14. februar: dan Ljubezni

Letošnji 14. februar nam na zanimiv način ponuja nekakšno “numerološko” provokacijo: god sv. Valentina in neformalni dan zaljubljencev ter pepelnična sreda in začetek postnega časa. Katerega bi praznovali?

Verjetno bo marsikateri “ortodoksen” katoličan ta dan v dvomu, ali naj svoji/mu izvoljenki/cu nameni romantično večerjo in kakšno pozornost ali naj se “drži čemerno”, da vsi vidijo, kako se posti (prim. Mt 6,16). Morda bi lahko izbrali srednjo pot. God sv. Valentina, škofa in mučenca iz časa rimskega preganjanja kristjanov, lahko proslavimo na umirjen način, brez glasnih žurk, brez mesa in alkohola… ali naslednji dan.

Kaj pa post? Pepelnično sredo težko premaknemo na naslednji dan, zato bi lahko temu dnevu dodali nekaj ljubezenske note. Najprej z zavestjo, da je postni čas obdobje priprave na veliko noč in torej velike Božje ljubezni do človeka. Gre za obdobje iskanja pozitivnih vidikov našega življenja, za ovrednotenje prijateljstev, lepih trenutkov in svoje vere. Kakor je vera nekaj, ki nas usmerja v presežno, tako je tudi ljubezen tista, ki nas napravlja večje in “večne”. Če živimo z ljubeznijo v srcu, ne gledamo samo na minljive stvari, ampak na večnost.

Lahko je ta “numerološko” posrečen začetek postnega časa spodbuda, da cel post spremenimo iz klasičnega odpovedovanja sladkarijam v iskanje in dajanje ljubezni: v družini, prijateljem, v delovnem okolju, med znanci…

Krst Marsovcev

Papež Frančišek je med eno od svojih pridig med jutranjo mašo v kapeli doma sv. Marte dejal, da če bi prišla k nam odprava Marsovcev in če bi ti želeli postati kristjani, bi jih krstil.

Še ena njegova izjava, ki se je nemudoma znašla na prvih straneh vseh časopisov in spletnih portalov. Večina jo je vzela z dobro mero ironije in marsikdo je – morda namenoma – spregledal kontekst, v katerem je bil ta stavek izrečen.

Žal se je javnost ustavila samo pri krstu zelenih Marsovčkov, nihče pa ni nadaljeval misli papeža Frančiška, ki je bila izrečena pred začetkom obeh sinod o družini. S tem je želel papež ponazoriti, da če si nekdo želi Božje bližine preko zakramentov, če nekdo z iskrenim srcem išče Gospoda, četudi bi bil Marsovec, bi mu jih on podelil.

Po izredni in redni škofovski sinodi o družini ter po izidu spodbude Amoris laetitia stavek o zakramentih Marsovcem zveni kot huda provokacija. Ni namreč malo tistih, ki bi za ohranitev klasičnega cerkvenega nauka žrtvovali duše vernikov in jih še bolj oddaljili od Cerkve, kot tudi ni malo onih, ki bi vse brezpogojno in brez kriterijev prepustili k zakramentom.

Od drugega vatikanskega cerkvena zbora dalje se v teologiji vedno bolj uveljavlja stališče, da je človek imago Dei, torej da je človeška oseba ustvarjena po Božji podobi. Ne drži samo teza, da si ljudje »izbiramo« svojega boga, ampak velja tudi nasprotno, da se Bog odloča za človeka in svet, zato je naša naloga, da hvaležno in dejavno sprejemamo njegovo bližino.

Papež Frančišek je s primerjavo o Marsovcih dovolj nazorno razložil naslednje: če se je Bog odločil za nas s tem, da nas je priklical k življenju in nas ustvaril, kdo si potem lahko vzame pravico, da prepreči, ustavi ali ovira ta odnos? Sveti oče bi verjetno dejal – s prispodobo o zakramentih vesoljcem – da »tega ne more storiti niti sam papež…«.

Ta misel se navezuje na idejo svetega papeža Janeza XXIII. in izhaja iz predpostavke, da Cerkev ne sme postavljati meja drugim, ki bi si želeli približati njenemu občestvu.

V Apostolskih delih beremo, kako je ob navzočnosti apostola Petra nad skupnost poganov prišel Sveti Duh, nato je prvi papež naročil, da ti ljudje prejmejo krst (prim. Apd 10, 44-48). Vprašanje odprtosti ali zaprtosti poti do zakramentov je povezano s tistim, kar bi lahko malo po jezuitsko imenovali »prisluškovanje Svetemu Duhu«.

Ali je Cerkev dovolj pozorna na glas in znamenja Svetega Duha? Smo odprti za njegovo delo? Kdo je tisti, ki je brez greha, da bi lahko vrgel kamen v brata?

In če bi sam sveti oče podelil zakramente vesoljcem, kdo smo mi, da tega ne bi storili?

p.s.
In kaj bi storili, če bi resnično Marsovčki – tisti zeleni, z dolgim nosom, kakor jih rišejo otroci – želeli postati kristjani?
Mislim, da bi v tistem primeru morali vsaj malo počakati, da bi se teologi, cerkveni pravniki, dogmatiki, moralisti, liturgisti in še kdo dogovorili, kdo bi jim lahko bil boter, koliko ur verouka bi potrebovali, kako bi potekal obred, da se ne bi kdo pohujšal …… še prej pa bi seveda ustanovili ustrezno komisijo.

 

Besedilo je bilo objavljeno na spletnem mediju domovina.je

V kaj veruješ?

Če bi bili v dvigalu z osebo, ki ni verna, in bi vas vprašala, v kaj verujete kot kristjani in kaj praznujete za veliko noč, kaj bi ji odgovorili? Imate namreč približno 15 sekund časa, toliko, dokler dvigalo ne odpre vrat in oseba izstopi, da ji pojasnite svojo vero na učinkovit način. Bi znali?

Priznam, da je tak izziv dokaj težak in verjetno, bi težko uspeli, vendar osebno mislim, da za učinkovit odgovor vam zadostuje 5 sekund in samo dve besedi.

Pojdimo po vrsti. Verjetno ste začeli razmišljati, kako bi predstavili krščanstvo v najboljši luči, kako bi opravičili temna zgodovinska dejstva Cerkve, katere besede bi izbrali, da bi se pravilno izrazili, katere praznike vse praznujete in kako verujete v svetnike, praznike, zakramente, papeža ter še kaj. In vendar je potrebno mnogo manj.

Začnimo pri glavnem in najpomembnejšem prazniku, ki je velika noč. Iz tukaj se vse začne, vse je izpeljano in je upravičeno začetek naše vere, saj »če Kristus ni vstal, potem je prazno naše oznanjevanje, prazna tudi vaša vera« (1 Kor 15, 14). Naslednji korak je odgovor na vprašanje, kaj je velika noč? Dogodek? Zgodovina? Basen ali pravljica?

Velika noč je komunikacija. Sporočanje. Na temu temelji krščanstvo in vse kar je v njem ali z njim povezano. Lahko razpravljamo o morali, veri, pravilih, pravovernosti, bogoslužju in ostalih zadevah, ampak vse to izhaja in je podrejeno komunikaciji, ki poteka med Bogom in človekom.

Morda smo tekom stoletji napolnili kilometre knjižnih polic s pomembnimi razpravami, ker smo želeli razložiti, kaj je jedro te vere, morda smo »prekrili« vero z dodatki, ki ji bolj malo pritičejo ali pa morda smo se samo umaknili v območje statičnega udobja, da bi se izognili naporu… Dejstvo je, da je najpomembnejši element krščanstva komunikacija, ki se odivija med Bogom in človekom.

Morda se bo komu zdela trditev neobičajna ali nepremišljena, vendar vse kar potrebujemo, da bi bili dobri verniki, je dober odnos z Bogom. To je že drugi korak, ki ga potrebujemo, da lahko uresničimo svojo vero, obenem pa je povezan s komunikacijo. Odnos in komunikacija sta povezana in drug drugega sestavljata, dopolnjujeta in uresničujeta.

Danes je zelo moderno govoriti o odnosih in o čustvih v njih. Skoraj nihče ne omenja več pravil, saj delujejo tako omejujoče in togo. Pravila so potrebna, vendar morajo služiti kot zunanji okvir, ki ga v odnosu ne smemo prekoračiti. In kakšen je moj odnos z Bogom? Upal bi si postaviti pavšalno trditev, da moj odnos je tak, kakršna je moja komunikacija z njim in z bližnjimi. Kako se pogovarjam z Bogom, koliko pogosto, kaj mu sporočam in koliko se potrudim, da bi mu prisluhnil? Koliko sem pripravljen odstraniti svoje misli, da bi našel Božje sporočilo?

Po drugi strani pa moj odnos do Boga ni zaprt ekosistem med mano in njim, ampak teče tudi po kanalu mojega odnosa do bližnjega. Kakšna je moja komunikacija z drugimi ljudmi? O čem govorim, kaj poslušam in kaj hočem slišati? Kako pogosto od drugih pričakujemo določene odgovore in tako radi preslišimo njihovo sporočilo, morda klic na pomoč ali pohvalo. Včasih smo z nekom iz čistega koristoljubja, da bi kaj novega izvedeli o drugih ali da bi koga očrnili.

Včasih bi lahko ljudi postavili v kategorije po tem, o čem razpravljajo: o drugih, o vsakdanjih dogodkih ali o idejah in idealih?

Opravljanje je precej pogost šport in polega tega, da nam omogoča, da izvemo kaj sočnega – ki pa ni nujno resnično – nas zapelje v labirint kriminala, ki zaradi našega početja jemlje drugim dobro ime, nas pa zapeljuje v grešno stanje.

Če opisujemo vsakdanje dogodke, smo hitro lahko podobni TV dnevniku, ki enostavno prenaša novice. Je zanimivo pridobiti nove podatke, vendar sogovorniki običajno odidejo praznih rok. In vendar velikonočno jutro je polno (tudi) tovrstnih sporočil: ko žene odkrijejo prazen grob naglo stečejo k učencem, da bi jim sporočile, kaj so videle in učenci med seboj prepuščajo novico o tistih dogodkih. A ni samo golo prenašanje novice, saj ljudje stopajo v stik drug z drugim, se družijo, so si blizu in skupaj delijo isto pot.

Tukaj ne smemo spregledati tudi tistega, česar ni napisano. Ko govorimo o praznem grobu, govorimo o vstalem Kristusu, ki ga ni več tam… Na veliko noč se dá pokazati najprej ženam, potem se umakne, nato se pridruži učencem na poti v Emavs, vendar ga ne prepoznata takoj, pokaže se apostolom, a ga Tomaž ne vidi…

Napetost med vidim in ne-vidnim, med povedanim in zamolčanim je sila, ki napaja velikonočno komunikacijo in razvija odnose med učenci, med učenci in Jezusom ter med Jezusom in njegovo Cerkvijo.

Veliko noč je prva krščanska skupnost doživljala kot dogodek smisla in odprtja: začutili so, kaj jim je prinesel Jezus iz Nazareta. Ni šlo samo za zunanjo zaznavo, z očmi, ampak za notranje doživetje, ki je bilo tako močno, da je spremenilo njihova življenja. Kakor poroča evangelist Luka, učencema na poti v Emavs ”so se odprle oči” (prim. Lk 24,31). To so bile njune notranje oči, ki vidijo, kar vid ne vidi. Njihova srca so hodila skupaj…

Velikonočni dogodek je torej mnogo več, kot samo sporočanje nekih dejstev. To je srečanje z živo osebo, ki je Jezus Kristus. On je tista sprememba, ki se zgodi v človeku in ga zaznamuje za vedno. Zato je temelj krščanstva komunikacija, odnos, ki se rodi in se razvija med Bogom in (vsakim) človekom.

Novost ki jo prinese tisto velikonočno jutro je v polnosti odrešenja, ki so o njem številne generacije prej samo sanjale in upale. Nam je dan privilegiji, da lahko vsako leto, znova in znova, obnavljamo, podoživljamo in uresničujemo srečanje z vsatlim Kristusom. Prazen grob v naši župnijski cerkvi ni samo simbol, gledališka kulisa za lažjo predstavo, ampak je resničnost, ki se ponavlja tukaj in sedaj. Namenjena je tisti skupnosti in njenim posameznikom. Na nas pa je, da ta dogodek uresničimo v odnosih in prenesemo v svoje življenje v obliki komunikacije.

Sedaj ste verjetno že razumeli odgovor na izziv ob začetku članka in kateri dve besedi imam v mislih, ki zadostujeta za odgovor: komunikacija in odnos.

Prispevek je bil objavljen v prilogi Bodi človek! zamejskega tednika Novi glas.

Post je enačba

Kako bi razložil postni čas nekomu, ki ni veren? Preprosto: post je enačba.

Če se odločimo, da se bomo od nečesa postili in to odvzeli iz svojega vsakdana, na to mesto nekaj dodajmo. Če je odpoved zunanja, materialna, naj bo »nadomestek« nekaj za našo dušo, za našo notranjost. Pazimo, da bo »enačba« vedno pravilna, ali z drugo besedo, ohranimo ravnovesje.

 

Se bomo odpovedali čokoladi ali alkoholu? Nadomestimo telesno odpoved z branjem ali z molitvijo ali prebiranjem Svetega pisma. Lahko se odločimo, da bomo nekomu odpustili dolgoletno zamero ali popravili hudo krivico. Naj nam bo pri tem v pomoč neko telesno dejanje, kot je romanje, prostovoljstvo, večja zavzetost na delovnem mestu ipd.

Danes se veliko ljudi odloči za post od hrane ali od določenih živil zgolj iz zdravstvenih ali »modnih« razlogov. To je pohvalno, saj morda tudi nekdo ki ni veren, se s tem trudi načrtno ali nenačrtno približati krščanski tradiciji in navadam. Za kristjana pa je post nekaj več, kot samo prilagajanje jedilnika za slaba dva meseca. Obdobje priprave na veliko noč je povabilo, da bi v sebi nekaj spremenili, odpravili kakšno razvado, popravili krivico, odpustili zamero ali se znebili nečesa, ki nas bremeni in ustavlja.

Mislim, da nisem predrzen, če trdim, da ne bi smelo biti težko najti nekaj, čemur bi se lahko ali celo bi se morali odpovedati. Živimo v družbi materialnega izobilja in razkošja, kjer smo od željenega predmeta oddaljeni le klik. In vendar ravno zaradi tega postajamo vse bolj pusti, oddaljeni drug od drugega in žalostni.

Če res ne najdemo drugega, čemur bi se odpovedali v postu, je naša žalost lahko prva in glavna stvar. S čim jo bomo nadomestili, da bomo zadostili enačbi? S pristnim veseljem! Lahko bi jo tudi s ponosom, kakor nas vabijo naši škofje v letošnjem pismu za postni čas.

Začenjamo post in s tem obdobje, ki ga bo bolj ali manj vsak po svoje interpretiral in uresničil. Ni toliko pomembno, koliko nam bo uspevalo vsak dan uresničevati sklepe, ampak bolj, koliko se trudimo in koliko si želimo sprememb.

In kako lahko izmerimo »uspeh« posta? Naša enačba, ki sem jo omenil na začetku, ima zelo preprosto pravilo: v postu so na prvem mestu želje. Kaj si želimo? Po čem hrepenimo? Kaj načrtujemo? V tem se skriva razlog in uspeh teh štriedestih postnih dni. Izpraznimo iz sebe in iz svojega življenja tisto, kar nas omejuje ali duši, tisto kar ne potrebujemo, kar je le fasada ali kar zastruplja naše odnose in vse tisto, česar si v resnici ne želimo. Privoščimo si malo miru, časa za premišljevanje, za družino, predvsem pa tolažbe.

Privoščimo si razkošje materialne odpovedi ali celo pomanjkanja, da bomo iskali, našli in videli duhovno bogastvo: v sebi in v drugih.

Moje jaslice

Ste kdaj razmišljali, zakaj so jaslice tako privlačne? Zakaj, ko jih zagledamo, se nam zasvetijo oči? Zanimivo je opazovati, kako pri otrocih, mladih, odraslih in starejših, pa tudi pri tistih, ki ne verujejo ali so celo sovražni do Cerkve, pogled na jaslice prebudi posebno nežnost in prijaznost.

Pred tremi leti sem od dragega prijatelja dobil za rojstni dan glinene jaslice. Kdo pa ti danes še podari nabožen predmet ali jaslice? Vesel sem jih bil in to zanimivo darilo je seveda dobilo mesto pod smrekico in vsako leto me pogled na sveto družino tudi spominja na osebo, ki mi jih je podarila. Tak dar ni dragocen samo zaradi materialne ali umetniške vrednosti, ampak nosi v sebi izredno simbolno moč. Verjetno je po naših domovih precej »kitajske plastike«, ki nima nobene ekonomske vrednosti, a zagotovo predstavlja spomin na družinskega člana, prijatelja ali morda na drago osebo, ki je ni več med nami.

Jaslice so edinstven simbol božiča, predstavljajo prisotnost Boga v našem domu in obenem odsevajo željo po svetem in božjem, ki je v nas. Temu lahko pripišemo razlog za veselje ob jaslicah, saj se nehote zavemo, da je Bog v svoji nežnosti, kot nebogljen otrok, prisoten v našem domu in vsakdanjem življenju. Ta vidik gotovo nagovarja tudi t.i. oddaljene kristjane ali tiste, ki trdijo, da ne verujejo, saj vsak od nas se razveseli občutka, da je nekaj presežnega v njegovem življenju.

Verniki ob jaslicah ne smemo pozabiti, da tiste figurice predstavljajo odgovor mladega dekleta na Božje povabilo, da bi postala mati Stvarnika; tako se Božja beseda naselila v zgodovino človeštva in vsakega od nas. Postavljanje jaslic v dobi, ko so socialne krivice na dnevnem redu vsakdana, ko je upanje samo še abstrakten pojem in ko je človeško življenje merjeno samo še skozi ekonomsko vrednost predstavlja točko preloma z negativnim in naš odgovor na Božje povabilo, da upamo v boljše življenje.

Vsake jaslice so kraj srečevanja družine, morda kraj tihe molitve ali premišljevanja o Bogu, so kraj umirjenosti in povabilo k spoštovanju in ljubezni. Morda vse to zveni zelo idealno in oddaljeno, toda tukaj lahko najdemo odgovor na svojo osamljenost ali vsakdanje težave. Ne smemo si pustiti vzeti tega svetega okolja, ki nas vabi k drugačnemu življenju, ki v nas prebuje upanje. Popusti, javnomnenjske ankete, stavke, gibanja vrednosti delnic, dokapitalizacija bank ali število všečkov na Facebooku niso vrednote, kakor nam želijo prikazati številni mediji, ampak skušnjave, da bi postavili minljivo na mesto, ki pripada večnemu.

Jaslice ne oddajajo slepilne svetlobe, ampak so svetilnik vrednot, ki nam ponuja luč za plovbo v pravo smer in nas odvrača od slepilne svetlobe lažnih prerokov. So svetilnik, ki mlade usmerjajo k pravim vrednotam, ki vabijo vse generacije k zasledovanju družinske povezanosti.

Kakor je spomnil papež Frančišek v eni izmed svojih sredinih avdienc »v pravkar rojenem otroku, ki potrebuje vse, ki je zavit v plenice in položen v jasli, je vsebovana vsa moč Boga, ki rešuje. Treba je odpreti srca za mnogo majhnosti in mnogo čudovitosti, ki sta v tistem otroku. To je čudovitost božiča«. Verjetno ni enostavno postati »mnogo majhni« v svetu, ki nas sili k veličini, napihnjenosti in napuhu, k razkazovanju moči in blišča. Zagotovo pa je to zelo koristno in dragoceno.

Naj bodo moje, tvoje, naše jaslice točka srečevanja, druženja in prijateljevanja med nami in z novorojenim Jezusom. Tiste skromne plastične ali umetelno izdelane figurice naj bodo povod zgodb in dragocenih spominov, njihova svetloba pa naj nas spodbudi, da bi vedno iskali luč. Sveta družina naj nas spomni, da je upanje v Božjo pomoč večje od slepilne svetlobe lažnih prerokov in da smo tudi mi, kakor sveto Dete, neizmerno ljubljeni v Očetovih očeh.

Besedilo je bilo objavljeno v prilogi goriškega tednika Novi glas.

Jubilej, ki je prinesel premik vesoljnega koncila

Ob sklepu jubileja usmiljenja sem se vprašal, čemu je bilo to leto sploh namenjeno in kaj nam je prineslo. Ali se je kaj spremenilo? Kdo bo imel koristi od tega? Je s tem izrednim letom postala katoliška morala malo bolj »ohlapna«?

Ko je minuli teden sveti oče Frančišek v Rimu, na praznik Kristusa Kralja, 20. novembra, sklenil izredni jubilej usmiljenja, so se vrstile ocene in komentarji, ki so večinoma šle v smeri analize števia romarjev in prihodkov od verskih potovanj. Če bi ta dogodek omejili samo na to, potem bi zreducirali Cerkev na raven neke turistične agencije.


Jubilej usmiljenja je (bil) edinstvena priložnost, da se v Cerkvi zgodi premik teologije, kakršen je običajen le za vesoljni koncil. Preko papeževih katehez, pridig, govorov… ter preko jubilejnega odpustka svetoletnih vrat in misijonarjev usmiljenja, je sveto leto usmiljenja na vsebinski ravni zaznamovalo versko življenje katoličanov. Njegovi učinki bodo ostali tudi za prihodnja leta in verjetno desetletja, saj premik, ki se je zgodil, je spremenil težišče razmišljanja katoličanov: Bog ni več samo sodnik, ampak je predvsem usmiljeni Oče.

Največji učinek ali rezultat tega izrednega svetega leta je opomin ljudem, da je Bog neizmerno usmiljen in dober. Morda smo to slišali v 2. ali 3. razredu verouka in vmes malo pozabili, morda pa smo prepogosto slišali le stavek, da »Bog je sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje«. Seveda z žugajočim prstom jezne stare mame ali koga drugega, je bil poudarek na kazni, kot grožnji.

Osebno mislim, da je bil ta jubilej nujno potreben in izredno koristen. Nikakor ne le zaradi romanj ali prečkanj sveti vrat, ampak zaradi premika na poudarku razmišljanja in govorjenja o Bogu. Njegova prva in glavna vloga ni kaznovanje, kot kak policaj ali sodnik, ampak je očetovstvo. Vsak starš želi otrokom najboljše, toda v strahu, da se ne bi zgodilo kaj hudega, zagrozi s kaznijo, ki pa je nikoli ne uresniči v polni meri. Verjetno je zelo podobno z Bogom.

Tedaj še kardinal Ratzinger je v pogovoru z novinarjem Petrom Seewaldom na vpršanje o Božjem usmiljenju dejal, da je med usmiljenjem in jezo veliko nesorazmerje, saj je usmiljenje potisočerjeno in ne glede na to, ali sem zaslužil kazen in tudi izpadel iz te ljubezni, se lahko vedno zavedam, da bo Božje usmiljenje še tistočkrat večje.

Ravno ta vidik je bil v ospredju skozi celoten jubilej. Papež Frančišek je na viden in jasen način pokazal, kaj to pomeni. Preko katehez in govorov je vedno znova poudarjal pomen vrnitve v Očetov objem, saj noben greh ne more biti tako velik, da ga Božje usmiljenje ne bi moglo odpustiti. Preko konkretnih dejanj, kot je bil obisk nekdanjih duhovnikov, zapornikov, bolnikov, novorojenih otrok v porodnišnici, brezdomcev… pa je Frančišek izpostavil pomen dobrih del, ki dajejo »okus« in smisel naši veri.

Nekateri so ob tem vihali nos rekoč, da se s tem popušča na moralnem področju, da se posega v nauk Cerkve, da ni več »strahu Božjega«, da je papež spremenil katoliško doktrino v neko marksistično teorijo… Prepričan sem, da se ni zgodilo nič od tega. In niti se ne bo. Evengelij je mnogo let pred raznimi totalitarističnimi » -izmi« postavil skrb za človeka v središče življenja, kar pomeni, da so zakoni podrejeni konkretnemu življenju ljudi in ne obratno.

Prav tako pojmovanje greha ostaja nespremenjeno, le da kdor ga je storil, ne glede na težo dejanja, mora vedeti, da tako kot Adam in Eva, ima še vedno mesto pri Očetu. Nihče ni izključen… Odgovor in utemeljitev na to se nam ponuja v Svetem pismu, ko pisec pravi, da »Vendar si z vsemi usmiljen, ker moreš vse, ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili. Kajti ljubiš vse, kar je, […] saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.« (Mdr 11,23-24).

Ali je bilo sveto leto koristno? Bilo je predvsem nujno! Jubilej usmiljenja je najprej potrebovala Cerkev, zato da ne bi pozabila, da je kljub vsemu samo orodje in pot ljudem do Boga; potrebovali smo ga kristjani, da ne bi pozabili, kako močno nas Bog ljubi, kaj predstavljata tisti veliki petek in prazen grob; potreboval ga je cel svet, da bi razumeli, da vojna prinaša novo sovraštvo, usmiljenje pa mir in napredek.

 

Članek je bil objavljen na spletnem portalu Domovina.je

Geostrategija papeža Frančiška

Danes je papež Frančišek na javnem konzistoriju podelil kardinalske nazive 17 novim kardinalom, od teh 4 so starejši od 80 let.

Pogled na imena novih »princev Cerkve« nam pokaže, da se je papež odločil za odmik od klasične evropocentričnosti, saj bo Stara celina v tem konzistoriju dobila samo dva nova kardinala. V imenovanjih moramo iskati simbolni ključ, s katerim papež ponovno poudarja bivanske periferije sodobnega človeka in krščanstva. Beseda »periferija«, obrobje, je središčni termin tega pontifikata v številnih pogledih.

Foto: http://www.messinaora.it
Foto: http://www.messinaora.it

Kardinalski klobuki so šli na glave škofov in nadškofov v Srednjeafriški republiki, v Braziliji, v Bangladešu, v Venezueli, Mehiki… države, ki na geopolitični šahovnici velikih finančnih ali vojaških interesov nimajo posebne teže, jo imajo pa v očeh sedanjega svetega očeta. Med tokratnimi kardinali najdemo tudi Italijana, Španca in tri Američane.

Pri izbiri kardinalov je papež ponovno pokazal na svojo veliko tenkočutnost do razvojno najbolj obrobnih dežel sveta. Tukaj ne igrajo posebne vloge klasične razdalje, ki jih merimo v kilometrih, saj papež Frančišek postavlja v ospredje druge kategorije. S tem početjem naslednik apostola Petra nadaljuje svojo počasno, skoraj neopazno, a vztrajno reformo Cerkve. Nobene vidne revolucije ali spektalurane izjave, ki bi obnemel svet. Nobenih pretresljivih nenadnih novosti. Kaj se torej dogaja? Se sploh kaj dogaja?

Cerkev se je v zadnjih desetih letih močno spremenila. Od Janeza Pavla II. do danes so se zgodili veliki premiki in sedanji papež uresničuje tiste vizionarske besede pokojnega milanskega kardinala Martinija, njegova jezuitskega sobrata, ki je dejal, da Cerkev tli pod kupom pepela, starega tristo let.

To je papež, ki vlada. In to se lahko opazi. Preko sinod, popravkov v pravnih dokumentih, nagovorih, organizacije rimske kurije, krajevnih Cerkva… Razvija Cerkev kot naravni organizem, da bo resnično »katoliška«: vse obsegajoča, univerzalna. Njegova preobrazba se izogiba šok terapije, saj gre za postopne spremembe, ki se bodo poznale tudi v naslednjih letih in desetletjih. Prvi jezuitski papež se je odpovedal vsakemu blišču in prestižu na osebni in tudi na »profesionalni« ravni, s tem pa je spravil celotno Cerkve na »dieto« od blišča. Izbor novih kardinalov to odseva v polni meri. Med njimi ni takih, ki bi veljali za »teološke zvezde« ali bi izhajali iz močnih katoliških držav ali mest, ki so imela kardinalski klobuk za samoumeven.

Papež Frančišek je v svojem (še) kratkem pontifikatu imenoval skupaj 56 kardinalov, 44 od teh ima volilno pravico v primeru konklava. Izbira, ki bi se pri morebitnih volitvah novega papeža že poznala ali vsaj bi nagnila tehtnico v določeno smero. Na drugi strani geopolitika Cerkve se odmika od Evrope in se spogleduje s svetom. Kardinalski kolegij tako postaja vse bolj globalen. Od trenutno 121 kardinalov elektorjev 54 je Evropejcev (44 %), medtem ko je bilo to razmerje leta 2013, ko je bil izvoljen sedanji papež, 60 Evropejcev na 115 volivcev (52 %). Leta 1978, na konklavu ki je izvolil Janeza Pavla II. pa je glasovalo 82 Evropejcev na 111 volivcev (74 %).

Upamo, da bo papežu Frančišku dano še kakšno leto vladanja, zato lahko pričakujemo, da bo imenoval še nekaj novih kardinalov in tako s počasnimi premiki spremenil nadaljno podobo Cerkve. Papež, ki so ga kardinali šli iskat na »konec sveta«, ponuja drugačen pogled na krščanstvo in temu skuša privaditi tudi nas.

 

4. zakrament: zakrament poslovitve

Po krstu, spovedi in obhajilu je birma 4. zakrament, ki ga katoličani prejmemo na svoji življenski poti. 4. zakramentu, birmi, pravimo tudi potrditev v veri… lahko pa bi ga poimenovali zakrament poslovitve od vere.

Kaj se dogaja v Sloveniji in po Evropi po prejemu birme je vsem znano: slovesna maša, kosilo, darilo in potem v 80 % primerov je konec z verskim življenjem. Tja do poroke ali še malo čez. Na temo birmanske pastorale in kako obdržati mlade po birmi v bližini Cerkve obstaja nepregledna zbirk analiz, študij in razprav, ki kljub vsej znanosti in strokovnosti ne morejo ustrezno odgovoriti na trenutni pojav poslovitve.

Vir: http://www.santamariasegreta.it
Vir: http://www.santamariasegreta.it

Kaj se dogaja? Če želimo razumeti kaj se resnično dogaja na tem področju moramo pogledati precej širše. Prva in največja težava ni v slabih katehezah ali zgrešenem pristopu Cerkve, ampak v prevladujoči kulturi okolja in javnem mnenju. Oba, vsak na svoj način, ponujata mladim ekstremne in mikavne vedenjske vzorce, ki so daleč stran od vrednot, ki jih ponuja vera. Govorimo o modi, o tem da si »cool«, da doživljaš presenečenja in da zanš presenetit, da si »odpičen« v dejanjih, da se vedno nekaj dogaja in vedno nekaj novega… Če so še par desetletji od tega imele osrednjo vzgojno vlogo med mladimi družina, šola in Cerkev – vsaka za eno tretjino – morda imajo danes vse tri skupaj komaj tretjinski vzgojni delež. V takem okolju je zelo težko ponuditi nekaj, kar bi res učinkovito vzgajalo otroke.

Drugi vidik, povezan s tem, je velika kulturna in miselna revolucija, ki se je zgodila po drugi svetovni vojni in je zajela vse družbene segmente. Burna šestdeseta leta prejšnjega stoletja niso prinesla samo seksualne revolucije, pač pa tudi marsikatero drugo. V Katoliški Cerkvi smo imeli drugi vatikanski koncil, ki je uvedel številne novosti, svet se je začel povezovati v veliko globalno vas, tehnologija z internetom je doživela svoja zlata leta… Vse to so dejavniki, ki so zaznamovali in spremenili naš način razmišljanja in naš način verovanja. Sedaj živimo v času, ko je birma zakrament poslovitve.

Če malo bolje pogledam okrog sebe opazim okolje, kjer se, bolj kot kadarkoli prej, govori o odnosih, čustvih, ljubezni, mladosti, počutju… Izhajajoč iz tega se sprašujem, kako to, da krščanstvo, ki je mlada in mladostna vera odnosa, ne nagovarja mladih? Zakaj jih ne pritegne? Zakaj je prvo slovesno dejanje potrjenega kristjana v svoji odrasli veri, po vsaj osmih letih verouka, odhod in slovo od Cerkve?

Začetek rešitve vidim v besedi in v Besedi. Če so se naše težave zgodile s spremembo kulutre in tehnologije, potem moramo govorico Cerkve prilagoditi kulturi in tehnologiji. Pomembne pojme svojega verovanja moramo začeti »filtrirati« in ponuditi kot razumljive besede, da bo tudi Beseda, Božja Beseda, razumljiva mladim. Krščanstvo je preživelo tok zgodovine ravno zaradi izjemne sposobnosti prilagajanja in odpiranja novemu. Sedaj je čas, ko se od kristjanov zahteva, da prilagodimo svojo »versko slovnico« času in ljudem, ki so versko nepismeni. In tukaj nam lahko pridejo prav besede duhovnega velikana iz juga Italija, don Tonina Bella, ko je dejal, da »Cerkev mora opustiti znamenja moči, da lahko privzame moč znamenj«.

Članek je bil objavljen na spletnem portalu domovina.si.

Ženske diakonise

Ženske diakonise so bile prisotne že v prvi Cerkvi.
Ženske diakonise so bile prisotne že v prvi Cerkvi.

Včeraj je papež Frančišek presenetil – spet! – z novico, da bo ustanovil posebno delovno komisijo, ki bo imela nalogo preučiti možnost uvedbe t.i. ženskih diakonis v Katoliški Cerkvi. Presenečenje je veliko, saj o tem je bilo precej govora sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja in na začetku tisočletja. To je bilo sklepno obodbje pontifikata papeža Janeza Pavla II., ki se je o tem vprašanju dva krat izrekel negativno in zavrnil možnost uvajanja žensk diakonis.

Na to temo se je spustila tančica pozabe. Kakor se rado zgodi, poznavalci so dejali, da stvar ni povsem zaprta… kar pomeni, da se bomo o njej pogovarjali čez dvesto ali tristo let.

Zgodilo se je presenečenje. Tokrat ni ljudstvo, ki prosi papeža, da preuči možnost ženskih diakonis, ampak ravno obratno. Frančišek je več krat omeni, da želi vidnejšo vlogo žensk v Cerkvi, vendar ne tako, da bi jih »klerikalizirali«…

Če bi prišlo do ženskih med diakoni bi lahko dejali, da gre za uvedbo nečesa, kar smo v Cerkvi že imeli. Ženske diakonise ali nekakšne super-ministrantke so bile namreč prisotne že v antični dobi Cerkve, nekateri spisi iz 3. in 4. st. po Kr. jih omenjajo kot pomočnice duhovnikov pri krstu in omenjajo tudi poseben obred posvečenja oz. postavitve v službo.

Papeževa pobuda je zelo pomenljiva, saj na eni strani odpira Katoliško Cerkev sestrski Anglikanski Cerkvi in delno tudi Evangeličanski, kjer so ženske lahko duhovnice in tudi škofje/škofulje, na drugi pa, na skoraj zakramentalni ravni, približuje ženske oltarju. Ne kot perice mašnega perila in svetih čipk, ampak tokrat kot oznanjevalke Božje besede.

Preden bo do tega prišlo, bo moralo miniti še precej časa, ampak s tem papežem smo navajeni na velike premike, ki se dogajajo v rekordno kratkem času. Pomislimo, da smo v samo treh letih njegovega pontifikata doživeli že korenite spremembe: uvedba hitrejšega postopka za ugotavljanje ničnosti zakona, izredni jubilej usmiljenja, t.i. dvojna sinoda o družini in sklepni dokument Amoris laetitia, srečanje z moskovskim patriarhom… Ali je z napovedjo o preučevanju možnosti ženskih diakonis nakazana vsebina prihodnje škofovske sinode: duhovništvo v Katoliški Cerkvi? Potem, ko je cel svet z velikanskim zanimanjem spremljal skoraj triletno dogajanje okrog sinode o družini, si lahko predstavljamo, kakšen odziv bi doživela sinoda, kjer bi se razpravljalo o ženskih diakonisah, vlogi ženske v Cerkve in, če sem malo predrzen, celo o duhovniškem celibatu.

Kdo si diakoni? Diakoni v Katoliški Cerkvi so lahko poročeni možje, ki so posvečeni in postavljeni v pomoč škofu ali duhovnikom. Opravljajo pogrebe, poroke, delijo določene zakramente in blagoslove ter kakor ostali laiki, lahko prevzamejo nekatere cerkvene službe. Kdor ni poročen in je posvečen v diakona lahko zaprosi za duhovniško posvečenje in s tem je diakonat prva stopnja zakramenta svetega reda (diakonat, duhovništvo, škofovstvo).

 

p.s. Menda papeževi sodelavci in vatikanska kurija o tem ne vedo še nič in so včeraj izvedeli iz medijev.

 

Magično, čarobno, pravljično… božič!

Praznovanje božiča se odvija med bliščem potrošnje in iskanjem duhovnega. Na eni strani potrošnja in decembrski nakupi, na drugi pa vera in jaslice. V dvomu kaj izbrati, predlagam, da kar oboje… s smislom za vključevanje in poznavanjem vsebine praznika.

Božični prazniki so pred vrati. Spremljajo jih obdarovanje, voščila z lepimi željami in druženje z dragimi osebami. Oglasi nam ponujajo praznike kot »magične« ali »čarobne« ali »pravljične«.

Pri vsem tem pred-prazničnim dogajanjem se mi postavlja nekaj vprašanj.

  1. Zakaj božiču pravimo tudi božični prazniki, če je samo eden? In traja samo en dan? Verjetno se ne zavedamo, da termin »prazniki«, v množinski obliki, prihaja iz cerkvenega koledarja, kjer so z božičem vsebinsko povezani še drugi prazniki, ki imajo tudi velik pomen in nas spominjajo na točno določene zgodovinske dogodke ter nam ponujajo vsebinsko zelo bogate iztočnice za razmislek in za pranovanje. To so sveti večer (24. decembra), Jezusovo rojstvo na božični dan, prvi diakon in mučenec sv. Štefan (26. decembra), sveta družina, nedeolžni betlehemski otroci, god sv. Silvestra, novo leto in na koncu Gospodovo razglašenje ali sveti trije kralji. To pa so prazniki. In jih ni niti tako malo!
  2. Kaj je pri božiču praznično in čarobno? Mantra čarobnosti v bistvu se mi zdi precej moteča, ker za božič ne gre za čarovnijo snežink ali nekega magičnega prahu, ampak za pomemben verski praznik, ki je neločljiv od svoje vsebine: Kristusovega rojstva. Če mu to vzamemo, kaj potem naj bi sploh praznovali? Ta dan ima izreden verski pomen. Prav tako to ni zgodbica, pravljica, mit ali bajka, ampak zgodovinski dogodek. Za vernika celo pomeni priložnost za duhovno pripravo, razmislek in praznovanje.
    V Italiji je pred nekaj dnevi nastal vihar v kozarcu vode, ker ravnatelj neke šole blizu Milana je določil, da ne bodo praznovali božiča, ampak bolj politično korekten »praznik zime«. Jezus v jaslicah lahko koga moti, zato po ravnateljevem mnenju ni primeren… ameriški božiček v rdeči obleki z belo brado, ki prinaša darila, pa je bil ocenjen kot priemeren.
  1. Božič je družinski praznik? Če na ulici vprašate ljudi, kaj menijo o božiču in kakšen praznik je to, bo večina odgovorov šla v smeri, da je to družinski praznik, ker se takrat vsa družina zbere ob praznični mizi polni dobrot in potem odpirajo darila ob smrekici. Zanimivo je, da mnoge družine še vedno ob smerkici postavljajo jaslice… Da, božič je praznik Kristusovega rojstva in kot vsako rojstvo je to družinski praznik.

Za vernike je božič praznik Kristusovega rojstva, za nekoga ki ne veruje, pa je to praznik družine ali lučk ali preprosto dan brez službe. Praznujmo ta dan povezano, sproščeno in z mislijo, da se je zgodilo nekaj velikega, lepega in pomembnega na kar se velja spominjati. Darila, bogata praznična miza, drevo in voščila so seveda del praznika in jih ne smemo izločiti, ampak vključiti v sam praznik. Pri tem pa je pomembno, da še vedno ohranimo bistvo božiča.

Besedilo je bilo objavljeno na spletni strani www.domovina.je