»Največja hudičeva zvijača je v prepričevanju, da ga ni«

»Največja hudičeva zvijača je v prepričevanju, da ga ni«
C. Baudelaire


 

Vir: Wikipedia.it

Želja po obvladovanju prihodnosti in čim večjim nadzorom nad lastnim življenjem nas vodi, da sprejemamo najrazličnejše ponudbe oglaševalcev, medijev in oblikovalcev javnega mnenja. Kupujemo izdelke, kupujemo tudi ideje in prepričanje … Pozabimo pa, da ni vse zlato kar se sveti ali povedano drugače, da moramo biti bolj previdni pri tem, čemu verjamemo in kdo nam to ponuja. Je res vse, kar je prikazano kot dobro, zares dobro? Smo zadosti kritični pri presojanju resnice? Nam pride kdaj na misel, da za navideznim dobrim, se lahko skriva zlo?

Po odstopu nadškofa Stresa in Turnška, je novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Andrej Glavan ob več priložnostih spregovoril o zleh silah in hudobnem duhu, ki je v ozadju dogajanja v življenju Cerkve na Slovenskem zadnjih let. Njegove besede so izzvale čudno obliko javnega posmeha, v smislu, da vendarle hudobnega duha ni in kdor to ”vidi”, ima resne psihične motnje … Tezi – brez jasnega in argumentiranega nasprotovanja – so dali domovinsko pravico tudi nekateri katoliški krogi; najbrž zaradi nepoznavanja in neveščosti na tem področju.

Kristjani verujemo, da poleg dobrega duha obstaja tudi hudobni duh. Sile teme, hudič, zmaj greha, satan ali kakorkoli želimo to poimenovati, je sestavni del naše vere, vendar pogosto smo o tem premalo poučeni in zato mislimo, da tega ali na zlo preprosto pozabimo. Eden od razlogom je prehudo strašenje s prižnice v preteklosti, ki je mnogim katoličanom zbudilo odpor in nelagodje. Drugi, ki tej obliki ”amnezije zla”, pa je družbeno ozračje, saj teži k relativizaciji vsega, posebej zla. V tem kontekstu ne moremo govoriti o ”slabem”, ampak gre za zlo v svoji temeljni obliki.

Zlo in pojavljanje hudobnega duha je prvi vrsti skrivnost, saj ne moremo govoriti o konkretni osebi ali nekem subjektu, ampak gre za pojavljanje pokvarjenosti, destruktivnosti in kaosa v svetu, kjer naj bi sicer vladala dobrota in ljubezen. V sodobni družbi se pojavlja težnja, da so satan, demoni in pekel samo prispodobe, ki jih mora vera odraslega človeka preseči, in demonologija, ki se ji je krščanska vera skorajda odrekla, je vzrok vrzeli, ki jo nezadržno polni bohotenje ezoterične, new age in potrošniške literature, ki je v nasprotju s krščanskim razodetjem (prim. L. Humar, Skrivnost zla – demonologija in vpliv hudega duha na svet, Ognjišče, 2006).

O hudobnem duhu in demonih je govora že v Svetem pismu. Adama in Evo hudič skuša ter jima obljublja, da s sadežem z drevesa spoznanja bosta postala kakor Bog (prim. 1 Mz 3,5). Hudič jima je predstavil sadež tako, da je v očeh prvega človeka postal mikaven v vseh pogledih: ”Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje” (prim. 1 Mz 3,6). A če pripoved o prvem grehu jemljemo bolj kot poučno zgodbo iz antike, ne moremo spregledati Jezusovega delovanja v boju proti satanu. Od štiridesetih dni v puščavi pa vse do zadnjih ur zemeljskega življenja, Jezus večkrat spregovori o hudobnem duhu, ga izganja in apostole uči ga premagovati. Pisci novozaveznih besedil opisujejo hudobnega duha kot osebno bitje in se s tem vključujejo v mentaliteto in predstave svojega časa (prim. M. Turnšek, Angeli in hudobni duhovi, Družina, 2003).

Morda smo danes hote ali nehote pozabili, da hudobni duh je in deluje. Njegovi napadi niso bili nikoli frontalni, saj bi se v tistem trenutku zavedali, da obstaja in ga lahko odrinili. Zlo napada zahrbtno, prikrito in z zvijačo. Podobno kakor pri Adamu in Evi, med seboj in človekom ustvari klimo zaupanja, da nas vključi v načrt, ki je navidezno dober, pošten in plemenit. V trenutku, ko nehamo zaupati v Boga in sprejmemo hudobni načrt, satan doseže svojo zmago.

To zavedanje in izogibanje napeljevanje k zlu je za človeka na splošno vedno povabilo k zaupanju, k upanju in veselju zaradi hudičeve dokončne neuspelosti, a hkrati opomin k naporu in poosebljanju Kristusove zmage preko (težje) poti njegovega križa.

Zanikanje ali zmanjševanje pomena zla je nevarnost, ki lahko pripelje človeka naravnost v okolje satanovega delovanja. Zato je v veri in življenju zrelega kristjana prisotno razločevanje med dobrim in zlim, ki izhaja iz odnosa z Bogom. Kadar se ta odnos deformira ali pokvari, postane zlo tista kruta resničnost, ki človeku vzame svobodo in ga želi prepričati, da je ”kakor Bog”. V resnici pa je zlo ”pokvarjenost samega sebe, lastna absurdnost, razgrajenost, destruktivnost in kaotičnost” (Turnšek), medtem ko pa je Bog ljubezen, dobrota sama na sebi, svoboda in življenje.

Pred kristjane se morda danes bolj v preteklosti postavljajo pomembni izzivi, ki jih moramo rešiti s poglobljeno osebno vero, zaupanjem v Božje delovanje, razločevanjem med sporočili in prizadevanjem za dobro. Začetek, kot vedno, je pri posamezniku in njegovi odločitvi. Z malimi koraki, lahko dosežemo pomembne cilje.

 

Prispevek je objavljen v septembrski številki tržaškega mesečnika Naš vestnik.

Cerkev v Braziliji – Kje bo potekal Svetovni dan mladih

Logo SDM v Braziliji

Cerkev v Braziliji sestavlja skoraj 165 milijonov katoličanov, kar predstavlja 85 % tamkajšnjega prebivalstva. Razdeljeni so v 10.802 župniji, ki skupaj tvori 274 škofij. Vseh škofov je preko 450, duhovnikov skoraj 21.000, 144.000 misijonarjev ter okrog 483.000 katehistinj in katehistov. O razgibanem pastoralnem življenju pričajo tudi katoliške šole in druge ustanove. Vrtcev in osnovnih šol je preko 6.600, srednjih in univerz pa 267. Katoliška Cerkev v Braziliji skupaj tako šteje okrog 2 milijona učencev in študentov. Leta 2011 je bilo 8.956 bogoslovcev, kar predstavlja 1,4 % več kot deset let poprej. Prav tako v desetih letih je poraslo število duhovniških posvečenj za 28,7 %.

Osupljive številke kažejo ne samo na velikost države, ampak tudi na živost krščanstva v tej državi, ki vstopa v globalizirani svet kot rastoče gospodarstvo in Cerkev z mladim obrazom. Nedvomno je to pravo in obenem zanimivo okolje za svetovni dan mladih, ki bo dal nov impulz tamkajšnjim vernikom in tudi nam, ki bomo to spremljali od daleč.

Čas iskanja in čas novih odnosov

Čas hitrih sprememb in negotovih družbeno-političnih razmer odpira v človeku in družbi željo po trajnem, gotovem in varnem. Ljudje se oddaljujejo od klasičnih oblik verovanja, ki so hierarhično organizirane, ker iščejo stik s svetim in presežnim na neobvezujoč način. Družba je s hitrim napredkom in z uvedbo novih tehnologij postala fragmentarna in v nenehnem iskanju lastne identitete. Kaj lahko na tem področju ponudi teologija? Kakšna je kakovostna družbena antropologija? Ali je res čas individualizmov in liberalnih doktrin? So odnosi res samo še potrošnji material ali imajo svojo vlogo v skupnosti?

Odgovori so v tretji osebi Svete Trojice, ko na današnji praznik binkošti, prihaja med vernike (in nevernike) Sveti Duh.

Sveti Duh kot vektor Božje modrosti

Med 130 vprašanji za birmo je tudi tisto, koliko je darov Svetega Duha in kateri so. Tako pripravniki na birmo kot papige recitirajo naučeno snov, ne da bi razmislili o vsebini. Ali je darov Svetega Duha res sedem? Ne, teh je neskončno, le da iz praktičnosti smo jih združili v eno skupino. Med temi je dar modrosti, ki je več kot le znanje ali ponavljanje naučenih formul, ampak je sposobnost razsodnosti, premišljevanja in načrtovanja, mišljenja, odkrivanja in radovednega iskanja neznanega.

Za dar modrosti bi morali prositi in si prizadevati v prvi vrsti ravno katoličani, da bi naša vera bila vedno manj podobna dolgočasni ploskvi, ampak da bi postala mogočna katedrala razumnega verovanja. Verovati pomeni misliti Boga kot stvarnika vsega, tudi našega razuma.

Morda so apostoli, žene in Marija šele s prihodom Svetega Duha razumeli in sprejeli, kaj jim je Jezus govoril in kaj jih je učil, ko je bil med njimi. Prisotnost Božjega v osebi Svetega Duha med njimi je pomenila interpretativni ključ vsega Kristusovega življenja, ker čudeži, prilike in govori so bili namenjeni skupnosti – tisti in prihodnjim.

Sveti Duh kot temelj komunikacije

Predajanje izročila iz generacije v generacijo ni samo folklorna praksa, ampak je ohranjanje kolektivnega spomina neke skupnosti. Njena zgodovina postane živo sporočilo komunikacije in skupnost lahko črpa svojo moč iz skupnega spomina. V teologiji se grški izraz perihoreza uporablja za označitev sobivanja treh Božjih oseb na temelju ene (božanske) narave. Gre za dinamično sobivanje, ki je bolj podobno plesu in radostnemu bivanju. Bistvo Svete Trojice je bivanje v popolni komunikaciji, ki je ljubezen. Formulacijo lahko tudi obrnemo, saj je komunikacija bistvo ljubezni. Sveti Duh ima pri tem vlogo »povezovalca« in neke vrste Božjega ambasadorja med ljudmi. Po njem se Bog razodeva v svetu, po njem deluje in je trajno prisoten.

Prihod Svetega Duha med apostoli, ženami in Marijo vzpostavi neke vrste duhovni most, trajno povezavo ene skupnosti, ki kljub kasnejši razkropljenosti ostaja (t)ista Kristusova družina. Zaradi moči komunikacije in delovanja Svetega Duha je lahko Cerkev nosilka Kristusovega evangelija – vesele novice med ljudmi. Binkošti predstavljajo trenutek enosti med tujci, ki za vedno postanejo pripadniki enega Duha, ene skupnosti.

S prihodom Svetega Duha je nova skupnost postala povezana med sabo in z Bogom. On se je ponovno odločil, da bo prebival med ljudmi, da bo navzoč tam, kjer ga najbolj potrebujejo in iščejo. To je moč Svetega Duha, ki iz posameznikov dela skupnost, iz fizične mase pa bitja, ki si upajo misliti in upati v neskončnost.

Binkošti: vstop v neskončnost

Prihod Svetega Duha je vstop v neskončnost, ker to ni enkraten dogodek, omejen le na zgodovinski trenutek, ampak je Božja večnost, ki se staplja v našo kolektivno in individualno zgodovino. Zgodovina vsakega posameznika je obogatena na viden in neviden, razložljiv in čudežen način s prisotnostjo in darovi Svetega Duha. Na binkošti so apostoli, žene in Marija postali skupnost verujočih in upajočih v neskončnost, saj je minljivost življenja presežena z vsakdanjo prisotnostjo Boga.

Neskončnost je cilj, ki ga skupnost sprejme za svojega in k njemu strmi. V Stari zavezi prilika o Babilonskem stolpu prikazuje skupnost ljudi, ki je hotela doseči Boga na napačen način. Kazen je bila oddaljenost od cilja, medsebojna zmešnjava in položaj brez upanja. Prihod Svetega Duha med apostole pa pomeni ravno obratno, skupnost ima cilj, ima možnosti, da cilj doseže, zato ta dogodek predstavlja mejnik v dojemanju Cerkve in krščanstva.

Ali so binkošti rojstni dan Cerkve?

Razmišljanje o binkošti bom sklenil z vprašanjem o skupnosti verujočih, ki ji pravimo Cerkev. Nekateri trdijo, da je današnji praznik prihoda Svetega Duha tudi rojstni dan Cerkve. Ta formulacija se mi ne zdi povsem pravilna, še posebej če pogledamo na razmere v Cerkvi skozi zgodovino in danes. Za vzorec vzamem vlogo in možnosti žensk v strukturnih in odločilnih cerkvenih pozicijah. Na binkošti so bile v dvorani, poleg apostolov, tudi Marija in druge žene, torej deležne enakega Svetega Duha in v enaki meri kot apostoli. Tekom zgodovine in vse do danes je vloga ženske v Cerkvi tretjerazredna, čeprav s spretno retoriko pokrijemo in opravičimo marsikaj.
Binkoštni praznik je gotovo prinesel prvi krščanski skupnosti edinstveno povezanost, ki ji je omogočil preživetje, vendar rojstni dan Cerkve lahko pomaknemo veliko prej. Drzno si upam reči, da je to lahko veliki četrtek (zadnja večerja) ali celo Kristusovo rojstvo.
Cerkev in krščanska teologija bi lahko veliko več zajemali iz bogate tradicije o Svetem Duhu in ga postavili na vidnejše mesto svojega življenja in dela. Močen poudarek na zapovedih, ki se je dogajal v prejšnjih stoletjih, je posledica hierarhične družbe in potrebe po uveljavljanju avtoritete. Danes ljudje iščejo stik z mističnim in presežnim, ki ni nujno podoba avtoritete, zato bi moral biti Sveti Duh na bolj vidnem mestu. Moč znamenj lahko interpretiramo preko prisotnosti Duha ki oživlja in nas povezuje.