilo pod Italjio. Zgodovina našega naroda, pač. Na Primorskem skoraj ni bilo domobrancev, razni »osvoboditelji« pa so priključili del slovenskega naroda, ki je kljub nasilnemu zatiranju fašizma govoril slovensko – po zaslugi številnih skladateljev, narodnih buditeljev, pravih čedermacev, ki so v zakristijah na skrivaj ohranjali slovensko besedo.

 

Vir: siol.net
Vir: siol.net

Začetek pokopa žrtev iz rova sv. Barbare v Hudi jami pri Laškem so nekateri označili za zgodovinski trenutek in začetek sprave. Ne želim pokvariti trenutnega veselja, vendar se je z enakim zanosom in velikimi parolami že leta 1990 označevalo tisti stisk roke v Kočevskem Rogu med tedanjim predsednikom Milanom Kučanom in ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem.

Take geste so pomembne in gotovo pripomorejo k celjenju ran v našem zgodovinskem in družbenem spominu, toda imam občutek, da vse ostaja samo na deklarativni, formalni, ravni. To utemeljujem z dejstvom, da ko se pojavi katerikoli članek o katerih koli dogodkih, ki so se zgodili po letu 1939, pripelje do burnih javnih odzivov, nespoštljivega etiketiranja, delitev »naši-vaši« in vse do grobih žalitev. Zgodovina našega naroda, pač. Škoda, ker je tema, ob kateri bi morali vsi obmolkniti in si brezpogojno prizadevati za resnico, postala predmet politikantstva in nabiranja volilnih glasov.

Nedvomno je pokop žrtev iz Hude jame pomemben civilizacijski korak naprej, vendar ne sme ostati zadnji. Temu mora slediti še mnogo drugih, preden bomo lahko trdili, da hodimo po poti narodne sprave. Konkretne geste so lahko: vnos objektivnih zgodovinskih dejstev 20. stoletja v šolske učbenike, saj se zgodovina Slovenije ni začela leta 1945; uvedba nekakšnega državnega praznika spomina in sprave s primerno komemoracijo; opustitev rabe totalitarnih simbolov in vseh simbolov, ki spominjajo na totalitarne ideologije 20. stoletja; ovrednotenje vloge raznih osvobodilnih skupin, gibanj in posameznih akterjev; jasna obsodba vseh zločinov predvojnega, medvojnega in povojnega nasilja ter vsaj delno povračilo materialne škode, ki je nastala zaradi nepravičnih zakonov.

Verjetno se vse to sliši kot spisek nemogočega, vendar Slovenija in Slovenci smo na področju »okuženosti« z ideologijami hud bolnik, ki potrebujemo močno in dolgotrajno terapijo. 20. stoletje ni šlo mimo nas brez posledic in sedaj jih je potrebno sanirati. Zgodovina našega naroda, pač.

Morda bo kdo trdil, da je vse to brezpredmetno, drugi pa bodo rekli, da dokler ne uredimo tega ne bomo normalna država. Res je oboje, hkrati pa noben ekstrem ni koristen. Številni mladi gredo – tudi brezbrižno – mimo naše polpretekle zgodovine, nekateri pa mislijo, da se s tem ne ukvarjajo, v resnici pa ponavljajo stare vzorce ujetosti in delitev. Zgodovina našega naroda, pač.

Nedvomno je, da kar se je zgodilo v vojni in revolucionarni vihri je povzročilo mnogo trpljenja in moralne škode na vseh straneh, tako med »našimi«, kot med »vašimi«. Resnici na ljubo, kot Slovenci, vsi, smo izšli kot poraženci. Prepustili smo se delovanju zla in spustili v krvni obtok naroda strup krivice, sovraštva, maščevanja, zamer, nasilja, smrti in drugih grozot. Zato smo izšli kot poraženci. Lahko ozdravimo samo, če si priznamo, da potrebujemo drug drugega, da vstanemo in gremo naprej. Prvi pogoj za spravo pa je odpuščanje, opravičilo in želja, da se kaj takega ne ponovi nikoli več.

To bi lahko bila prihodnost našega naroda.

Mi lahko kdo razloži… Kam gredo naši davki?

Na sledeh afere »dodatki«, slabega stanja slovenskih cest in vnete razprave o pomanjakanju sredstev za gradnjo drugega tira, ne morem da se ne bi vprašal: kam gredo naši davki?

Za popravilo naših cest in avtocest menda ni dovolj denarja, zato so v izredno slabem stanju in predstavljajo veliko nevarnost za voznike. Prav tako ni denarja za gradnjo drugega tira in niti za povišanje plač policistom…

Zakaj za reševanje bank je bilo dovolj denarja, za gradnjo železnic, šol, bolnišnic... pa ne? - Foto: http://www.intelligonews.it
Zakaj za reševanje bank je bilo dovolj denarja, za gradnjo železnic, šol, bolnišnic... pa ne? - Foto: http://www.intelligonews.it

Ste opazili, da ko je potrebno popraviti ali na novo zgraditi neko cesto, slišimo, da ni denarja? In prav tako, da je potrebno izvesti pokojninsko reformo, kjer se bomo upokojevali še kasneje, ker trenutno za pokojnine ni dovolj denarja. Ni ga niti za šolstvo, zato morajo starši plačati dodatke k »nadstandradu«, pa za zdravstvo, zato moramo plačevati dodatno zdravstveno zavarovanje. In ni ga niti, ko je potrebno urediti zelo nizke plače medicinskih sester, policistov, gasilcev ali drugih zaposlenih v nevarnih poklicih. Ni denarja za gradnjo javne infrastrukture, da ne govorimo o železnicah… Ampak, dovolite mi vprašanje: kje končajo naši davki!?

Država pobira cel spisek davkov, davščin in dajatev, ravno z namenom, da se financira javno življenje vseh. In ko upravičeno zahtevamo, da od svojih davkov nekaj dobimo nazaj, slišimo, da država nima denarja. Na koncu izpade, kakor da smo državljani požrešni individualisti, ki nenehno »fehtamo« državo oz. občino, in ko le-ta nekaj uredi, to zveni kot nagrada ali darilo. Ko pa se kaj uresniči, ko se zgradi šola ali bolnišnica, to zgleda kot velikodušno darilo države. Ne, to ni darilo od zgoraj, ampak to smo si sami plačali. To so naši davki!

V tem kontekstu je toliko bolj neokusno, nedostojno in krivično, da si nekateri izbranci izplačujejo bogate nagrade k že visokim plačam, drugi pa na pravično plačilo za svoje tvegano delo lahko samo čakajo.

Enak princip velja za pokojnine. Kako lahko kdo reče, da ni dovolj denarja za pokojnine, ko pa si vsak delavec oz. njegov delodajalec plačuje prispevke. To naj bi bila naložba, ki se bo vračala delavcu v obliki pokojnine, to ni davek… in ko je potrebno penzije plačati, denarja ni. Nekateri pravijo, da je razlog v nižji nataliteti, kar pomeni manj plačanih prispevkov itd. Toda načeloma si vsak plača svoje prispevke, ki bi jih moral dobiti nazaj… generacija ki gre v pokoj, ne živi od prispevkov otrok, temveč od svojih. In če tega denarja ni, kam je šel?

Tukaj bode v oči dejstvo, da ko je bilo potrebno reševati megalomanske zavožene kredite določenih bank, ki so jih ustvarili nekateri posamezniki, je bilo denarja vedno dovolj. Od tega stroška slovenska družba nima kaj dosti, razen tega, da smo si kupili kakšno leto miru pred evropskimi birokrati. Na drugi strani pa, ko je potrebno porabiti naš denar za nekaj, kar bi ostalo v državi, bi generiralo nova delovna mesta, napredek, razvoj, infrastrukturo in dodano vrednost, pa nastopi cel niz težav, da enostavno slišimo: »ni denarja, se ne da«.

Vojna je nevarna igra številk

V družbi in v javnosti se nabirajo nek čuden gnev, zadušena jeza, bes in nezadovoljstvo, ki pritiskajo na posameznika in družbo. Veliko govorimo o spoštovanju in strpnosti, vendar to je »selektivna strpnost«, saj je namenjena samo tistim, ki so naši somišljeniki. Do drugih nismo ravnodušni, ampak če že nismo sovražno razpoloženi, pa jih gledamo zviška in podcenjujoče. Vsaka vojna – velik mednarodni konflik ali preprost medsosedski spor – se začne v mojem srcu, rodi iz mojih ust in zgodi preko mojih rok.

Nasilje je neke vrste igra, umetnost kombinatorike dovoljenega in prepovedanega ter sovražnih dejanj, ki se prepelatajo z resničnimi ali namišljenimi argumenti. Iz tega se rodi vojna, ki je v resnici velika igra številk… Če se vojskovanje ne bi na kakršenkoli način izplačalo, nihče ne bi tega počel.

Besede papeža Frančiška, da smo na pragu »tretje svetovne vojne na obroke«, so resno svarilo civilni družbi in politikom, da zadeve lahko še ustavimo. Če želimo.

Vsaka vojna je najprej finančna igra številk. Nekje sem zasledil podatek, da vsak dan v Afganistanu, zahodne sile pod ameriškim vodstvom porabimo/jo ok. 200.000.000 EUR za financiranje boja proti teroristom, za delovanje države, za boj proti upornikom… Vsak dan! Če bi en sam dan ta denar preusmerili za kaj drugega, bi recimo lahko v Afriki postavili 5.000 bolnišnic, v Evropi 10 ali 20 popolnoma opremljenih šol… Naenkrat.

Nekateri finančni analitiki, na podlagi dostopnih poročil ameriške vlade ocenjujejo, da je bilo za vojno v Afganistanu v prvih sedmih letih (2001 – 2008) porabljenih 620 milijard dolarjev, v 13 letih pa preko 1.000 milijard dolarjev. K tej številki je potrebno dodati še stroške obresti bančnih posojil (cca. 100 milijard), stroške za zdravniško zdravljenje vojakov z odškodninami veteranom (cca. dodatnih 900 milijard) ter dodatki k pokojninam vseh, ki so služili v Afganistanu za cca. 1.270 milijard dolarjev. Strahotne številke, ki bi nas morale zmraziti ob misli, kaj bi lahko naredili dobrega s tistim denarjem.

In vendar vojna je velikanski posel, ki vedno znova cveti in napaja tiste, ki že imajo preveč. Najbolj so prizadete države in posamezniki, ki že tako ali tako živijo v slabih razmerah in pomanjkanju. Nato pride vojna, jim vzame poleg varnosti, miru, kruha in brezskrbnosti še dostojanstvo… in na koncu, jim vzame še življenje.

Vsaka vojna je tudi igra številk človeških življenj. Največ žrtev je vedno med civilisti. Ko preberemo, da je bilo v nekem spopadu ubitih več deset ljudi, se niti ne zganemo in to prištejemo med črno krnoniko in gremo dalje. To je eden od pokazateljev, da smo postali skoraj imuni na smrt, ki je vse okrog nas in je postala del našega vsakdana. Toda ta smrt ni tista naravna, ki omogoča svojcem, da pospremijo pokojnika, ampak gre za pravo industrijo smrti.

Zagotovo ni nobeno odkritje, da je vojna je res velikanski posel in igra številk, vendar sem kot teolog prepričan, da kdor izvaja in izziva nasilje z dobičkonosnim namenom, kdor se okorišča na račun drugih, celo njihovih življenj, mu bo na sodni dan zelo hudo. Orožje ne more služiti ničemur drugemu, kakor poškodovanju ali ubijanju drugega, zato je nedvoumno, da kdor ga proizvaja, financira in prodaja, posredno ali neposredno napaja industrijo smrti in nasilja.

Pretrgati ta krog bi pomenilo iskati druge miroljubne rešitve, ki zagotovo niso tako dobičkonosne, ampak bi terjale mnogo manj žrtev.

Ključno vprašanje pri tej tematiki je poraba javnega denarja za financiranje vojnih projektov in nakup orožja, namesto, da bi se ga porabilo za razvoj, odpravljanje lakote in revščine, šolanje, infrastrukturo… Eno samo vojaško letalo stane preko 50 milijonov evrov, najdražji lovci F22 pa preko 160 milijonov. Italija je v zadnjih 25 letih prodala za preko 90 milijard evrov orožja…

Dokler nisem začel zbirati gradiva in pisati ta prispevek, si nisem zastavljal vprašanja, koliko stane ena vojna ali kolikšna je vrednost trenutnih vojn. Po prvih iskanjih sem hitro ugotovil, da v ozadju nasilja, vojn in spopadov ne gre za ideje, prepričanja, željo po neodvisnosti ali priznanju, ampak gre samo za velikanski posel, ki prinaša strahovit dobiček posameznim elitam. Vsem ostalim pa trpljenje in smrt.

Del odgovora, zakaj imamo ljudje tako močno željo po vojskovanju in nasilju je podala velika italijanska neuroznastvenica, zdravnica in nobelova nagrajenka za medicino Rita Levi Montalcini. Ob neki priložnosti je dejala, da smo bili ljudje prehitro deležni evolucije; možgani, kjer deluje razum, pa so se zelo hitro povečali, žal pa temu ni uspelo slediti malim možganom, kjer domujejo čustva. Ta so ostala na ravni jamskega človeka. Smo torej jamski človek z atomsko bombo.

Mir v Siriji: Danes je dan, ko imamo pravico in dolžnost se počutiti povezane

Vir: http://www.ilcofanettomagico.it

Danes je dan posta in molitve za mir. Ne samo v Sirij, ki je v teh dneh v središču pozornosti, ampak za mir po celem svetu. Postiti se, kakor je dejal ugledni teolog Silvano Fausti, ne pomeni samo odpoved hrani, ampak pomeni najprej “ne pojesti drugega”. Danes torej smo povabljeni, da premislimo, kaj lahko storimo dobrega za bližnje in kaj lahko pri sebi popravimo, da bo drugim ob nas bolj prijetno. Mir gradimo najprej v vsakdanjih medčloveških odnosih. In danes nismo vabljeni k premisleku samo verni, ampak pripadniki vseh nazorov, pripadnosti in ver.

 

Papeževa pobuda ni namenjena samo katoličanom, ampak vsem ljudem dobre volje. Vsak, ki si želi boljši svet in bolj pravično družbo, ima danes priložnost, da vsaj na simbolični ravni vstopi v ta tok. Verniki z molitvijo, neverni pa morda s kakšno mislijo, pesniškim verzom, literarnim citatom ali podobo, ki ponazarja mir. Danes je torej dan, ko imamo pravico in dolžnost se počutiti povezane, da bi zmanjšali medsebojna trenja in nesoglasja. To nam v prvi vrsti omogoča globaliziran svet ter mediji. Verjetno moja molitev ne bo ničesar spremenila, tudi samo tvoja ne … A če bomo vsem pokazali, da nam ni vseeno, da smo danes storili konkretno gesto za mir, bo gotovo ta podoba prišla do odgovornih ljudi in bo morda vplivala na njihove odločitve.

Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. (Mt 5,9)

Slovenija kot druga Švica?

Spodnjo misel je zapisal moj prijatelj Vinicio Vallon, ki se je v svojih poznih 70. letih preselil iz rodnega Trsta v Slovenijo in sedaj pri 81. – v odlični formi! – gleda na našo državo s kritičnim in realnim pogledom. Morda se bo kdo zamislil.

Sem Italijan, vendar živim v Sloveniji. Zakaj Slovenija, ki je ob trenutku osamosvajanja imela potencial – po delavnosti, kulturi, gostoljubju, poštenosti svojih ljudi, osrednji geografski legi med različnimi kulturami in ekonomskimi pozicijami, gospodarskimi bogastvi – postati druga Švica (v tržaških trgovinah, ko so vstopali Slovenci, so govorili: prišli so Švicarji) potem ko je razprodala svoje bisere (Laško, Fructal itd.), med škandali, krajami, goljufijami itd. postaja balkanska Bana republika? Morda je čas, da gospodje politiki doživijo kuro ”Brigate Rosse”???


Hči od stalnega diakona hodi na pijačo s komunisti

»Tudi komunisti lahko delajo dobra dela« in »če jaz pridem v cerkev se le ta podre« so izjave s katerimi se spopadam zadnje čase. Prva je izjava prijatelja iz katoliških krogov, druga pa pripada znancu, ki se mi je uvodoma predstavil kot komunist. Obe izjavi sta le zrcalo predsodkov, ki jih imata ena in druga stran. Slednja izjava je nesmiselna, ker je naša krajevna cerkev postavljena na dobrih temeljih. Povem pa tudi, da komunisti ne hodijo okrog z lopato in razbijajo škatle ter so pripravljeni pomagati. Seveda odvisno od vsakega posameznika, tako kot v Cerkvi. Za te predsodke pa je krivo predvsem neznanje. Lep primer je miselnost, ki prevladuje v Sloveniji: »Če voliš za leve si komunist in ne maraš tistih, ki hodijo k maši.« Sama se rada pogovorim s prijatelji komunisti in nikoli nisem občutila sovraštva.

 

Papež Pavel VI. je sprejel Tita v Vatikan - Vse je odvisno od tega, ali se bomo osredotočili na stvari, ki nas delijo, ali pa na skupne vrednote in tako skupaj gradili družbo. Vir: http://www.titoville.com

Izhajam iz katoliške družine in sem od malega vzgajana v veri. S prijatelji se večkrat nasmejimo, ko se moje dogodivščine začnejo z »Je bilo enih par duhovnikov« ali pa »Je rekel škof, da.« Včasih me zbadajo na ta račun, ampak njihovo hudomušnost sprejmem in se z njimi nasmejim. Konec koncev, to res ni najbolj običajna stvar. In kaj drugo bi se spodobilo za hči od katehistinje in stalnega diakona, kot da nadaljuje svoj študij na teologiji ali na katoliškem inštitutu. Jaz pa sem se odločila za Fakulteto za družbene vede (FDV), oziroma, kot pogosto slišim od bratov vernikov, FSPN. To običajno pride z izrazito zaničljivim prizvokom ali izdihi obupa »Pa iz tako verne družine« in »Joj, kaj ti bodo tam naredili.« In po enem letu tam sem še vedno živa. Na začetku ni bilo najlažje. Ko je sošolec prvi teden razložil, kako bi pobil prvo pedofile, potem pa še duhovnike, sem ostala zaprepadena. Takrat sem ostala tiho in razmišljala o svetlobnih letih razlike med to doktrino in ideologijo s katero sem odraščala. Nisem vedela kako se s tem spopasti. Mislila sem, da sem prišla na povsem nov planet. Moj strah se je nadaljeval ob predmetih, ki so zahtevali (pred)znanje zgodovine.

Sama sem hodila na škofijsko gimnazijo in ob ponavljanju zgodovine na FDV se mi je včasih zdelo da sta se v preteklosti vrteli dve zemlji. Od male šole naprej hodim k verouku in srednjo šolo sem nadaljevala na škofijski gimnaziji, pa nisem imela dovolj znanja, da se spopadem s tem. Ob pomoči prijatelja, staršev in župnika, sem se v enem letu naučila več ‘uporabnih’ stvari o naši veri, kot v 12 letih katoliške vzgoje. Sčasoma sem se opogumila in sedaj na glas povem, da je naš župnik moj dobri prijatelj, da je moj tata stalni diakon in da vsako nedeljo grem k maši. Sedaj brez problema stopam v dialog s sodobnimi pionirčki.

Mislim, da je pomembna pomanjkljivost katoliške vzgoje ravno to, da nas ne nauči sobivati z zunanjim svetom. Tako se že od malega držimo zase in odraščamo v katoliških institucijah. To ne bi bila težava, če bi mladi vedeli, kako nadaljevati življenje zunaj njih. Tehnologija se spreminja in družba se spreminja z njo. Ljudem je postreženo vse več informacij in zlasti na slovenskem se govori o krizi Cerkve in redno na dan prihajajo morebiti resnične zgodbe, ki črnijo podobo Cerkve. Ljudje vsrkavajo vsebine in želijo vedeti več, hkrati pa stvari ne razumejo in posledično nasedajo medijem. In mislim, da je to velika napaka katoliške vzgoje, saj ljudi moramo naučiti kritično razmišljati in biti pogumne. To pa lahko dosežemo tedaj, ko bodo imeli dovolj znanja. Takrat bomo lahko šli v svet in se ‘spopadli’ z ljudmi. Ko pa prisluhnemo še ‘drugi strani’ bomo ugotovili, da spopad ni potreben. In mogoče je propadanje vzporednih institucij zgolj trdna roka Očeta, ki svoje otroke prisili, da odidejo iz varnega zavetja matere Cerkve in se naučijo živeti z drugimi.

Osebno se na pijačah z »levimi« kolegi veliko naučim in pogovori z njimi me obogatijo. Spoznavam, da ideologiji nista izključujoči in lahko mirno sobivata. Pomemben element obeh je socialna pravičnost, ki ima v Cerkvi dolgo zgodovino in ne nazadnje obeležujemo leto socialne pravičnosti. Je pa res, da lahko potegnemo vzporednico tudi pri nedoslednem izvajanju nauka in mnogih napakah, ki jih je storil človek na eni in na drugi strani. Vse je odvisno od tega, ali se bomo osredotočili na stvari, ki nas delijo, ali pa na skupne vrednote in tako skupaj gradili družbo.

Marija Busija

 

Objavljeno v prilogi Bodi človek tednika Novi glas.

Poročilo o delu varuha ČP – Zakaj sploh potrebujemo varuha?

Danes je varuhinja človekovih pravic v Državnem zboru predstavila svoje letno poročilo o delovanju za l. 2011, ki obsega nič manj kot 434 strani. Zakaj pišem o temu? Ker je po mojem mnenju urad varuha ČP v taki organizaciji kot je sedaj povsem neustrezen in predvsem zelo potraten urad. Najpogostejša besedna zveza v poročilu je ”varuh priporoča”.

 

Vir: Siol.net

Za prijazna priporočila o katerih ni efekta ne v družbi ne za konkretne primere ali državljane je letni proračun v višini 2.340.724 evrov – kolikor je znašal leta 2011 – absolutno preveč. Če varčujemo na vseh frontah in če so predmet varčevalnih ukrepov tako vitalne stvari v državi kot sta zdravstvo in šolstvo, ne razumem, zakaj nihče ni vsaj malo okrnil te številke. Urad varuha zaposluje 42 oseb. Osebno sem prepričan, da delo varuha in prepoznavnost v javnosti ne upraviči 42 zaposlenih. Konkretno to pomeni, da naj bi bilo tedensko opravljenih 1.680 delovnih ur. Se vam zdi, da se to kje pozna?

Možnosti sta dve: ali preuredimo ta urad tako, da bo razmeram in času ustrezno predimenzioniran ali mu damo taka pooblastila, da bo vseh teh 42 oseb lahko nekaj res konkretnega storilo za državo, za nas davkoplačevalce in skupno dobro. Sicer pa lahko to ustanovo ukinemo in rešimo marsikaj.

Upanje, ki ti ga daje vera, je izjemnega pomena v življenju

“Mirno lahko rečem, nad menoj so angeli, ki me varujejo.”

[…]

“Spoštujem tudi vse vere, malo njih, ki so se tako prijele, ne pridiga o posmrtnem življenju. To, da se po smrti življenje ne konča, je eno najpomembnejših upanj tako za tiste, ki živijo lepo, kot za tiste, ki trpijo. Zaničevanje ljudi, ki verjamejo v kogarkoli ali karkoli, se mi zdi precej bedno. Zase ne morem reči, da sem veren človek. Ne morem reči niti, da sem ravnodušen do vprašanj, ki jih poraja ta izjemna kompleksnost narave. Da sem popek življenja in tako, kot se bom vrtel, se bo vse vrtelo, to tudi nikakor ne. Predvsem pa sem spoznal, da je upanje, ki ti ga daje vera, izjemnega pomena v življenju. Če sem se pred dvajsetimi leti rogal temu, danes drugače vidim ljudi, ki upajo v nekoga ali nekaj tam nekje.”


Nekdanji predsednik Vlade RS Borut Pahor na portalu Siol.net.

To Astrid, maybe someday we will be togheter*

Ko sem pred časom obiskal Berlin, sem v spominskem parku na ostanku berlinskega zidu opazil napis To Astrid, maybe someday we will be togheter (Za Astrid, morda bova nekega dne skupaj). Sprva se mi je zdelo le izvirno sporočilo zaljubljenca, ki ga je ta visok betonski zid ločil od njegovega dekleta ali žene, ki je ostala na ”nepopisani” strani zidu. Potem pa bolj kot komu je sporočilo namenjeno, sem začel premišljevati, kaj sporoča. Bistvo sporočila je beseda ”skupaj”. Upanje, da bosta zaljubljenca spet skupaj je izraz velike ljubezni, ki je dobila mesto na tako simboličnem kraju, da bolj ne bi mogla. Na zidu, ki je na dramatičen in krut način ločil Evropo in svet, se pojavi napis z željo, da bi spet lahko bili skupaj …

Je združena Evropa res samo mit?

Danes najbrž ni prav preveč moderno pisati članke z evforičnimi pridevniki o Evropi kot o velikem skupnem domu, saj so v ospredju finančna kriza in njene nevarnosti, reševanje te ali one prezadolžene članice ter krčenja njenih gospodarstev. Ali so naši predniki sanjali in gradili združeno Evropo samo zato, da bi odžrli zaslužek menjalnicam valut na stari celini? Ali zato, da bi lahko potovali brez potnega lista? Rad verjamem, da se kljub vsem dogodkom na finančnih trgih, ki so se zgodili v zadnjih štirih letih, zavedamo, kaj pomeni skoraj šest desetletji miru in skupnega sodelovanja.

Na berlinski zid lahko gledamo kot na nekaj oddaljenega, ki se nas prav nič ne tiče, saj je od nas oddaljen vsaj 1000 kilometrov, vendar kot simbol združuje in povzema vse tisto, kar je v 20. stoletju negativno zaznamovalo našo celino. Delitve, vojne, moč ideologij, smrt, razvrednotenje človeškega življenja in strah so povzeti v betonskih delih zidu. Tudi zraven nas se je zgodil podoben zid … občutili smo neizprosnost delitve tako v Gorici in Trstu, kot tudi v Istri.

Velika vizionarska ideja, ki jo danes poznamo kot Evropska unija, se je začela kot dogovor o skupnem električnem trgu med tedanjim francoskim zunanjim ministrom Robertom Schumanom in kölnskim županom Konradom Adenauerjem. Bila so pozna 40. leta prejšnjega stoletja in to drzno povezovanje je danes prineslo združeno Evropo. Sodelovanje je na stari celini rodilo novo podobo in način življenja. Ta kontinent je posoda, kjer morajo in lahko najdejo svoj življenjski prostor vsi Evropejci. Z očetom te ideje lahko soglašamo ko trdi, da ”narodom povrnemo samozaupanje, da jih ne pustimo okameneti spričo nevarnosti, da združimo vire naše zahodne civilizacije in tako – ne z vznemirjanjem, temveč v skladu s konstruktivnim načrtom – oblikujemo zapore proti uničevalnim izbruhom” (R. Schuman, Za Evropo).

Združena Evropa je do sedaj najbolj učinkovit odgovor na mirno in demokratično sožitje med narodi, ki so jih v preteklosti delile ideologije, vojne in morije. Ta projekt ni samo začasna rešitev ali čakanje na nekaj drugega, ampak je dolgoročna rešitev za skupen napredek na vseh področjih. Kot trdi Schuman, Evropa je človeštvu omogočila poln razcvet, zato je tudi ona tista, ki mora pokazati novo pot pluralizma, spoštovanja in sobivanja.

Nahajamo se v občutljivih časih, ko se lahko zdi, da je združena Evropa le mit ali pravljica za naivne. Svoboda ni pravljica in kdor si prizadeva za mir ni naiven, zato smo vsi prebivalci tega kontinenta dolžni braniti demokracijo in si aktivno prizadevati za svobodno življenje.

Rad si predstavljam, da je bilo tistega novembrskega večera 1989. leta Astrid in njenemu zaljubljencu toplo pri srcu. In tako smo tista Astrid ali pisec sporočila lahko vsi, ki si želimo biti skupaj.

 

Objavljeno v majski prilogi Bodi človek tednika Novi glas v Gorici.

Kako so me hoteli podkupiti in kako se jim bo to krvavo maščevalo

Če še niste prebrali v današnjih Financah si lahko tukaj. Kolumna Rada Pezdirja. Nič ni za dodat, nič za odvzet. Prijetno branje!
*
Osemnajstletno prijateljstvo s Šušteršičem ni naprodaj, kolumne v Financah niso naprodaj, Janša, s katerim domnevam, da nimava posebno prisrčnih odnosov, tudi ni naprodaj in na koncu, budale parazitske – Pezdir ni naprodaj

Tokrat bom prvič izkoristil kolumno za osebno obračunavanje. Ne zato, ker tega ne bi mogel narediti na kakršenkoli drug način (in proti koncu kolumne bom tudi navedel te načine), ampak zato, ker menim, da je tisto, kar sem doživel v zadnjih dveh mesecih, nujno javno povedati. Če ne zaradi drugega, potem zato, ker domnevam, da nisem edini, ki je vse skupaj doživel, bom pa zagotovo edini, ki je o tem javno spregovoril, in to ne glede posledice. Medtem ko je preostale strah govoriti javno in na glas, mene ni. Tistim, ki zaradi pomanjkanja resnih dokazov niste pripravljeni verjeti temu, kar bo sledilo, predlagam, da sprejmete domnevo, da se mi je dokončno zmešalo ali pa da generiram teorijo zarote. Odločitev, da nadaljujete življenje v ignoranci, je seveda povsem v vaših rokah.

Mehanizem slovenske korupcije

Vsaka zamenjava vlade prinese stres interesnim skupinam, rente, ki so jih bili prej deležni, predvsem v smislu pristranskega pisanja zakonodaje in oslepitve regulatorjev, postanejo negotove. Povedano drugače, denarni tok, ki ga generirajo na račun pravne države in davkoplačevalcev in ga uporabljajo za vzdrževanje svojih polkriminalnih združb, postane negotov vsakič, ko se na volitvah premešajo karte. Prestrukturiranje ministrskih kabinetov in zamenjavanje vodilnih kadrov po direktoratih pomenita, da so stare poti do sprememb zakonodaje in oslepitve regulatorjev izginile. Z vsakim oblikovanjem nove vlade se torej začne množični pohod kufrov denarja proti ministrstvom. V nadaljevanju bom navedel tri tipične postopke. Dva sem doživel, o enem se brez sramu govori po zakotnih »kafanah«.

Prvi postopek je naslednji: identificirajo se osebe, ki so najbližje ekipam na ministrstvih, in to prek tretjih oseb, ki za 1.500 do tri tisoč evrov namesto rentnikov, recimo jim paraziti, navežejo stik z vami. Sledi sestanek, na katerem je ponudba naslednja: za stalen stik s kabinetom ministra in za lobiranje pri spremembah zakonodaje ali pa zato, da regulatorji pri konkretnih zadevah oslepijo, se vam ponudi svetovalna pogodba. Plačilo je pavšalno in je odvisno od teže konkretnega primera. Trdim, da so mesečni pavšali med pet tisoč in deset tisoč evri in trajajo tako dolgo, kot traja »projekt« (od šest mesecev do konca mandata vlade). Teh parazitov je nebroj, zato si sami lahko predstavljate, za kako gigantske posle na račun vseh državljanov gre, če je »pavšal« tako visok.

Drugi način je lažji in je primeren, če »strukture« v javni upravi (torej tisti, ki so že ves čas na plačilnih listah parazitov ali pa so zgolj uporabni idioti) preživijo. Potem vas želijo najeti za »strokovno mnenje«, na katerem bazirajo korekcije zakonodaje in oslepitev regulatorjev. Strukture vodijo svojo linijo, ki jo diktirajo paraziti, vi ste namenjeni za slepilni manever stroke in kabinet ministra se polni z navidezno racionalnimi predlogi, ki so navadno tako tehnični, da brez večjih težav napredujejo do vlade in potem skozi parlament v realnost (parazitske rente). Mimogrede, ponudba prodati kolumno v Financah parazitom zato, da se njihovo »strokovno mnenje« valja po medijih, je spet ena tipična ponudba. Kakšne so cene za prodajo kolumen, v resnici ne vem, podzemlje pa trdi, da tudi do deset tisoč evrov.

Tretji način je prodaja imena. Recimo, po Sloveniji hodijo sivi liki, ki detektirajo podjetja, ki imajo težave zaradi nekih zakonskih omejitev, zaradi »tečnarjenja« regulatorjev ali pa posojilne težave. Napovejo se pri teh podjetnikih in jim razložijo, da se njihova problem lahko razreši, saj imajo denimo vpliv na Pezdirja, ki je zelo tesno povezan s Šušteršičem. Za 20 tisoč do sto tisoč evrov lahko uredijo, da njihov problem izgine. Podjetniki plačajo, problem pa potem lahko izgine ali pa tudi ne, odvisno od tega, kolikšna je verjetnost, da se nekaj spremeni. Če imajo ti sivi liki svoje ljudi na ministrstvih, vsekakor laže prodajajo prihodnje zakonske spremembe. Kakorkoli že, vi ste prodani, pa če to veste ali ne in če vam je všeč ali ne. In če me na podlagi tega mehanizma vprašate, ali je Janševa izjava, naj se vsak, ki operira z njegovim imenom, takoj prijavi, smiselna, potem vam bom rekel, da je še kako smiselna. In če me vprašate, ali obstaja zelo velika verjetnost, da so pri poslu s patrio prodali Janševo ime, vam bom, ne glede na zadržke, ki jih imam do Janše, iskreno odgovoril, da imate prav.

Čudim se samo, kaj ves čas dela kriminalistična policija. Sezona polnih kufrov je na vrhuncu, kriminalistov pa nikjer. Za lastno dobro upam, da se motim.

Brez Pezdirja se stvar ne premakne …

Trenutno obstajajo vsaj tri panoge, kjer paraziti iščejo pot do Šušteršiča in ministrstva za finance in v katerih baje velja, da morajo meni prinesti denar zato, da dosežejo želeno (odprto pot do Šušteršiča in spremembe v zakonodaji). Naj vam navedem en primer. Na nekem interesnem združenju podjetij neke panoge predsednik združenja (gre za zelo uglednega slovenskega podjetnika, ki po nekem naključju velja za čistega) vsem članom pove, da je pot do zagotovitve njihovih rent Pezdir, zato je treba do njega s kufrom denarja. Baje sem se že sešel z ljudmi, ki so njihova konkurenca (ne da se nisem sešel, niti vseh imen ne poznam), zato mi je treba čim prej prinesti denar. Še en primer: po parazitskem podzemlju se valja moje ime v zvezi z zavarovalnicami, spet se baje ne zgodi nič, če meni ne prinesete kufra denarja. Od kod se to generira, ne vem, vem pa, da se, in vem, da nekateri hočejo denar za stik z menoj. Ravno tako, kot se generira neskončno mnogo parazitskih ponudb zato, da prodam Šušteršiča in Finance. Ampak v nečem pa imajo paraziti vendarle prav, stvar se bo premaknila.

… in Pezdir bo stvar premaknil!

Osemnajstletno prijateljstvo s Šušteršičem ni naprodaj, kolumne v Financah niso naprodaj, Janša, s katerim, domnevam, nimava posebno prisrčnih odnosov, tudi ni naprodaj in na koncu, budale bedaste, parazitske – Pezdir ni naprodaj. Paraziti bi se lahko do zdaj že naučili, da sem divjak, ki se nikomur ne pusti kontrolirati in uživa v življenju. Zato si naredite uslugo, vtaknite si svoj denar in lobistične spletke v vaše parazitsko debele riti! Če tega do zdaj še niste dojeli, potem bo lekcija precej težka. Zatorej, če vam kdo prodaja zgodbo, da bo Pezdir nekaj uredil, potem vedite, da če se v to igro vključite, potem ste del kriminalne združbe in boste prej ali slej deležni ene izmed spodaj navedenih procedur.

Prvič, vsak, ki bo prodajal moje ime ali pa se mi bo približal s povabilom na kavo, kjer mi bo ponudil kufer denarja za lopovske podvige, bo na licu mesta doživel moj klic Klemenčiču iz protikorupcijske komisije, še več, celotno zgodbo bom kot kolumno objavil v Financah. In drugič, če to ne bo zadoščalo za prekinitev plenilskega pohoda parazitov proti meni, obljubljam, da bom uporabil vsa pravna sredstva, da te abotneže izločim iz igre. Vse te procedure bom izvedel ne glede na posledice in ne glede na grožnje. Raje izginem čist, kot živim tako, da parazitom omogočam njihove akcije.

Torej, nehajte klicariti, pošiljati e-pošto ali me vabiti na kavo in mi ponujati pavšalne zneske za »svetovanje« in »strokovno delo« z namenom, da vam prodam Šušteršiča, Janšo, Finance, kogarkoli. Dojemite, da je tisto, kar ste dosegli do te točke, samo tale kolumna in dejstvo, da se bom v prihodnjih dneh napovedal pri direktorju komisije za boj proti korupciji Goranu Klemenčiču in s tem izpolnil proceduro številko ena.

Bralcem pa tole: paraziti so brez barv, slabega okusa, razkrajajo državo, uničujejo vaše družine in so nenehno okoli vas. Zato vam resno priporočam, da jih izsledite in takoj prijavite kriminalistični policiji. Ministra Gorenaka pa pozivam, da prekine visoko sezono polnih kufrov.

Rado Pezdir, ekonomist

Rado Pezdir izjavljam, da za svoje pisanje ne prejemam plačil PR-agencij, lobistov ali interesnih skupin, za kolumne prejemam zgolj honorar Časnika Finance.