Zgodovina našega naroda, pač.

Morda nisem najbolj primeren komentator na temo medvojnih in povojnih pobojev, saj kot Primorec gledam na to drugače, kot moji kolegi iz osrednje Slovenije. V moji družini ni bilo nikogar, ki bi šel z »enimi« ali »drugmi«, ker so starejše sorodnike nacisti odpeljali v koncetracijska taborišča, tisti ki so ostali, pa so skrivaj »švercali« robo iz tedanje Kraljevine Jugoslavije na ozemlje Primorske, ki je bilo pod Italjio. Zgodovina našega naroda, pač. Na Primorskem skoraj ni bilo domobrancev, razni »osvoboditelji« pa so priključili del slovenskega naroda, ki je kljub nasilnemu zatiranju fašizma govoril slovensko – po zaslugi številnih skladateljev, narodnih buditeljev, pravih čedermacev, ki so v zakristijah na skrivaj ohranjali slovensko besedo.

 

Vir: siol.net
Vir: siol.net

Začetek pokopa žrtev iz rova sv. Barbare v Hudi jami pri Laškem so nekateri označili za zgodovinski trenutek in začetek sprave. Ne želim pokvariti trenutnega veselja, vendar se je z enakim zanosom in velikimi parolami že leta 1990 označevalo tisti stisk roke v Kočevskem Rogu med tedanjim predsednikom Milanom Kučanom in ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem.

Take geste so pomembne in gotovo pripomorejo k celjenju ran v našem zgodovinskem in družbenem spominu, toda imam občutek, da vse ostaja samo na deklarativni, formalni, ravni. To utemeljujem z dejstvom, da ko se pojavi katerikoli članek o katerih koli dogodkih, ki so se zgodili po letu 1939, pripelje do burnih javnih odzivov, nespoštljivega etiketiranja, delitev »naši-vaši« in vse do grobih žalitev. Zgodovina našega naroda, pač. Škoda, ker je tema, ob kateri bi morali vsi obmolkniti in si brezpogojno prizadevati za resnico, postala predmet politikantstva in nabiranja volilnih glasov.

Nedvomno je pokop žrtev iz Hude jame pomemben civilizacijski korak naprej, vendar ne sme ostati zadnji. Temu mora slediti še mnogo drugih, preden bomo lahko trdili, da hodimo po poti narodne sprave. Konkretne geste so lahko: vnos objektivnih zgodovinskih dejstev 20. stoletja v šolske učbenike, saj se zgodovina Slovenije ni začela leta 1945; uvedba nekakšnega državnega praznika spomina in sprave s primerno komemoracijo; opustitev rabe totalitarnih simbolov in vseh simbolov, ki spominjajo na totalitarne ideologije 20. stoletja; ovrednotenje vloge raznih osvobodilnih skupin, gibanj in posameznih akterjev; jasna obsodba vseh zločinov predvojnega, medvojnega in povojnega nasilja ter vsaj delno povračilo materialne škode, ki je nastala zaradi nepravičnih zakonov.

Verjetno se vse to sliši kot spisek nemogočega, vendar Slovenija in Slovenci smo na področju »okuženosti« z ideologijami hud bolnik, ki potrebujemo močno in dolgotrajno terapijo. 20. stoletje ni šlo mimo nas brez posledic in sedaj jih je potrebno sanirati. Zgodovina našega naroda, pač.

Morda bo kdo trdil, da je vse to brezpredmetno, drugi pa bodo rekli, da dokler ne uredimo tega ne bomo normalna država. Res je oboje, hkrati pa noben ekstrem ni koristen. Številni mladi gredo – tudi brezbrižno – mimo naše polpretekle zgodovine, nekateri pa mislijo, da se s tem ne ukvarjajo, v resnici pa ponavljajo stare vzorce ujetosti in delitev. Zgodovina našega naroda, pač.

Nedvomno je, da kar se je zgodilo v vojni in revolucionarni vihri je povzročilo mnogo trpljenja in moralne škode na vseh straneh, tako med »našimi«, kot med »vašimi«. Resnici na ljubo, kot Slovenci, vsi, smo izšli kot poraženci. Prepustili smo se delovanju zla in spustili v krvni obtok naroda strup krivice, sovraštva, maščevanja, zamer, nasilja, smrti in drugih grozot. Zato smo izšli kot poraženci. Lahko ozdravimo samo, če si priznamo, da potrebujemo drug drugega, da vstanemo in gremo naprej. Prvi pogoj za spravo pa je odpuščanje, opravičilo in želja, da se kaj takega ne ponovi nikoli več.

To bi lahko bila prihodnost našega naroda.

Mi lahko kdo razloži… Zakaj nismo še zamenjali OF za EU?

Med tremi aprilsko-majskimi prazniki sta Slovenija in Evropa v nekem vakuumu. V koledarski »coni«, ki je prosta od obremenitev in je neke vrste pomladno novo leto ali prehod od zime k pomladi, proslavljamo dan upora (tudi Dan osvobodilne fronte ali Dan OF), 1. maj in dan Evrope. Če 1. maja ne bi proslavljali zaradi dela, bi ga morali zaradi nečesa drugega, saj ta dan predstavlja močno simbolično prehodno obdobje med zimo in pomladjo.

V Evropi čutimo praznično ozračje še močneje kot drugod po svetu, saj so to dnevi, ko se po naših krajih spominjamo konca druge svetovne vojne, raznih osvoboditev in prihoda miru. Vsi tej pojmi so zelo relativni, saj jih pripadniki evropskih narodov pojumujejo/mo drugače, zgodovinske interpretacije so še vedno odprte in mnoge rane preveč sveže, da bi postavljali končne stavke v trdilni obliki.

V Sloveniji smo okrog državnega praznika in dela prostega dneva upora lahko poslušali take in drugačne govornike, ki so ponudili eno razlago zgodovine in tiste, ki so ponujalo povsem nasprotne trditve.

Sam se sprašujem, kako to, da nismo tega praznika prepustili spoštljivemu zgodovinskemu spominu in se ozrli v prihodnost. 27. april naj ostane dan spomina na upor proti okupatorju in opravljeno delo osvoboditve, vendar mislim, da bi morali narediti še en korak naprej, v prihodnost. Je res še sprejemljivo in okusno, da na državnih proslavah gledamo rdečo peterokrako zvezdo? Res je, da je to bil simbol tistega časa, vendar če smo v govorih slišali, kako je bila to borba za osvoboditev Slovenije, bi pričakoval na proslavah slovenske zastave – brez zvezde. In če pogledamo še skozi očala 25. obletnice samostojne Slovenije, ali ni bilo povojno »bivanje« v tedanji Jugoslaviji za našo državo nova oblika okupacije? Če bi bilo vse super v SFRJ, zakaj bi se potem morali osamosvajati?

In naša prihodnost? Prihodnost bi namreč bila oz. je že naše bivanje in udeležba v članstvu Evropske unije. S tem članstvom seveda nismo samo prevzeli kup birokracije in prijave na EU projekte, ampak naj bi tudi vrednote in sistem razmišljanja. Zdi se mi pomembno, da bi zavest o evropski pripadnosti krepili na vseh področjih, tudi komemorativnem. Zakaj torej ne bi uvedli 9. maj, dan Evrope, za državni praznik in dela prost dan tudi v Republiki Sloveniji?

Zakaj ne postavimo Evropske unije na raven naših vrednot demokracije in spoštovanja človekovih pravic? Res je, da mnogo stvari ni takih, kot bi morale biti ali bi si jih želeli imeti, vendar ravno zgodovina bi nas morala podučiti, da še ne dolgo od tega, je bilo mnogo slabše.

Če na eni strani slavimo prihod miru in odrešitev od raznih okupatorjev s pomočjo simbolov preteklih dikaturnih ideologij, zakaj ne moremo storiti tega s pomočjo aktualnih simbolov uspešnega povezovanja in demokracije?

Želel bi si, da bi začeli dojemati združeno Evropo kot naš skupni projekt, ki je sicer nastala tudi iz odpora in upora, s pomočjo mnogih partizanskih gibanj, s pogumnimi dejanji posameznikov ali majhnih skupin, vendar ni ujetnica lastne preteklosti. Evropa, ki je usmerjena v prihodnost in zato daje mladim priložnosti, vendar spoštuje svojo preteklost. To je Evropa, ki je trenutno najboljši kraj na tem planetu za življenje in ni začela svoje zgodovine pred 70. leti, ampak mnogo prej…

Zakaj torej ne bi pokazali močne simbolne geste in razglasili 9. maj, dan Evrope, za državni praznik in dela prost dan?

 

Na Blejski otok z letalom?

Saga o pletnarjih in prevozih na Blejski otok (zgleda) se je končala. Turistična sezona se je že začela z velikonočnimi prazniki, nekateri akterji pa namesto konstruktivnega in poslovnega odnosa so ponudili le svojo trmo.

Pojdimo po vrsti. V medijih zakroži pozitivna novica, da bodo lahko turisti od 1. aprila na avtobusni postaji v Ljubljani skupaj z avtobusno vozovnico kupili tudi vozovnico za linijski prevoz na Blejski otok, ki ga bo ponujala upraviteljica objektov na otoku, Župnija Bled oz. družba Blejski otok d.o.o.. Dobrodošel paket storitev, kakršnega poznajo po vseh uveljavljenih turističnih destinacijah zahodnega sveta. Cena paketa bi bila 19,5 eur (v ponudbi je bila zgolj pakenta storitev v navezavi z Avtobusno postajo Ljubljana), turist pa bi se lahko zadrževal na otoku poljubno časa. Podatek o času ni zanemarljiv, saj sedaj je slišati, da naj bi gostje imeli za ogled otoka od pletnarjev odmerjen čas na 40 minut. Če je to res, je nekoliko nerazumno, kajti vsak turistični operater si želi gosta zadržati čim dlje in ne čim manj časa na svojih točkah…

Blejskim pletnarjem očitno to ni bilo všeč, vzamejo »pravico« v svoje roke in pletno namenjeno za linijski prevoz postavijo na kopno. V znak protesta še svoje. Samo za medklic: tista pletna je zasebna lastnina in če nekdo nedovoljeno posega po njej, gre za kaznivo dejanje. Po desetih dneh so začele pletne spet pluti po jezeru. Končno.

Taka drža, ki paraliza pomemben del blejskega in tudi slovenskega turizma je nekoliko nenavadna, saj bi moralo biti vsem akterjem v interes, da se gostom ponudi čim več in od njih tudi čim več iztrži.

Kot oseba, ki živi v turističnem kraju in kot nekdo, ki se kot turist pogosto podam na pot po Sloveniji in v tujino, moram priznati, da sem nad tem ravnanjem precej začuden in ogorčen. Predstavljate si, da bi v Benetke lahko prišli samo z znamenitmi tradicionalnimi gondolami, ki prepeljejo največ dve osebi in cena za prevoz je 120 eur na osebo… oni bi se sklicevali na starodavno tradicijo, vi pa gledali mesto v laguni od daleč. Danes seveda tja lahko pridete z vlakom, z linijskimi ladjicami, z gliserjem, s križarko ali z letalom. Saj je v interesu vseh, prepeljati čim več turistov na vse možne načine. Bomo morali na Blejski otok preko humanitarnega koridorja z letalom, kakor v času hladne vojne na zahodno stran Berlina?

In če je prišlo do te situacije, se sprašujem, ali so vsi opravili svojo »domačo nalogo«? Kdo je v državi dolžan reševati infrastrukturne ovire? Če obstajajo koncesije, ki določajo, kdo sme in kdo ne sme voziti po blejskem jezeru, bi bilo smiselno pogledati pogoje, ob katerih so pravico do prevažanja potnikov dobili in da njihovo podeljevanje ne ovira turistične ponudbe, gospodarjenja s kulturno dediščino in nenazadnje verske dejavnosti.

Na otoku še vedno stoji romarska cerkev in morda bi si kdo od »lubih Slovencev« želel tja samo na romarsko pot, peljati družino, pomolit ali k maši, brez, da za to pusti celo premoženje. Veliko bogoslužnih in kulturnih vsebin bi lahko na taki lokaciji ponudili slovenskim vernikom, če bi lahko na organiziran in cenovno dostopen način uredili prevoz.

Imam občutek, da je ta zgodba s pletnarskim zapletom samo še ena v nizu izgubljenih odličnih turističnih priložnosti, ki bi jih podjeten in razumen gospodar znal doboro vnovčiti. Slovenija ima toliko naravnih in kulturnih danosti, da bi lahko živeli samo od tega. Seveda ob predpostavki, da bi zakoni in pravila bila napisana v prid trajnostnemu in dobičkonosnemu gospodarjenju ter bi ljudje gledali prej na skupno dobro, kakor na svoj interes.

Ampak očitno nam gre še vedno preveč dobro, da bi morali kaj spremeniti. Do kdaj še?

Mi lahko kdo razloži… Kam gredo naši davki?

Na sledeh afere »dodatki«, slabega stanja slovenskih cest in vnete razprave o pomanjakanju sredstev za gradnjo drugega tira, ne morem da se ne bi vprašal: kam gredo naši davki?

Za popravilo naših cest in avtocest menda ni dovolj denarja, zato so v izredno slabem stanju in predstavljajo veliko nevarnost za voznike. Prav tako ni denarja za gradnjo drugega tira in niti za povišanje plač policistom…

Zakaj za reševanje bank je bilo dovolj denarja, za gradnjo železnic, šol, bolnišnic... pa ne? - Foto: http://www.intelligonews.it
Zakaj za reševanje bank je bilo dovolj denarja, za gradnjo železnic, šol, bolnišnic... pa ne? - Foto: http://www.intelligonews.it

Ste opazili, da ko je potrebno popraviti ali na novo zgraditi neko cesto, slišimo, da ni denarja? In prav tako, da je potrebno izvesti pokojninsko reformo, kjer se bomo upokojevali še kasneje, ker trenutno za pokojnine ni dovolj denarja. Ni ga niti za šolstvo, zato morajo starši plačati dodatke k »nadstandradu«, pa za zdravstvo, zato moramo plačevati dodatno zdravstveno zavarovanje. In ni ga niti, ko je potrebno urediti zelo nizke plače medicinskih sester, policistov, gasilcev ali drugih zaposlenih v nevarnih poklicih. Ni denarja za gradnjo javne infrastrukture, da ne govorimo o železnicah… Ampak, dovolite mi vprašanje: kje končajo naši davki!?

Država pobira cel spisek davkov, davščin in dajatev, ravno z namenom, da se financira javno življenje vseh. In ko upravičeno zahtevamo, da od svojih davkov nekaj dobimo nazaj, slišimo, da država nima denarja. Na koncu izpade, kakor da smo državljani požrešni individualisti, ki nenehno »fehtamo« državo oz. občino, in ko le-ta nekaj uredi, to zveni kot nagrada ali darilo. Ko pa se kaj uresniči, ko se zgradi šola ali bolnišnica, to zgleda kot velikodušno darilo države. Ne, to ni darilo od zgoraj, ampak to smo si sami plačali. To so naši davki!

V tem kontekstu je toliko bolj neokusno, nedostojno in krivično, da si nekateri izbranci izplačujejo bogate nagrade k že visokim plačam, drugi pa na pravično plačilo za svoje tvegano delo lahko samo čakajo.

Enak princip velja za pokojnine. Kako lahko kdo reče, da ni dovolj denarja za pokojnine, ko pa si vsak delavec oz. njegov delodajalec plačuje prispevke. To naj bi bila naložba, ki se bo vračala delavcu v obliki pokojnine, to ni davek… in ko je potrebno penzije plačati, denarja ni. Nekateri pravijo, da je razlog v nižji nataliteti, kar pomeni manj plačanih prispevkov itd. Toda načeloma si vsak plača svoje prispevke, ki bi jih moral dobiti nazaj… generacija ki gre v pokoj, ne živi od prispevkov otrok, temveč od svojih. In če tega denarja ni, kam je šel?

Tukaj bode v oči dejstvo, da ko je bilo potrebno reševati megalomanske zavožene kredite določenih bank, ki so jih ustvarili nekateri posamezniki, je bilo denarja vedno dovolj. Od tega stroška slovenska družba nima kaj dosti, razen tega, da smo si kupili kakšno leto miru pred evropskimi birokrati. Na drugi strani pa, ko je potrebno porabiti naš denar za nekaj, kar bi ostalo v državi, bi generiralo nova delovna mesta, napredek, razvoj, infrastrukturo in dodano vrednost, pa nastopi cel niz težav, da enostavno slišimo: »ni denarja, se ne da«.

Na obisku v Sloveniji drugi človek Vatikana, kardinal Parolin

V Slovenijo prihaja na obisk kardinal državni tajnik Pietro Parolin. Ni samo številka 2 v cerkveni hierarhiji, ampak je odličen in izvrsten diplomat, ki se lahko posredno in neposredno ponaša z zavidljivimi dosežki na mednarodni ravni.

 

kard. Pietro Parolin - Foto: https://it.zenit.org
kard. Pietro Parolin - Foto: https://it.zenit.org

Kdo je kardinal Parolin?

Pietro Parolin se je rodil v kraju Schiavon pri mestu Vicenza v severni Italiji, par sto kilometrov od naše meje. Po posvečenju je tri leta deloval v pastorali, potem pa je vstopil v diplomatsko službo Svetega sedeža. Tukaj se je hitro izkazal za delovnega, sposobnega in premišljenega sodelavca raznih državnih tajnikov. Leta 2009 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za apostolskega nuncija v Venezueli in posvetil v nadškofa. Leta 2013 ga je papež Frančišek imenoval za svojega državnega tajnika, člana sveta kardinalov za reformo kurije…

 

Diplomatska kariera

Spreten in umirjen diplomat, se je kmalu izkazal za pravega reševalca konfliktnih in navidezno nemogočih situacij. Leta 1992 je kot sodelavec na nunciaturi v Mehiki pomembno prispeval k priznanju Katoliške Cerkve in vzpostavitvi diplomatskih stikov s Svetim sedežem. Leta 2002 se je ukvarjal z Vietnamom, leta 2005 – ob začetku pontifikata papeža Benedikta XVI. – pa z vprašanjem Kitajske. Ravno v tem kontekstu je leta 2007 dozorelo in doživelo objavo pismo papeža kitajskim vernikom, ki še danes velja za enega pomembnejši mejnikov v odnosih Cerkev-Kitajska. Leta 2009 Parolin odide v Venezuelo, kjer v dobi vladanja Huga Chaveza, kljub nemirnim časom in nasprotovanjem lokalnih politikov, doseže navezavo diplomatskih odnosov. Kot državni tajnik je priča politični in diplomatski otoplitvi med Kubo in ZDA. To sicer ni izključno njegov uspeh, saj so se pomembni koraki dogajali že pod prejšnjim papežem, vendar je odigral odločilno vlogo.

Od velikih diplomatskih tem ostajajo odprte še Rusija in srečanje med moskovskim patriarhom in papežem, napetosti v Sredozemlju in Kitajska. Da, tista Kitajska, kjer so jezuiti v času Mattea Riccija pustili izjemen vtis in si prislužili visok ugled.

 

Kitajska

Ravno vprašanje Kitajske ostaja odprto in kompleksno za obe strani. Papež Frančišek je v nekem intervjuju na vprašanje, na katerem mestu se v njegovi agendi nahaja Kitajska, pokazal s prstom na svoje srce in dejal: »Tukaj so, pri srcu!«.

Medtem ko nekateri opazovalci in komentatorji opozarjajo, da se lahko razmere med Svetim sedežem in Pekingom poslabšajo zaradi vloge kitajskega kardinala Josepha Zen Ze-kiu in njegovega zavzemanja za demokracijo in svobodo izražanja, je potrebno opaziti še drugo plat zgodbe.

V teh dneh naj bi se zgodil epohalni premik med Svetim sedežem in Kitajsko. Tam namreč škofe izbira in imenuje vladajoča komunistična partija, Vatikan pa jih ne priznava. Tako so katoličani zbrani v dve Cerkvi: ena je poslušna Rimu, druga Pekingu. Premik ki naj bi se zgodil je v tem, da bo komunistična partija izbrala in predlagala kandidate za škofe v Rim, papež pa jih bo legalno izbral in imenoval. Čeprav se zdi navidezno majhen korak, v resnici gre za velik premik, ki utegne odpreti vrata novim odnosom med Katoliško Cerkvijo in azijsko vzhajajočo velesilo.

Pred kakšnim vidnim rezultatom bo potrebno še veliko spretnih diplomatskih potez, vendar upanje umre zadnje… Bomo morda dočakali podobo papeža Frančiška, ki sestopa iz letala na letališču v Pekingu in daruje mašo na trgu nebeškega miru?

Drugi najmlajši kardinal državni tajnik v zgodovini Cerkve ima torej pred sabo še kar nekaj izzivov. Kardinal Parolin predstavlja tisto najbolj žlahtno vatikansko diplomatsko šolo, ki izhaja iz poglobljenega študija primerov, poznavanja razmer na terenu in iskanja možnih rešitev. On je pravi človek na pravem mestu ob pravem času. Ko se zdi, da po svetu divjata nekontroliran bes in sovraštvo, da je strah postal osrednja tema vseh pogovorov, ostaja upanje, da lahko spretna in ponižna diplomacija premaga glasno rožljanje orožja.

 

Mi lahko kdo razloži… kaj je narobe s Pošto Slovenije?

Tako, za nami so prazniki – katoliški, pravoslavni, državni – in zdaj verjetno pospravljamo vse: od jelkice in jaslic do voščilnic. Ste prejeli veliko čestitk? Jaz ja! In sem bil zelo vesel vsake. Zato jih tudi sam pošiljam. Po navadni pošti. Tiste z znamko. Običajno lovim zadnji trenutek, ker ne morem voščit za praznike v začetku decembra… in potem pridem do nabiralnika, kjer me pričaka obvestilo, da bodo pošiljke oddane 23. in 24. decembra poslane kasneje, ker pošta dela samo do 12. ure. Res je, da tudi uslužbenci na pošti so ljudje in imajo pravice do praznikov, ampak 24. decembra zapreti ob 12. uri!? Mi lahko kdo razloži, zakaj na Pošti Slovenije ne razumejo poslovne priložnosti?

Mogoče so poslovne priložnosti zamenjali za nekaj drugega. Ste opazili, da so se naše pošte spremenile v trgovine? Take, kjer lahko kupiš vsega: od ženskih torbic, inox ponev, plišastih igrač, troble za kolo, svežega cvetja, kolesarske opreme, čokolade in celo nakita. Res je, da smo v času prostega trga, toda pošta je pošta. Zakaj postajajo poštne poslovalnice podobne trgovini? Sedaj lahko samo še čakam, kdaj bomo šli v Izoli na pošto po sveže sardele, v Kranju po prekajene klobase in v Novem mestu po nove batne obročke.

Ste opazili tudi, da so bolj ali manj vse poštne poslovalnice prenovljene z dragimi materiali in pri 8 ali 10 okencih delata največ dva zaposlena? Posledica so seveda dolge vrste. Morda je namen tega čakanja, da si med tem stranke ogledujejo razstavljene prodajne artikle in jih od naveličanosti kupijo.

Ne razumem niti čisto dobro, zakaj na pošti ne moreš plačati s kartico, ampak to obračunajo kot dvig gotovine, za kar je potrebno plačati dodatno provizijo. Je to normalno? Če kje, bi pričakoval, da mi bo ravno pošta nudila vse poslovne in administrativne storitve na hiter in enostaven način. Plačevanje s kartico gotovo sodi med osnovo. In ne morem niti prav dobro razumeti, zakaj ima skoraj vsaka vaška gostilna dostop do baze podatkov poslovnih subjektov z davčno številko urejeno tako, da ko želim original račun na davčno, je dovolj, da jim povem številko in je že vse urejeno. Ne poskušajte tega storiti na pošti! Nakopali si bose bes in jezo vseh čakajočih v vrsti za vami! Ko sem želel račun na davčno številko, je morala uslužbenka vnesti ročno vse podatke v sistem, nato ponovno natisniti račun. In če grem na drugo poštno poslovalnico, je potrebno postopek ponoviti, ker ”nimamo centralnega registra”. Leta 2016!?

Torej, mi lahko kdo razloži, kaj je narobe z našo pošto, da pri zadevah, ki so njena osnovna dejavnost deluje nepovezano in nestrokovno, medtem ko uvaja storitve, ki jih njeni uporabniki nis(m)o želeli? Kaj je razlog, da morajo poštarji raznašati vzorce ameriške sladke pijače v promocijske namene po vseh gospodinjstvih? Zakaj pošiljko, ki označiš z ”lomljivo” in doplačaš za previdno ravnanje, vrnejo polomljeno skupaj z zapisnikom, kjer piše, da je bila ”na dnu zabojnika”?

Dobrodošli begunci, toda…

Lahko sploh še kaj napišem ali povem, kar ni še bilo napisano v zadnjih dneh in tednih? Ob poplavi ljudi na mejah smo istočasno doživeli tudi poplavo besed in mnenj na spletu, ki je odlična prispodoba, konfuznega stanja med migranti… in med Slovenci.

Vsi smo zagovorniki dobordelnosti in pomoči tujcem do trenutka, ko se ne počutimo ogrožene, da bi bilo lahko toliko migrantov, da bi postali Slovenci tujci na lastni zemlji. V resnici nihče od nas ni pripravljen s tujcem deliti več, kot je nujno potrebno. Ko se nekdo od odrugod preseli v naš kraj, našo ulico ali vas ga takoj označimo za ”tujca” ali prišleka, čeprav je morda živel v sosednjem mestu ali le nekaj deset kilometrov stran. Reakcija ki se je zgodila in se dogaja ob trenutnem migracijskem valu je izraz strahu, ki meji na moralno paniko. Racionalno vemo, da moramo pomagati, na čustveni ravni pa se počutimo prestrašene in ogrožene, ker se v podzavesti sprašujemo, kaj to pomeni za naše navade, za naš vsakdan, za prihodnost… strah nas je, ker ne vemo kaj se dogaja in strah nas je, ker to ni virtualno dogajanje nekje na neki oddaljeni italijanski obali, tam pri Afriki, ampak tujci iz druge celine dobesedno hodijo po naših poljih, gozdovih in med našimi domovi.

Kar v nas zbuja občutek nemoči je verjetno spoznanje, da Slovenija in s tem tudi Evropa, nista teko hermetično zaprti trdnjavi, kakor smo si mislili ali želeli… S tem pa se na silo prebujamo iz sladkega spanja individualizma, saj množica trka na naša vrata in zahteva solidarnost. In njihov glas je močnejši od našega, ker vsi – ponavljam – vsi migranti zelo dobro vedo, kaj in kam hočejo. Mi pa se še vedno polariziramo, nasprotujemo drug drugemu, se vzajemno obtožujemo in ko nam zmanjka vse kar se je zgodilo prejšnji teden, privlečemo na dan še zamere iz preteklih desetletji. Ljudstva ki prihajajo k nam so enotna in imajo enotne zahteve. V njihovi slogi in rudimentalnosti brez argumentov je velika moč, zato obstaja nevarnost, da nas bo zahodni tip demokracije zadušil. Ko migrante vprašate, zakaj to počnejo, zakaj se selijo in kam hočejo, so odgovori jasni in glasni. Ko vprašate soseda, kaj si želi doseči v življenju, kaj so njegovi cilji… je okrog sama megla.

V opisanih okoliščinah seveda ne morem mimo medijev, ki stopnjujejo in povečujejo dramatičnost ter načrtno polarizirajo ljudstvo. Če se mediji počutijo tako zavezane resnici, da dosledno prinašajo podobe in zgodbe migrantov, bi pričakoval, da bi dajali ustrezen prostor in glas tudi ljudem, ki za migrante delajo: zdravniki s terena, policisti, prostovoljci, in drugi.

Beguncem je potrebno brez debate pomagati in jim ponuditi zatočišče, saj nihče ni dolžan živeti v vojnih razmerah, toda potrebno je tudi ločiti begunce od ekonomskih migrantov, ki želijo v prvi vrsti koristiti ugodnosti zahodnega sveta. To nam ni bilo podarjeno, ampak so si jih izborili naši predniki skozi desetletja. Enako bi lahko storili migranti v svojih krajih. Življenje ne bi bilo že jutri boljše, bi pa vsaj začeli potreben proces.

Kdor se je odločil, da pride v Evropo in tukaj ostane, pa se od njega pričakuje, da bo sprejel tukajšnja pravila, običaje in zakone. To bi morali ob t.i. popisu na vstopnih točkah tudi vsem sporočiti in od njih zahtevati. Obstaja tveganje, da bodo številni migranti zahtevali, da se gostitelji prilagodijo njihovim navadam ali celo, da ne bodo spoštovali naših zakonov. Kako ravnati v tem primeru?

Begunci so dobrodošli, vendar jim je potrebno sporočiti, da tukaj veljajo določena pravila in če jih bomo vsi spoštovali, bomo lahko sobivali. Na spletu sem zasledil nekaj primerov, ko so v Evropi in v Kanadi muslimani zahtevali, da šole z jedilnikov umaknejo svinjsko meso, ker to žali njihova čustva… Od tod do radikalnih zahtev je lahko pot zelo kratka, zato mislim, da moramo jasno povedati, kdo je gost in kdo gostitelj. V praksi to seveda ne pomeni neke tiranije domačinov nad tujci, ampak iskanje modelov uspešne integracije v lokalno okolje.

 

O bankah in družini

Zdi se, da smo begunce oskrbeli, nahranili vse lačne otroke, odpravili revščino in izkoriščanje v Afriki, v Siriji, Afganistanu in še kje pa vzpostavili mir… Sedaj se na svetu cedita mleko in med, le dve slovenski banki imata čudni vodstvi: eno ki si izplačuje previsoke plače, čeprav jim to po pogodbi pripada in drugo, ki naj bi čistilo okostnjake iz omar. In kot kaže, nič od tega nam ni všeč.

Pot gotovosti?
Pot gotovosti?

Ljudje ne maramo spremembe – tudi če se nam obeta boljše stanje – ker to pomeni zapustiti znano in se odpraviti v neznano. Straši nas pot, ki je lahko polna negotovosti in nas privede do tega, da bi morali zapustiti svoja prepričanja in sprejeti nova. Tuja. To verjetno razumemo kot osebni poraz, zato se oklepamo starega, čeprav nam škodi in nas uničuje. S težavo preidemo v območje novega, ker se nam lahko zgodi, da bomo morali deliti pridobljene pravice z drugimi in bomo morda morali priznati, da so bile naše prejšnje gotovosti napačne.

Nekaj podobnega se je začelo dogajati na škofovski sinodi v Rimu, kjer se je odprla pomembna razprava o družini in njenem mestu v Cerkvi danes. Tem je veliko, predlogov še več, pametnih ”navodil” kako bi moralo biti pa še največ. V tej poplavi je težko videti pravo sporočilo, predvsem zato, ker je na vseh straneh nek interes. O isti zadevi eni pišejo tako, drugi malo drugače… O sinodi vlada veliko zanimanje in to dokazuje vsaj dve stvari: Cerkev je še vedno pomemben in vpliven družbeni akter ter da je družina nekaj zelo osnovnega in ključnega.

Za vernika je sinodalno dogajanje priložnost, da opusti svoja prepričanja o ”pravilnosti” in gotovosti ter se poda na pot Duha, da bi morda kaj novega spoznal in se naučil. Izziv je mnogo večji in zahtevnejši, kot zgleda na prvi pogled. Ne bomo izgubili, ampak pridobili.

 

Zakaj je pomembna zmaga pesmi Sen znala jes

Vir: http://www.evrovizija.com

Čestitke Rudiju Bučarju za pesem Sen znala jes, predvsem pa za pogum, da je prestavil istrsko kulturo, narečje in noše. Ne vem ali gre za dobro planirano strategijo ali za posrečeno kombinacijo, vsekakor ob poslušanju in gledanju izvedbe človek začuti ponos, da je doma iz Istre in da je Slovenec. Da, saj je istrska kultura del slovenske in ni Slovenije brez Istre.

Vesel sem te skladbe, ker opažam, da smo prišli do točke, ko se je začelo končno govoriti tudi o istrski kulturi, narečju, pesmi, nošah … Za marsikoga je vse to nepoznano, celo čudno in „tuje“. Morda je pri komu celo zbujalo nelagodje. Ko sem si ogledal komentarje na raznih portalih se ni manjkalo pripomb v smislu, da je bil „pojav“ na odru čuden, da ne razumejo tega jezika in bi moral biti zraven prevod. Zakaj so rute Šavrink bolj čudne od gorenjskih avb?

Pesem mi je všeč, še bolj kot to pa mi je všeč zamisel, da se na novo ovrednoti in predstavi pojem „Istra“ v vseh njegovih komponentah: kot glasbena posebnost, slovenska etnografska in kulturna tradicija ter aktualno sporočilo mladim. Da, ker na tem delu Slovenije – med Krasom in Jadranom – nista zanimiva samo morje in modro nebo, ampak še precej več kot to. Tukaj je Istra in to ni Obala/obala.

Lačni otroci in … (2)

Zapis Lačni otroci in … je sprožil kar nekaj komentarjev, “odmeval” pa je tudi po nekaterih drugih portalih in platformah. Ko sem ga zapisal in ponovno prebral, sem si rekel: “morda pa se motim, sem preveč oster in krivičen. Morda pišem o stvari, o kateri nimam pojma…”, zato sem besedilo pred objavo poslal v branje kompetentni osebi z dolgoletnimi izkušnjami s terena. Njeno mnenje objavljam v nadaljevanju.

 

Aljoša, pozdravljen! Ko sem prebrala sem rekla ‘končno’ se je dobil še nekdo, ki je pripravljen govoriti na to temo. Jaz sem naveličana na sestankih, ki jih imamo z državnimi institucijami poslušati predstavnico ZPM o ‘lačnih otrocih’… nihče pa se ji ne upa nasprotovati iz dveh vidikov: gospa govori tako prepričljivo in srčno, da si misliš, kaj pa če je res, pa tudi, da ne bi rekli ‘vidiš’ že udarja po konkurenci.

Zame ni v dobrodelnosti nihče konkurenca, kajti lahko rečem, da smo leta 1990 in vsa naslednja leta bili širitelji dobrega, ki se je resnično širilo, sedaj pa imamo, ponekod je že preskočilo.

Zanimivo, prav včeraj sva imeli z državno sekretarko na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve kar dolgo debato o ‘lačnih otrocih’, zgodilo pa se je prvič, da sva to temo odprli in si brez rokavic povedali mnenje. Morda jo je spodbudila moja pripomba: “malo poznam kako gre to v Italiji, otroci hodijo v šolo z malico v vrečki, ki jim jo pripravijo doma in nihče ne kriči, da so v Italiji otroci lačni. Pa še kupi odpadne hrane se ne nabirajo po šolskih kuhinjah”.

V tvojem komentarju mi je všeč obojestranski pogled, ki tako očitno govori o lakoti moralnih vrednot. Na eni strani polni razuzdanosti in na drugi pa lakota. Lakota česa? Hvala Bogu, da nekaterim otrokom to početje ni dano.

Osebno menim, da pri nas ne bi smelo biti lačnih otrok, politična manipulacija v imenu ne vem koga je grozna.

So posebni primeri, ko zaradi drugih vzrokov (nesporazumi, duševne bolezni, neodgovorno starševstvo) ostajajo otroci brez toplega obroka doma. V šoli pa – ali je res potrebno, da so vsi otroci na kosilu v šoli? Mnogo je primerov, ko starši ne plačujejo položnic za kosilo iz ‘medijskega prepričevanja’, da mora to plačat država. A res? Če je mama doma, brezposelna, pa morda tudi oče, a je res potrebno, da hodijo otroci v vrtec, da kosijo v šoli? Pa tudi: a 13, 14, 15 -letnica ali -letnik si res ne more skuhati kosila sam? Vprašanj je veliko… znesek za malice, kosila v šoli je minimalen, otroški dodatek pa je namenjen prav otroku, ne pa cigaretam in gajbam piva za starše.

Moje mnenje o tvojem zapisu je, da ga objaviš […]. Medijsko poveličevanje revščine je ‘moda’ … ljudem, ki so izgubili službo je potrebno pomagat, da lažje preživijo, to je dodatek ne pa reševanje lakote… Hvala Bogu v Sloveniji smo lačni solidarnosti in poštene kritičnosti.

 

besede sodelavke Karitas