Ob pedofilih nam otroke zlorabljajo še mediji in oglaševalska industrija

Oglasi oropajo otroke svojega otroštva, saj preko oglaševanih vedenjskih modelov ponujajo erotično neverbalno govorico, ki jo mladoletniki posnemajo in postanejo lahek plen storilcev spolnih zlorab. Kako nam lahko pri tem pomagajo mediji, ki skrbno in natančno poročajo o vsaki tovrstni zgodbi? Kaj lahko storijo za vaše otroke, da bodo obvarovani pred to nevarnostjo?

 

Želim se navezati na novico, ki je bila objavljena pred časom, da je bil nekdanji poslanec SD Andrej Magajna pravnomočno oproščen obtožb o posredovanju pornografske fotografije. Ta in še nekatere druge novice o oprostitvah domnevnih storilcev tovrstnega kaznivega dejanja, še posebej ko gre za duhovnike, pristanejo nekje v rubriki »pa še to«. Brez pompa, brez alarmov in brez škandalov. Ravno obratno pa se zgodi, ko se domneva, da naj bi bil storilec kriv: pristane na prvi strani in teden dni je vse v aferi.

Mediji si dovolijo s preveliko lahkotnostjo in brez ustreznih posledic vzeti dobro ime človeku, ki je samo obtožen, brez da bi mu bilo kaj dokazano. V zadnjem času je bilo primerov obtožb duhovnikom, ki so jih kasneje sodišča zavrgla kar nekaj: župnik v Preski, nekdanji duhovnik za študentsko pastoralo, župnik v Velenju in še kje…

Na tej točki se odpira niz vprašanj in pomislekov, ki bi jih bilo vredno analizirati, a se bom ustavil samo pri enem, ki je po mojem mnenju najbolj paradoksalen: vloga medijev. Ne želim se toliko ustavljati pri vprašanju Zakaj to počnejo?, ker mislim, da je vsem kristalno jasno, da naslovi afer pritegnejo bralce in pomagajo za dan ali dva zaustaviti padanje naklade dotičnega časopisa. Najbolj pradoksalen vidik je pri tistih medijih, ki so se samooklicali za varuhe javne morale in v imenu pravičnosti postavijo na moderni sramotilni steber naslovnice z mastnim tiskom ime in priimek osebe, ki »naj bi« nekaj zagrešila. V tem primeru spolno zlorabo. V isti sapi pa ta mediji podpira in širi in seksualno liberalizacijo družbe do take mere, da je vse dopuščeno in dovoljeno. Še več, na svojih spletnih ali tiskanih straneh ponuja etično sporne vedenjske vzorce najbolj ranljivi skupini družbe, ki so otroci.

Kot družba postajamo vedno bolj tolerantni do spolnosti, jo vnašamo – celo vrivamo – v vsak oglas in vsako podobo. Oglaševalska industrija je vstavila goloto, erotičnost in spolnost v čisto vsak element, tudi tja, kjer jih ne bi smelo nikoli biti: v otroški svet. Dokaz so reklame, kjer nastopajo otroci in zavzemajo mikavne drže, ki so značilne za svet zapeljevanja odraslih. To najlažje zasledimo v oglasih za otroška oblačila, kjer so otroci postavljeni v vloge mini-manekenk in manekenov, ki s senzualnostjo, zapeljivimi držami in erotično govorico telesa izražajo sporočilo seksualnosti.

Čeprav gre na prvi pogled za iznajdljive in zabavne oglaševalske pristope, v resnici se za tem skriva velikanska past. Vrstniki mini-manekenk in manekenov opazijo te podobe, posnemajo ponujene izzivalne drže in nehote spustijo svojo naravno mejo sramu. S tem pa odpravijo tisto obrambno mejo lastne intime, ki ne bi smela biti nikoli prekoračena.

Poglejmo »modna« oblačila za otroke in bomo dobili dodatno potrditev tega: za deklice kratka krila in razkrita ramena z dekoletji(!), za fantke nizek pas hlač, pri obojih pa sporočila v obliki napisov na majicah, ki na mladoletnika ne sodijo.

Ker so otroci oropani svojega otroštva in so prisiljeni posnemati življenje odraslih, postajajo tržno blago, s tem pa veliko lažji plen pedofilskih mrež. Resnična nevarnost ni vsak “domnevni” storilec, ampak nevarnost na katero ne opazimo in je dokazana so oglasi.

Namenoma sem izbral nekoliko bolj provokativen naslov, zato da bi se zavedli, kako nevarna je neverbalna govorica podob in kako nemočni so lahko otroci, ki dan za dnem nemo opazujejo fotografije svojih vrstnikov, ki se prijazno smehljajo…

Komentar je bil objavljen na spletnem portalu Domovina.je

Permakultura: stranska vrata nove ideologije?

Smo na pragu nove ideologije srpa in ... grabelj? - Vir: https://image.spreadshirtmedia.net

Zadnja leta je postalo tudi v Sloveniji izredno moderno vrtnarjenje po principih t.i. permakulture ali biodinamičnega vrta. Ko sem slišal z več strani same pohvale na račun te metode, sem od istih ljudi slišal tudi močne kritike na račun »klasične« agronomije. Češ, to je vse zastarelo, kar sedaj poznamo kot agrnomija so zadaj lobiji, da bi morali kupovati njihova semena, gnojila in traktorje itd. Sledi logično vprašanje: kako to, da so se 10.000-letne agronomske tehnike čez noč izkazale za »napačne«?

Začel sem raziskovati: najprej zgodovina kmetovanja, izum pluga, obdelovanje zemlje, živinoreja, sodobne tehnike pridelave in permakultura. Tudi sam v prostem času z veseljem kmetujem in izhajam iz družine, kjer so vse generacije imele stik z zemljo, zato je bilo raziskovanje toliko bolj zanimivo. Če v spletni brskalnik vpišete izraze kot so permakultura, visoke grede, biodinamika in podobno, boste naleteli na spletne strani z zanimivo vsebino. Vse je »eko« in »bio«, vsi se borijo proti strojem in kmetijskim multinacionalkam. Pa gre res samo za spremembo v kmetovanju in večje spoštovanje narave?

Razsikoval sem naprej in naletel na niz zanimivih člankov in spletnih strani, ki so posredno povezana s področjem sonaravnega in inovativnega kmetovanja. Njihova vsebina je presenetljiva in hkrati zaskrbljujoča. Vsi si želimo na mizi zdravo, neškropljeno in domačo hrano, vendar pri tem gre za prikriti uvod v spremembo vrednot, etike in načina življenja.

Permaculture rEvolution

Če zagovarjaš sonaravno vrtnarjenje je jasno, da boš pazil, v kakšni hiši boš živel: pasivne gradnje, zbiranje vode, sodobne bio-arhitekture, naravni materiali. To je – za spremembo kmetovanja – drugo področje inovacije. Do sem je še vse neproblematično in zdravorazumsko. Tretje področje je odnos do posedovanja zemlje. Od tukaj naprej prehajamo na spolzka tla, kajti temelj tega razmišljanja predstavlja (vsaj delno) odpoved zasebni lastnini v korist skupnega imetja, zadružno obdelovanje zemlje, t.i. Open Space Technology in skupinsko odločanje. Vloga posameznika se v taki miselnosti pomeša in zasenči v nekakšni »kolektivnosti za vsako ceno«, ki ni več družba svobodnih ljudi, ampak ideologija skupnega.

Vir: http://www.permacultura.it
Vir: http://www.permacultura.it

Četrto področje, povezano z naštetimi spremembami, je odnos do zdravstva in lastnega telesa: prehod od klasične medicine k holistični (poleg telesa je potrebno zdraviti še dušo in duha, pomen mistične energije, čaker, angelov…), zavračanje farmacevtskih zdravil na račun prehranskih dopolnil, discipline za samokontrolo telesa, poudarjanje t.i. dobre smrti (evtanazija) in reinkarnacije. Peto področje ureja ekonomijo in finance. Tukaj je v ospredju premik od sedanjih vzorcev k pravični trgovini, vedno bolj uveljavljenim pristopom mikro plačil za souporabo dobrin (carsharing in carpooling), lokalna ekonomija in odpoved skupnim valutam za vrnitev k nacionalnim itd. Kot šesto in zadnje področje podvrženo spremembi sta kultura in izobraževanje. Zagovorniki sonaravnega, zadružnega obdelovanja zemlje, holistične medicine in deljenja svojega avta z neznanci, bodo verjetno bolj dovzetni za izobraževanje na domu, alternativne kulture, nišne in neuveljavljene pedagoške metode itd.

Seveda ni vse črno-belo in tudi kdor si je postavil visoko gredo na vrtu za premakulturno vrtnarjenje še ni popoln alternativec, nekakšna mešanica med hippyjem in ekstreminm komunistom. Pomembno pa je, da se zavedamo, kako nam lahko nevidezno nedolžna novost lahko spremeni življenje in družbo, kako res velike spremembe vstopajo skozi stranska in ne skozi glavna vrata.

Potovanje v svet permakultre se začne z obdelovanjem zemlje (= naravnega prostora) in se nadaljuje s spremembo etike, načel in življenjskih navad. To prinaša konkretne spremembe v lastnem življenju in v življenju družbe.

Odnos do zemlje in do kmetijstva je ključnega kulturnega in civilizacijskega pomena, saj z začetkom kmetijstva se je zgodil prehod od nomadskega življenja k prvim naselbinam, kasneje so to postala mesta in cvetoče civilizacije. Ste torej še prepričani, da je permakultura samo nedolžna sprememba načina vrtičkanja?

Si že zavohal svežino prebujajočega se življenja?

Zakaj v času Facebooka potrebujemo malo posta in sprehod v naravi (postno-tehnološko razmišljanje)

Od česa je odvisno vaše veselje? Ste se pripravljeni odklopiti za nekaj dni od vsega kar vidite na zaslonu, da bi bolje vohali in čutili življenje, ki je vse okrog vas?

V tem razmišljanju se bom osredotočil na pomen posta, kot obdobju privilegiranega časa za krepitev odnosa z Bogom in o zunanjih dejavnikih, predvsem v informacijsko-medijskem smislu, ki na to lahko vplivajo. Ne smemo pozabiti na naravo, na naše čute in čustva, kajti po njih – in ne preko zaslona – nas Bog nagovarja.

Postni čas je v katoliškem smislu priložnost za osebno spreobrnjenje, da namenimo več časa molitvi in osebnemu stiku z Bogom, pa tudi čas odpovedi, obdobje priprave na veliko noč in poglabljanju odnosov. Največji krščanski praznik je zgoščena točka veselja nad življenjem, zato tudi post naj bi nas usmeril in pripravil naše notranje razpoloženje na to doživljanje. Naloga je vse prej kot lahka, kajti za to ne najdemo dovolj časa in se nam zdi, kot da dnevi, tedni … življenje beži mimo nas. Kaj lahko storimo?

Morda so krivi mediji ali hiter tempo vsakdanjega življenja, ko moramo v enem dnevu storiti več, kot so pred nekaj desetletji opravili v celem mesecu, toda vedno težje preidemo od površinskosti v globino stvari. Zakaj? Eden od dejavnikov je močna tehnologizacija družbe in posledično tudi odnosov ter našega načina razmišljanja, ker je vse dosegljivo na ”klik” ali na dotik. Še deset let od tega smo morali informacije finančno in časovno ”kupiti”. Finančno v obliki časopisa, preko plačljivih člankov na spletu ali privatnih televizijskih kanalov, časovno pa tako, da smo si za določeno novico preprosto morali vzeti nekaj minut ali nekaj deset minut časa.

Kdo pa bo danes namenil deset minut svojega dragocenega časa za novice? Nihče, ker to pomeni veliko zamudo in tisti čas naj bi porabili za nekaj bolj koristnega. Za kaj pa? Kaj sploh počnemo s časom, ki mislimo, da ga prihranimo? Danes je povsem naravno, da informacije prihajajo k nam, ne da bi jih iskali ali zanje neposredno plačali. Svet socialnih oz. družabnih omrežji se je tako razširil in pronical v naše vsakdanje življenje, da nas informacije lovijo, zasledujejo in (de)formirajo.

Naši prijatelji na najbolj razširjenem socialnem omrežju Facebook – in seveda tudi mi sami – smo novinarji in predstavniki za stike z javnostjo obenem. Fotografiramo in pišemo o dogodkih, ki so se zgodili blizu nas ali komentiramo svetovne dogodke, s tem pa oblikujemo mnenje naše prijateljske javnosti. Se opredelimo do skoraj vsega, kar se dogaja in tako smo novinarji v malem. Prav tako tudi delimo in priporočamo povezave do člankov drugih medijev ali objav na spletu ter smo v službi njihovega oddelka za stike z javnostjo. Informacija nima več meja, oblikuje naše odnose, čas, čustva, razpoloženje, vrednote, razmišljanje in še kaj.

Kljub močni prepletenosti in vplivnosti, ki sem jo nakazal zgoraj, pa je to samo ena od plati tehnologizacije družbe. V tem dogajanju pa se moramo zavedati, da svet okrog nas, naši odnosi in čustva potrebujejo nekaj drugega, kot samo stalno obveščenost. Potrebujemo tudi močne odnose z bližnjimi, mir in spokojnost, zavest o radosti bivanja zaradi lepih in pomenljivih trenutkov v življenju … Bolj kot vizualnih stimulacij, ki jih preberemo ali vidimo na zaslonu, potrebujemo živ stik s človekom: da slišimo njegov glas na uho in ne preko kovinskega zvočnika, da čutimo njegovo toplino, da vohamo njegov vonj. Zelo prvinsko, a brez tega tvegamo, da izgubimo svetost odnosov, na kateri je (bila) zgrajena naša družba in na kateri temeljijo zdrave družine ter pristna prijateljstva.

Za pristne občutke in čustva ni potrebno plačati, pač pa si moramo vzeti čas in potrpežljivost, ker narava ima svoj ritem. Tehnologija naj bo le pripomoček, da podaljšamo in okrepimo medosebne stike, vse ostalo pa naj poteka ”v živo”, ne preko zaslona in brezžične povezave.

Na tej točki se vračam na začetek razmišljanja. Post, velika noč in odnos z Bogom. Post je priložnost, da se odmaknemo od motečih posrednikov med nami in našim Stvarnikom ter ga poiščemo v naravi ki nas obdaja, v našem bližnjemu in nenazadnje v nas samih. V naravi bomo v teh čudovitih pomladnih dneh zavohali svežino prebujajočega se življenja, bližnjih bomo slišali njihov glas in v nas samih bomo lahko videli, kako smo čudovito ustvarjeni. Dovolj razlogov, da vzamemo post zares, a ne z resnobnostjo, temveč z radostjo in veseljem.

iSad: globalno čustvo

Odšel je slavni izumitelj osebnega računalnika. On je prenesel nerodno škatlo tranzistorjev iz laboratorijev in pisarn v domove ljudi, s tem pa močno pripomogel, da smo živimo v tehnološki in globalni družbi. Z leti so izdelki z “jabolčnim” logotipom postali kultni predmeti globalnih razsežnosti. Čeprav so te tehnološke igrače ekonomsko precenjene (ali je to samo izgovor zaradi zavidanja?), imajo v sebi čar, ki ga druge naprave nimajo. In imajo tudi kakovost, ki je njihov glavni atribut. Operacijski sistem ne potrebuje antivirusa, požarnega zidu, nenehnih posodabljanj, ne ustvarja nemogočih .tmp datotek skritih v podmapah … To je Mac, enostavno logično.

Svetovni mediji so se odeli v črnino … tisto elegantno in nevsiljivo, kakor je eleganten in minimalističen slog Applovih naprav. Razvilo se je novo čustvo, iSad, ki je preplavilo svet. Vsi uporabljamo enako napravo, gledamo iste podobe, najbolj oddaljene dogodke pa doživljamo, kot da so se zgodili pri sosedovih. Zgodili so se nekaj tisoč kilometrov stran od nas, vendar čutimo enako kot tisti, ki so v “prvi vrsti”. Globalizacija, mediji in naše digitalno življenje določajo, kako bomo čustvovali in koliko časa.

Moram priznat, da se mi je glorificiranje Steva Jobsa kot “genija” vedno zdelo nekoliko pretirano, ampak sedaj razumem, da gre za globalno čustvo. Na Jobsa ne gledam kot na inovatorja, ker dejansko je že izumljeno “samo” poenostavil. To ni Gutenberg ali Marconi ali Leonardo … Ni bil revolucionar, ampak evolucijonar, ki je tehniko poenostavil na tako čudovit in logičen način. Revolucionar pa je bil, ker je sledil svojim sanjam, delal s srcem in predanostjo.