Moje jaslice

Ste kdaj razmišljali, zakaj so jaslice tako privlačne? Zakaj, ko jih zagledamo, se nam zasvetijo oči? Zanimivo je opazovati, kako pri otrocih, mladih, odraslih in starejših, pa tudi pri tistih, ki ne verujejo ali so celo sovražni do Cerkve, pogled na jaslice prebudi posebno nežnost in prijaznost.

Pred tremi leti sem od dragega prijatelja dobil za rojstni dan glinene jaslice. Kdo pa ti danes še podari nabožen predmet ali jaslice? Vesel sem jih bil in to zanimivo darilo je seveda dobilo mesto pod smrekico in vsako leto me pogled na sveto družino tudi spominja na osebo, ki mi jih je podarila. Tak dar ni dragocen samo zaradi materialne ali umetniške vrednosti, ampak nosi v sebi izredno simbolno moč. Verjetno je po naših domovih precej »kitajske plastike«, ki nima nobene ekonomske vrednosti, a zagotovo predstavlja spomin na družinskega člana, prijatelja ali morda na drago osebo, ki je ni več med nami.

Jaslice so edinstven simbol božiča, predstavljajo prisotnost Boga v našem domu in obenem odsevajo željo po svetem in božjem, ki je v nas. Temu lahko pripišemo razlog za veselje ob jaslicah, saj se nehote zavemo, da je Bog v svoji nežnosti, kot nebogljen otrok, prisoten v našem domu in vsakdanjem življenju. Ta vidik gotovo nagovarja tudi t.i. oddaljene kristjane ali tiste, ki trdijo, da ne verujejo, saj vsak od nas se razveseli občutka, da je nekaj presežnega v njegovem življenju.

Verniki ob jaslicah ne smemo pozabiti, da tiste figurice predstavljajo odgovor mladega dekleta na Božje povabilo, da bi postala mati Stvarnika; tako se Božja beseda naselila v zgodovino človeštva in vsakega od nas. Postavljanje jaslic v dobi, ko so socialne krivice na dnevnem redu vsakdana, ko je upanje samo še abstrakten pojem in ko je človeško življenje merjeno samo še skozi ekonomsko vrednost predstavlja točko preloma z negativnim in naš odgovor na Božje povabilo, da upamo v boljše življenje.

Vsake jaslice so kraj srečevanja družine, morda kraj tihe molitve ali premišljevanja o Bogu, so kraj umirjenosti in povabilo k spoštovanju in ljubezni. Morda vse to zveni zelo idealno in oddaljeno, toda tukaj lahko najdemo odgovor na svojo osamljenost ali vsakdanje težave. Ne smemo si pustiti vzeti tega svetega okolja, ki nas vabi k drugačnemu življenju, ki v nas prebuje upanje. Popusti, javnomnenjske ankete, stavke, gibanja vrednosti delnic, dokapitalizacija bank ali število všečkov na Facebooku niso vrednote, kakor nam želijo prikazati številni mediji, ampak skušnjave, da bi postavili minljivo na mesto, ki pripada večnemu.

Jaslice ne oddajajo slepilne svetlobe, ampak so svetilnik vrednot, ki nam ponuja luč za plovbo v pravo smer in nas odvrača od slepilne svetlobe lažnih prerokov. So svetilnik, ki mlade usmerjajo k pravim vrednotam, ki vabijo vse generacije k zasledovanju družinske povezanosti.

Kakor je spomnil papež Frančišek v eni izmed svojih sredinih avdienc »v pravkar rojenem otroku, ki potrebuje vse, ki je zavit v plenice in položen v jasli, je vsebovana vsa moč Boga, ki rešuje. Treba je odpreti srca za mnogo majhnosti in mnogo čudovitosti, ki sta v tistem otroku. To je čudovitost božiča«. Verjetno ni enostavno postati »mnogo majhni« v svetu, ki nas sili k veličini, napihnjenosti in napuhu, k razkazovanju moči in blišča. Zagotovo pa je to zelo koristno in dragoceno.

Naj bodo moje, tvoje, naše jaslice točka srečevanja, druženja in prijateljevanja med nami in z novorojenim Jezusom. Tiste skromne plastične ali umetelno izdelane figurice naj bodo povod zgodb in dragocenih spominov, njihova svetloba pa naj nas spodbudi, da bi vedno iskali luč. Sveta družina naj nas spomni, da je upanje v Božjo pomoč večje od slepilne svetlobe lažnih prerokov in da smo tudi mi, kakor sveto Dete, neizmerno ljubljeni v Očetovih očeh.

Besedilo je bilo objavljeno v prilogi goriškega tednika Novi glas.

Mi lahko kdo razloži… Zakaj nismo še zamenjali OF za EU?

Med tremi aprilsko-majskimi prazniki sta Slovenija in Evropa v nekem vakuumu. V koledarski »coni«, ki je prosta od obremenitev in je neke vrste pomladno novo leto ali prehod od zime k pomladi, proslavljamo dan upora (tudi Dan osvobodilne fronte ali Dan OF), 1. maj in dan Evrope. Če 1. maja ne bi proslavljali zaradi dela, bi ga morali zaradi nečesa drugega, saj ta dan predstavlja močno simbolično prehodno obdobje med zimo in pomladjo.

V Evropi čutimo praznično ozračje še močneje kot drugod po svetu, saj so to dnevi, ko se po naših krajih spominjamo konca druge svetovne vojne, raznih osvoboditev in prihoda miru. Vsi tej pojmi so zelo relativni, saj jih pripadniki evropskih narodov pojumujejo/mo drugače, zgodovinske interpretacije so še vedno odprte in mnoge rane preveč sveže, da bi postavljali končne stavke v trdilni obliki.

V Sloveniji smo okrog državnega praznika in dela prostega dneva upora lahko poslušali take in drugačne govornike, ki so ponudili eno razlago zgodovine in tiste, ki so ponujalo povsem nasprotne trditve.

Sam se sprašujem, kako to, da nismo tega praznika prepustili spoštljivemu zgodovinskemu spominu in se ozrli v prihodnost. 27. april naj ostane dan spomina na upor proti okupatorju in opravljeno delo osvoboditve, vendar mislim, da bi morali narediti še en korak naprej, v prihodnost. Je res še sprejemljivo in okusno, da na državnih proslavah gledamo rdečo peterokrako zvezdo? Res je, da je to bil simbol tistega časa, vendar če smo v govorih slišali, kako je bila to borba za osvoboditev Slovenije, bi pričakoval na proslavah slovenske zastave – brez zvezde. In če pogledamo še skozi očala 25. obletnice samostojne Slovenije, ali ni bilo povojno »bivanje« v tedanji Jugoslaviji za našo državo nova oblika okupacije? Če bi bilo vse super v SFRJ, zakaj bi se potem morali osamosvajati?

In naša prihodnost? Prihodnost bi namreč bila oz. je že naše bivanje in udeležba v članstvu Evropske unije. S tem članstvom seveda nismo samo prevzeli kup birokracije in prijave na EU projekte, ampak naj bi tudi vrednote in sistem razmišljanja. Zdi se mi pomembno, da bi zavest o evropski pripadnosti krepili na vseh področjih, tudi komemorativnem. Zakaj torej ne bi uvedli 9. maj, dan Evrope, za državni praznik in dela prost dan tudi v Republiki Sloveniji?

Zakaj ne postavimo Evropske unije na raven naših vrednot demokracije in spoštovanja človekovih pravic? Res je, da mnogo stvari ni takih, kot bi morale biti ali bi si jih želeli imeti, vendar ravno zgodovina bi nas morala podučiti, da še ne dolgo od tega, je bilo mnogo slabše.

Če na eni strani slavimo prihod miru in odrešitev od raznih okupatorjev s pomočjo simbolov preteklih dikaturnih ideologij, zakaj ne moremo storiti tega s pomočjo aktualnih simbolov uspešnega povezovanja in demokracije?

Želel bi si, da bi začeli dojemati združeno Evropo kot naš skupni projekt, ki je sicer nastala tudi iz odpora in upora, s pomočjo mnogih partizanskih gibanj, s pogumnimi dejanji posameznikov ali majhnih skupin, vendar ni ujetnica lastne preteklosti. Evropa, ki je usmerjena v prihodnost in zato daje mladim priložnosti, vendar spoštuje svojo preteklost. To je Evropa, ki je trenutno najboljši kraj na tem planetu za življenje in ni začela svoje zgodovine pred 70. leti, ampak mnogo prej…

Zakaj torej ne bi pokazali močne simbolne geste in razglasili 9. maj, dan Evrope, za državni praznik in dela prost dan?

 

Magično, čarobno, pravljično… božič!

Praznovanje božiča se odvija med bliščem potrošnje in iskanjem duhovnega. Na eni strani potrošnja in decembrski nakupi, na drugi pa vera in jaslice. V dvomu kaj izbrati, predlagam, da kar oboje… s smislom za vključevanje in poznavanjem vsebine praznika.

Božični prazniki so pred vrati. Spremljajo jih obdarovanje, voščila z lepimi željami in druženje z dragimi osebami. Oglasi nam ponujajo praznike kot »magične« ali »čarobne« ali »pravljične«.

Pri vsem tem pred-prazničnim dogajanjem se mi postavlja nekaj vprašanj.

  1. Zakaj božiču pravimo tudi božični prazniki, če je samo eden? In traja samo en dan? Verjetno se ne zavedamo, da termin »prazniki«, v množinski obliki, prihaja iz cerkvenega koledarja, kjer so z božičem vsebinsko povezani še drugi prazniki, ki imajo tudi velik pomen in nas spominjajo na točno določene zgodovinske dogodke ter nam ponujajo vsebinsko zelo bogate iztočnice za razmislek in za pranovanje. To so sveti večer (24. decembra), Jezusovo rojstvo na božični dan, prvi diakon in mučenec sv. Štefan (26. decembra), sveta družina, nedeolžni betlehemski otroci, god sv. Silvestra, novo leto in na koncu Gospodovo razglašenje ali sveti trije kralji. To pa so prazniki. In jih ni niti tako malo!
  2. Kaj je pri božiču praznično in čarobno? Mantra čarobnosti v bistvu se mi zdi precej moteča, ker za božič ne gre za čarovnijo snežink ali nekega magičnega prahu, ampak za pomemben verski praznik, ki je neločljiv od svoje vsebine: Kristusovega rojstva. Če mu to vzamemo, kaj potem naj bi sploh praznovali? Ta dan ima izreden verski pomen. Prav tako to ni zgodbica, pravljica, mit ali bajka, ampak zgodovinski dogodek. Za vernika celo pomeni priložnost za duhovno pripravo, razmislek in praznovanje.
    V Italiji je pred nekaj dnevi nastal vihar v kozarcu vode, ker ravnatelj neke šole blizu Milana je določil, da ne bodo praznovali božiča, ampak bolj politično korekten »praznik zime«. Jezus v jaslicah lahko koga moti, zato po ravnateljevem mnenju ni primeren… ameriški božiček v rdeči obleki z belo brado, ki prinaša darila, pa je bil ocenjen kot priemeren.
  1. Božič je družinski praznik? Če na ulici vprašate ljudi, kaj menijo o božiču in kakšen praznik je to, bo večina odgovorov šla v smeri, da je to družinski praznik, ker se takrat vsa družina zbere ob praznični mizi polni dobrot in potem odpirajo darila ob smrekici. Zanimivo je, da mnoge družine še vedno ob smerkici postavljajo jaslice… Da, božič je praznik Kristusovega rojstva in kot vsako rojstvo je to družinski praznik.

Za vernike je božič praznik Kristusovega rojstva, za nekoga ki ne veruje, pa je to praznik družine ali lučk ali preprosto dan brez službe. Praznujmo ta dan povezano, sproščeno in z mislijo, da se je zgodilo nekaj velikega, lepega in pomembnega na kar se velja spominjati. Darila, bogata praznična miza, drevo in voščila so seveda del praznika in jih ne smemo izločiti, ampak vključiti v sam praznik. Pri tem pa je pomembno, da še vedno ohranimo bistvo božiča.

Besedilo je bilo objavljeno na spletni strani www.domovina.je