Krst Marsovcev

Papež Frančišek je med eno od svojih pridig med jutranjo mašo v kapeli doma sv. Marte dejal, da če bi prišla k nam odprava Marsovcev in če bi ti želeli postati kristjani, bi jih krstil.

Še ena njegova izjava, ki se je nemudoma znašla na prvih straneh vseh časopisov in spletnih portalov. Večina jo je vzela z dobro mero ironije in marsikdo je – morda namenoma – spregledal kontekst, v katerem je bil ta stavek izrečen.

Žal se je javnost ustavila samo pri krstu zelenih Marsovčkov, nihče pa ni nadaljeval misli papeža Frančiška, ki je bila izrečena pred začetkom obeh sinod o družini. S tem je želel papež ponazoriti, da če si nekdo želi Božje bližine preko zakramentov, če nekdo z iskrenim srcem išče Gospoda, četudi bi bil Marsovec, bi mu jih on podelil.

Po izredni in redni škofovski sinodi o družini ter po izidu spodbude Amoris laetitia stavek o zakramentih Marsovcem zveni kot huda provokacija. Ni namreč malo tistih, ki bi za ohranitev klasičnega cerkvenega nauka žrtvovali duše vernikov in jih še bolj oddaljili od Cerkve, kot tudi ni malo onih, ki bi vse brezpogojno in brez kriterijev prepustili k zakramentom.

Od drugega vatikanskega cerkvena zbora dalje se v teologiji vedno bolj uveljavlja stališče, da je človek imago Dei, torej da je človeška oseba ustvarjena po Božji podobi. Ne drži samo teza, da si ljudje »izbiramo« svojega boga, ampak velja tudi nasprotno, da se Bog odloča za človeka in svet, zato je naša naloga, da hvaležno in dejavno sprejemamo njegovo bližino.

Papež Frančišek je s primerjavo o Marsovcih dovolj nazorno razložil naslednje: če se je Bog odločil za nas s tem, da nas je priklical k življenju in nas ustvaril, kdo si potem lahko vzame pravico, da prepreči, ustavi ali ovira ta odnos? Sveti oče bi verjetno dejal – s prispodobo o zakramentih vesoljcem – da »tega ne more storiti niti sam papež…«.

Ta misel se navezuje na idejo svetega papeža Janeza XXIII. in izhaja iz predpostavke, da Cerkev ne sme postavljati meja drugim, ki bi si želeli približati njenemu občestvu.

V Apostolskih delih beremo, kako je ob navzočnosti apostola Petra nad skupnost poganov prišel Sveti Duh, nato je prvi papež naročil, da ti ljudje prejmejo krst (prim. Apd 10, 44-48). Vprašanje odprtosti ali zaprtosti poti do zakramentov je povezano s tistim, kar bi lahko malo po jezuitsko imenovali »prisluškovanje Svetemu Duhu«.

Ali je Cerkev dovolj pozorna na glas in znamenja Svetega Duha? Smo odprti za njegovo delo? Kdo je tisti, ki je brez greha, da bi lahko vrgel kamen v brata?

In če bi sam sveti oče podelil zakramente vesoljcem, kdo smo mi, da tega ne bi storili?

p.s.
In kaj bi storili, če bi resnično Marsovčki – tisti zeleni, z dolgim nosom, kakor jih rišejo otroci – želeli postati kristjani?
Mislim, da bi v tistem primeru morali vsaj malo počakati, da bi se teologi, cerkveni pravniki, dogmatiki, moralisti, liturgisti in še kdo dogovorili, kdo bi jim lahko bil boter, koliko ur verouka bi potrebovali, kako bi potekal obred, da se ne bi kdo pohujšal …… še prej pa bi seveda ustanovili ustrezno komisijo.

 

Besedilo je bilo objavljeno na spletnem mediju domovina.je

Geostrategija papeža Frančiška

Danes je papež Frančišek na javnem konzistoriju podelil kardinalske nazive 17 novim kardinalom, od teh 4 so starejši od 80 let.

Pogled na imena novih »princev Cerkve« nam pokaže, da se je papež odločil za odmik od klasične evropocentričnosti, saj bo Stara celina v tem konzistoriju dobila samo dva nova kardinala. V imenovanjih moramo iskati simbolni ključ, s katerim papež ponovno poudarja bivanske periferije sodobnega človeka in krščanstva. Beseda »periferija«, obrobje, je središčni termin tega pontifikata v številnih pogledih.

Foto: http://www.messinaora.it
Foto: http://www.messinaora.it

Kardinalski klobuki so šli na glave škofov in nadškofov v Srednjeafriški republiki, v Braziliji, v Bangladešu, v Venezueli, Mehiki… države, ki na geopolitični šahovnici velikih finančnih ali vojaških interesov nimajo posebne teže, jo imajo pa v očeh sedanjega svetega očeta. Med tokratnimi kardinali najdemo tudi Italijana, Španca in tri Američane.

Pri izbiri kardinalov je papež ponovno pokazal na svojo veliko tenkočutnost do razvojno najbolj obrobnih dežel sveta. Tukaj ne igrajo posebne vloge klasične razdalje, ki jih merimo v kilometrih, saj papež Frančišek postavlja v ospredje druge kategorije. S tem početjem naslednik apostola Petra nadaljuje svojo počasno, skoraj neopazno, a vztrajno reformo Cerkve. Nobene vidne revolucije ali spektalurane izjave, ki bi obnemel svet. Nobenih pretresljivih nenadnih novosti. Kaj se torej dogaja? Se sploh kaj dogaja?

Cerkev se je v zadnjih desetih letih močno spremenila. Od Janeza Pavla II. do danes so se zgodili veliki premiki in sedanji papež uresničuje tiste vizionarske besede pokojnega milanskega kardinala Martinija, njegova jezuitskega sobrata, ki je dejal, da Cerkev tli pod kupom pepela, starega tristo let.

To je papež, ki vlada. In to se lahko opazi. Preko sinod, popravkov v pravnih dokumentih, nagovorih, organizacije rimske kurije, krajevnih Cerkva… Razvija Cerkev kot naravni organizem, da bo resnično »katoliška«: vse obsegajoča, univerzalna. Njegova preobrazba se izogiba šok terapije, saj gre za postopne spremembe, ki se bodo poznale tudi v naslednjih letih in desetletjih. Prvi jezuitski papež se je odpovedal vsakemu blišču in prestižu na osebni in tudi na »profesionalni« ravni, s tem pa je spravil celotno Cerkve na »dieto« od blišča. Izbor novih kardinalov to odseva v polni meri. Med njimi ni takih, ki bi veljali za »teološke zvezde« ali bi izhajali iz močnih katoliških držav ali mest, ki so imela kardinalski klobuk za samoumeven.

Papež Frančišek je v svojem (še) kratkem pontifikatu imenoval skupaj 56 kardinalov, 44 od teh ima volilno pravico v primeru konklava. Izbira, ki bi se pri morebitnih volitvah novega papeža že poznala ali vsaj bi nagnila tehtnico v določeno smero. Na drugi strani geopolitika Cerkve se odmika od Evrope in se spogleduje s svetom. Kardinalski kolegij tako postaja vse bolj globalen. Od trenutno 121 kardinalov elektorjev 54 je Evropejcev (44 %), medtem ko je bilo to razmerje leta 2013, ko je bil izvoljen sedanji papež, 60 Evropejcev na 115 volivcev (52 %). Leta 1978, na konklavu ki je izvolil Janeza Pavla II. pa je glasovalo 82 Evropejcev na 111 volivcev (74 %).

Upamo, da bo papežu Frančišku dano še kakšno leto vladanja, zato lahko pričakujemo, da bo imenoval še nekaj novih kardinalov in tako s počasnimi premiki spremenil nadaljno podobo Cerkve. Papež, ki so ga kardinali šli iskat na »konec sveta«, ponuja drugačen pogled na krščanstvo in temu skuša privaditi tudi nas.

 

Ženske diakonise

Ženske diakonise so bile prisotne že v prvi Cerkvi.
Ženske diakonise so bile prisotne že v prvi Cerkvi.

Včeraj je papež Frančišek presenetil – spet! – z novico, da bo ustanovil posebno delovno komisijo, ki bo imela nalogo preučiti možnost uvedbe t.i. ženskih diakonis v Katoliški Cerkvi. Presenečenje je veliko, saj o tem je bilo precej govora sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja in na začetku tisočletja. To je bilo sklepno obodbje pontifikata papeža Janeza Pavla II., ki se je o tem vprašanju dva krat izrekel negativno in zavrnil možnost uvajanja žensk diakonis.

Na to temo se je spustila tančica pozabe. Kakor se rado zgodi, poznavalci so dejali, da stvar ni povsem zaprta… kar pomeni, da se bomo o njej pogovarjali čez dvesto ali tristo let.

Zgodilo se je presenečenje. Tokrat ni ljudstvo, ki prosi papeža, da preuči možnost ženskih diakonis, ampak ravno obratno. Frančišek je več krat omeni, da želi vidnejšo vlogo žensk v Cerkvi, vendar ne tako, da bi jih »klerikalizirali«…

Če bi prišlo do ženskih med diakoni bi lahko dejali, da gre za uvedbo nečesa, kar smo v Cerkvi že imeli. Ženske diakonise ali nekakšne super-ministrantke so bile namreč prisotne že v antični dobi Cerkve, nekateri spisi iz 3. in 4. st. po Kr. jih omenjajo kot pomočnice duhovnikov pri krstu in omenjajo tudi poseben obred posvečenja oz. postavitve v službo.

Papeževa pobuda je zelo pomenljiva, saj na eni strani odpira Katoliško Cerkev sestrski Anglikanski Cerkvi in delno tudi Evangeličanski, kjer so ženske lahko duhovnice in tudi škofje/škofulje, na drugi pa, na skoraj zakramentalni ravni, približuje ženske oltarju. Ne kot perice mašnega perila in svetih čipk, ampak tokrat kot oznanjevalke Božje besede.

Preden bo do tega prišlo, bo moralo miniti še precej časa, ampak s tem papežem smo navajeni na velike premike, ki se dogajajo v rekordno kratkem času. Pomislimo, da smo v samo treh letih njegovega pontifikata doživeli že korenite spremembe: uvedba hitrejšega postopka za ugotavljanje ničnosti zakona, izredni jubilej usmiljenja, t.i. dvojna sinoda o družini in sklepni dokument Amoris laetitia, srečanje z moskovskim patriarhom… Ali je z napovedjo o preučevanju možnosti ženskih diakonis nakazana vsebina prihodnje škofovske sinode: duhovništvo v Katoliški Cerkvi? Potem, ko je cel svet z velikanskim zanimanjem spremljal skoraj triletno dogajanje okrog sinode o družini, si lahko predstavljamo, kakšen odziv bi doživela sinoda, kjer bi se razpravljalo o ženskih diakonisah, vlogi ženske v Cerkve in, če sem malo predrzen, celo o duhovniškem celibatu.

Kdo si diakoni? Diakoni v Katoliški Cerkvi so lahko poročeni možje, ki so posvečeni in postavljeni v pomoč škofu ali duhovnikom. Opravljajo pogrebe, poroke, delijo določene zakramente in blagoslove ter kakor ostali laiki, lahko prevzamejo nekatere cerkvene službe. Kdor ni poročen in je posvečen v diakona lahko zaprosi za duhovniško posvečenje in s tem je diakonat prva stopnja zakramenta svetega reda (diakonat, duhovništvo, škofovstvo).

 

p.s. Menda papeževi sodelavci in vatikanska kurija o tem ne vedo še nič in so včeraj izvedeli iz medijev.

 

Na obisku v Sloveniji drugi človek Vatikana, kardinal Parolin

V Slovenijo prihaja na obisk kardinal državni tajnik Pietro Parolin. Ni samo številka 2 v cerkveni hierarhiji, ampak je odličen in izvrsten diplomat, ki se lahko posredno in neposredno ponaša z zavidljivimi dosežki na mednarodni ravni.

 

kard. Pietro Parolin - Foto: https://it.zenit.org
kard. Pietro Parolin - Foto: https://it.zenit.org

Kdo je kardinal Parolin?

Pietro Parolin se je rodil v kraju Schiavon pri mestu Vicenza v severni Italiji, par sto kilometrov od naše meje. Po posvečenju je tri leta deloval v pastorali, potem pa je vstopil v diplomatsko službo Svetega sedeža. Tukaj se je hitro izkazal za delovnega, sposobnega in premišljenega sodelavca raznih državnih tajnikov. Leta 2009 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za apostolskega nuncija v Venezueli in posvetil v nadškofa. Leta 2013 ga je papež Frančišek imenoval za svojega državnega tajnika, člana sveta kardinalov za reformo kurije…

 

Diplomatska kariera

Spreten in umirjen diplomat, se je kmalu izkazal za pravega reševalca konfliktnih in navidezno nemogočih situacij. Leta 1992 je kot sodelavec na nunciaturi v Mehiki pomembno prispeval k priznanju Katoliške Cerkve in vzpostavitvi diplomatskih stikov s Svetim sedežem. Leta 2002 se je ukvarjal z Vietnamom, leta 2005 – ob začetku pontifikata papeža Benedikta XVI. – pa z vprašanjem Kitajske. Ravno v tem kontekstu je leta 2007 dozorelo in doživelo objavo pismo papeža kitajskim vernikom, ki še danes velja za enega pomembnejši mejnikov v odnosih Cerkev-Kitajska. Leta 2009 Parolin odide v Venezuelo, kjer v dobi vladanja Huga Chaveza, kljub nemirnim časom in nasprotovanjem lokalnih politikov, doseže navezavo diplomatskih odnosov. Kot državni tajnik je priča politični in diplomatski otoplitvi med Kubo in ZDA. To sicer ni izključno njegov uspeh, saj so se pomembni koraki dogajali že pod prejšnjim papežem, vendar je odigral odločilno vlogo.

Od velikih diplomatskih tem ostajajo odprte še Rusija in srečanje med moskovskim patriarhom in papežem, napetosti v Sredozemlju in Kitajska. Da, tista Kitajska, kjer so jezuiti v času Mattea Riccija pustili izjemen vtis in si prislužili visok ugled.

 

Kitajska

Ravno vprašanje Kitajske ostaja odprto in kompleksno za obe strani. Papež Frančišek je v nekem intervjuju na vprašanje, na katerem mestu se v njegovi agendi nahaja Kitajska, pokazal s prstom na svoje srce in dejal: »Tukaj so, pri srcu!«.

Medtem ko nekateri opazovalci in komentatorji opozarjajo, da se lahko razmere med Svetim sedežem in Pekingom poslabšajo zaradi vloge kitajskega kardinala Josepha Zen Ze-kiu in njegovega zavzemanja za demokracijo in svobodo izražanja, je potrebno opaziti še drugo plat zgodbe.

V teh dneh naj bi se zgodil epohalni premik med Svetim sedežem in Kitajsko. Tam namreč škofe izbira in imenuje vladajoča komunistična partija, Vatikan pa jih ne priznava. Tako so katoličani zbrani v dve Cerkvi: ena je poslušna Rimu, druga Pekingu. Premik ki naj bi se zgodil je v tem, da bo komunistična partija izbrala in predlagala kandidate za škofe v Rim, papež pa jih bo legalno izbral in imenoval. Čeprav se zdi navidezno majhen korak, v resnici gre za velik premik, ki utegne odpreti vrata novim odnosom med Katoliško Cerkvijo in azijsko vzhajajočo velesilo.

Pred kakšnim vidnim rezultatom bo potrebno še veliko spretnih diplomatskih potez, vendar upanje umre zadnje… Bomo morda dočakali podobo papeža Frančiška, ki sestopa iz letala na letališču v Pekingu in daruje mašo na trgu nebeškega miru?

Drugi najmlajši kardinal državni tajnik v zgodovini Cerkve ima torej pred sabo še kar nekaj izzivov. Kardinal Parolin predstavlja tisto najbolj žlahtno vatikansko diplomatsko šolo, ki izhaja iz poglobljenega študija primerov, poznavanja razmer na terenu in iskanja možnih rešitev. On je pravi človek na pravem mestu ob pravem času. Ko se zdi, da po svetu divjata nekontroliran bes in sovraštvo, da je strah postal osrednja tema vseh pogovorov, ostaja upanje, da lahko spretna in ponižna diplomacija premaga glasno rožljanje orožja.

 

2013: prelomnica za Cerkev drugega tisočletja

Leto 2013 se bo zapisalo v zgodovino Katoliške Cerkve kot prelomno in revolucionarno. Po sedmih stoletjih smo doživeli odstop papeža ter izvolitev rimskega škofa, ki si je prvi v dvatisočletni zgodovini Cerkve izbral ime Frančišek. Tako neobičajno, izzivalno in vizionarsko … Koliko je novosti in kaj lahko še pričakujemo? Ali bo papež Frančišek uvedel demokracijo v Cerkev?

Papež Frančišek je človek, ki je v manj kot letu dni vladanja, na simbolni in praktični ravni, vnesel v delovanje rimske in svetovne Cerkve veliko novosti in drugačnosti. Najbolj opazne razlike smo lahko takoj opazili v slogu oblačenja, govorih in javnih nastopih. Za svoje bivališče si je namesto papeške palače izbral sedaj že dobro poznani Dom sv. Marte, kjer mašuje in obeduje skupaj z drugimi duhovniki in zaposlenimi.

O novostih tega pontifikata smo (hvala Bogu!) redno obveščeni tudi po zaslugi medijev, ki hitijo s poročanjem vsake njegove poteze, uvedene novosti ali anekdote. Mediji pa svoje naloge pogosto ne opravljajo zaradi informiranja, ampak zaradi manipuliranja. Tudi pri tem papežu lahko zasledimo ta pojav. V poročilih in novicah so izpostavljeni točno določeni in izbrani deli govora, ki bodo javnosti všečni, namesto tistih, ki imajo tudi globok verskih pomen. Papež, ki je prišel s konca sveta, je osvojil srca ljudi in medijsko pozornost.

Navdušenja nad Frančiškom ne morejo skrivati niti ateisti, agnostiki, pripadniki drugih Cerkva in verskih skupnosti. Preprosto se je prikupil in postal osebnost leta … morda celo desetletja. Za temi dejanji in ob kolektivnem entuziazmom, pa je potrebno premisliti in razmisliti, kdo je papež Frančišek in kaj je njegova naloga v Cerkvi. Papeževa priljubljenost nedvomno izhaja od prvega trenutka, ko se je ob izvolitvi prikazal na balkonu bazilike sv. Petra. S preprostim in ponižnim nastopom si je pridobil cel svet. Kako bi lahko pozabili tisti preprost ”Dragi bratje in sestre, dober večer!”. Drži modrost, da nikoli nimamo druge možnosti, da napravimo prvi vtis … In prvi vtis v svetu interneta in globalizacije šteje bolj, kot kadarkoli prej.

A rimski škof ni eden izmed predsednikov vlad, ki morajo skrbeti za svojo javnomnenjsko priljubljenost, da bodo ponovno izvoljeni. On mora delovati v drugačni luči. Začenši z evangelijem, ki ne dopušča zasledovanja priljubljenosti ali množičnega odobravanja, ampak le zasledovanje Resnice. Prepričan sem, da prej ali slej bo prišla odločitev, beseda ali stališče papeža Frančiška, ki bo za večino kontroverzna; označili ga bodo za nazadnjaškega, konzervativnega in nasprotnika modernosti. Kako bomo takrat reagirali katoličani? Bomo znali izstopiti iz ”zbora” in se pridružiti ne tako priljubljenemu, a vsekakor pravičnemu in poštenemu ukrepu?

Papeža Frančiška opevajo in hvalijo, toda zaradi nepoznavanja argumenta pozabimo ali spregledamo, da marsikaj so storili njegovi predhodniki. Primer? Papež Pavel VI. je septembra 1963 zapisal, da rimska kurija ni samo birokracija, ampak prava skupnost vere, usmiljenja, molitve in dejanj (Nagovor rimski kuriji, papež Pavel VI., 1963). Reforma vatikanskih uradov ima svoje korenine v ekleziologiji II. vatikanskega cerkvenega zbora. Tudi zbor papeževih osebnih svetovalcev, ki ga sestavlja osem kardinalov, t. i. C8, ni posebna novost. Koncept tega organizma izvira iz zbornosti, kolegialnosti, škofov po svetu in rimskega škofa, kjer je slednji le prvi med enakimi. Cerkvi se ni potrebno prilagajati demokratični ureditvi družbe, kajti v njej naj bi vladal drugačen model upravljanja in vodenja.

Vedno večjo vlogo laikov je Cerkev v zadnjih petdesetih letih redno promovirala. Prisotni so na pomembnih vodilnih mestih, še bolj pa velja omeniti njihovo vlogo na manj opaznih, a zato bolj ključnih položajih. Laiki nastopajo v vlogi svetovalcev in ekspertov predstojnikom cerkvenih organizmov ter s svojo kompetentnostjo prispevajo k razvoju Cerkve. Blaženi Janez Pavel II. je spodbudil laike, da bi bolj zavzeto in aktivno sooblikovali življenje Cerkve. Mesto laikov v Cerkvi – posebej pod tem papežem – se bo še krepilo, saj je več krat napovedal, da je treba Cerkev de-klerikarizirati. Drugo vprašanje pa je, ali bodo laiki na odgovornih mestih kos situaciji. Se bodo izkazali kot pošteni, delovni in zaupanja vredni ljudje, ali bodo ”maščevali” svojo preteklo zapostavljenost.

Priložnosti je torej dovolj in prvi, ki smo poklicani, da jih uresničimo, smo ravno katoličani. Vstopili bomo v novo leto, ki bo lahko tudi po naši zaslugi na pomenljiv način zaznamovalo prihodnost življenja Cerkve. Čas je, da se povežemo, sodelujemo in pod vodstvom Svetega Duha gradimo skupnost.

Do skrajnih meja …

Svetovni dan mladih in papež Frančišek

Z več mladih romarjev kot udeležencev znamenitega karnevala, je Svetovni dan mladih v Rio de Janeiro mejnik v pontifikatu papeža Frančiška. Njegovo prvo mednarodno potovanje je privabilo mlade z vseh celin in pozornost svetovne javnosti. Vsak njegov korak, beseda in gesta so zbudili občudovanje ali presenečenje do te mere, da ga je k sklepni maši na znameniti plaži Copacabana prišlo poslušati preko 3 milijone mladih. To je papež, ki, kakor je sam dejal zase, ”prihaja s konca sveta” in celotno Cerkev tudi do skrajnih meja vodi.

Foto: http://www.agi.it

… sveta
Potovanje v Brazilijo je bilo potovanje do skrajnih zemljepisnih meja. Dežela oddaljena od družbe zahodnega tipa, Cerkev daleč od rimskega centralizma in gospodarstvo v vzponu predstavljajo južnoameriško resničnost, ki veliko obeta za prihodnost. Evropski miselni modeli pogosto nastajajo in obstajajo samo za staro celino, brez upoštevanje drugih delov sveta. Papeževo potovanje in tedensko bivanje v Riu je za trenutek postavilo to mesto in celino v središče pozornosti. Še več, zdelo se je, da je tista plaža središče sveta. Brazilija je država, kjer je krščanstvo najmočnejša vera in kjer evangelizacijsko delo izpred petih stoletji sedaj daje bogate duhovne sadove. Papeževo potovanje je to delo potrdilo in ljudi spodbudilo, naj tudi v prihodnosti iščejo Kristusa.

… bivanjskih stisk
Dogajanju je papež Frančišek dal močen osebni pečat, saj je povečini že pripravljenemu programu Benedikta XVI. dodal še nekaj čisto svojih točk. Obisk revne favele, bolnišnice in srečanje z mladimi so znamenja, da je Cerkev šla do skrajnih bivanjskih meja. Papež ni samo nagovoril ljudi v stiski, ampak jih je obiskal; bil je tam. Z njimi se je srečal, jim stisnil roko, se pogovarjal … če bi lahko, – kakor je sam dejal – bi z njimi popil kavo ali sok. Bil je del njih in za trenutek, so postali papeževa družba. Frančiškov nasmejani obraz je pokazal, da se v tej situaciji odlično znajede in dobro počuti, zato je v svet poslal močno sporočilo. Revščina ni samo ”administrativni” problem bogatega in razvajenega zahoda, ampak je konkretna življenjska situacija. Njegove korake so spremljale tudi kamere in fotografi z vsega sveta, zato je z obiskom barakarske četrti brazilske metropole opozoril nas v udobnih naslanjačih, da krščanstvo je namenjeno vsem. Tako kot pravica do dostojnega življenja, hrane, izobrazbe in spoštovanja človekovih pravic.

… preprostosti
Potovanje v Brazilijo je bilo začinjeno z nekaj zanimivimi dogodki, ki si jih bomo še nekaj časa dobro zapomnili. Prvič v zgodovini smo videli papeža, da si sam nese aktovko na letalo. Tisto črno aktovko, ki je na povratnem letu v Italijo z dobro mero hudomušnosti in inteligence spremenil v simbol humorja (v njej ni ključa atomske bombe) in normalnosti (normalno je, da ko potuješ, neseš s seboj prtljago). Po pristanku v Riu pa poskrbel za pravi resničnosti show; in šok. Pot od letališča do vladne palače ni potekala v konvencionalnem belem in steklenem papamobilu ali črni blindirani limuzini, ampak v povsem občiajnem avtu. Množica ga je obkolila, da avto ni mogel nadaljevati poti. Dejanja, ki kažejo, da je prvi mož Cerkve sposoben skrajne preprostosti in bližine. Srečal se je z otroci, ostarelimi, domorodci in nakazal, kako preprosto je biti preprost

… sporočilnosti in upanja
Papež je v svojih nagovorih spodbudil mlade k upanju v boljšo prihodnost in k veri v Kristusa. ”Kam nas Jezus pošilja? Ni meja in omejitev, pošilja nas k vsakomur. Evangelij je namenjen vsem in ne le nekaterim. Ni le za tiste, za katere se zdi, da so nam bližje, da so bolj dojemljivi, da bolje sprejemajo. Za vse je.” tako je v sklepni pridigi izpostavil univerzalnost evangeljskega sporočila in moč vere. Mlade – pa tudi vse kristjane je spodbudil, da ”Prinašanje evangelija je prinašanje Božje moči, da ruje in podira zlo in nasilje, da uničuje in ruši ograde sebičnosti, nestrpnosti in sovraštva, kot tudi da zida nov svet. Jezus Kristus računa na vas!”.

Papeževe zadnje maše se je udeležilo preko tri milijone ljudi - Vir: http://www.toscanaoggi.it

Potovanje papeža Frančiška na Svetovni dan mladih v Brazilijo je bilo v teh in številnih drugih pogledih potovanje do skrajnih meja. Podal se je tja, kamor se še ni nihče pred njim. Izbral je inovativno govorico, preproste in sporočilne geste, ki so pokazale, da vera v Kristusa predstavlja prednost in upanje. Sedaj je na nas, da občudovanje do papeža prenesemo v svoje življenje in navdušenje uresničimo v vsakdanjih dejanjih. Krščanstvo temelji na konkretnih in vidnih dejanjih. Vse ostalo je le teorija.

 

Objavljeno v avgustovski številki Našega vestnika.

Štiri papeške bazilike v Rimu

14. aprila je papež Frančišek s prvo uradno sveto mašo v baziliki sv. Janeza v Lateranu v Rimu tudi formalno vzel v posest rimski škofijski sedež. S tem dejanjem je postal tudi na liturgični in pastoralni ravni rimski škof. Marsikomu je to dogajanje nejasno, saj kardinal, ki je v konklavu dosegel dve tretjini glasov postane rimski škof, nalsednik prvaka apostolov in papež Katoliške Cerkve. Zakaj torej še posebna maša v cerkvi, ki ni v Vatikanu?

V Rimu se nahajajo štiri cerkve s posebnim statusom. To so: sv. Janez v Lateranu, sv. Peter v Vatikanu, sv. Pavel izven obzidja ter sv. Marija Snežna. Imenujemo jih štiri glavne rimske cerkve, tudi papeške bazilike; do leta 2006 so imele še naziv patriarhalne bazilike. Naštete cerkve imajo posebne privilegije, med temi so svetoletna vrata (porta santa), papeški oltar in možnost vernikom, da lahko prejmejo odpustke.

 

Bazilika sv. Janeza v Lateranu - Rim, Foto Wikipedia

 

 

Bazilika sv. Janeza v Lateranu je stolna cerkev rimske škofije (katedrala), zato se v njej nahaja sedež rimskega škofa, Sveti sedež. Je najpomembnejša in najstarejša zahodna bazilika. Po starodavnem izročilu, naj bi posesti na tedanjih Horti Laterani cesar Konstantin med leti 310 in 314 podaril rimskemu škofu kot votivni dar za zmago v bitki pri Milvijskem mostu. V preroškem videnju naj bi se cesarju prikazal križ z znamenitimi besedami In hoc signo vinces; cesarjeva zmaga je bila povod za zahvalo Kristusu z darovnico lateranskih posesti papežu, leta 313 pa še izdaja Milanskega edikta, ki je prinesla krščanstvu svobodo. Prva cerkev je na tem mestu stala že v 4. stoletju, kasneje pa skozi stoletja so se dogajale prezidave, nadgradnje in novogradnje. Danes naj bi tako na tem mestu stala četrta bazilika iz 17. stoletja, ki pa v sebi ohranja nekatere prvine prejšnjih cerkva, kot so pod, strop, prezbiterij in oltar. Cerkev ima pet ladij, nad konfesijo je postavljen oltar z gotskim baldahinom, na koncu abside pa se nahaja sedež – katedra rimskega škofa. Do 19. stoletja so bili vsi papeži kronani v tej baziliki. Kot zanimivost velja omeniti, da je v njej pokopanih 22 papežev.

Najbolj znana rimska cerkev je bazilika sv. Petra v Vatikanu. S svojimi 218 metri zunanje in 186 metri notranje mere je največja katoliška cerkev na svetu ter središče krščanstva. Prva bazilika naj bi stala na tem kraju že leta 333, v 16. stoletju pa so se papeži zaradi slabega stanja zgradbe odločili, da jo bodo postopoma porušili in zgradili novo. Sedanjo cerkev so začeli graditi leta 1506 in dela sklenili leta 1626. Bazilika sv. Petra v sebi hrani številne umetniške dragocenosti, najpomembnejši element pa je nedvomno grob apostola Petra. Sprva samo domneve ali legende o pristnosti, so v sredini 20. stoletja z izkopi in arheološkimi raziskavami potrdili, da se pod oltarjem nahaja grob apostola Petra. Tako sta papeža Pij XII. leta 1950 in Pavel VI. razglasila, da se pod oltarjem bazilike nahajajo kosti princa apostolov. Bazilika sv. Petra je tradicionalno prizorišče najpomembnejših dogodkov vesoljne Cerkve. V njej sta se odvijala prvi (1869–1870) in drugi (1962–1965) vatikanski koncil, papeži tam darujejo praznične maše in srečujejo vernike.

Posebnega pomena za slovanske narode je bazilika sv. Marije Snežne ali sv. Marije Velike. V tej cerkvi je za božič leta 867 papež Hadrijan II. z vsemi častmi sprejel sv. brata Cirila in Metoda ter potrdil njune bogoslužne knjige v slovanskem jeziku. Prva legenda o nastanku bazilike pravi, da je imel nek rimski plemič v Rimu obsežna posestva. Ker ni imel dedičev, je sklenil v dogovoru z ženo zapustiti vse premoženje Mariji. V molitvi jo je prosil, naj sprejme ta dar in mu z znamenjem pokaže, kako naj porabi to premoženje. V noči iz 4. na 5. avgust leta 352 se mu je prikazala Božja Mati ter mu naročila, naj ji sezida cerkev na kraju, kjer bo našel prihodnje jutro novozapadli sneg. Isto noč je imel enako videnje tudi papež Liberij. Ko sta zakonca o sanjah zjutraj obvestila papeža, sta se zelo začudila, ko sta izvedela, da je dobil tudi on enako naročilo. Papež se je v slovesnem sprevodu podal na grič Eskvilin, ki je bil pokrit s snegom in vanj začrtal obris cerkve. Cerkev je bila posvečena leta 367.

Bazilika sv. Pavla izven obzidja hrani posmrtne ostanke apostola Pavla. Po velikosti je druga največja rimska bazilika, v polkrožni absidi se nahaja veličasten mozaik, ki upodablja Kristusa Odrešenika ter apostola Petra in Pavla. Med leti 2008 in 2009 je v spomin na 2000-letnico rojstva apostola Pavla potekalo t. i. Pavlovo leto. Tedaj je bila ravno ta cerkev prizorišče številnih romanj in pomembnih dogodkov, med katerimi izstopa skupna molitev tedanjega papeža Benedikta XVI. in carigrajskega patriarha Bartolomeja I.

Štiri rimske bazilike so veliko več kot samo stavbe iz kamna ali hrami kulturne dediščine. To so posvečeni kraji molitve, ki nas opominjajo, da smo dediči in varuhi pomembne duhovne zgodovine, s svojo arhitekturo pa usmerjajo vernike k Bogu. Čeprav so po velikosti, zgodovinski ali umetnostni vrednosti in razkošju neprimerljive s katerokoli drugo cerkvijo v naši bližini, je vsako svetišče kraj molitve. To je spodbuda za nas, da se v njem ustavimo, odmaknemo od hitrega življenja in preživimo nekaj časa v Gospodovi navzočnosti. Kamnit tempelj pa je tudi prispodoba našega telesa, kjer prebiva Sveti Duh (prim. 1 Kor 15,44), zato moramo kristjani z življenjem v svetu in s soljudmi pokazati, da je Božji Duh v nas navzoč in deluje.

Objavljeno v majski številki Našega vestnika.

Novi papež naj bo kakor Abraham, Mojzes in Pavel

V zadnjem mesecu smo bili priče zgodovinskim dogodkom, ki bodo marsikatero stvar postavili na drugačne temelje, mogoče jo bomo začeli gledati še v drugačni luči. Doživeli smo odstop papeža, konklave in izvolitev novega naslednika apostola Petra. Vse to dogajanje je spremljala neverjetna množica novinarjev in medijskih hiš. Samo v Vatikanu je bilo uradno akreditiranih preko 5.000 novinarjev, ki so spremljali, prenašali in komentirali vsak dogodek v Rimu. Prava atrakcija je bila že sama namestitev dimnika na strehi Sikstinske kapele, saj so tri dni poročali o tem. Konklave je minil tako, da je cel svet (tako sodoben in digitaliziran) strmel v navaden dimnik, čakajoč na bel dim …

 

Vir: http://cdn.tempi.it

Po konklavu, kjer so kardinali izvolili novega papeža, pa se odpirajo številna vprašanja in ugibanja, kakšen bo 266. rimski škof. Mediji se ob volitvah in izvolitvi na prvem mestu sprašujejo, koliko bo v tem pontifikatu novosti in kaj bo v Cerkvi ukinjeno. Vedno znova pa pozabijo, da papež ni samovoljni vladar ali direktor podjetja, ampak je prvi med škofi, ki mora skrbeti, da nauk ostane čim bolj pristen in navezan na evangelij. Ali bi bila katoliška vera še prepoznavna, če bi se ravnala po “navodilih” medijskih hiš? Res je, živimo v modernem času, toda ne smemo pozabiti, da človek vedno išče odgovore na globlja, bivanjska, vprašanja.

In kakšen naj bo novi papež? Čas je preresen, da bi si lahko privoščili politika v belem talarju ali (samo) spretnega diplomata. Sedaj potrebujemo korenit lik … kakor tiste, ki nam jih ponuja Sveto pismo. Novi papež naj bo moder kakor Abraham, mož postave kakor Mojzes in človek Besede kakor Pavel.

Danes potrebujemo modrega očaka Abrahama, ki bo oče mnogih narodov in ver. On je naslonil svoje bivanje na vero in Bog je to nagradil. Postal je mnogo več kot samo oče, postal je očak. V sodobnem času potrebujemo nekoga, ki bo znal z očetovsko ljubeznijo sprejemati ljudi različnih kultur in narodov ter jih opogumljati na njihovi poti. Tukaj najdemo ekumenizem, medverski dialog, pa tudi stik z ateizmom in raznimi iskalci. Evangelij je Jezusova beseda, namenjena vsem ljudem vseh časov, kultur in narodov, zato smo kot Cerkev – skupnost – dolžni ohranjati sporočilo in iskati najboljši način, kako ga prenašati naprej.

V svetu kjer je krivica dobila vidnejše mesto od pravice, potrebujemo Mojzesa, človeka Postave. Delati dobro ni samo spoštovati zakone, ki so pogosto zvijačni in namenjeni ozki peščici privilegiranih, ampak pomeni iskati tisto, kar je prav, čeprav gre lahko v našo škodo. Če želimo popraviti družbeno ozračje in povrniti ljudem nekaj upanja, da bo jutri bolje kot je danes, potem moramo iskati pravico. Tudi v Cerkvi je potrebna Mojzesova roka, da pobriše prah iz kamnitih plošč Postave. Šele ko bomo zapovedi iz kamna prenesli v naše srce, bo prišlo do spremembe.

Novi papež naj bo kakor apostol Pavel. Poln ognja za vero in za Kristusa, ki ga je gnal po svetu in med ljudmi. Pisal jim je, jih obiskoval, svaril, opogumljal in dobro poznal življenje posameznih skupnosti. Bil je brat, apostol in prerok: kontroverzen, vizionarski in pogumen v svojem ravnanju. Papež je oče (= pater, papa), ki za prihodnost svojih otrok trepeta in obenem jih ob težkih trenutkih opogumlja. To je človek preprostega srca, saj več kot to ni potrebno.

Morda vse to zveni samo kot še eden od bolj ali manj posrečenih spiskov želja, ki so jih mediji v teh tednih (pre)polni, kakšen naj bo novi papež. A iskal sem tam, kjer ni oblasti, moči in bogastva. Skoraj vsi iščejo nekega duhovnega menedžerja, ki naj bi bil nas končno peljal iz ”srednjega veka”. A pošteno povedano, kot vernik si ne želim ne menedžerja, bankirja in niti direktorja. Ne želim si finega diplomata ali učenega znanstvenika, ker vseh teh je več kot dovolj. Želim si samo Abrahamovo vero, Mojzesovo modrost in Pavlovo gorečnost v osebi sodobnega Petra. Zato si želim, da bi bil neroden v obnašanju, okoren v veri in nespreten v besedah, saj takrat bo njegovo srce bìlo za Gospoda. In ko ne bo vedel kaj storiti ali kaj reči, bo dovolj, da ponovi: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« (Jn 21,17).

 

Prispevek sem pripravil za marčevsko številko mesečnika Naš vestnik.

Konec kratkega, a velikega pontifikata

Glavnina teh dogodkov (spolnih zlorab, op. p.) sega že desetletja nazaj. Vendarle bremenijo sedaj posebej Vaše papeževanje. Ali ste mislili na odstop?

Če je nevarnost velika, ne smeš pobegniti. Zato sedaj gotovo ni trenutek, da bi odstopil. Prav v takšnem trenutku mora človek vzdržati in prestati težek položaj. Tako mislim. Odstopiti moreš v mirnem trenutku, ali če dejansko ne zmoreš več. A v nevarnosti ne smeš pobegniti in reči, naj to stori kdo drug.

 

Ali je torej predstavljiv položaj, v katerem imate papežev odstop za primeren?

Da. Če papež pride do jasnega spoznanja, da fizično, psihično in duhovno naloge službe ne obvlada več, potem ima pravico in morda tudi dolžnost, da odstopi.

– Benedikt XVI., v knjigi Luč sveta

 

Ravno besede Josepha Ratzingerja, do 20.00 še papeža Benedikta XVI., novinarju Petru Seewaldu, so bile napoved tega, kar se je potem tudi uresničilo. Benedikt XVI. je šokiral svet in Cerkev ter napovedal odstop z mesta naslednika apostola Petra. Nocoj bomo priče zgodovinskemu dogodku, o katerem bomo še dolgo premišljevali in ga skušali interpretirati. Tekom svojega pontifikata je dal Ratzinger nekaj jasnih signalov, da je njegov odstop povsem realen scenarij. Poleg zgoraj navedenih besed v knjigi-intervju so to še trojni obisk klavzurnega samostana v Vatikanu, kjer bo odslej tudi živel ter najbolj močna simbolična gesta: obisk groba papeža Celestina V. v mestu L’Aquila. Ob tej priložnosti je na njegovo krsto položil svoj palij, ki ga je nosil na dan začetka papeževanja – znamenje pastirske službe (glej galerijo spodaj).

Končuje se pontifikat, ki je bil v časovni oceni kratek, saj ni trajal niti 8 let, v vsebinskem pa močen in dolg. Da je bil Benedikt XVI. konservativen papež je povsem zgrešena in zavajajoča etiketa medijev, ki ne da bi poznali razmere, so vztrajno zavajali javnost. Ta papež je odprl Pandorino skrinjico spolnih zlorab in spremenil pogled na ta grozna dejanja. Cerkev se je v času njegovega pontifikata začela ukvarjati z žrtvami in ne več samo s storilci. Kar se je dolga desetletja nabiralo in je tudi potem privedlo do “krize” v Cerkvi, je Benedikt XVI. dal pravico in dolžnost, da se o tem odprto pogorimo ter začnemo probleme reševati. So ga v to prisilile okoliščine? Gotovo so, toda njegovi ukrepi so šli precej dlje od formalnega odziva. Prepričan sem, da so najhujši udarci na tem področju prihajali ravno iz cerkvenih vrst in ne iz “sekularističnih liberalnih krogov”, kakor si kdo napačno interpretira.

Začel je pot transparentnega poslovanja Svetega sedeža in posledično finančnega očiščenja, ki gotovo marsikomu ni bil po godu. S tem je posegel v zaprt krog nepojasnjenih dogodkov, ki bremenijo javno podobo Cerkve že vsaj tri desetletja. Zavedal se je, da mesto Cerkve ni v krogih visoke finance, ampak med preprostimi ljudmi. Pokazal je, da kdor je v Cerkvi nosilec visoke službe ima tudi večjo odgovornost. Ukrepal je ob napakah škofov in po celem svetu sprožil val “odpovedi službi” (= odstopov), ki mu v zgodovini Cerkve ni primere. Kanon 401 paragraf 2 v Zakoniku cerkvenega prava ureja to občutljivo področje in narekuje škofom, da če kaj “oviro njihovo službo”, so “zelo naprošeni”, da papežu ponudijo svoj odstop. In teh je bilo kar nekaj, saj je povprečno vsakih 33,4 dni odstopil eden …

Čeprav so "poznavalci" pred vsakim njegovim potovanjem napovedali velik fiasko, so se njegovi obiski izkazali za izredno uspešne. Vir: vaticaninsider.it

Njegov pontifikat pa se bo zapisal v zgodovino Cerkve tudi po zelo svetlih točkah. Pospešil in okrepil je ekumenski ter medverski dialog, postregel nam je vrhunsko teologijo na razumljiv in preprost način, poudaril je pomen človekove svobode in vesti ter izpostavil, da v središču (krščanske) skupnosti je Kristus in ne človek. S svojim zgledom je spodbudil katoličane k rabi medijev ter pozval Cerkev naj se pogumno poda v digitalni svet.

Osebno sem prepričan, da bomo kot občestvo vernih in kot družba samo s časom razumeli pomen te odločitve. Morda bomo razumeli, da je bilo v tej potezi več teologije, kot v vseh govorih in enciklikah hkrati. Morda bomo razumeli, kako majhen je človek pred zavestjo o veličini Boga in kako zapleteno je razumeti to Cerkev, sveto in grešno hkrati. Upam, da bomo verniki na vseh ravneh in položajih iz te edinstvene zgodovinske poteze razbrali bistveno sporočilo: če želiš biti Kristusov učenec, moraš živeti po svoji vesti. Vse časti, službe, naloge in položaji so samo človeški dodatki, ki pred Stvarnikom nimajo mesta in ne veljave. Na koncu človek ostane pred Bogom sam s svojo vestjo. In tukaj se konča minljivo in začne večno.

Če namesto dveh milijonov ostane samo še 800.000 duš

Milano 2012 ali kako daleč so še slovenski mediji od profesionalnosti

Pretekli konec tedna so vsi svetovni mediji namenili obsežen prostor papeževemu obisku na 7. svetovnem srečanju družin v Milanu. Italijanski časopisi, televizije in spletne strani so logično povečini namenili največ prostora, saj se je vse skupaj dogajalo doma. Zanimiva izjema v evropski medijski krajini pa so slovenski ki, bolj ali manj vsi po vrsti, so svetovnemu dogodku namenili skromno pozornost in zelo hladen odnos. Da Slovenci nismo ravno ”papežniki” se je pokazalo že večkrat, vendar objektivnost pri poročanju in točnost informacij ne bi smeli biti nekakšni opciji, ampak stalnica in obveza urednikov do bralcev.

Ob prebiranju samo slovenskega tiska ali spremljanju samo slovenskih medijev sem dobil občutek, da sta v Milanu potekala dva različna dogodka. Z nekaj primeri bom skušal osvetliti to – na prvi pogled zelo drzno – tezo. Število obiskovalcev je po poročanju slovenskih novinarjev bilo nekaj nad 800.000, mladih na stadionu San Siro pa ”več tisoč”. V resnici je bilo obiskovalcev na papeževi maši en milijon, vseh obiskovalcev v treh dneh dogajanja okrog dva milijona, mladih na stadionu pa je bilo 80.000.

Vir: http://www.iljournal.it

O čem je govoril papež? Kdor je poslušal slovenske medije vam bo odgovoril, da je papež spet strašil z nekakšnimi moralnimi dogmami, ponovil pomen duhovniškega celibata in da je ta povsem mimo za naš čas. Papež je v resnici izpostavil zelo pomemben vidik statusa ločenih oseb v Cerkvi in jim zagotovil, da niso ”izven” Cerkve kot nekakšni izobčenci, ampak njen sestavni del in člani. Okrog tega bi lahko veliko razpravljali, saj se mnenja močno krešejo tudi znotraj Cerkve same. Ostaja pa dejstvo, da je na tako visoko simboličnem srečanju papež spregovoril tudi o skupini ljudi, ki so jih življenjske okoliščine zaznamovale. Nedvomno je tudi med Slovenkami in Slovenci veliko vernih, ki bi jim te besede pomenile veliko; mnogo več od umetno ustvarjenih polemik, ki se nikoli ne končajo. Ločene je spodbudil, naj še naprej ostanejo člani krščanske skupnosti in z njo čim tesneje povezani.

Izbor fotografij v slovenskih medijih je prav tako žalosten kot članki. Skoraj nikjer ni bilo prikazanih slik množice – kar milijon ljudi nedvomno je – ampak smo lahko videli bolj ali manj le papeža, nekatere duhovnike in kardinale ter redovnice v šaljivih pozah. Pogosteje od množice so se pojavljale papeževe slike, kjer mu veter mrši lase ali dviguje talar. Take podobe, ki so na prvi pogled nedvomno zanimive in tudi zabavne, na dolgi rok smešijo podobo krščanstva in ne spregovorijo o bistvu nekega dogodka. Milijon ljudi zbranih na enem mestu pomeni, da ima ta star nemški profesor še kaj povedati svetu in ljudem ter da kljub resnim anomalijam, ki se kažejo v delovanju vatikanske kurije, pravi verniki iščejo pogumno besedo in zgled Petrovega naslednika.

Ob koncu bi lahko porabil še odstavek ali dva o komentarji spletnih uporabnikov, vendar mislim, da vsi že zelo dobro poznamo raven komuniciranja in spoštovanja prebivalcev novičkarskih portalov.

Podoba svetovne in domače Cerkve je v slovenskih medijih prej predmet posmeha kot pa deležna resne obravnave in za tako stanje – poleg politike, tranzicije, tajkunov ali ostarelih tovarišev – smo delno sokrivi tudi verniki sami. Preveč pogosto namreč nekritično ”posrkamo” vse, kar nam mediji servirajo kot resnico, brez da bi pri tem vsaj malo razmislili o pravem sporočilu, ki je v ozadju. Premalo se angažiramo v javni debati in molčimo, ko bi morali kaj obsoditi ali vsaj izraziti svoje nestrinjanje. To ni samo delo katoliških časopisov ali klera, ampak prav vsakega, ki se ima za verujočega. Pluralnost medijskega prostora bomo lahko dosegli le, če bomo spregovorili jasno in nedvoumno ter pokazali, da nismo nemi opazovalci, ovce – kot nam radi pravijo – ampak odgovorni državljani ki smo prisotni v tem prostoru in v tem času.

 

Besedilo je bilo objavljeno v prilogi Bodi človek mesečnika Novi glas.