»Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?«

»Kdo je ta, ki celo grehe odpušča?«

(Lk 7, 49)

Vir: http://fc01.deviantart.net

Evangeljski odlomek ki ga prebiramo pri maši na 11. nedeljo med letom je vzet iz pripovedi, ko Jezus obišče farizeja Simona. Najbrž ga slednji ni povabil iz gostoljubnosti, ampak da bi preveril, kdo je ta Jezus in si tako lažje ustvaril lastno mnenje. Simon ga opazuje, sledi njegovemu obnašanju in čaka na njegovo napako, da bi lahko videl, če ta človek je res mesija (to je maziljeni) ali ne. In Jezus ga ne pusti čakati prav dolgo; takoj naredi ”napako”: pusti, da se mu približa grešnica. Še več. Ona se ga dotika, z lastnimi solzami mu umije noge in z dišečim oljem ga mazili. Evangelist zapiše farizejeve misli: ”Ko bi bil on prerok, bi vedel, kdo in kakšna je ženska, ki se ga dotika: da je grešnica.” (Lk 7, 39).

Oster moralizem tega farizeja sproži nekaj reakcij, ki jih evangelist natančno popiše. Kristus mu ne odgovori z opravičevanjem ali razlaganjem, zakaj je pustil ženi, da se mu približa, ampak pove priliko o dveh dolžnikih. S tem prenese simboliko na drugo raven, kajti se odmakne od standardnih kategorij ”dobro” in ”zlo” in predstavi dve novi: dolg in ljubezen. Danes zelo dobro razumemo pojem dolga, kajti krediti, razne oblike financiranja in zadolženosti so vsakdanja tema v medijih pa tudi stalnica v našem življenju. Kristus razloži nastalo situacijo z ekonomskim pojmom ”kredita” in odpuščanjem, ki izvira iz ljubezni. Samo z ljubeznijo lahko razumemo težo greha in breme, ki ga grešnik nosi. Nihče od nas pa ne premore toliko ljubezni, da bi lahko odpuščal v lastnem imenu, saj po Adamu in Evi smo vsi grešniki … Odrešenik pa ima to moč in oblast, da odpusti številne grehe. Grešnica je mnogo ljubila, zato ji je bilo tudi mnogo odpuščeno.

Ta ki celo odpušča grehe vidi v srce in ga osvobaja za polno in srečno življenje. Gospod išče v nas solze kesanja, da jih z ljubeznijo obriše in nam da zagotovilo, da smo svobodni.

Novi papež naj bo kakor Abraham, Mojzes in Pavel

V zadnjem mesecu smo bili priče zgodovinskim dogodkom, ki bodo marsikatero stvar postavili na drugačne temelje, mogoče jo bomo začeli gledati še v drugačni luči. Doživeli smo odstop papeža, konklave in izvolitev novega naslednika apostola Petra. Vse to dogajanje je spremljala neverjetna množica novinarjev in medijskih hiš. Samo v Vatikanu je bilo uradno akreditiranih preko 5.000 novinarjev, ki so spremljali, prenašali in komentirali vsak dogodek v Rimu. Prava atrakcija je bila že sama namestitev dimnika na strehi Sikstinske kapele, saj so tri dni poročali o tem. Konklave je minil tako, da je cel svet (tako sodoben in digitaliziran) strmel v navaden dimnik, čakajoč na bel dim …

 

Vir: http://cdn.tempi.it

Po konklavu, kjer so kardinali izvolili novega papeža, pa se odpirajo številna vprašanja in ugibanja, kakšen bo 266. rimski škof. Mediji se ob volitvah in izvolitvi na prvem mestu sprašujejo, koliko bo v tem pontifikatu novosti in kaj bo v Cerkvi ukinjeno. Vedno znova pa pozabijo, da papež ni samovoljni vladar ali direktor podjetja, ampak je prvi med škofi, ki mora skrbeti, da nauk ostane čim bolj pristen in navezan na evangelij. Ali bi bila katoliška vera še prepoznavna, če bi se ravnala po “navodilih” medijskih hiš? Res je, živimo v modernem času, toda ne smemo pozabiti, da človek vedno išče odgovore na globlja, bivanjska, vprašanja.

In kakšen naj bo novi papež? Čas je preresen, da bi si lahko privoščili politika v belem talarju ali (samo) spretnega diplomata. Sedaj potrebujemo korenit lik … kakor tiste, ki nam jih ponuja Sveto pismo. Novi papež naj bo moder kakor Abraham, mož postave kakor Mojzes in človek Besede kakor Pavel.

Danes potrebujemo modrega očaka Abrahama, ki bo oče mnogih narodov in ver. On je naslonil svoje bivanje na vero in Bog je to nagradil. Postal je mnogo več kot samo oče, postal je očak. V sodobnem času potrebujemo nekoga, ki bo znal z očetovsko ljubeznijo sprejemati ljudi različnih kultur in narodov ter jih opogumljati na njihovi poti. Tukaj najdemo ekumenizem, medverski dialog, pa tudi stik z ateizmom in raznimi iskalci. Evangelij je Jezusova beseda, namenjena vsem ljudem vseh časov, kultur in narodov, zato smo kot Cerkev – skupnost – dolžni ohranjati sporočilo in iskati najboljši način, kako ga prenašati naprej.

V svetu kjer je krivica dobila vidnejše mesto od pravice, potrebujemo Mojzesa, človeka Postave. Delati dobro ni samo spoštovati zakone, ki so pogosto zvijačni in namenjeni ozki peščici privilegiranih, ampak pomeni iskati tisto, kar je prav, čeprav gre lahko v našo škodo. Če želimo popraviti družbeno ozračje in povrniti ljudem nekaj upanja, da bo jutri bolje kot je danes, potem moramo iskati pravico. Tudi v Cerkvi je potrebna Mojzesova roka, da pobriše prah iz kamnitih plošč Postave. Šele ko bomo zapovedi iz kamna prenesli v naše srce, bo prišlo do spremembe.

Novi papež naj bo kakor apostol Pavel. Poln ognja za vero in za Kristusa, ki ga je gnal po svetu in med ljudmi. Pisal jim je, jih obiskoval, svaril, opogumljal in dobro poznal življenje posameznih skupnosti. Bil je brat, apostol in prerok: kontroverzen, vizionarski in pogumen v svojem ravnanju. Papež je oče (= pater, papa), ki za prihodnost svojih otrok trepeta in obenem jih ob težkih trenutkih opogumlja. To je človek preprostega srca, saj več kot to ni potrebno.

Morda vse to zveni samo kot še eden od bolj ali manj posrečenih spiskov želja, ki so jih mediji v teh tednih (pre)polni, kakšen naj bo novi papež. A iskal sem tam, kjer ni oblasti, moči in bogastva. Skoraj vsi iščejo nekega duhovnega menedžerja, ki naj bi bil nas končno peljal iz ”srednjega veka”. A pošteno povedano, kot vernik si ne želim ne menedžerja, bankirja in niti direktorja. Ne želim si finega diplomata ali učenega znanstvenika, ker vseh teh je več kot dovolj. Želim si samo Abrahamovo vero, Mojzesovo modrost in Pavlovo gorečnost v osebi sodobnega Petra. Zato si želim, da bi bil neroden v obnašanju, okoren v veri in nespreten v besedah, saj takrat bo njegovo srce bìlo za Gospoda. In ko ne bo vedel kaj storiti ali kaj reči, bo dovolj, da ponovi: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« (Jn 21,17).

 

Prispevek sem pripravil za marčevsko številko mesečnika Naš vestnik.

Spremembe niso potrebne

Morda je tudi današnja Božja beseda spodbudila kakšnega ognjevitega in temperamentnega pridigarja, da se je podal v politične vode, vendar onkraj tega je njeno sporočilo veliko bolj bogato in daljnosežno.

Ustavil se bom samo pri evangeliju, saj ponuja več kot dovolj iztočnic za razmišljanje. Najbolj me nagovarja prvi stavek, saj evangelist Marko pove, da evangelij je pripoved o Jezusu Kristusu, Božjem sinu. Lahko gremo še korak naprej in trdimo, da Jezus je evangelij, torej vesela novica. Ta začetek ima zelo močen simboličen pomen. V njem lahko razumemo, da bistvo evangelija, bistvo pripovedi o čudežih in ozdravitvah, prilikah, križanju in vstajenju je Kristus. Razlog, da se kdo imenuje kristjan ni potrdilo o krstu, ampak pripadnost Kristusu.

Kako priti do te pripadnosti? Osebno sem prepričan, da samo pobožno obiskovanje maše ali ponavljanje še tako lepo donečih molitvenih obrazcev ne pomagajo nič. Če naša verska praska ne odseva notranjega razpoloženja in pristnega namena biti dober človek, je vse samo rutinsko ponavljanje tradicionalnih dejanj, ki so nam jih posredovali starši. V kakšnem primeru je biti kristjan samo krinka za hinavščino in dvoličnost. Do pripadnosti lahko pridemo le tako, da premislimo kaj počnemo, kaj to pomeni za nas konkretno in kako bomo to uresničevali v življenju. Zato je takoj na začetku postavljen tisti klic »vpijočega v puščavi«, ki nas vabi k spreobrnjenju. Da, to je formula adventa in temeljna sestavina biti kristjan.

Spreobrnjenje je trud in predstavlja velik napor, da stopimo na novo pot, ki postane vsakdanja zaveza. Onkraj naših človeških omejenosti in značajske pogojenosti nas Bog kliče k spreobrnjenju take kot smo. Za razliko od človeških pričakovanj, on ne zahteva da se spremenimo, ampak spreobrnemo. Ostati moramo pristni, prepoznavni in iskreni, ne fotokopije ali karikature drugih. Spreobrniti se pomeni želeti in iskati nove poti na življenjskem maratonu. To je motiv adventa, eden od dobrih namenov za prihajajoče leto ali nove projekte ki se jih lotevamo.

Sodba srca

Današnji praznik Kristusa Kralja vesoljstva predstavlja sklep cerkvenega leta in na simboličen način nas spomni, da nekega dne pride tudi konec časov. Praznik je bil uveden v zgodovinskem kontekstu velikih ideologij, da bi Cerkev z njim poudarila vladavino in moč Kristusa ter s tem relativizirala vpliv diktatorjev in ideoloških sistemov. Danes ima praznik povsem drugačen poudarek, ki je bolj teološki in mističen.

V današnji Božji besedi Jezus nakaže prizor sodbe, delitev na “te” in “one” ter kakšni bodo kriteriji. Pri vsem tem se mi zdi velikega pomena dejstvo, da “utemeljitev” in kriterij za sodbo ne bo strankarska, verska ali narodna pripadnost. Tudi ne toliko naša dejanja, ki jih počnemo, da se odkupimo drugim ali Bogu. Kar je v Božjih očeh res pomembno so male vsakdanje geste, ki v današnji družbi skoraj nimajo veljavo ali pa veljajo za povsem marginalne. To je obiskati zapornike (ali osamljene), nahraniti lačne, dati kozarec vode žejnim, obiskati bolne … Da, tako malo Bog pričakuje od človeka in tako malo je potrebno – če je strojeno s srcem – da pridemo v nebesa.

V teh dejanjih so povzeti evangeliji, ki pa se nanašajo na blagre. Nebeško kraljestvo ni samo kraj, nek prostor nad oblaki, ampak je dimenzija majhnih in preprostih ljudi, ki kljub grehom, napakam ali drugim oblikam osebne “nerodnosti”, znajo gledati na življenje s srcem. To pa je edino pričakovanje, ki ga ima Bog do nas. In po tem bomo na sodni dan tudi vprašani. Prepričan sem, da Boga ne zanima koliko ur smo preživeli v cerkvi ali na kolenih … Vse to lahko zveni samo kot prazna maškarada, če za tem ni konkretnih dejanj ljubezni do bližnjega.

Božja sodba bo sodba srca, delitev ljudi na tiste, ki so znali prisluhniti in slediti svojem srcu ter tiste, ki bi to lahko počeli pa so se temu zaradi osebnih interesov in koristi odpovedali. Bog bo slednje vprašal, čemu so sledili, če ne srcu. Najbrž bodo odgovorili: kapitalu, pomembnim nazivom, družbeni uveljavitvi … Morda bo njih doletela strožja kazen kako morilce in tatove, ker ti so zavestno zavrgli najbolj plemenite darove, ki nam jih Stvarnik podarja. Poleg čutečega srca in svobode, sem sodi tudi sposobnost ljubiti. Odločitev ali dati tisti kozarec vode žejnemu ni tako preprosta, ker o takem dejanju odloča naše srce in ne naš um.

Potrebujemo Lutra 21. stoletja, da Cerkev zbudi?

Vir: http://i.telegraph.co.uk

Morda bi sedaj spet rabli kakšnega Lutra, da Cerkev zbudi

(Kosoblejka)

 

Na sledi prejšnje objave, izzvan s strani komentatorjev in glede na družbeno klimo, me zanima: ali bi danes (spet) v Katoliški Cerkvi potrebovali modernega Lutra? Mislite, da tudi v Katoliški Cerkvi potrebujemo nekega “resetatorja” ali nekoga ki bo “zbudil” Cerkev? Kdo konkretno bi se moral zbuditi? Kaj bi nov val reformacije prinesel dobrega?

Zavedam se, da je tema občutljiva in precej izzivalna, ravno zato prosim vse, ki se boste odločili za komentiranje, da poleg opredelitve skušate na kratko podati argumentacijo svoje teze.

Kaj imaš v zameno za svoje življenje?

 

Vir: www.motivationalmemo.com

Med prebiranjem novic črne kronike dobimo občutek, da je naše življenje vredno le tistih par vrstic, ki mu namenijo uredništva časopisov. Iz medicinskega vidika je življenje vredno morda malo več, vendar ko gre za vprašanje evtanazije, smo spet na dnu. Koliko je sploh vredno človekovo življenje? Koliko lahko iztržemo zanj? Morda nič, ker je vsak posameznik neprecenljiv in prav tako nič, ker nas je na tem planetu itak preveč.

Današnji evangelij je eden tistih redkih delov Svetega pisma, ki postavljajo na kocko prijetno in prijateljsko podobo Boga. Jezus začne učencem pripovedovati o bolečini, trpljenju in poti v Jeruzalem, kjer bo zaradi duhovnikov in starešin moral veliko pretrpeti. Učenci še vedno mislijo samo po človeško in Peter spregovori v njihovem imenu ter zavrne tak »scenarij«. Jezus zgubi potrpljenje, ker očitno tisti, ki mu je zaupal vso oblast in bo nekega dne zasedel prvo mesto, še vedno ne razume kaj pomeni hoditi za njim.

Kristus ni ustanovil judovstvu alternativno »sekto« zato, da bi njeni pripadniki uživali v privilegijih, časteh in razkošju, ampak zato, ker za pravi odnos z Bogom mora človek opustiti materialne dobrine in iskati presežno. Peter ni razumel, da hoja na vodi, ozdravitev deklice, pomnožitev kruha in rib … niso tržne niše za dodaten zaslužek, ampak služenje in samo služenje. Življenje obremenjeno z materialnim bogastvom ali družbenimi privilegiji postane hitro duhovno siromašno in privede človeka do velike stiske. Je veljalo tedaj in je aktualno še danes …

Program našega življenja je nastavljen na frekvenco onostranstva in presežnega, zato ko Peter ne razume Jezusove »zemeljske naloge«, ki je križanje in vstajenje, dobi hudo zaušnico: »Poberi se! Za menoj, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (Mt 16, 23). Peter tudi ni razumel kaj je naloga apostola/učenca, čeprav je skriti motiv tega odlomka simbol križa.

Jezus jasno izpostavi stališče, kdo je on in zakaj si moramo prizadevati. Kristjani naj bi postali zrcalo Kristusovega obličja, ki v sebi zajema pravičnost Božjih zapovedi in širino blagrov. Smisel našega življenja je zmaga nad smrtjo, ki se kaže že v vsakdanjih dejanjih pozornosti do bližnjega, strpnosti, miroljubnosti … Kaj je lahko večjega kot polno in pravično življenje? V tem smislu je ujeto tudi celotno evangeljsko sporočilo, saj sta naš obstoj in bivanje povezana z Gospodovim trpljenjem, ki se ne konča v grobu, ampak v življenju. Kristusova zmaga je zmaga vseh ljudi in vsakega človeka, zato je naše življenje dar. Samo to. Nima tržne vrednosti in če ga želimo kupiti ali prodati je največji absurd, da po tem nima niti več pomena.

Kaj imamo v zameno za svoje življenje? Lahko ocenimo vrednost posameznih organov ali zdravstvenega stanja, vendar ničesar nimamo, kar bi lahko kupilo naše življenje.

Čeprav v obrnjenem vrstnem redu, tudi prvo berilo nam na zanimiv način zastavi podobno vprašanje. Prerok Jeremija se v svoji ognjevitosti otepa Boga … morda želi postati ateist … iz te hude stiske pa nastane podoba besnega preroka, ki bo vedno ostal povezan z Bogom. Sveto pismo stare zaveze ima to prednost, da podaja teologijo na konkretnih prizorih, da bi človeku lahko kar vzeli sapo … prerokova stiska se dotika srca in kosti. Kaj je bolj nazorneg kot to? Ne njegove duše, občutkov ali čustev, ampak kosti, ki so najbolj notranje-telesno kar je možno. Ali ima prerok drugo izbiro, kot življenje posvetiti Bogu? Čeprav se upira, je njegovo življenje že zaznamovano z Besedo.

Družba počitka in življenja

Pravila, norme in zakoni so v vsaki družbi nujno potrebni, da lahko ljudje med sabo normalo delujejo. Pravila urejajo medosebne odnose in mirijo spore, zato so skriti “motor” družbe. Minimalni dogovor o skupnem življenju predstavlja nujni temelj, brez katerega bi zavladala anarhija in kaos v najslabši izvedbi. Težava nastopi, če postanejo pravila pomembnejša od človeka, ker potem je življenje neznosno. Vsak od nas je drugačen, vsak nosi svoje potrebe, pričakovanja, želje in pogojenosti. Ljudje smo tako narejeni, da za svoje (pre)živetje poiščemo najboljše okolje, če ga ne najdemo, gremo drugam.

Tovrstna migracija se danes dogaja v Cerkvi v Zahodnem svetu, saj jo ljudje množično zapuščajo. Eden od možnih vzrokov je visok materialni standard, ki nas odvrača od iskanja duhovnih dobrin. Nasprotniki sekularizma bodo videli v temu vir vsega zla, moralisti pa v etičnem relativizmu. Pa so res za vse krivi samo drugi? Tekom stoletji se je Cerkev spremenila in razvila iz preganjanje obrobne skupine vernikov v najmočnejši družbeno-politično-gospodarsko-kulturni akter. S širjenjem in večanjem se je spremenil tudi njen spekter pričakovanj in zato so bila potrebna vedno nova pravila. Mislim, da je v tem še vse zelo logično in sprejemljivo, težava pa nastopi, ko so pravila ali želja po pomembnosti pred evangeljskim sporočilom, pred malim človekom ali celo pred samo duhovnostjo, ki bi morala ljudi usmerjati h Kristusu.

Okrog tega se vrti tudi današnji evangelij, ki je čudovit opomnik vsem kristjanom, kot tudi nekristjanom in vsem, ki  čeprav niso verni, si prizadevajo za skupno blaginjo, modrost, znanost in napredek. Jezus izpostavi univerzalen odnos med človekom in pravilom. Pravilo ne sme biti otežujoče breme, ampak prijetno orodje. Če ostanemo v svetopisemskem kontekstu, Jezus je tisti, ki ponuja počitek in kakor pravi škof iz prve krščanske dobe, sv. Hilarij iz Poitiersa “on kliče k sebi tiste, ki jih bremenita Postava in grehi”. Škof iz prvih stoletji krščanstva nadaljuje: “Kristus obljublja, da nam bo pomagal nositi težo, če bomo sprejeli njegova pravila in njegov križ. In kaj je bolj prijetnega od njegovega jarma, lažje od njegovega bremena, odklanjanja zla, ljubiti vse ljudi in ne sovražiti nobenega, da bi dosegli večnost, brez da bi komurkoli želeli slabo?”.

Sv. Hilarij je v svojem nauku zelo svež in nakazuje srednjo pot med pravili in vsakdanjim življenjem. Jezusova ponudba: “Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek” (Mt 11, 28) je namenjena vsem – brez razlikovanja ali izključevanja – ki so naveličani rigidnosti pravil in neživljenjskih zahtev. Pravi odgovor na težave ne ponuja ustanova sama na sebi, niti ustanavljanje komisij ali pisanje novih zakonov, ampak zakonitost ljubezni in tisto preprosto pravilo: “stori drugemu, kar želiš, da bi drugi storili tebi”.

Prizadevanje za napredek in modrost je druga točka v današnjem evangeliju, ki izpostavlja vlogo in pomen “malih”. To niso samo otroci, ampak vsi, ki nosijo v sebi preprosto srce in željo po spoznanju. Vera mora biti v dialogu z znanostjo, s sodobnimi odkritji in kulturo tega časa. Druga drugo morajo dopolnjevati in tako lahko skupaj ponudijo družbi najboljše. Sekularizem, ki je prisoten samo na Zahodu, lahko pridobi pozitivno vlogo kot neke vrste “nadzorni svet” religiji. In obratno, religije morajo biti varuhi osnovnih etičnih standardov družbe. Doseči tako stopnjo družbenega dialoga pomeni intenzivno delati na izobraževanju in kulturi, graditi medsebojno spoštovanje in spoštovati svojo identiteto.

V okolju spoštovanja in dialoga ni več vprašanje kako preživeti, ampak kako živeti; migracij je zelo malo, ker okolje integrira vsakega posameznika in celotno družbo. Iz tukaj lahko izhajamo, da postavimo osnovni standard skupnega dobrega. Nihče ni pomembnejši od drugega in nihče ne poseduje več modrosti kot ostali. Tako težko je priznati enakovrednost in enakopravnost drugemu, ker s tem “sestopimo” iz piedestala privilegijev in časti, ki smo jih tako ali drguače pridobili. Smo že zreli za kaj takega?

Ni pomembna oblika, amapk namen

Znanstveniki ki preučujejo naše možgane ugotavljajo, da se razvitost posameznih predelov spreminja: predel za vizualno percepcijo je vedno bolj razvit. Grafični, video, filmski in fotografski učinki, s pomočjo novih tehnologij, zamegljujejo mejo med resničnostjo in virtualnostjo. Pri slednji je pomemben le izgled, ker je vse zgrajeno v »digitalnem prostoru«.

Oglaševalska industrija se poslužuje takih in drugačnih iznajdb, da na nas napravi vtis in tako »prepriča«, da je nekaj za nas najbolje. Nahajamo se v dobi podobe in včasih nas tako močno prevzame, da pozabimo na bistvo. Tista bleščeča in imenitna fasada pogosto skriva pod sabo nekaj zelo revnega in praznega; ravno zato moramo iskati pravo bistvo. Še posebej v odnosih.

To nam sugerira tudi današnja Božja beseda – kaj je bistvo vsega? Kaj Bog pričakuje od vernikov? Izpolnjevanje zapovedi do pičice, da bodo lepo izpadli pred sosedi? Slepo klečeplazenje? Ne! Nič od tega nam ne bo pomagalo v tistem trenutku, ko bomo odgovarjali za svoja dejanja. Evangelist Matej, ki je bil spreobrnjen cestninar, nam pove, da za vstop v nebeško kraljestvo potrebujemo zelo zelo malo, vendar to mora biti bistveno.

Kaj je potrebno za »vstop« v nebeško kraljestvo? Po današnjih Kristusovih besedah le kozarec vode. V prvem delu evangelija po Mateju Jezus določi precej skrajne pogoje za tiste, ki hočejo biti njegovi učenci, saj ti morajo pozabiti na svojo družino, prijatelje in celo na lastno življenje. V nadaljevanju pa pravi, da kdorkoli »dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta imenovan učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila« (Mt 10, 42). Ali torej zadostuje kozarec mrzle vode, da pridemo v nebesa? Da, če ga damo s pravim namenom in naklonjenostjo.