14. februar: dan Ljubezni

Letošnji 14. februar nam na zanimiv način ponuja nekakšno “numerološko” provokacijo: god sv. Valentina in neformalni dan zaljubljencev ter pepelnična sreda in začetek postnega časa. Katerega bi praznovali?

Verjetno bo marsikateri “ortodoksen” katoličan ta dan v dvomu, ali naj svoji/mu izvoljenki/cu nameni romantično večerjo in kakšno pozornost ali naj se “drži čemerno”, da vsi vidijo, kako se posti (prim. Mt 6,16). Morda bi lahko izbrali srednjo pot. God sv. Valentina, škofa in mučenca iz časa rimskega preganjanja kristjanov, lahko proslavimo na umirjen način, brez glasnih žurk, brez mesa in alkohola… ali naslednji dan.

Kaj pa post? Pepelnično sredo težko premaknemo na naslednji dan, zato bi lahko temu dnevu dodali nekaj ljubezenske note. Najprej z zavestjo, da je postni čas obdobje priprave na veliko noč in torej velike Božje ljubezni do človeka. Gre za obdobje iskanja pozitivnih vidikov našega življenja, za ovrednotenje prijateljstev, lepih trenutkov in svoje vere. Kakor je vera nekaj, ki nas usmerja v presežno, tako je tudi ljubezen tista, ki nas napravlja večje in “večne”. Če živimo z ljubeznijo v srcu, ne gledamo samo na minljive stvari, ampak na večnost.

Lahko je ta “numerološko” posrečen začetek postnega časa spodbuda, da cel post spremenimo iz klasičnega odpovedovanja sladkarijam v iskanje in dajanje ljubezni: v družini, prijateljem, v delovnem okolju, med znanci…

Mi lahko kdo razloži…

Pogosto naletim na pojave, osebe, izrečene besede ali dejstva, ki ne morem dobro razumeti. Včasih se mi zdijo v nasprotju z osnovnimi principi uporabnosti, gospodarnim ravnanjem ali preprosto s tisto pogosto iskano in opevano »kmečko zdravo pametjo«. Ko naletim na kaj takega, najprej podvomim, če morda nisem sam prav dobro razumel okoliščin ali sem preveč zagledan v svoj prav. In si sam pri sebi rečem: »Ali sem jaz tako zabit ali to ni prav!?«

Tako. Odločil sem se, da bo to »spraševanje« postalo javno, na tem blogu.

Včasih bo samoumevno, včasih zasanjano, včasih kritično. Zdi se mi, da smo kot družba in posamezniki postali apatični, uspavani, ravnodušni in obenem nemočni do neumnosti, krivic in kriminala okrog nas. Začeli smo tolerirati tisto, kar ne bi smeli nikoli tolerirati: lakoto, krivice bližnjemu, korupcijo, nasilje, zavajanje in manipulacije. Morda so za to kriva tehnologija in socialna omrežja, ki vdirajo v naše življenje, ga formirajo in hkrati deformirajo, nas privajajo na hude prizore, ki bi morali biti prej izjema kot pravilo… in mi jih sprejemamo kot splošno znano dejstvo. Morda v strahu, da ne bi izpadli ozkogledi, nazadnjaški in netolerantni, jih »požegnamo«, pri sebi morda celo jih skušamo opravičiti in si potem rečemo »tako pač je«.

Ali ni ta vdanost v usodo usodna? Zame in za družbo? Ker postajamo materialno zelo bogati, postajamo tudi zelo leni… v isti sapi pa hlepimo po še večjem imetju. Usodno je lahko zato, ker nekega dne se bomo zbudili v svetu, ki bo le še popačena podoba nečesa, kar je bilo nekoč lepo, pristno in prijetno. Morda se bomo na to navadili in nam bo ugajalo, morda pa si bomo spet zaželeli te pristnosti, naravnosti in iskrenosti.

V svojem razmišljanju bom morda kdaj naiven in idealist… ni me sram tega priznati, ker si želim gledati na svet kot na celoto dobrega, kjer prebivajo dobri ljudje in ga občasno pokvarijo negativni pojavi ali osebe. Lahko je vse to samo iluzija, nekakšen cenen opij, toda zlo rojeva novo zlo in ta začaran kroga je potrebno nekje pretrgati.

Recimo, da bodo to nekakšni komenarji, kolumne, vendar ne v klasičnem trdilnem smislu, afirmacije in postavljanja teze, ampak spraševanja. Iskanja. Res je, tudi preko vprašanj lahko nekaj trdiš, podtikaš ali celo subtilno zavajaš. Morda bo tudi to.

Zveste bralce, prijatelje, podpornike bloga MMT in naključne mimoidoče vabim, da oddajo svoj komentar ali mnenje. Saj še vedno velja, da več glav več zna?

Prvo »spraševanje« bo objavljeno že v ponedeljek zjutraj.

Kdo smo mi, da bomo zapirali vrata?

Če bi jutri sem dospela odprava marsovcev in bi kateri izmed njih prišel do nas … Marsovec, kajne? Zeleni, s tistim dolgim nosom in velikimi ušesi, kakor jih slikajo otroci. In bi dejal: ”Želim prejeti krst!”. Kaj bi se zgodilo?

(papež Frančišek)

 

Morda noben papež si še ni drznil zastaviti vprašanja, kako je s podeljevanjem zakramentov marsovcem, nekateri pred njim pa so zagotovo razmišljali, kako bi jih podelili ločenim, ponovno poročenim, tistim, ki živijo partnersko zvezo brez poroke … Od tod zadnja ”provokacija” sedanjega papeža, ki se javno sprašuje nekaj zelo ekscesnega, da bi pritegnil pozornost na občutljivo in še vedno odprto temo podeljevanja zakramentov tistim, ki s svojim življenjskim slogom niso v ”liniji” z doktrino.

Takih je vedno več in ”drugačne” družine – tukaj mislim celotno paleto življenjskih skupnosti, ki so se uveljavile zaradi raznih družbeno-socialnih okoliščin – predstavljajo stvarnost, ki je ni mogoče preprosto opredeliti kot grešno ali nenaravno. Ali se zavedamo, da za temi primeri so konkretni ljudje, s konkretnimi zgodbami in življenjskimi okoliščinami, ki si skoraj zagotovo niso izbrali sami? Morda so bili pahnjeni vanje, morda so se znašli v takšnih situacijah zaradi naivnosti, prenagle odločitve … Tisti, ki jim pravimo koruzniki, partnerske življenjske zveze brez poroke, so še vedno ljudje in še vedno jih Gospod ljubi, saj jih je on tudi ustvaril.

Te dni v Italiji mineva 40 let od uvedbe zakonske možnosti ločitve, to obdobje pa je ravno pravšnje za oceno stanja družinskega življenja. Tako v Italiji, kot tudi v Sloveniji in drugod po Evropi. Družba se je močno spremenila, odpravila je določene omejitve in zadržke, odprla pa je vrata nekaterim novostim. Ali je dobro ali je slabo je seveda lahko ocena vsakga posameznika, njegovega prepričanja, lestvice vrednot in pogledov, dejstvo pa je, da je preprosto ”drugače”. Če pogledamo družbo okrog sebe, hitro vidimo, da jo zaznamujejo, poleg naraščajočega števila priseljencev, tudi vedno višje število tistih, ki se zavestno odločijo ne sklepati zakonske zveze, ločenih, samohranilk in samohranilcev, različnih oblik partnerskih zvez in drugo.

Naša družba se je spremenila. Povojno obdobje v Evropi je prineslo hiter vsestranski napredek, ki je bolj ali manj neposredno spremenil tudi način življenja in družbo samo. Nanjo ne moremo več gledati z očmi prejšnje generacije in niti je ne moremo strpati v miselne in vedenjske vzorce, ki so veljali pred tridesetimi leti. Na to nas hoče opozoriti tudi papež in najbrž nam sporoča, da smo katoličani dolžni se prilagoditi – vedno v okviru nauka – da bi lahko bližnje sprejemali, ne pa obsojali ali zavračali. Ne nazadnje, papeževo vprašanje, ki sem si izposodil za naslov tega razmišljanja, ”Kdo smo mi, da bomo zapirali vrata?”, je provokacija vsem nam, da bi začeli gledati malenkost drugače.

Danes je postalo skupno življenje mladih pred poroko splošno sprejeto dejstvo, ki objektivno gledano, ne povzroča ne škandala niti čudenja. Čudno je, če se kdo odloči za poroko… še bolj čudno, če se mlad par odloči za poroko. Kar je bilo nekoč normalno, je danes čudno in obratno. To ni opravičilo, da spustimo in požegnamo vse novotarije in ekstreme, pač pa točka za razmislek, kaj lahko sprejmemo, kaj moramo obsodit in zavrnit in kaj na novo ovrednotit.

Morda je kriva močna ekonomska miselnost, da je finančna preskrbljenost pomembnejša od vseh ostalih vrednot in smo zato zamenjali vrednoto za vrednost. Ravno v finančni dimenziji pa lahko najdemo del odgovora, zakaj se mladi ne poročajo več. V času naših nonotov je bila poroka neke vrste socialno zavarovanje, da boš za prihodnost preskrbljen, da boš družbeno sprejet. Poroka je prinesla poleg družbene veljave tudi socialno varnost, urejeno domovanje ter osnovno materialno preskrbljenost. Danes to pride tudi brez poroke. In, roko na srce, mnogi so se tedaj poročali verjetno samo zaradi materialnih ugodnosti ali zaradi oblik družbenega pritiska in manj iz ljubezni.

Če gremo korak naprej, k cerkveni poroki, ki je zakrament, ki si ga podelita ženin in nevesta, lahko hitro ugotovimo, da je v veliki večini primerov sklenjen pomanjkljivo, če ne celo neveljavno. Če parafraziram 81-letnega uglednega nemškega kardinala Walterja Kasperja, cerkvena poroka ni nek romantičen dodatek z župnikom in orgelsko koračnico, ampak je zaveza v moči lastnega krsta, da gre za dejanje vere, sklenjenim pred Bogom – za večno. Koliko ne-koruznikov se zaveda tega dejanja in tega pomena? Upam, da vsaj polovica, sicer je delež neveljavnih porok strahovito visok!

Papež Frančišek je pred dobrim letom odprl razpravo o vlogi in pomenu družine ter povabil katoliška občestva in vse pristojne ustanove, da posvetijo več pozornosti tej tematiki. Povabljeni smo, da se v prvi vrsti zavemo, kako pomembno vlogo ima družina v naši družbi ter za našo prihodnost in obenem, da premišljujemo tudi o vseh tistih, ki jim ni nikoli uspelo ali jim je spodletelo ustvariti družino oziroma živijo ”drugače”, kakor je bilo doslej v praksi.

Tukaj je v prvi vrsti pozornost namenjena tistim, ki se niso odločili za poroko in jim pogovorno pravimo koruzniki, pa tudi tistim, ki jim je prvi zakon propadel in so sedaj obsojeni na nekakšno večno izobčenje. Izhodišče za kakršnokoli razpravo o novem dojemanju družin, partnerskih zvez in ponovnih porok je vprašanje milosti in odpuščanja. Na to je opozoril tudi že omenjeni kardinal Kasper, ki je na februarskem posvetu s kardinali in svetim očetom na temo družine in koruznikov predstavil te življenjske situacije mnogih katoličanov kot zapečatene in izključujoče. ”Nekateri mislijo, da je Cerkev namenjena čistim, ampak pozabljamo, da Cerkev je Cerkev grešnikov. Vsi smo grešniki in sem vesel, da je tako, sicer ji ne bi pripadal”, je dejal Kasper ter opomnil, da pri Bogu imamo vedno nekakšno drugo možnost ali zasilni izhod.

Prvi korak moramo storiti preprosti verniki vsakdana, da gledamo na svoje bližnje kot na ljudi sebi enake. Nihče od nas nima pravice zapirati vrat, obsojati ali se izrekati o napakah drugih, ker smo tudi sami grešni. Kaj pa če bomo sami nekoč ostali pred zaprtimi vrati?

 

Besedilo je bilo objavljeno v prilogi goriškega tednika Novi glas Bodi človek.

Odločitev

Pride čas v življenju, ko se moraš odločit in potegnit črto pod starim. In moraš vstopit v novo. To je ritem razvoja, ne napredka, ki predstavlja posameznikovo evolucijo in rast. Novo je sinonim za neznano. Je fascinantno, saj te mika in prevzema, a te tudi straši in odvrača. Izbrati novo pot pomeni zapustiti stare navade in pogosto odsloviti določene ljudi. Slovo ni nujno formalno, s stiskom roke … včasih se samo razideš ali stiki postanejo vedno bolj ohlapni, redki …

Včasih iščeš potrditev okolice, kakor da bi hotel vprašati za neko “moralno dovoljenje”. Dovoljenje za kaj? Za svoje življenje?! Ali ni vsaka odločitev sestavni del temeljnih življenjskih mejnikov, ki te zaznamuje kot posameznika in naredi bolj “človeka”!? Odločitev – vsaka – je preizkus zrelosti in sposobnosti prilagajanja novim razmeram in ljudem. Če odločitev sprejmeš na hitro in “z levo roko”, jo boš skoraj zagotovo obžaloval. Če pa pred odločitvijo trpiš, iščeš, se sprašuješ, moliš, sprašuješ po nasvetih, ne moreš spati … najbrž te bo nagradila in bo tvojemu življenju dodala neko vrednost in plemenitost. Figurativno povedano, ta odločitev te bo peljala daleč. Ne pozabit, da vsaka oddaljenost potrebuje tudi določene bližine. In tudi za te, se moraš znat odločiti.

Odločitev mora biti vedno tvoja, sad popolne svobode in sprejeta za dolgoročne cilje.

Do odločitev te res lahko pripeljejo okoliščine, drugi ljudje ali dogodki, a sprejemaš jih v svojem srcu. Tam, nekje globoko v tebi, je tista cankarjanska “zaklenjena kamrica”, kjer se sprejemajo težke in pomembne odločitve. Odločitve, ki te morda zaznamujejo za nekaj let ali za celo življenje. Ni pomembno za kaj se odločiš. Pomembno je le, da se odločaš zaradi sebe in ne zato, da bo okolica srečna.

Težava in krutost vsake odločitve pa ni v njenih posledicah ali odzivu okolice, ampak v lastnem zavedanju, da še preden jo izustiš, jo poveš samemu sebi, si jo v sebi že sprejel. In ko se tega zaveš, odkriješ krutost življenja.