Zgodovina našega naroda, pač.

Morda nisem najbolj primeren komentator na temo medvojnih in povojnih pobojev, saj kot Primorec gledam na to drugače, kot moji kolegi iz osrednje Slovenije. V moji družini ni bilo nikogar, ki bi šel z »enimi« ali »drugmi«, ker so starejše sorodnike nacisti odpeljali v koncetracijska taborišča, tisti ki so ostali, pa so skrivaj »švercali« robo iz tedanje Kraljevine Jugoslavije na ozemlje Primorske, ki je bilo pod Italjio. Zgodovina našega naroda, pač. Na Primorskem skoraj ni bilo domobrancev, razni »osvoboditelji« pa so priključili del slovenskega naroda, ki je kljub nasilnemu zatiranju fašizma govoril slovensko – po zaslugi številnih skladateljev, narodnih buditeljev, pravih čedermacev, ki so v zakristijah na skrivaj ohranjali slovensko besedo.

 

Vir: siol.net
Vir: siol.net

Začetek pokopa žrtev iz rova sv. Barbare v Hudi jami pri Laškem so nekateri označili za zgodovinski trenutek in začetek sprave. Ne želim pokvariti trenutnega veselja, vendar se je z enakim zanosom in velikimi parolami že leta 1990 označevalo tisti stisk roke v Kočevskem Rogu med tedanjim predsednikom Milanom Kučanom in ljubljanskim nadškofom Alojzijem Šuštarjem.

Take geste so pomembne in gotovo pripomorejo k celjenju ran v našem zgodovinskem in družbenem spominu, toda imam občutek, da vse ostaja samo na deklarativni, formalni, ravni. To utemeljujem z dejstvom, da ko se pojavi katerikoli članek o katerih koli dogodkih, ki so se zgodili po letu 1939, pripelje do burnih javnih odzivov, nespoštljivega etiketiranja, delitev »naši-vaši« in vse do grobih žalitev. Zgodovina našega naroda, pač. Škoda, ker je tema, ob kateri bi morali vsi obmolkniti in si brezpogojno prizadevati za resnico, postala predmet politikantstva in nabiranja volilnih glasov.

Nedvomno je pokop žrtev iz Hude jame pomemben civilizacijski korak naprej, vendar ne sme ostati zadnji. Temu mora slediti še mnogo drugih, preden bomo lahko trdili, da hodimo po poti narodne sprave. Konkretne geste so lahko: vnos objektivnih zgodovinskih dejstev 20. stoletja v šolske učbenike, saj se zgodovina Slovenije ni začela leta 1945; uvedba nekakšnega državnega praznika spomina in sprave s primerno komemoracijo; opustitev rabe totalitarnih simbolov in vseh simbolov, ki spominjajo na totalitarne ideologije 20. stoletja; ovrednotenje vloge raznih osvobodilnih skupin, gibanj in posameznih akterjev; jasna obsodba vseh zločinov predvojnega, medvojnega in povojnega nasilja ter vsaj delno povračilo materialne škode, ki je nastala zaradi nepravičnih zakonov.

Verjetno se vse to sliši kot spisek nemogočega, vendar Slovenija in Slovenci smo na področju »okuženosti« z ideologijami hud bolnik, ki potrebujemo močno in dolgotrajno terapijo. 20. stoletje ni šlo mimo nas brez posledic in sedaj jih je potrebno sanirati. Zgodovina našega naroda, pač.

Morda bo kdo trdil, da je vse to brezpredmetno, drugi pa bodo rekli, da dokler ne uredimo tega ne bomo normalna država. Res je oboje, hkrati pa noben ekstrem ni koristen. Številni mladi gredo – tudi brezbrižno – mimo naše polpretekle zgodovine, nekateri pa mislijo, da se s tem ne ukvarjajo, v resnici pa ponavljajo stare vzorce ujetosti in delitev. Zgodovina našega naroda, pač.

Nedvomno je, da kar se je zgodilo v vojni in revolucionarni vihri je povzročilo mnogo trpljenja in moralne škode na vseh straneh, tako med »našimi«, kot med »vašimi«. Resnici na ljubo, kot Slovenci, vsi, smo izšli kot poraženci. Prepustili smo se delovanju zla in spustili v krvni obtok naroda strup krivice, sovraštva, maščevanja, zamer, nasilja, smrti in drugih grozot. Zato smo izšli kot poraženci. Lahko ozdravimo samo, če si priznamo, da potrebujemo drug drugega, da vstanemo in gremo naprej. Prvi pogoj za spravo pa je odpuščanje, opravičilo in želja, da se kaj takega ne ponovi nikoli več.

To bi lahko bila prihodnost našega naroda.